Nerazvrščeno

Talentiran(a), to(rej) sem!

Nežno. Potihoma. Komaj slišno, skoraj mimobežno, na pol sramežljivo in na pol v-svojem-svetu odsotno, sredi božičnega koncerta, saj veste, od cukra do Mariah Carey, je pristopicljala na oder. Utišala je hrup spominov in sveta. Za seboj je vlekla kabel, priključen na talent, skrit v kitarske strune. Stopicljala je, kot da bi šla skozi čas. Sprehodila se je kot poezija Sylvie Plath. Sedla z izrazom Jane Eyre. Ali, bližje nam, kot potret Ivane Kobilce. Kot njen potret Mice Čop. Obraz, ki toliko pove, pa sploh ne govori. Sedla je. S povsem poravnanimi nogami. Lasje so ji padali točno tako, kot ji je padalo ogrinjalo. »Em… Pardon…« je nekaj kakor šepnila, ko je krenila drugače, kot je zastavila. Tako plaho, tako nehote, tako tankočutno. Nato je prebrala strune. Ne ubrala. Prebrala jih je. Skupaj s poezijo, ki v petju, podobnem pravljici za lahko noč in nasvetu za dobro jutor, ne utiša samo do šteng nabasanega amfiteatra. To je sicer, ja, primarno glasba. A je več kot to. Je talent, ki utiša čas, ustavi prostor. To je Zala Kralj.

Ni me samo prilimalo na zic. Ne. To je trenutek, ko ugotoviš, da si sam v množici. Ko ne veš, če sploh slišiš lastno dihanje.Vdih še, ajde, kaj pa izdih? Prišla je, sedla, zapela in iz treh minut naredila tri minute, ko lahko prisluhneš sebi zato, ker si prisluhnil nekomu drugemu. Ne, to ni cuker. To je nadtalent. Zdaj vem, zakaj me je za to punco klical Andrej Karoli, ko jo je vabil na Val 202. In jo naposled tudi dobil. Hvala bogu. Da je Slovenija slišala, kar je resnično vredno slišati. Sam sem si izkušnjo raje prišparal za v živo, čeprav sem o tej punci, ki je najboljše po Tomažu Pengovu, slišal že dovolj. Z zadržkom, ker to so primerjave, ki te lahko povozijo. Poglejte samo Lorde. Šestnajstletna Novozelandkinja gre in napiše Royals, izda prvenec Pure Heroine in David Bowie, malo preden nas je bil zapustil, reče, da v njej sliši prihodnost glasbe. No pressure, piki.

Daaaaleč od tega, da bi sam bil David Bowie. Je pa Zala Kralj naša Lorde. Vsaj. Pika. V približno treh minutah je naredila, za kar mnogo, mnogo, mnogo bolj izkušeni potrebujejo celotne koncerte, drugi kariere, tretji pa, naj se še tako trudijo, nikoli. Saj sem že lani pisal, da je na božičnem koncertu II. gimnazije Maribor toliko talenta, da tv talenti izpadejo kot plastična operacija nerešljive estetike medijske umetnosti.

Povedano drugače, Zala Kralj je ne samo razlog, da berete ta tekst, temveč jih boste na Urbani.si poslej spet brali več. Ali pa kjerkoli. O tem nekdo mora pisati. O punci, dijakinji četrtega letnika, ki pač ima. Ne samo Tisto nekaj. Ne samo Talent. Ima zgodbo. In liriko. In aranžmaje. In oktave. In črno kitaro. Kdo ve, kje je vse ta punca pobasala talent, kje je vse to, kar valovi v njej, našla, nato skreirala in nato predstavila. V njeni glasbi se sliši vse od Joni Mitchell do Nece Falk. Od Leonarda Cohena do Tomaža Pengova. Od Lorde do Severe Gjurin. In to je samo njen vokal, s katerim se plahoma ovija v preveliki pulover kreativnosti, s katerim ogreje, upočasni in stiša ves ta hrup. Ker ima tako huronsko glasno liriko, da je ta oglušujoče tiha.

