Muzika

Amfiteatrične muzike

Pokajo ti strune. Jezi te kapodaster. In tremo imaš. Tudi taki koncerti se morajo zgoditi. Ampak če se ti taki koncert, kjer te nenehno zafrkava kapodaster in kjer te povrhu konkretno zdeluje trema od vseh placov na svetu na tvoji gimnaziji, kamor moraš v ponedeljek naprej gulit klopi, kjer se ti razštela kitara in kjer vate bolšči skoraj 200 ljudi, pa preguraš, pretumbaš in preživiš… Je pred tabo lahko še prav vse. In pred Zalo Kralj je točno to: prav vse.

Zala Kralj je postala nekje, nekako resno ime z resnim hitom. In punca, od katere čakaš, kaj bo. Njena glasba je kot koledar, kjer z vsakim odtrganim listom pogledaš za hip malo nazaj, a te bolj zanima, kaj šele bo. Pa je dijakinja četrtega letnika, kar je pri nas še vedno razumljeno kot hudo, hudo mlado, zeleno, neizbrušeno, neuko, marsikje pa neupravičeno tudi nezrelo in podobno. Pa tudi če si nezrel in odložiš kitaro na stol, ne preveriš, če je uglašena, ko se lotiš igranja… Je čar prav v tem. Nekje je pač treba začeti.

No in ne: Zala ni začela v soboto, 3. februarja 2018, v Amfiteatru II. gimnazije Maribor. Ne, dovolj smo popisali že o tem, kako je prišla na Val 202, pa kako je očarala na festivalu FAK v Udarniku, imela solo špil v KMŠ Pisarni in zdaj, na koncu, dočakala še proper samostojni špil v konkretnem prostoru. Doma, kot se je recimo temu izrazila sama. A včasih je ravno doma najtežje. Tudi če je to zadnji koncert mini turneje v tvojem mestu.

Ne da bi jo kdorkoli napovedal, je pristopicala na oder. Sama. Osamljena kot zvezdni utrinek. Dobro, saj je bila edina nastopajoča, napoved bi ji v tem oziru samo malo olajšala splošno slovensko vzdušje, kjer noben ne ve, kdaj bi točno naj človek zaploskal (tokrat ni nihče); povrhu smo vsi v dvorani dobili zloženko z besedili, ki bi ji še lažje sledili, če bi bil zabeležen vrstni red skladb. Ampak to je še najmanj pomembno pri vsem skupaj. Čar Zale Kralj je, da na oder pristopiclja, prišeta, pripiha. Kot rahel piš. Zaziblje se. Rekla ni prav nič, se niti predstavila, nula. Nič narobe, prav nič. Takšna je, takšna, upamo, tudi bo. Čim dlje, čim bolj. Vzela je kitaro, se sklonila k mikrofonu in začela. Manjkal je še samo kakšen maček, ki bi se ji bil plazil okrog nog.

Kmalu zatem, po prvi skladbi, ko je huronski aplavz prebil tisto najhujšo tremo, je povedala, da bo igrala izključno avtorske skladbe, kar je ultimativna zmaga pri teh letih, in na koncu še ena priredba, ki da jo bomo vsi prepoznali; no, izkazalo se je, da se ni odločila za Wicked Game (Chris Isaak), temveč med starostno mešanim občinstvom Havano (Camila Cabello), kar pa sploh ni bilo največje presenečenje, vendar do tega pridemo na koncu.

Zala Kralj je tista punca, ki si s kitaro pomaga spesniti svoje občutke. Pika. Sama sicer poudarja, da bi rada še izboljšala igranje kitare, vendar na poti do prvenca je prav njeno konstantno brenkanje in predenje po strunah njena tipična lastnost. Čeprav morda sčasoma komadi postanejo podobni, se ravno v tem lahko ločijo sporočila komadov, ki so še kako bistvena. Zato je bila odločitev, da nam ponudi zloženko, briljantna. Zala ni punca, ki zna samo pet, temveč punca, ki zna povrhu še povedat. »Čeprav se me bolj malo razume, ker imam takšno izgovarjavo… Morda še boljše,« se je pošalila.

No, vic je v tem, da sta Zali Kralj vsaj dve. Prva je tista, ki poje v angleščini in čeprav ima v Empty Clouds in še bolj v Don’t resen hit, je tista druga Zala, ki poje v materinščini, tista z največjim potencialom. Tako je bilo, je in bo. Ne da bi prerekovali ali pokroviteljsko dajali nasvete. Daleč od tega, ravno nasprotno. Toda skladbe Valovi, Kakor veter, Bela klop ji dajejo tisto posebnost, ki se jo izjemno išče in še težje najde na naši sceni. Sploh Kakor veter je najbolj zrela, najbolj dodelana in najbolj sporočilna skladba, še bolj kot Valovi (te je sicer spisal Gašper Šantl). Zakaj? Zato, ker se razgrne pred nami, ker se da slediti in ker tega nihče ne počne.

