Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [3:0]
Majhen rezultat velikega kluba
Vse sta povedala dva prekrška. Dva. Prekrška. Ni bilo prvič. Se je zgodilo že proti Liverpoolu. Ko so vijoličasti očitno pričakovali nekaj povsem drugega. Vendar s tem ni prav nič narobe, vendarle so na vrsti trije derbiji, pri čemer očitno za te fante šteje samo en, čeprav bodo tudi naslednjič hkrati vsi razlagali, kako je derbi, pač, no, hm, derbi. To je bil derbi, ja. Za Olimpijo.
Ni veliko klubov, ki bi uvrstitev v ligo prvakov na derbiju, pa naj bo magari superpokal ali pokalni četrtfinale, dajali kot alibi. No, to je storil Zlatko Zahović po tekmi, v kateri se Mariboru ni obnesla ideja, kjer bi se očitno morali samo prikazati in bo to znova dovolj. Da, prvič je to »mi smo v ligi prvakov« delalo in Maribor je odnesel 0:0 iz Stožic, ko se je to, žur gor in dol, zdelo kot zavidljiv dosežek, ki bo dobil svoje primerno nadaljevanje.
Toda kar zdaj čudi, po takem porazu, kjer je Maribor, ki pravi, kako Olimpije pač ne gleda nič bolj kot bi bilo to treba, spoznal, da je naletel na moštvo, ki se je resda blamiralo proti VPS Vaasi (ki je končala na osmem mestu na Finskem, mimogrede), vendar je letos v treh tekmovanjih v devetnajstih tekem prejelo samo devet golov. Maribor ga v tej sezoni v 180 minutah Olimpiji ni zabil in ima vse večje težave dejansko zabiti Ljubljančanom. Ki so pod Igorjem Bišćanom postali granitno moštvo z najprej zelo pošlihtano obrambo – pri čemer je Bišćan veliko tvegal z menjavo Zarifović > Ilić -, nato pa z gibljivo sredino, kjer so vsi od Ricarda Alvesa, Nika Kapuna, Roka Kronavetra silno željni dokazovanja. Da najhitrejših in najpotentnejših, Abbassa, Boatenga, Vombergarja ne omenjamo posebej. Olimpija je vmes postalo moštvo, kjer so rotacije dejanski boj za enajsterico, včasih celo za kader. Ni pomembno, ali si Rok Kronaveter, Leon Benko, Denis Klinar. Kar je idejo Milana Mandarića še lani pokopalo, je zdaj notranja konkurenca ne samo dobrodošla, temveč uspešna.
Res je, da je Maribor igral že svojo 27. tekmo v sezoni, kot je izpostavil Zlatko Zahović. Toda naj se v Ljudskem vrtu odločijo, katera verzija, ko gre za pokal, dejansko drži. Pred sezono vselej poslušamo, kako Maribor zanimajo samo lovorike v vseh tekmovanjih, vsepovsod želijo tekmovati. Zdaj pa Zahović razlaga, kako za pokal sploh ni zanimanja. Pri Boharju, Šulerju, Mešanoviću to ni držalo, borili so se še kako zares, pa so med standardnimi členi prve enajsterice. Maribor se je znova spravil v situacijo, ko bo moral doma, v Ljudskem vrtu, na derbiju dokazovati svoje mesto v državni nogometni hierarhiji. Res je, prvenstveni derbi šteje precej več, toda takšen pokal lahko moštvo tudi dvigne, čeprav je lani Olimpija na koncu po uspehu v polfinalu klonila v Kopru proti Domžalam.
Toda govoriti hkrati – za MMC – o pomanjkanju borbe in ponosu? »Zelo sem ponosen nanje. Gledam na sezono kot celoto, presegamo vse meje mogočega. Igralci Olimpije si želijo igrati tam, kjer smo mi. Smo že precej iztrošeni, a še vedno smo v privilegiranem položaju. Za to pokalno tekmo ni bilo zanimanja ne v mestu, ne v klubu in tudi ne v slačilnici. Spontanih zmag ni, Olimpija ima odlično ekipo. Tekma je šla v njihovo smer zaradi volje, želje in fanatične borbenosti. Lahko jim samo čestitamo. To je hkrati tudi zelo dobro za naš klub, saj pride petek, ko bomo videli, kdo je Maribor.«
Spoznali so, kdo in kaj je Olimpija in Zahović, sicer ljubitelj nogometne folklore, je premeteno, še bolj pa iskreno pohvalil »lačno Olimpijo«, razumel je delno celo to, da zmaji niso odbili žoge pred prvim zadetkom. »Prepričan sem, da bomo v petek videli drugačen Maribor. Igralci bodo imeli iskrico v očeh. Odzvali se bomo na ta poraz, tekma je na našem stadionu, tudi navijači se bodo odzvali. Zdaj ne bomo delali panike,« je rekel za MMC Zahović. Vendar če drži, da je bil načrt samo petek in prvenstveni derbi, potem mora Maribor pokazati ne samo precej več, temveč narediti tisto, česar letos še ni uspel. Zabiti Olimpiji.
