Fuzbal

Pet ugotovitev: Olimpija vs. Maribor [0:0]

Prvenstvo nagnjeno, a še ni odločeno
Včasih je igrati na 0:0 morda najtežje. Mukotrpno garanje, da bi se zgodilo čim manj. Sploh ker se je igralo za več, kot je bilo videti tako na začetku kot na koncu. Le vmes se je pokazalo, da je to tekma, ena od šestintridesetih, ne pa »tekma tekem«. Maribor se treh točk ne bi bil branil, Olimpiji bi poraz naškodil. Olimpija je bila namreč tista, ki bi lahko doma izgubila prvenstvo. Ne neposredno, kot se je lani zgodilo Mariboru. Sicer bi v praksi ostalo 13 tekem in 39 točk, vendar 13 točk razlike bi bilo pogubnih, pri čemer je že deset točk kar (pre)velik zalogaj. Ne nujno samo za Olimpijo, ki bi ob porazu zapadla najprej v moralno krizo, nato pa še kadrovsko, potem ko Milan Mandarić ne skriva več, da išče pot iz Olimpije, ki pa jo bo našel morda še težje, kot je našel dva naslova v treh sezonah.

»Maribor je pokazal, da zna igrati na rezultat,« je nauk, ki ga je odnesel Robert Pevnik. Bolj sebe kot Darka Milaniča je zafrknil, ko je v igro poslal Jana Andrejašiča, ki da mu manjka izkušenj na derbijih (ni bil edini debitant na derbijih, pri Mariboru sta to bila Žan Kolmanič in Kenan Pirić, pri Olimpiji pa Rok Kidrič) premešal nekoliko obrambo, pustil Matica Črnica na klopi. Toda taktično je Maribor pokazal zrelost v prvem polčasu in se nato začel vse bolj zadovoljevati s točko po principu »če ga damo, bo le nagrada«. Na koncu je to bil že šesti ligaški obračun v Stožicah, ki se je končal brez golov. Od dvajsetih. Kar lahko Ljubljančane skrbi, je »tradicija«. Doma Milan Mandarić še ni videl zmage na derbiju. »Vsaka tradicija enkrat mine,« je prepričan Pevnik, ki mu bolj godi, da je Olimpija dobila zadnja dva prvenstvena derbija v Ljudskem vrtu. Problem zanj utegne biti, če tretja zaporedna zmaga maja ne bi več veliko štela. Olimpija bo počasi v podobni fazi kot Krško, kjer nima ničesar izgubiti. A mora paziti, saj so pred dvema sezonama na koncu končali kot tretji.

Olimpija stiskala, a le v drugem polčasu
Vajeni smo bili, da zmaji to počnejo prej. V bistvu… Takoj. Da nemudoma pritisnejo, navalijo, iztečejo na Maribor in se zaletijo vanj. To je počel Marijan Pušnik, tuje ni bilo niti Igorju Bišćanu in vsem vmes. Robert Pevnik se je odločil drugače. Kot da bi pričakoval, vedel, spoznal, da Mariboru v drugem polčasu (tudi) to pomlad v drugem polčasu ne gre. Krize Maribora znajo biti, ko pridejo iz slačilnice, kar hude, a zaenkrat še ne usodne, kot se je pokazalo že proti Muri. Olimpija je potrebovala do drugega polčasa, da je pozabila – še bolj kot poraz v Kranju – na deset točk razlike. Previdno so šli v tekmo, kot je rekel Pevnik, in posledično tudi le zadržali razliko, niso je pa utegnili zmanjšati. S točko so lahko zadovoljni, ne pa veseli. Zmanjkali so goli v tistem hudem navalu, ko se je Maribor krčevito (u)branil. Prečka (Rok Kidrič) in vratnica (Goran Brkić) sta toliko bolj skelela, Mariboru pa se, potem ko se jim je kotalila že žoga v Kidričevem in se odbijala od vratnic, lahko smeji, da jih vsaj tu sreča izdatno nagrajuje.

Pevnik na koncu ni šel na glavo, sprijaznil se je, da bo, če bo, Olimpija reševala prvenstvo proti drugim tekmecem, okleval je z menjavama (Kadrić, Kregar), ki sta prišli (pre)pozno. Vseeno je bil razpoložen in dobrodušen po tekmi. Kot trener, ki je preprosto vesel, da je del derbija. Priznal je, da so igrali morda preveč bojazljivo. Morda jim prav to ni prineslo gola. Dejstvo pa je, da ključni igralci, tisti, ki jih je Pevnik postavljal kot invidividualno kvaliteto, s katero lahko Olimpija užene Maribor, niso imeli dobre tekme. Ne neizstopajoči Rok Kronaveter, ne zadržani Stefan Savić in niti možganski fuzbal trust Tomislav Tomić. Tu so bile ključne rezerve Olimpije, ki na enem derbiju ne more postati – Maribor. Da bi skupinsko zlomila tekmeca, kar je nakazovala v drugem polčasu.