Za čisto pravi solo špil, še vedno največji možen izziv, kar je to vsekakor bil, je bil njen vokal ravno prav tresoč, da smo čutili, kako imamo pred seboj punco, ki je še tako zelo na začetku, vendar se je vse lažje predajala sebi, svojemu svetu in nas sproti vabila vanj. In to ravno takrat, ko jo je jezila kitara. Na začetku pač moraš imeti klump kitaro, pa ne pravimo, da ima klump kitaro. Sploh ne. So pa kitare in so kapodastri, ki ne gredo nikakor skupaj, ker posamezne strune, bodisi višje bodisi nižje, potem ne zazvenijo oziroma delajo plk-plk-plk. Kar gre skozi, če si pomagaš s celimi akordi, ne pa s prstki, s katerimi prede Zala Kralj. Nič zato. Če že, je bila bolj moteča kitara proti koncu, saj se je že pošteno razglasila, razštelala, vendar to mlade pevke ni vrglo iz tira. Niti malo.

Predala se je bistvu svojih komadov. Pesmi o razlikah, približevanju, oddaljevanju, odnosih. Zala Kralj poje o tistem, o čemer naj bi peli najstniki, dijaki, mladostniki. Ljubezen, ki spoznava sočloveka, sebe in svet, kot pravi skladba L’ete En Rose. Vendar je hkrati razlika ta, da bo Zala Kralj širše in vneto občinstvo najbrž precej lažje in bolj uspešno našla v materinščini, v kateri je neprekosljiva, saj spomni na najbolj žlahtne čase slovenskega kantavtorstva. Če bo nadaljevala po tej, najbrž precej težji poti, bo dvakrat bolj nagrajena.

In ko je po kakih 40 minutah končala z akustičnim delom koncerta, se je zdelo, da bo dočakala to, kar je Bob Dylan v Newportu, ko je drugi dan vzel v roke električno kitaro in se je narodu, kritikom in Dylanu samemu naposled spipalo. Težko si pripravljen na kaj takega. Na takšen eksperimentalen šus. Ampak hvala bogu! Gašper Šantl je prinesel domala na oder eksperimentalni laboratorij, novodobni tip kitarista, ki solira skozi računalnik in ne Marshallov ferš. Pomagalo je, da je na oder prišel sfingasto, z živalsko glavo, kot tujek, kar nenazadnje njuna verzija Valovov tudi je. Vendar dela. Zelo dela. Morda sta se edino v pritiskanju tipk, gumbov in strun preveč oddaljila od občinstva in je dodatek postal nov koncert, do katerega pa smo težje dostopali, saj se je zlasti Zala Kralj zatekla k mikrofonu in povsem izgubila stik z občinstvom. Nič hudega, samo po treh komadih smo bili bolj priča javnim vajam, hkrati pa dobili uvid v moderen kreativni proces.

Kar ne pomeni, da Gašper in Zala skupaj nimata takšne kemije, kot jo ima Zala sama. Eh. Niti malo. Sta bila na momente to, kar sta Jack Antonoff, najbolj zaželen producent ta hip, in denimo Lorde, ko sta na SNL predstavila Liability. Dvojni program bo dobrodošel zlasti, če bosta oba našla najprej svoj glasbeni jezik in svet, v katerem je Zala samostojno že izredno suverena in potrebuje le kilometrino, ki jo vse bolj dobiva in ni težko videti, zakaj. Ker je tako redko, da nekdo stiša prostor s komadom v slovenščini in ob praskanju na kitaro. Prav to je največ, kar ponuja Zala Kralj. Muzike. Zato bi takih koncertov, kjer vidimo nekoga, ki se bori in hkrati vidimo napredek, še čim več. Potreben je predvsem pogum. In ta uvodna trojka bo gladko petka. Kmalu. Verjamemo. 

Bis. Dobrohoten nasvet izvajalki, še bolj pa tehnikom, naj drugič ne polagajo kitaro na stol (raje na stojalo), preverijo uglasitev (sploh ob uporabi kapodastra) in morda kitari dodajo kakšen efekt, da ne bo tako suha. Sicer pa se je »amfič« izkazal za več kot primeren prostor. Tudi zaradi luči.

Komentarji

komentarjev