»Je vse b’lo zaman? / Naivno pogledam vstran. Cela v belem, /upi da je to za zmeraj. // Znova k vrtnicam,/ ta vijolčnim in rdečim. Življenje je paleta barv, črno belo je za te, / ki ne upajo si daleč.« Še enkrat: življenje je paleta barv, črno belo je za te, ki ne upajo si daleč. Halo? Kje se to jemlje? Noro! Ni čudno, da se v refrenu sprašuje, če »sploh luna ve za morje, da vpliva na navade in valove«. To je mesečniški folk pop. Ko ti nosiš luno, v spominih, ne luna tebe. Zakaj pop? »Redkega nasmeha, a iskrenega odnosa do sveta. Cela v modrem, ker b’la bi ocean in morje.« Zala Kralj je, še preden je bila sploh zares mlada, dobila svoje Slovo od mladosti skozi Gašperja Šantla. Dni njenih lepših polovica kmalu se zgodi v »v poletni žalosti / mladost se zgub’la je / ne čutim radosti, zafrustrirana da ni tako kot bi lahko bilo.« Vendar najsi deluje še tako mračnjaško, skoraj vse v črnem, se punca poigra s časom, zeitgeistom. »Sem rada sama s sabo, pa vseeno iščem tinder za to noč.«

In še in še. To so verzi, ki jim – kot, haha, fotkam na Tinderju – stežka slediš, ampak jih ne spraviš dol. Kot moker sneg. To se prime v lase, zapraska v dušo. V enem samem komadu, ki dobiva nadaljevanja, klike, lajke. Zala Kralj je vse tisto, kar ta čas ni več. Je talent, je punca s kitaro, ki zna nastopiti sama s kitaro, avtorsko, originalno, izvirno. Na božičnem koncertu prinese točno tisto sporočilo, ki ga dobrodelni božični koncerti ponujajo. Nas same. V okolici.

Daleč od tega, da bi zasenčila vse drugo, kar je plejada talentov prikazala v poldrugi nadkvalitetni profi uri. Vendar hkrati nas je Zala Kralj spomnila, kako je, če si to, kar si. Če izhajaš iz sebe. Ona ni »nežna«, ker bi bil komad »nežen«. Ni rekla, tako plaho, tako boječe, tako skrbno, pardon, ko se ji je zataknilo na zadnjem od štirih koncertov. Ona taka je. Dlje kot bo točno takšna, boljša bo. V času, ko lahko damo filter na obraz, karakter ali kariero, je ona brez filtra. Zato je tako dobra. Zato je takšen talent, da niti dihat nisi upal za tiste tri minute. You could hear a fucking pin drop, bi zapisali Američani. Mi pa, da ko poje Zala Kralj, dobiš občutek, da poje samo tebi. Ne zate, ker to skuša danes narediti vsak. Ni večje dragocenosti kot pozornost. Vprašajte Marka Zuckerberga. Zala Kralj zapoje tebi. Vzemi ali pusti, ampak ravno zato, ker mrmajoče, srebajoče, šelesteče, šepetajoče pljuska z življenjskimi, večnimi verzi. Če mi ne verjamete: Zala bo v torek nastopila na solo špilu v Udarniku v sklopu festivala FAK, predvidoma januarja pa še na II. gimnaziji Maribor s solo koncertom (če bi radi prehiteli hipsterje, še bolj pa ujeli mladost, res pojdite!)

Ker živimo hkrati tudi v času, ko se poveličuje kult mladosti, je po drugi strani precej ironično, dosihmal pa tudi bizarno, čudaško in nefer, da so tisti, ki so dejansko mladi, praktično premladi za večje stvari. In so, po krivem, prezrti, niti malo krivi zato, če tisti pred njimi niso pravočasno prišli na vrsto.