Resen čas za resnega drugega vratarja
Nehvaležno bi bilo vse naprtiti samo Matku Obradoviću. Že zato, ker se je akcija za prvi gol Olimpije vijoličastom sesula že prej. Vendar način, kako se je lotil strela Dina Štigleca, pove vnovič in še enkrat več o tem, zakaj je težko kadarkoli Matka Obradovića resneje videti v vratih Maribora. In ne samo takrat, ko je menjava v vratih bodisi nujna (letos enkrat) ali ko izpade kot najbolj drzna rotacija, kar pri njegovih posredovanjih to tudi je. Ruleta. Bolj ruska.
Obradovića že dolgo ne pomnimo več kot prvega vratarja. V Mariboru se je odločil, da mu vloga drugega vratarja pač ustreza, kar je ob Jasminu Handanoviću, ki mu gre z leti vse bolje takrat, ko obrambi ne gre, recimo temu zen filozofija. Toda najsi bo notranje Obradović še tako pomirjen s svojim statusom, je v naravi vratarjev, ki imajo resne karierne ambicije, da skušajo priložnosti izkoristiti. Za vsako ceno.
Obradović pa je tako vnovič deloval kot vratar – čeprav je imel eno dobro obrambo, da ne bo pomote -, za katerega je prej izjema kot pravil, da dejansko stoji v vratih od prve minute. Milanič je sicer pred tekmo resda govoril, kako ima polno zaupanje vanj. Ker najbrž sledi tistemu, kar pravi Mitja Pirih, trener vratarjev, ki je Handanoviću pomagal podaljšati karirero najbrž vsaj še za dve, tri leta. Vendar ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Maribor strahovito tanek pri vratarjih in da je težko gledati naprej (zato pa se v tem klubu tako rado gleda nazaj). Olimpija je letos imela že tri vratarje, stavili so na Aljaža Ivačića, niso oklevali.
Vratarje so v tej sezoni zamenjevali pri nas v Celju (Jurhar > Rozman), Ankaranu (trije) in Rudarju (Pridigar > Radan), bitko bijeta vratarja v Aluminiju (Kovačić, Janžeković), menjave so v Domžalah ( Mulalić > Milić) in že omenjene v Olimpiji (Vodišek, Vidmar, Ivačić). Razumljivo je, da Milanič (in Pirih) ne posega(ta) po rednih menjavah, vendar neskončno podaljševanje pogodb se včasih lahko tudi maščuje, kot se je pokazalo na velikih tekmah (Liverpool -> Viler, Rajčević) kot manjših, a se Maribor tudi po napakah (vratarjev) zna pobrati (Velenje, Krško). Obradović je za Maibor branil petnajskrat, šestkrat je ohranil mrežo nedotaknjeno in prejel kar šestnajst golov. In če je glavna Obradovićeva novica v Ekipi slika, kako je z dekletom na morju, se gre vprašati o tekmovalnih ambicijah, pri čemer Obradović še s famoznega transparenta viol o frizurah in tetovažah ni edini, ki se še vedno muči s kariero. Vendar se zdi, da je Amir Dervišević bolje stuhtal, kako in kaj v bodoče ter zelo potrpežljivo čaka na minute, ki bi mu jih zdaj Milanič ob taki formi sredine počasi lahko tudi namenil.
