-
Heroj 2.1. @GT22 [8. junij 2018]
To je recenzija vseh recenzij. To. Je. Recenzija. Vseh. Recenzij. Najboljša. Največja. Najjača. Naj-ta-naj. Ja. Najboljša. Zakaj? Kaj zakaj? Je. Pika. Še enkrat ponovimo: to je recenzija vseh recenzij. Zdaj pa vi. Ste? Res? Evo, gremo. To. Je. Recenzija. Vseh. Recenzij.
Ni dvoma, da je to recenzija vseh recenzij. Dvoma ni. Niti ga ne more biti. Pa kaki dvom, lepo vas prosim. Ste smešni? Če pa sta to onadva. Ja, onadva. Gumpca, dripca, droljka, talenta, jebivetra, ljigavca, prepotentneža, lepotca, onaniranca, igralca, mladeniča, borca, čustovovalca, intelektualca, kulturnika, umetnika, popisovalca, trotlziherja. In, ja, heroja. Od četrtka dalje tipa, ki jima daš ti roko. Ne onadva tebi. Onadva dasta tebi možnost dotakniti se herojsko neodvisnih nominirancev. Vito Weis in Uroš Kaurin. Uroš Kaurin in Vito Weis. Heroja? Absolutno, zagotovo, itak, walda, seveda, pa jasno, kakopak, oh-in-sploh. Tipa, ki sta spravila svoja pimpeka na Borštnikovo srečanje. Tipa, ki sta tako polna sama sebe, da lahko pridevnike naredita tudi z lulijem.
Jaz, jaz, jaz, jaz. Jaz. Pa še malo: jaz. Evo pa še enega prilimam: jaz. Seveda živimo v času jaz-a. Ampak Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, ki sta stranski vlogi glavne vloge svojih življenj, iz svojih jaz-ov delata svinjsko dobro kariero. Tako dobro kariero, da ni scen ali kostumov, ki bi lahko sledili predstavi vseh predstav v recenziji vseh recenzij. Tipa sta tako freh, da ti ne samo onadva prodata karto. Ne, ne. Še račun ti izstavita, povrhu nesramno oblečena. Kar seveda nista dolgo, ker ni cote, kreatorja, firme, ki bi lahko oblekla igralca vseh igralcev.
Heroj 2.1 je tretji del nanizanke, ki presega vse, kar je in bo posnel Netflix. Netflix tega ne zmore. Nima šans. Netflix ti ne pride z jajci tako blizu. Eh. In Heroj 2.1 je predstava, ki dokončno ve, da je tako dobra, da se lahko sama hvali. Tako prefrigano in prebrisano in prenaduvano, da sama sebi da bis. Ja, bis. Ne vem za Heroj 1.0 in 2.0, ampak bis v Heroj 2.1 je tako nepoboljšljivo megalomanski, da je že bis predstava v predstavi. Nenazadnje, pubeca tako svobodnjaško freestylata in se dobacivata, da si lahko Weis privošči, izživi, nadgradi Mela Gibsona v Breaveheartu. E, dragi moji, Pogumno srce in to. To. Njun bis, njun sklepni štikl, giga-hit, presega rock zvedništvo.
Ampak najboljše pri Heroj 2.1 ni to, da pokažeta, naga, golojajčna, kako ponosna diplomiranca AGRFT-ja sta. Ko listata po diplomski in bereta, tudi na ukaz publike, poljubne odlomke, kjer pokažeta, da papir prenese res vse. Še več kot oči. Najboljše pri Heroj 2.1. niti ni to, da se igrata, kot v peskovniku, daj-zdaj-pa-jaz, mami-poglej-mene, ko postane človeško telo skozi eno besedo (jaz) naboljši možen slovar na dveh nogah. Niti ni v šovu, ker to je šov, Heroj 2.1 to, da manipulirata preko vseh dovoljenih meja z gledalcem tako z monologom vseh dialogov kot dialogom vseh dialogov in lučmi vseh luči, tako naštancata in naštartata gledalca, da postanemo še vsi mi jebene didaskalije. Niti ni daleč najboljši Heroj 2.1 v tem, da uspe iz totalnega smeha Intimni oder preleviti v otroško posteljo, kjer ati bere bizarno pravljico – koga drugega kot – Oscarja Wildea, kjer Uroš Kaurin potoči takšne solze, z gledanjem v reflektor, s prsti, namazanimi z mentolovo zobno pasto, da smo vsi njegova hčer…
Ne. Najboljše pri Heroj 2.1 je bila herojska zakuska. Vegetlasta. Mmmm, kaj pa čičerika, pa falafli, pa ovi kruhki pa humus. Mmmm. Okej, okej. Ne, ne. Hec na stran. Kar je res najboljše pri Heroj 2.1, predstavi, ki faše oceno šest od pet, je to, da Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, na sobotni večer pokažeta, koliko ti lahko da teater, razpon, diapazon čustev, diplom, luči, petja in vsega, kar ti pač da akademija, in da na sobotni večer nočeš, da se tole konča, ker se skoraj nikoli ne konča, ker sta pubeca posnela madafaking trailer – ja, trailer – za svojo predstavo vseh predstav in tako pokazala, dokazala in nakazala, da je gledališče lahko najbolj dostopna, izi, razumljiva, preprosta, smešna, sporočilna, nezatežena, goloprsna, zlasana, nostalgična in prekleto, prekleto, prekleto pridevnikov polna dogodivščina, zaradi katere poštekaš, kaj vse je lahko teater. Ker to ni neodvisna scena. Eh. Dajte no. To je čisto fiksanje. To je najbolj odvisna scena na planetu. Ker Kaurin in Weis igrata več kot le sama sebe. Igrata najboljšo verzijo sebe. Iz sebe izlijeta vse, od prve predstave, živalskih vlog (dobesedno živalskih vlog) in maminega zatajevanja (ma kaki Cankar, Kaurina je zatajila lasta mater, kaka kava, leeeepo vas prosim), od garanja, želja, pisanja pa vse do Borštnika, kamor sta pripimkala s svojimi nadtalentirami, nadsamozavestnimi, naduvanimi pimpeki.
Heroj 2.1 je v recenziji vseh recenzij predstava vseh predstav za izkušnjo vseh izkušenj. Sploh pa v GT22, ki ima, vem, dolgo me ni bilo, se bom potrudil, da bom hodil več, nove zice, take iz, ugibam, učiteljske zbornice. Ker za to je šlo. Kot je rekel, če se dobro spomnim, Goran Hrvaćanin, ko je odgovarjal, zakaj ni šel na sprejemce na AGRFT: ker bi moral igrati tam jogurt. E, vidite. Finta je, da Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, gladko igrata jogurt. Edino, kar nujno rabita, je kaki mastno zašiljen, nevarno ošpičen, prepotentno nagačen, sluzasto naduvan pridevnik. Samo to. Vito Weis in Uroš Kaurin sta pridevnika vseh pridevnikov. Pimpkasta heroja. Če mene vprašate, bi se Ignacij Borštnik gladko slekel, naredil enega krožnega, v smeri urinega kazalca, s svojim pimpekom in se zadrl: »Jaaaaaaaaaz!«
Bis. Ampak resno: falafli in resno polsladko špricer vino iz Kungote….? Najboljša zakuska, ono, sploh.