MUZU

Ko poezija povezuje, se mesto (za)sliši

Dvakrat letno je vreme v Mariboru zagotovo lepo. Garant. Na datum. Se da zacahnat. Vnaprej. Torej: na (pred)zadnji majski petek, ko se zgodi operna noč v parku, ko bi bil neodpustljiv greh, če bi deževalo, in na prvi pomladni dan, ko poezija poveže mesto na rojstni dan svojega pesnika. Janka Glazerja. Takrat vreme ni samo – lepo. Ali toplo. Ali fajn. Ne. Takrat je vreme – vreme. Simbolična fotografija letnega časa. Vreme kot kulisa, scenografija, stranska vloga. Vreme, ki postane pridevnik. Vreme, s katerim si imaš (marsi)kaj za počet. Vreme.

 Poezija povezuje je (vsako)letni dogodek, ki niti noče izstopati, ne čuti nobene potrebe, da bi bil kaj več, kot je. Biva. Obstaja. Je. Uspešno samosvoj že zgolj zato, ker je točno sredi dneva, sredi mesta, sredi mimobežnega časa, ki nima časa. Kaj šele za poezijo. In zgodi se na točki mesta, kjer se stikata preteklost in sedanjost. Ta, zahodni del Slomškovega trga je po defaultu najlepši. Skoraj gotovo že zato, ker se ne čuti obdan z avtomobili, truščem, hruščem vsakodnevnosti. Tam najdeš nek spokoj, skorajda odmik, čeprav je Slomškov trg čez dan obljuden iz mnogoterih razlogov, ob toplih večerih idealna točka za večerno popivanje. Bil, je in najbrž tudi bo. Čeprav je vmes odšel Tildo’s. Ki ga, če smo ujeli njegova top leta ali ne, gre pogrešati. In čeprav je vmes trg postal svojevrstna obedovalnica, kjer s svežim pekovskim izdelkom sedeš, postaneš in greš naprej.

Ampak ne na dan, ko poezija povezuje. Saj je postal znucan kliše, da je poezija postala svojevrstni punk, alter ali upor. Je. Res je. Ampak ko poseže v javni prostor, v njega prodre na način, da mesto lahko slišimo. Prisluhnemo mu. Zvoke, ki gredo sicer mimo. Zvon, ki iz stolnice udari na vsakih petnajst minut. Babica, ki na daleč kliče otroka, ker nima kolen, da bi stekla za njim. Troblja, s katero pohupa nekdo, ki vneto verjame, da bo na Slomškovem trgu dobil tisti »en bo ziher fraj« parking. Zastava, ki se skuša osvoboditi droga ob močnejšem sunku vetra. Zakaj to slišimo? Ker bi radi slišali. Besede, verze, rime in refrene.

Zora A. Jurič ima svojstven, razumljivo učiteljski pristop k vodenju prireditev, ki te nekaj kakor vrne v šolske čase, skoraj v šolsko klop. Ampak točno tak pristop je skoraj »obvezno izbirna« vsebina, da o tistih, ki berejo poezijo, izveš ne nujno več, temveč so postavljeni v kontekst in so dojeti skozi prizmo enega dogodka in še bolj izbire poezije.

Na tak način se predstavijo skozi izbrane pesmi, kar je ključni presežek dogodka. Seveda je to tudi Peter Andrej, tokratni kantavtor. In seveda je to publika, tako dragoceno potrpežljiva, dobronamerna, vztrajna, odkritosrčna, da bi jo človek najraje kar najel za tovrstne dogodke, kakršnih v mestu vsekakor ne manjka. Maribor je mesto, ki se rado dobiva. Še vedno je zvedavo. Firbec je žejen, pa ne nujno pijače, v bistvu je žejen nove izkušnje, nove zgodbe, s katero bo šel v novo izkušnjo in v novo zgodbo. In točno takšna prireditev je Poezija povezuje. Letošnja izvedba – prva v živo za pisca teh vrstih – je bila sproščujoča. Taka. Luštna. Resda smo koga slišali malo slabše oziroma se je prav takrat dalo slišati klepet iz ozadja, vendar Poezija povezuje je zvok, ki bi ga rad slišal. Je nekaj, kar napolni. In to še preden je z vodo napolnjena fontana. Cveti magnolija, cvetijo ljudje. Pregleden, širokogruden nabor. Tako nastopajočih kot prebranih. Pomlad je tu. Pa, Janko, vse naj!

Ocena: U

Komentarji

komentarjev