Glede nato, kaj zna pokazati Tibor Cajnko v mladinski selekciji in še posebej glede nato, česa vse ni pokazal tretji vratar Aljaž Cotman, zaradi katerega so se še v tretji ligi, kjer je Maribor lani haral, večkrat držali za glavo, bo iskanje drugega vratarja počasi morala postati prioriteta. Seveda najprej zato, ker Handanović ni prav nič mlajši in mu zdaj kakšna posredovanja (kot v Sevilli) že pridejo do živega. Nato pa tudi zato, ker se pomanjkanje notranje konkurence (še kako velja tudi za Vilerja) ravno takrat, ko se tekme naberejo in ko še Zlatko Zahović razlaga, kako ni bilo sijaja in borbe v očeh. Saj, zakaj pa bi bila, če veš, da boš – solidno plačani drugi golman?
Tako širok kader, tako ozke izbire
Težko gre očitati Milaniču, da letos ni rotiral. Vendar hkrati ni konsistenten in še manj se drži svojih izjav. Na konferenci pred tekmo z Olimpijo je v petek rekel, da bo Dejan Vokić dočakal priložnost. Ni je. Mariborski strokovni štab, o čemer smo že pisali, ima težave, ker se ne zna zares odločiti, kaj bi s tistimi igralci, ki imajo dejansko formo, kvaliteto, željo in odnos do tega, da bi lahko igrali v prvi postavi. Pa ne govorimo o Vokiću.
Milanič ima ta privilegij, da lahko izbira, s kakšnim sistemom bo igral, vendar se je v Ljubljani – kot proti Liverpoolu doma – uštel zato, ker je pozabil, da sistem določajo igralci. Ti pa niso bili na nivoju, da bi s 4-2-3-1, kjer osamljeni Marcos Tavares krvavo potrebuje razgibano trojico za seboj, kakorkoli resno ogrozili Olimpijo. Težava je bila – poleg v vratih – že takoj na sredini, kjer je Maribor dejansko izgubil tekmo in ni imel ob tako zadržanih bočnih igralcih, kot sta te dni Viler in že od prihoda Palčič, nobene rešitve, da bi uspel odnesti »pozitiven rezultat«, kar bi bil pri prikazanem v najboljšem primeru 0:0.
Predstava Dina Hotića ni bila samo za pozabo in za »hvala lepa« po 45 minutah. Ni bila na nivoju, vendar to ni prvič in če bo šlo tako naprej, tudi zadnjič ne. Hotić je igralec, ki Maribor dviguje proti Ankaranu in Aluminiju, proti Olimpiji (ali Liverpoolu, če hočete) pa s svojimi zaletavimi preigravanji, kjer se vsakič znova bori najprej sam s sabo in s pomanjkanjem fizične moči, po 30 minutah pa še kondicije, moštvu škodi, saj nevarno izgublja žoge. Hotić si silno želi biti desetka, kakršno koli idejo, da bi se na dolgi rok prelevil v gibljivega levega bočnega, ki bi Milaniču prišel prav, pa zavrača, kar je Milanič sam že potrdil. Vendar kot klasična desetka nima moči in niti ne tako velikega talenta, da bi lahko sam mendral obrambo Olimpije. Da, kakšen preboj mu že uspe, seveda, toda če ima za sabo Aleksa Pihlerja in Marwana Kaba, ki naj bi bila tam, če stvar ne uspe, se zgodi to, kar se je zgodilo pri vseh treh golih.
Pomanjkanje strnjene obrambe, kar je dokaz, da se je Maribor proti Liverpoolu naučil dovolj le za – Liverpool. Prav je, da Milanič prepoznava nov DNK moštva, ki se brani tako, da skuša zabiti. Vendar Maribor je bil z izjemo prvega dela drugega polčasa, ko je Jasmin Mešanović pokazal, kako se igra s hrbtom proti golu in je dejansko lahko vsaj skušal kombinirati z Daretom Vršičem, povsem nemočen in nevarno anemičen. Aleks Pihler v najboljšem primeru stagnira, vendar sta njegova mlahavost in povrhu ubadanje s sodnikom (da, Ponis bi lahko sodil prekršek, vendar ga pač ni) privedla do viška za Olimpijo in Maribor je prejel zadetek. Marwan Kabha je bil pri drugem in tretjem golu le gledalec, nedolžni spremljevalec Olimpijine kakovosti. To so izkoristili Ljubljančani vrhunsko.