Stranger Things so, na drugi strani, ratali takšen hit ravno zato, ker so dali mulcem vloge. Ne nekomu, ki bi naj bil kot mulec. In zato sta voditelja – Mila Kotnik in Muhamed Ami Kulauzović – točno to, česar takšne prireditve prepogosto nimajo. No, ko sta začela s tem, da ne veste, kako napisati scenarij, bi se kaj kmalu zgodil Športnik leta in ostale prireditve, kjer meljejo, prežvekujejo in neinspirativno tolčejo, robantijo in faširajo klišeje, pa še to tiste, ki so jih pravi klišeji že v kameni dobi zavrgli kot preveč klišejske.

Ne Mila in ne Ami. Kakšen dvojec! Kakšen tekst! In to za božični koncert. Ravno zato, ker sta prikazala, skoraj filmsko, pardon, tvserijsko, kako poteka razmišljanje v glavi na glas – pa ne v smislu Razkolnikova. On bi na čevape, ona ne bi. Malo nerodno je, da je več želja imel Ami, vendar jih je enako suvereno branila tudi Mila. Nista bila stereotip(izira)na, sta pa igrala na te note. Na takšnih prireditvah lahko cukrasto, lirično in profesoricam slovenščine ustrezno nizaš nek duhamorni, siv, neoprijemljiv štof brez vonja in okusa. Mila in Ami pa sta svoj »dejt« postavila nekam med SNG Maribor in Baščaršijo. Zato pa smo se krohotali. In zato je njuna oddaljenost, gledanje drug mimo drugega, tako vžgalo. Ker sta bila tu, pa spet ne. Duh časa. V nulo. In Ami se je hvalevredno vrgel na granato ljubezni, eksplodiral v poku narjene osladnosti in dal vrhunsko lekcijo, kako se ne peca.

»Daj, brez mene bi ti bil … Dobro. Poglej, predstavljaj si, da sem zlata ribica, ki lahko vsakemu v tej dvorani uresniči tri želje.

»Ti bi bila ribica za moj akvarij.«

»Še nikoli nisem slišala česa slabšega.«

»Daj no. Kaj jim želim? Čim več tolerance do klišejev, čim daljše poljube in čim več nagajivosti.«

»Jaz pa si želim, da dovolite, da je vaša hiša blatna od mokrega snega. Dovolite si, da se vsaj med zimo pomladite za nekaj let ali desetletij. Življenje je eno samo.«

»Dovolite, da ga izkoristijo tudi drugi. Prebuditi dobro, ozavestiti včasih zaprašene misli – pomagati drugim.«

»Skratka imejte se vsaj malce osladno. Izstopite iz svojih okvirov.

»Poskrbite, da bo dijakom iz socialno ogroženih družin lepši ne le današnji, ampak tudi jutrišnji dan.«

Tako se to naredi. Točno tako. Tako Ami kot Mila imata perfektno, radijsko, igralsko, tv, filmsko dikcijo. AGRFT bi moral po take sam laziti, umetniške hiše pa še bolj. Pretiravam? Niti ne. Res ne. Suverenost, ki jo kažejo tisti, ki so sodelovali v zadnjih dveh muzikalih English Student Theater (Alica v čudežni deželi, Sen kresne noči) bodo lahko gladko sledili denimo Mii Skrbinac, Tini Vrbnjak, Urošu Kaurinu in ostalim, ki so jim na AGRFT takoj dvignili palec.

Ko pogledam, kakšni so bili prvi božični koncerti (od leta 2001), ko sem nastopal še sam, ko so nastopali še profesorji (to je morda edini manjko)… Če bi vse tiste točke takrat združili, bi se komaj kvalificirali za letošnji program. Resno. Pa smo se ravno tako trudili, vendar… To zdaj je liga prvakov. Če ne veš, kaj točno bi, če ne verjameš, jih fašeš takoj že pet v prvem polčasu. Že res, da smo »mi« imeli Tomaža Gajšta na trobenti, Saša Grozdanova na klavirju, Uroša Beleta na klarinetu in Tomislava Šarenca na kitari, vendar Drug’ orkester ima zdaj svoje adute – in v Aleksandru Čonču dirigenta, ki je uspešno vpeljal edino, kar je manjkalo. harfo.

