Fuzbal

12 izzivov, ki čakajo Keka ob igrišču

Hešteg. Srce? Bije? #srcebije? Najprej se je debelo gledalo, kje je tu še kakšno srce. Ampak dobro. Novi časi. E-časi. Ampak to je bil še čas luksuza. Na koncu namreč niti onim, ki še imajo kaj srca, ni bilo povsem jasno, če jim ta še bije. Še zadnji poskus združevanja navijačev je morda na dolgi rok spodletel manj, kot je priletel sprva, ko je #srcebije delavalo prisilno in zgrešeno, predvsem zato ker je bil kičasti, pisarniški pristop k zelo terenski, čustveni zadevi. Seveda se je #srcebije prijelo, ker se take stvari na dolgi rok pač primejo. Ampak tudi Košarkarska zveza Slovenije je ugotovila, da je bil #junaki pač preveč velikopotezen hešteg. Če si na koncu peti, pač nisi junak. Še posebej, če igraš doma. Samo zato, ker si prišel, še nisi junak. In samo zato, ker si, še srce ne bije. Zato… Če so odpovedi, menjave selektorjev in slab obisk… Bi veljalo sestaviti nov, khm, ključnik.

Dresi. Seveda je to predvsem stvar opremljevalca, ampak Slovenija je v zadnjih letih zamenjala toliko odtenkov, da danes noben otrok najbrž ne bi znal narisati takšnega dresa, kot ga je reprezentanca nosila na zadnji tekmi. Barva dresov je, najbrž res, najmanj pomembna stvar, ko gre za rezultat, ampak če pomaga pri poenotenju barv na polnih tribunah, je vredna razmisleka.

Izbor (manjšega) stadiona. Ena bolj perečih, spornih, nevralgičnih točk. Akupunktura, ki včasih prekleto zaboli. Preden pridemo na debato Stožice vs. Ljudski vrt… V pokalu narodov bi Slovenija skoraj morala igrati kakšno tekmo v Kopru, kjer imajo radi fuzbal, kar so pokazali, ko je tretjeligaš gostil aktualnega prvaka v pokalu in je, sredi tedna, prišlo več kot tri tisoč ljudi na Bonifiko. Bonifiko, stadion, ki slovi po tem, da je idealni primer za naše razmere. Če odštejemo, da je zunaj stadiona županska plaketa, kako pa je, ko se v Sloveniji župani fuzbal, pa tudi vemo. Ko bo Murska Sobota dobila reflektorje, še ne bo imela – romantika gor ali dol – idealnih pogojev, ker še vedno nima najboljše zelenice. A bi veljalo razmisliti, da bi ena tekma, tu in tam, vseeno bila odigrana še kje drugje. Celje žal zaradi pogrezanja stadiona v zgodovino ni opcija, Nova Gorica pa zaradi bližine Kopra najbrž tudi ne.

Povezava s PLTS. Da je reprezentanca največji produkt, je slogan, moto, bistvo, ki ga je v eno ponavljal Aleksander Čeferin. In vmes naredil Prvo ligo Telekom Slovenije, ki mu je kot produkt bolje uspel, kot reprezentanca. Ampak odnos med obema je kilav, kar toliko bolj preseneča, saj je pod eno streho, odkar ni več Združenja prvoligašev. Potem ko je naposled več vpoklicev in celo minutaže (Rudi Požeg Vancaš nazadnje), je preskok med obema prevelik, reprezentanca pa od klubov izjemno oddaljena. Nenazadnje, zadnje, o čemer bi razmišjali na derbiju, je reprezentanca. Kar ni dobro. Tako kot NZS oglašuje reprezentanco med derbijem, bi morala tudi med tekmami reprezentance. Nenazadnje, Kevin Kampl je edini, ki žogo ni brcnil na naših stadionih. Vsi ostali so začeli tukaj.

Izbor glasbe. Katera je prava himna slovenske fuzbal reprezentance, nekako, globoko v sebi, vemo vsi. Itak. Je pa res, da je Matjažu Kek pesem Dviga Slovenija zastave še kar všeč in se mu zdi, kot človeku z izbranim okusom, še kar primerna. In veste, v bistvu tudi je, kar je Siddharta sama pokazala leta 2011, ko je igrala v Stožicah. Slovenija gre naprej bo pač imela največ čara, zanosa in tudi patosa, ker je precej bolj ljudska. Sicer pa bi veljalo pred tekmami, kjerkoli že te so, (še bolj) podomačiti glasbeni repertoar. Sestaviti takega, udarnega.

Novinarske konference. Matjažu Krajniku, tiskovnemu predstavniku, ni moglo biti lahko. Sicer je bil zato seveda plačan, zaposlen, pa vseeno. Niti najboljšemu piarovcu ne bi bilo lahko. Srečko Katanec je sicer z mediji znal, ampak s tistimi pred iznajdbo facebooka in youtuba, približno takrat, ko je prvič odšel kot selektor, nasploh pa so Katancu živce parali komentarji pod članki bolj kot članki sami; Tomaž Kavčič pa je bil že s svojim izrazom na licu Mount Everest za katerega koli piarovca. Je pa tudi res, da je Krajnik – kot se to v našem fuzbalu rado počne – na konferencah sam deloval, iz sicer ravno prej napisanega, nekoliko živčno, prenagljeno in tesnobno. (Pre)hitro je padlo »še ima kdo kako vprašanje«, ko je bilo itak jasno, da ima cela država še kakih osem vprašanj. Novinarske konference so lahko luštna stvar, pa ne samo takrat, ko so rezultati izjemni. Še zdaleč ne. Manj je več še zdaleč ne drži, po drugi strani pa se da tudi z manj več. Če traja tiskovka manj kot deset minut, je nekaj narobe. Če traja za en polčas, prav tako. In seveda svoj del, zame vsaj polovico, nosi tudi novinarstvo samo. Keka čaka drugačna novinarska scena, ne tako drugačna, kot je pričakala Katanca, ampak vseeno. Na Hrvaškem se je naučil marsikaj, slovenska scena je manjša, bolj predvidljiva in tudi, preko palca, nekoliko mlajša.