Pri čemer ima Milanič še možnosti, čeprav je res ostal brez Valona Ahmedija in Martina Kramarića zaradi reprezentančne akcije. Toda če kdaj, potem tokrat ni kriv koledar. Kam je zašel Sandi Ogrinec in zakaj se je klub odločil, da bo dal Amirju Derviševiću še eno priložnosti, potem pa iz vsega skupaj le segrevanja ob robu igrišča… Je resno vprašanje. Vztrajanje pri enih-in-istih, ki ponavljajo ene-in-iste napake, je tiščanje glave v pesek. Kabha in Pihler nimata dobre sezone. Pa ne od oktobra, temveč praktično ves čas, le da doslej to ni bilo tako opazno. Zato se cena dviguje Blažu Vrhovcu na bizaren način tako, da sedi na klopu. In se zdaj pozna, koliko pomeni za to moštvo. Precej. Maribor bo s takima zadnjima veznima težko tekmoval za naslov. 
Olimpija pod Bišćanom granitno sproščena
Igor Bišćan je zelo umirjen tip. Res je. Očitno točno tisto, kar je Milan Mandarić bolj potreboval kot iskal. Pogoltnil je prvi derbi, ko bi Olimpija lahko pošteno otežila življenje vijoličastim, pa ga je Milanič kar dobro pošolal.
Še po pokalnem finalu v Kopru smo pisali, kako ni »pošteno«, da Mandarić ni dal Safetu Hadžiću še ene priložnosti, da se dokaže. In po VPS Vaasi se je zdelo, da bi bilo bolje, če bi mu jo. Toda Bišćan se nad evropsko ligo, v tipiči »angleški« maniri, ni hudoval, vzel jo je očitno kot psihološki trening, saj je šlo namreč le za to. Tekmi sta bili za pozabo, pri čemer so imeli Ljubljančani precej boljšo tekmo na Finskem.
Nato je z novimi okrepitvami poskrbel, da je našel svoje moštvo in pri njem vztraja in ima, tako je vsaj videti na daleč in iz te strani Trojan, precej miru. Še največ nemira je v vratih, saj Rok Vodišek še ni ubran poti denimo Nemanje Mitrovića, ki si je, precej užaloščen, poiskal nov klub in šel svojo pot naprej, toda Aljaž Ivačić ima pred sabo večinoma četverico, ki bi lahko prinesla naslov na ono stran Trojan. Štiglec, Ilić, Bajrić in Apau je četverica ključavničarjev, ki zaklepa vrata. To je osnova, ki jo je Bišćan zgradil in zaradi katere lahko Olimpija lažje diha, ko ima žogo in gradi svoje napade. Hkrati Bišćan – in to je največji njegov dosežek – uspešno vrača igralce v pogon, naj bodo to Benko, Oduwa, Boateng, Klinar ali Kronaveter, ne da bi s tem škodil formi komurkoli. Drugi pač čakajo na svojo priložnost (Miškić), vendar to ne poruši ravnovesja. Olimpija se letos precej bolje počuti na lastni polovici, ker ima v Čanađiji in Tomiću oporo, kakršna je prav tokrat zmanjkaal Mariboru.
Kako bodo zabijali gole, je padlo vprašanje le ob izostanku Abbassa, ki je paral živce Marku Šulerju tudi na nekoliko naiven način (Ponis bi mu moral pokazati rumeni karton že prej, pri čemer bi bil na robu rdečega), vendar tudi brez njega ali zdaj Vombergarja imajo Ljubljančani zavidljivo moštvo, ki deluje skoraj brez pritiska. Že dolgo Olimpija – najbrž le na povratni tekmi pokala v Mariboru – ni igrala tako sproščeno in nezakrknjeno na derbiju. Tudi zato je zmagala. Visoko zmagala. In zasluženo. Vse pa pove izjava Bišćana, ki se je zahvalil navijačem, čeprav jih je prišlo »le« 7.000. Morda jih bo kmalu začelo prihajati več, še zlasti spomladi in še posebej, če bo Olimpija prezimila na prvem mestu.
Olimpija je trenutno v vlogi moštva, ki nima ničesar izgubiti, kar seveda ne drži, saj je Mandarićev vložek vreden za več kot le en naslov, povrhu pa ga vse bolj mika odhod iz Ljubljane, sicer se zna zgoditi, da bo v njej obtičal in nasedel. Mariboru je s tremi goli naškodila predvsem tam, kjer lahko najbolj boli. V renomeju. Ravno zaradi lige prvakov in ne navkljub njej.