Milaniču sistem pomeni več od posameznikov
Amir Dervišević in Marcos Tavares sta začela… Na klopi. Kapetan je sicer vstopil, pokazal, dokazal, da lahko zadrži žogo in nagne težišče igro na stran tekmeca, to pa je tudi vse, kar lahko naredi na takih tekmah, prvi pa sploh ni dobil priložnosti. Najbrž, ker ni bilo potrebe. Aleks Pihler in Alexandru Cretu sta zdaj postala dvojec, ki sicer nima tiste »lucidne« podaje, ki imajo oči, ampak je zmogel zlasti preprečiti, da bi Olimpija – z izjemo začetka drugega polčasa – lahko mirno in zlagoma gradila napade. Milanič je s tem pokazal, da mu je sistem štel precej več od posameznikov.

Če je Martin Milec »moral« zaigrati, ker je imel Denis Klinar kartone, kar se je pokazala v bistvu kot prednost, je Mitja Viler, ki to pomlad zaradi poškodbe še ni zaigral, obsedel na klopi. Prednost je dobil Žan Kolmanič. Še vedno ima prve polčase praviloma boljše od drugih oziroma se še lovi v težišču igre, vendar tudi dokazuje, da ima kvalitete, ki jih Viler nima več (in obratno). Kjer je Milanič sprejemal ključne kompromise, je bil potentnejši del Maribora: Jasmin Mešanović zna žrtvovati svoje napadalne kvalitete za obrambne naloge, vendar je to tokrat nekoliko bolje uspelo Martinu Kramariču. Dokler ga ni posrkalo, pri čemer ni bil edini, saj se je to še huje primerilo Dinu Hotiću, zrelemu za menjavo. Stabilnost je, sicer precej odrezan, a vse bolj potrpežljiv in fizično vse bolj izrazit, pokazal Luka Zahović. Edina slaba, skoraj nevarna poteza Milaniča je bila, ko je verjel, da bo Dare Vršič tisti, ki bo zadržal žogo. Ni je. Vršič bo ali potreboval večjo minutažo ali pa spoznanje, da so njegovi zlati momenti že mimo. Maribor potrebuje kreatorja ali pa igralca s potezo več. Felipe Santos se v taktičnih navodilih še ne znajde, kako bi naredil kaj po svoje, vse bolj pa se pozna tudi odsotnost Jana Mlakarja. Maribor je na štirih spomladanskih tekmah zabil štiri gole. Jeseni bi jih, preko prsta, vsaj osem.

Skomina dopuščal trdo igro… in storil napake
Dolgo je trajalo, da je pokazal prvi karton. Predolgo? Niti ne. Ne, ker bi omahoval, ampak ker je očitno prebral tekočo igro z (za zerbi) malo prekinitvami. Mariboru to sicer ni godilo, Milanič je bil prepričan, da so »mali favli« šli v korist Olimpije. Tokrat je sodniška ekipa delovala moštveno, povezano, celovito. Le pri situacijah, ki so bile zelo tesne, je omahoval. Preveč. Morda je sam še najbolj pogrešal VAR v prvem polčasu, ko je Luka Zahović pomeril iz bližine ter zadel Mackyja Bagnacka v roko. Bil je nevaren strel, Nejcu Vidmarju ne bi bilo lahko. Toda nastopila bi druga težava: kadri televizijske produkcije. Ti so vse slabši, vse bolj skromni in pogosto situacijo vidimo iz le enega zornega kota (enako je bilo pri prekrških na sredini igrišča), da je situacija toliko manj jasna. Televizija Slovenija je imela sicer krasen kader iz severa Stožic, kjer je jasno, da je Bagnack igral z roko. Imeti bi morala še kakšnega. Rešuje jih to, da so kadri, ki jih včasih (ne) ponudi Planet TV, vsaj malo boljši. Kar pa ne rešuje težav, temveč jih samo še poglablja in tudi ta derbi bo enkrat, ko ga bomo hitro pozabili, šel v spomin kot »kaj pa tam, ko ni bila piskana roka«. Kar je velika škoda. Zlasti za fuzbal. Ampak Skomina ni tisti, ki bo uvedel VAR. Niti Maribor in Olimpija. Včeraj bi, če bi deloval prav in imel dovolj zornih kotov, prišel zelo prav.

