Muzika

Razguzili

Kaka jajca. Kaka generacija. Kaki dis. Kako pišmevuhovstvo. Kako kratkohlačkanje. In kaki vajb. In kako bagrasti boki napaljenega folka. O, ta folk. Ta folk je najprej statiral za mogoče novi kip Vlaste Tihec. Ko pa je špil ravno ratal najboljši, malo pred koncem enournega nastopa, seveda brez bisa, ker fakju pa bis, ker ne se betlat z mano, se je pa folk razguzil. Rok u zr’k. Folk, kjer če si rojen pred letom 1998, nezadržno izstopaš. Ampak v bistvu ne. Ker ne moreš. Ker to je dis trap. To je razguzenje. To je Kamnik. To je Matter.

Pa pravijo, no, kaj bi tretja oseba, pravimo, kako so ti, tamladi, nova generacija, kaj pa oni vejo, kaj je old school, pa da buljijo samo v telefone in snepajo. Niso ouđi, oni so ajđi. Heštegni me. Ne, ne. Ne moreš heštegnit Matter. Oni heštegnejo tebe. Tvoja mami, stari, roba, safari. »Ti nimaš šans, jaz sem intelektualc!« Bam! Dras! Dunk!

Matter je najboljši v tem, da(t) rapa mimo in okoli tebe. Trojček je prišel na oder približno tako kot če moraš v McDrive not, ker se ti ne da čakat v vrsti. Kar je, da ne bo felerja, hud kompliment. Dacho, Tunja in Levanael, tipi iz Stripa, so prišli na oder iz backa, pa bi lahko gladko prišli tudi iz publike. Batman, dragi moji, je tudi Bruce Wayne, ne? No? Kaj pol zijate? Prideš, odrepaš, klizneš. Jo! Dacho se je zabrisal v ksihte in repal vanje, samo ni rimal niti zanje, niti za sanje. Matter je, sploh če imaš hudo dolg dan, na koncu večera tako dober trash, da začneš nevede migat. Še spiješ malo manj. Vpijaš, ne piješ. Ker skušaš sledit, kaj sta Tunja in Dacho izpljuvala. Zvok je bil čisto okej, mogoče se je podpičjem Tunje dalo slediti malo lažje, a je zato Dacho svoje rimanje žrtvoval na račun šusiranja. Ra-ta-ta besedkasto vijuganje. 

Matter ne komunicira kaj dosti s publiko. Dol visi. Raje z varnostniki. »Ej, a se kle lohk kadi? Roke gor za čikeeee!« Na koncu so zinili »Hvala, Maribor«, potem ko so povedali vse o – »tvoji mami«. Matter je praznik slovenščine, čeprav bi šli puristi po mitraljezko. Dizldorf je najbolj zažgal, forza 50 odtenkov zlate in Sophii Loren na čast. Saj nič hudega, če ni jasno vam ama niti malo. Ni pomembno.

Še to. Nekaj tako posebnega je na Udarniku. Udarnik te, kakorkoli že se pripraviš in misliš, e, ne boš me, ne danes, no, Udarnik te vedno nabriše in nadribla. Pa saj. To je njegov čar. Da misliš, da si dasa, da veš točno, kaj in kako, pa veš en kurac. Itak prideš vedno prej. »E, vemo, vemo,« je Miha K. zinil, ko sem mu na vprašanje, ej, kak je, odgovoril, ej, zamujate. Ni bilo dvajset minut, bilo je pol ure, ampak nima smisla pizdovakat. Nima. Prvič, ne pomaga, drugič, ni lahko spraviti folka noter. Niti če napišeš, kdaj se bo špil začel. Moralo bi se ob desetih, začelo se je ob enajstih.

Ampak ravno v tem je fora. Ne podpiram zamud, niti malo, navzlic videzu, tekstom in zlasti napakam v tekstih, sem dejansko redoljuben, ampak saj tu ne gre zame. V bistvu ne gre za nikogar. Taki večeri ti pomagajo, da si v tisti iber temi, ko kelnarca – Udarnik ima najnižje, ampak tudi najbolj prijazne, gibčne in rim sposobne pupe, – sveti s telefonom, da vidiš, kolko in kaj, no, v tisti temi se lahko povsem porazgubiš, odklopiš in odlomiš. Z Matter, ki jim je sledila zagrebška škvadra High5, samo, jebiga, škoda za zamudo, pa se sploh lahko odlimaš za eno dobro, pravo, odlomljeno uro. Odlom. Pa mulke, ki se razguzijo. Prebihtna baghra. Pa mularija sploh ni buljila v telefone. Ampak na oder. (T)rapajo mimo tebe, ne zate. Ne štekaš nič, ker nastreljajo toliko nadrealizma, neologizmov in beatov. Ampak včasih je ravno to tisto, kar nujno nucaš. Hvala, ajde!

Bis. Kapo dol za reeeees fajn hladne, četudi ne najbolj poceni piksne pira. Pa pohvale za led, Udarnik. In hvala blagajničarki. Nikoli še nobena ni tako lepo gledala moje osebne. Jo!

Komentarji

komentarjev