Zdaj pa zares. Vse od časov Martina Počkarja in Mihe Sagadina takega basista, kot je Maj Husar, ni bilo na II. gimnaziji. Ta tip ne igra basa, prej bas igra njega, oba skupaj pa sta naredila groove, da ima aranžma Nikolaja Sajka v Peter Gunn, ki smo ga tudi mi prežvekovali, filmski šus, tisti prepotreben filmski šus. Pubec igra na cajon, dela koreografijo v najboljšem božičnem bandu z najboljšim imenom Bad Decisions in je v orkestru več kot motor in jedro. Je ritem. Je tip, ki miga z glavo in že s tem daje tempo. Ni lahko biti takšen fultrefer na basu. Zato je Husar tolikanj večji muzičar. Drug’ orkester še naprej vztraja pri železnem repertoarju za božični koncert, kar je prav, saj Mission Impossible s sedmimi flavtami, ravno pravim wah-wah pedalom in voditeljema, ki se skoraj bondovsko/bournovsko ušunjata, zazveni ravno dovolj razgibajoče, skoraj seksi, da večer ni le zdaj turoben, zdaj skladkoben. Vid Homšak pa je v Črmljevem letu vrgel Sašu Grozdanovu rokavico, kromatično lestvico in vse tri klavirske pedale. Pubec je z desno roko oddrmal dvaintridesetinke Korsakova, kot se jih pač mora, ampak tako suvereno, skoraj nadcarsko nonšalantno, da se je zdelo, da bo s prosto levico zraven rešil še sudoku.

Potem je pa tu Blaž Režonja. Gal Gjurin, Nino Kozlevčar, Uroš Perić v enem, če vam te reference kaj povedo. Najprej je že uvodoma v klavirju tako nizal akorde v You Raise Me Up, da je poneslo Mladinski pevski zbor II. gimnazije, ki je doživel celovito menjavo in spremembo (iz izjemnega v še bolj izjemno, sploh moški del zbora je prepričljiv in vse bolj izstopajoč). Nato je šel v dva mega noro težka dueta z Laro Benedejčič, ki mu je, naj se je še tako trudil,a stežka parirala. Pri čemer je jasno le to, da mu težko pariraš. Samo gledaš ga lahko. Še pisati je težko o njem, če si sposodim pri Pepu Guardioli. Blaž Režonja je kot Lionel Messi. Saj je sam dober, ampak nuca ob sebi take, da lahko še komu poda. Aranžma skladbe Mlade oči je babicam gotovo narosil oči. Za brisalce. Na največjo jakost. Še Ditka Haberl bi se razjokala, kakopak. Sploh ker je Maj Husar sledil na cajonu, ki ga je kasneje samo še Sani Smajić v Sladka kot med (Mi2) bolj razploskal in razploznil, in ker zimzeleno pač na takih dogodkih vžge – bolj kot Muff, najsi bo Naj sije v očeh še tako vseprisoten song.

Blaž Režonja je za glasbeno ustvarjalnost to, kar je MacGyver za pač, no, macgyverstvo. Tipu lahko daš triangel in bi z njim prišel v Talentih vsaj v polfinale. Gladko. Zakaj? Zato ker je v Peter Gunn s sončnimi špegli hammonsko dajal okraske kot mi okraske gor na jelko. Tako je, pri teh letih, tolkel prvi med vsemi hammond znalci Ray Manzarek v The Doors. Nato je, proti koncu, še pokazal svoje beatbox sposobnosti, ko se je skupaj s Klaro Žinković, Majo Dretar, Laro Rantuša in Krištofom Križancem lotil Pentatonix in njihove priredbe Hallelujah. Če je kateri komad, oprostite izrazu, zajeban, je ta zajeban. Ker če greš delati priredbo, moraš biti vsaj Jeff Buckley. Ali pa pač Pentatonix. No, peterec, dva tipčka, tri tipice, so pokazali, zakaj bo tudi tretji del Pitch Perfect (Prava nota) ziher spet takšen hit. Ne zaradi Anne Kendrick, temveč zaradi songov.