Pomen pokalnega derbija & TV Slovenija
Pokalni derbiji Maribora in Olimpije bi bili zmagovalni, če bi šli zadnjo sredo v maju vsi v Koper. Kar bi bilo seveda varnostno… Hm. To smo ugotavljali tako lani, ko je bil Koper ves zelen, in predlani, ko je bil vijoličen. Maribor in Olimpija bi bil krasen finale, sploh v tej sezoni, glede na prikazano pa morda tudi v lanski.
Vendar žreb je bil takšen, kakršen je bil, nad njim pa sprva ni bil navdušen nihče, saj je koledar neusmiljen. Še dobro, da je NZS s kluboma našla termin, ki je koliko toliko ustrezal obema kluboma, ki sta najbolj želela, da bi bilo tega konec še letos, saj bosta v tako mrtvem teku spomladi nemara povsem osredotočena na prvenstvo. Je pa hkrati res, da je Maribor pogrešal tri reprezentante in da ima že tako ali tako naporno jesen, ki se zdi že kot zima po šestih kvalifikacijskih tekmah in še štirih v ligi prvakov.
Pokal Slovenije je bil od nekdaj luštno tekmovanje, v katerem so se majhni lahko dokazovali, vendar žal vse bolj pred praznimi tribunami, saj tekme zgodaj popoldne pač ne koristijo nikomur in obisk šepa, kot se je pokazalo na tekmi Mure in Celje, pri čemer so Celjani tako ali tako vse opravili že na prvi tekmi. Gorica proti Triglavu in Aluminij proti Krki so bile tekme, ki so se odločile na povratni tekmi, zato tekmovalnosti v pokalu ne gre oporekati. Le njegov sistem, koledar bi veljalo še bolj uspešno izpeljati. Kot je bil izbor sobotnega termina, čeprav je martinovo v Mariboru odvzelo prenekaterega kandidata, ki bi nemara še zadnjič letos šel v Stožice.
Saj za to gre. V koledarskem letu 2017 bomo videli skupaj kar osem derbijev. Osem. To je iz vidika posebnosti in čara absolutno preveč. Že skoraj mini turnir, kjer sta povrhu oba kluba postala nedosegljiva v konkurenčnosti ostalih prvoligašev, kaj šele drugoligašev (Radomlje – Olimpija 1:6, Cherrybox 24 Tabor – Maribor 0:3). Zato je pravi čas za vprašanje o širitvi lige, da ne bi imeli več štirikrožnega sistema, ki postane, še zlasti spomladi, duhamoren, naveličan in enoličen. Mura, Drava, Nafta, Radomlje so štirje legitimni kandidati za prvo ligo, pri čemer je preskok za vse te klube že dokazano (pre)velik zalogaj, nevarno ambiciozen.
Obenem pa je ambicije pokazala TV Slovenija, ki se je tokratnega pokala lotila vsaj tako, kot se loti katerekoli tekme slovenske reprezentance, toda v studijskem delu bi lahko ponudila kaj več od gole nostalgije. Sploh zato, ker za skoraj polovico navijačev derbi ni več »večni« in ker stare Olimpije pač ni več in statistike ne gre voditi kar tako po dolgem in počez, kot to rad počne Andrej Stare. Nacionalka, ki s pokalom Slovenije naredi premalo, sploh odkar že dve leti jamra, kako je izgubila prvo ligo, s katero je počela podobno, bi lahko iz pokala naredila še več. Ne, ne bomo mi tisti, ki bi pisali, kaj in kako. Lahko bi izbrala še kakega gosta, čeprav je Bojan Prašnikar najbrž res najboljši izbor, glede nato, kaj vse je dosegel z obema (nekdanjima) kluboma. Kar manjka, je bolj globok pogled v drobovje slovenskega nogometa.
Hkrati pa bi veljalo resno razmisliti o menjavi komentatorja, pomladitvi ekipe, uvedbi strokovnega gosta. Ker po trenutnem receptu, ko jih nogomet zanima samo takrat, ko imajo zagotovljene prenose (in ne pošljejo novinarja TV Slovenija v Liverpool, denimo), se jim bo prihodnje poletje, ko bodo imeli svetovno prvenstvo, znova zgodilo, da bodo imeli preveč nogometa s tako malo kadra.
Igralec tekme: Nik Kapun [Olimpija].