Zelo dobro navijanje nadoknadilo soliden obisk
Razumljivo, Stožice niso bile nabito polne. Daleč od tega, ker je Olimpija daleč od tega, kar je znala biti v eri Milana Mandarića. 9.500 ni slab obisk, ni pa dober. Vsaj petmestno številko bi si zaslužil derbi pri gostitelju, ki vseeno še vedno, četudi s (pre)velikim zaostankom brani naslov. Vendar kljub temu se je pokazalo – zlasti v bolj dolgoročni luči, kaj bo z Olimpijo, ko Milan Mandarić več ne bo njen del -, da je derbi, no, derbi. Prava stvar. Da ima naboj, tudi ko ga nima. Tokrat je bilo navijanje eno boljših v Stožicah, kar gre na račun tako Green Dragons kot Viol. Izmenjava parol je bila, če pustimo politično korektnost ob strani, domiselna, morda tokrat bolj iz južne kot severne strani, četudi tradicionalno nepopustljiva. Nobene prekinitve, kar je zdaj domala že hvalevredna tradicija, nobena bakla ni priletela na igrišče, nobenega topovskega udara skozi tekmo. Le navijači, ki res vneto podpirajo svoj klub. Tudi s podporo tujine. Še ko na zelenici ni bilo nikogar več, so si eni in drugi pošiljali »pozdrave«. Zato je to bil derbi, ki ni imel golov, je pa imel dobro navijanje. Tako, ki daje vedeti, da sta kluba več tistih, ki ga neposredno tvorijo. Le o gigantski tampon coni bi veljalo bolje premisliti. Že zaradi videza, če nič drugega. Ni pa nezanamerljivo, da je bilo na tekmi Maribora in Mure to pomlad več gledalcev kot na derbiju.


***PENALI***

Zicer, hvala, adijo: Alexandru Cretu [Maribor]. Romun je imel, ne pozabimo, dobro tekmo. Toda, ne pozabimo, imel je tudi eno lepših priložnosti, ko je dobil podajo na osamljeno daljšo stran. Cel stadion je vzel dih, Cretu pa zalet. Namesto, da bi streljal, je podal. Kar lepo nazaj svojemu podajalcu.

Podaja v vesolje: Macky Bagnack [Olimpija]. Bilo je v drugem polčasu, v fazi tekme, ko je Olimpiji počasi začel pojenjati naval in je bila vsaka žoga toliko bolj dragocena. Ne za Bagnacka. Nekje na polovici igrišča, kjer je bil storjen in dosojen prekršek, je vzel zalet, pogledal, videl le enega v zelenem tam nekje daleč spredaj in… Nabil. V vesolje. Posnetek, ki bi ga moralo biti nerodno pogledati.

Nagrada Primoža Trubarja: Goran Brkić [Olimpija]. Srbskemu nogometašu je uspel gotovo najbolj izstopajoč »flash intervju«. Običajno slišimo zadihane nogometaše, ki med polčasom povedo, kar je tik pred tem povedal komentator. Tokrat pa je Brkić ponudil – slovenščino. Tako. Z naglasom, ljubljanskim. Pohvale, kapo dol, sploh glede nato, kako smo še poleti videli, da so novinarji Televizije Slovenije prešli na tuji jezik.

Nagrada Zlatka Zahovića: Nenad Protega [TV Slovenija]. Protega je za derbije toliko boljši strokovni gost – v vsesplošnem pomanjkanju ustreznega kadra, ki ga trasira zlasti nacionalka (Branko Zupan?) in je z leti, po že tako skromni osnovi javnega nastopanja, le še nazadovala. Ne Nenad Protega. Deluje kot neobremenjen gost, ki predvsem ne izkorišča tv minut kot razgovor za službo. Ne (raz)prodaja se. In tako je lahko, ko se je tikal na koncu z Darkom Milaničem, kar direktno vprašal, če bi tista roka, ki je ni Skomina dosodil v kazenskem prostoru Olimpije, v ligi prvakov bila penal. Duhovito, lucidno, hrabro. Še bi tega. Še.

Nagrada Jurija Vege: Robert Pevnik [Olimpija]. Seveda je trener Olimpije, ko je izrekel eno matematično bolj progresivnih izjav, imel v mislih celotno pomlad, ko je računal tako pred kamerami kot na novinarski konferenci. »Razlika je bila devet točk, zdaj je deset, lahko bi bila tudi štiri.« Hm. Ne seveda na eni tekmi, Pevnik je pa s tem pokazal, da ga še bolj skelijo tri točke, ki so jih pustili na Stanku Mlakarju.

Nagrada Slavoja Žižka: Stipe Jerić [Maribor]. Neobičajno je bilo na novinarski konferenci po tekmi. Če smo se, mi, v glavnini medijske falange, ki nismo del »nosilcev pravic«, že navadili, da je prihod nacionalne televizije začel zamikati tiskovke vsaj za pol ure kasneje, kot smo bili vajeni poprej, smo tokrat doživeli še bolj bizarno sceno. »Kdo pa vodi novinarsko konferenco?« se je, retorično, preizprašal Stipe Jerić, član PR ekipe Maribora. Darko Milanič je ob njem sedel začudenega obraza. Novinarji s(m)o pojasnili, da je Olimpija, v nasprotju s prakso, konferenco že oddelala. In to… Res okorno. Ne zaradi Roberta Pevnika, ki je bil dober sogovornik. Ne moti nas toliko, da tiskovko zdaj vodi že po praksi v Stožicah po derbiju vsakič nekdo drug… Moti pa, da smo ostali brez zanimive izmenjave, ki bi jo lahko ponudila razpoložena Pevnik in Milanič. Tu je Olimpija storila kar nepotreben kiks.

Igralec tekme: Aleks Pihler [Maribor]

Komentarji

komentarjev