In, e, tako je bilo s to peterico, kjer je vsak dobil verz in v razmetavanju talenta so se dobacivali, šikali in dokazovali, da bi bili nanje ponosni Cohen, Buckley in Pentatonix. Povedano drugače, ko sem jaz hodil na to isto gimnazijo na točno te koncerte, smo komaj vedeli, kaj beatbox sploh je. To je tako nezaustavljiv talent zaradi talenta samega in to je tisto, zaradi česar je vredno obiskovati in popisovati te dogodke. Morda tudi zato, ker koga iz te generacije, ki je tako superiorna, sposobna, razgledana, zagnana in predvsem delovna, ponese in postane, še bolj pa ostane točno to, kar je sedaj.

Recimo Rahela Horvat Toš in Blaž Pridgar, ki že v muzikalu Sen kresne noči ponujata neprekosljive duete, skupaj s Sarah Marn in Jako Kunstom pa najboljšo priredbo priredbe v Love is Blindness (original U2, priredba Jack White), sta skoraj mimogrede, kot tisti hollywodsko edinstveni brezbrižni, a vendar tako noro prepotreben nasmešek Ryana Goslinga, ki zdaj je, zdaj ga ni, no, tako, na ajns, cvaj, draj sta ponudila City of Stars iz La La Land. Zamenjala sta le to, da je klavir igrala ona in ne on. Pač še en dokaz. Ko talent pač pritisne še na (prave) tipke.

Kar je bil, jasno, le predfilm, trailer. Za to, kar je pripravila Sarah Marn. O njej smo pisali že precej tudi na Urbani.si. In še bomo. Ker se punci ne ustavi, ma ni šans. La Vie Boheme iz muzikala Rent (1996), ki je iz Puccinijeve opere naredil rock šov. Marnova je zadela točno tam, kjer lahko zadanejo samo tisti, ki so komaj naredili izpit za avto, mature pa še ne. Mladi, zagnani hipiji, jebivetri, svobodomiselni, celo anti-božični mulci, ki bi tako radi (za)furali bohemsko življenje. Koreografija je že sama po sebi taka, da se vprašaš, kje je Marnova poleg sebe našla še ducat sebi podobno mislečih in, pomembneje, sposobnih. To je bil šov zase. Marnova ima že zdaj sposobnost režiserke, ki lahko sama pokaže, še bolj pa uvidi gozd. La Vie Boheme je bil ekskurzija, za katero si vmes dobil občutek, da nima povratne vozovnice. In to je tisto, ko lahko res rečeš, da te je – odpeljalo.

Še najbolj – saj vem, inflacija presežnikov – pa se pri tej mulariji pokaže, kako neustrašni so. Ne vem, ali je kriv youtube ali dejstvo, da se danes pred objektiv postaviš vsakič, ko se ti zahoče, ker je snapchat ustvaril nepozabno kulturo pozabljivosti, ampak po drugi strani je ravno selfie kultura pomagala (ali pa je takšen pač le občutek s tribune) vsaj malo zatreti bolj samocenzuro, ker trema bo itak vedno obstajala. Sploh pred sošolci. Še bolj pred prfoksi. In najbolj pred starši. Ampak ko vidite, kaj sta odplesala Tosia Robar Žerak in Matic Vučina v svojem Cha Cha Cha… Noro. In potem slišim, da je punca – fazanka. Pa ne se hecat, no. Kako? Kako za vraga?