Flash izjave pomočnikov. Morda so izjave pomočnikov trenerjev res »nujno zlo«, s katerim se televizija pokaže v studijskem delu. Ampak s pomočniki pri nas nekako nimamo sreče, ko gre za javno nastopanje. Pri tovrstnih izjavah ni toliko pomembna vsebina kot sam nastop, saj pomočnik ponazarja duh slačilnice. Pomočnik ne more postati velika zgodba, ne more naštancati gledalcev, lahko pa naredi nekaj škode, če ima neizdelan, neartikuliran in podpovprečen nastop, kot smo videli tudi pri Robertu Englaru nazadnje. Potem bolje nič kot to.

Tv oglasi. Ne bo škodilo, če se pri snemanju oglasov za nacionalko oziroma lastnika pravic, posvetujejo. Ker dajati Roka Kronavetra v oglas, pa potem ni vpoklican, ali Roberta Berića, pa ta ne igra, in podobno… Ne koristi nikomur. To seveda ni stvar selektorja, je pa nekaj, kar je bil svojevrsten marketinški problem.

Navijači. Nisem prepričan, ampak mislim, da na koncu lige narodov nisem več videl napisa »Brkini za Slovenijo« in »Japodi«. Dva napisa, ki sta bila na tekmah reprezentance od vedno, za vedno. Saj kamera vedno najde kakega navijača, ki zaluta, ko je celo že vsega konec, v Sofijo – tem bi NZS morala podeliti častno in življenjsko sezonsko -, ampak pustimo zdaj bizarne primere. Združenih navijačev ni oziroma so združeni v tem, da komaj čakajo največje navijaške skupine – Green Dragons, Viole, Black Gringos -, da se vrne liga, kar še Angleži ne počnejo več tako zavzeto. Matjaž Kek je bil že v marsikateri situaciji: od lastnega metanja bakel do zaklepanja v pisarno. Ampak ti časi so davno nazaj, Armada ga je kvečjemu nosila po rokah. Kolikor se spomnimo, se Kek z navijači neposredno v prvi eri ni rabil ubadati. Kdor je bil na stadionu Tehelne Pole, e, ta ve. Kaj šele vsi tisti, ki ste šli v Južno Afriko. Kek je najprej prinesel rezultat.

Cena vstopic in način prodaje. Še pod Čeferinom se je paketna prodaja izkazala kot siljenje navijačev. Ko si je NZS to še lahko privoščil. Za ligo narodov bi bila paketna prodaja preveč. Če želite videti Anglijo, morate še to-pa-to, je bilo eno, a tudi to ni bilo prav. To ni pošteno, pa ne samo do navijačev, ampak do kulta reprezentance same. Kaj je uspešna prodajna politika? Da pridejo ljudje gledati najprej svojo reprezentanco. Da je stadion razprodan, ne glede nato, ali igramo dodatne kvalifikacije ali San Marinom. Še huje je bilo ob gostovanju Bosne in Hercegovine in Albanije, ko smo de facto igrali v gosteh v – Stožicah. Cena kart ni nepomembna, NZS je dobro izvedla akcijo »družinski paket«, a bi, sploh takoj po žrebu, veljalo temeljito premisliti, kaj je bistvo reprezentance. To pa je bližina ljudem. Tudi s ceno. Glede na trenutne rezultate bi morala biti cena 20 EUR po glavi za odraslega navijača plafon. Seveda na koncu svoje pove trg, ampak če bo Slovenija igrala z renomirano reprezentanco in bo stadion razprodan, bo trg povedal, da je ljudem več do tuje kot domače reprezentance.

Zbori na Brdu. Noben selektor na svetu ne bo spremenil navad nogometašev. Torbice, tatuji, frizure… Se ne da. Vprašajte Ernesta Valverdeja pri Barceloni. Nič ne pomaga, pa je dal šoferja, kuharja, budilko Dembeleju, pa je ta vseeno žrl pico, špilal igrice do jutra in prespal trening. Ampak sam zbor na Brdu je z leti deloval naduvano, pri čemer svoje pristavi še nosilec tv pravic (beri: Televizija Slovenija), ki je nogometaše pričakala vselej kot najmanj polfinaliste mundiala, ne pa kot ekipo, v kateri je na koncu ostal le en nogometaš, ki je dejansko igral na svetovnem prvenstvu, povrhu še med tistimi, ki so najbolj »klasični« fuzbalerji iz pred-instagram časov. Malo več ponižnosti, manj pozerstva. To bo eno bolj pomembnih sporočil.

Napovedovalec + šov program. Miha Penko je okej. Mogoče še bolje izkoristiti zaslone, ampak ne pretiravati s programom. Tekma z Ukrajino je dobro izhodišče, res pa je, da je bil vložek na tisti tekmi pač drugačen, naboj pa posledično tudi.

Komentarji

komentarjev