Ja, saj. Kako za vraga. Katarina Kukovec je tako ubrala po violini, ko se je lotila We Wish You A Jazzy Christmas, da ji je na klavirju Gabrijela Grabušnik komaj sledila, jo dohajala. Kukovčevo bi odneslo. Oprostite, ko sem jaz hodil v šolo, solo violinistk, na tak način, da bi nekdo šprudlal in se z izrazom Nicola Paganinija kapricirano postavil vsem nam z violino v brk. Punca, kapo dol.

A če mislite, da je to pugum… O, ne. Vzamite, recimo, Ivo Mićanović. Tradicionalno Oro je priredila punca, ki se je odločila, da mora priti v Maribor, magari gre eno leto šole mimo. Maribor ali pa nič. In o bog. Itak smo kmalu pozabili, da smo na božičnem koncertu. Smo bili pa, to je bil ves čas občutek, še vedno nekako v decembru. Nenazadnje, če Guardian piše, kako zastavlja besedo, da je Die Hard božični film (seveda je, ni božič, dokler Hans Gruber ne pade s stolpnice Nakatomi, yipikaieee)… Ampak ne, ko je visokorasla, visokotalentirana in visokomotivirana Iva Mićanović pričela s petjem… Nismo več bili v decembru. Bil je maj, sredina maja, mi pa vsi skupaj na Eurosongu. Ja, tako prepričljiva je Mićanovićeva. Že kot Titania v muzikalu Sen kresne noči je bujno talentirana. Kot solo pevka, na matrico, sama pred širno planjavo priložnosti, ki jo imaš kot jedva polonoleten, pa je s svojo izrazito nižjo lego, zaradi katere je njen glas prodoren preko meja žanrov, združila oriental in pop. Tako, na ena, dve, tri.

Tako kot lani, pa je bistvo povzel zbor, kjer se je Viljem Babič, zborovodja, ki se mu pevci ves čas nekaj kakor hihitajo, vendar mu tako zvesto sledijo, da gre vse tako, da se ti zdi, kot da je nekdo pritisnil play, pokazal kot mojster izbora. Prišla je noč in Božična uspavanka sta dala tisto, po kar prideš na božični koncert. Po malo miru. Ki pa ga je treba na koncu našpanat. Saj, kot je rekla Kotnikova: »Božič ostaja zato, da lahko z nekom poješ Mariah Carey, kljub temu da si brez kančka posluha.«

In je prišla, spet, Rahela Horvat Toš. Kot diva. Kot posluh na dveh nogah. Zdi se, kot da poje na takih koncertih, točno ta komad že deset let. Da se je vrnila na gimnazijo po uspešni karieri. Kot kaka Maja Keuc. Zaradi takih pevk, zaradi takega programa veš, zakaj je Love Actually takšen film, kakršen pač je. Nujno cukrast. Rahela se ni šla dirke visokih C-jev z Mariah Carey. Ne. Padla je v točno ta občutek, ki ga božič, v izvedbi dijakov, potrebuje. Niti malo kričeč, ihteč, patetičen. Ne. Temveč tradicionalen. Na to babice, dedki, še prfoksa kemije ploskajo. Navdušeni.

Zakaj? Zato ker je to špil mladih. It’s a young (wo)man’s game. Sprašujem se samo, kako in kje najti nove Zale Kralj, nove Sarah Marn, nove Blaže Režonje. Baje jih je zadaj še kar nekaj, ki komaj čakajo. Da niti malo ni lahko sploh priti v ožji izbor za program. Hvala bogu. Če je lanski božični koncert na II. gimnaziji Maribor raztural, je letošnji bil mestoma bolj nežen, a nič manj mo(go)čen. V uri pa pol ne samo, da ne gre nič narobe. So prireditve, celo državne, kjer se vprašaš, čemu je to namenjeno in kaj bi nekdo sploh rad povedal. Na božičnem koncertu 2017 tega ni bilo. Niti slučajno. Ker nisi imel časa razmišljati. Samo sedel si, vpijal in se čudil. Od kod ves ta talent? In kam bo šel?  

Komentarji

komentarjev