MUZU

Ne jamram, iščem rešitve. Bus za Berlin čez 5 minut.

Ne bom več luzerka traja 88 minut. V osnovi. A traja precej dlje. V bistvu še vedno traja. In bo trajal še nekaj časa. Kar nekaj časa. En haufn časa. Vprašanje je, če bo tega filma sploh kdaj konec. Če ga ne bo, bomo vsi, no, spizdili. Ker tole zdaj? Za popizdit.

Urša Menart je posnela film generacije, ki sploh ni generacija. Ne moreš biti generacija preko Skypea. Ne moreš biti generacija, če ti drugi lepijo oznake tipa milenijci, ti pa moraš najprej guglat, če se tja sploh kvalificiraš. Ne moreš biti generacija, če se generacija pred tabo, generacija tvojih staršev, pri smetnjaku, tistem rumenem za plastiko, generacija, ki se je naučila ločevati odpadke, da bi tvoj svet bil lepši, lažji in boljši, obrne k tebi in ti reče: »Sem mislil, da bo vam lažje, kot je bilo nam. Pa ste ga še petkrat bolj najebali.« Diplomirano, prekarno, mimobežno najebali. Tako najebali, da ne pomaga niti, če se vržeš v Ljubljanico in greš malo plavat. Malo drugačna sreča na vrvici je to. Generacija, ki ne išče tiste najbolj slovenske (filmske) ideje pri, veš, je bila ena punca v našem bloku, ki je tako črno gledala… Ta generacija ne reče generalu fotru, ej, tata, stari, ja ostajem ovdje. In šus v glavo. Ne. Reče: »Babi, ne bom se ubila.« Če to ni medgeneracijsko sodelovanje, potem ne vem, kaj je. Niti ni to v leru generacija, ki bi večno študirala in iskala smisel sveta. Ne. Kdor je šel študirat družboslovje ali humanistiko ali, bog ne daj, pravo, ekonomijo, jezike in ta jajca, se mu to sploh ne vidi več. Kdo pa vpraša kelnarja, kaj je po izobrazbi, ne?

Ne bom več luzerka je film, s katerim je Urša Menart, predvsem zaradi fantastičnega, izpiljenega in lucidnega scenarija, ki je igralcem dal možnost, da skreirajo like, posnela občutek, stanje, sistem. Posnela je to nezadržno tesnobo tistega dela generacije, ki je lahko še tako pridna, naštudirana, marljiva, potrpežljiva, pa prav nič ne pomaga. »Veste, taki časi so,« je stavek, proti kateremu se ne moreš boriti. To je stavek, ki te ubije. Ne okrepi. Samo ubije. Če nisi zasedel mesta, če nisi na poziciji, si lahko še tako dober, še tako sposoben. Ne. Ko te jebe. Nisi in pika.

Ne bom več luzerka ni hit in ne more biti hit. Nima »tja-ra-pam-pam« štikla, zato ker ta generacija nima besedila v glasbi, če ga ima, je bodisi uvoženo ali pa je trap. To ni neskončno poletje v školjki. To ni film, ki bi dobil svoje nadaljevanje. To je samo – školjka. Oziroma premajhna socialistična banja, v kateri Špela išče svojo zasebnost, svoj odmik, svojo preteklo prihodnost, svoje prijatelje in svoj svet. Ne bo ga našla. Tam že ne. Še nihče ni našel svojega sveta v fletu svojih starih. Z napotnico malega sosedovega mulca, ki ti mazne 20 posto na napotnico samo zato, da bi ti, kar je ultimativni narobe prav, plačal stroške svojim staršem, ker si mislil, da bo svet tako deloval. Pri čemer je jasno, da generacija, ki prihaja zadaj, na vse to ne bo prestalo. Če bo kradla, ne bo tega povedala po telefonu. Ampak Špela je prestara in premlada hkrati, je del generacije, ki je imela najslabšo udeležbo na volitvah. Svet ne deluje tako, kot si mislil, da bo deloval. Okej. Prilagodi se, ne? Bom pa kaj naredila zastonj, veste, mladi, vi mladi, vi pa ja rabite reference, s tem boste… Referenc lahko imaš malo morje ali pa nič. Sedež na FlixBusu ali Go Opti bo ravno tako enako ozek.

Urša Menart je posnela medgeneracijski film, ki ga bodo različne generacije različno gledale. Sploh za starejše zna biti delno tudi šok. Ja, v taki pizdi je ta svet. Ne pomaga, če si priden, če si, bog ne daj, dober. Če si dober, je pot samo ena. Ven. Če ne zamudiš te možnosti, kot se je očitno zgodilo Špeli. Ja, saj res, Špela. Špela je ključni lik, za katerega se zdi, da tam nekje skoraj do konca filma sploh ne veš, kako ji je ime. Kar je Menartovi nenadkriljivo uspelo. Eva Jesenovec je v bistvu v vseh, prav vseh kadrih, pa te njeno ime sploh ne zanima. Zgodba njenega življenja. To je ona. Ni je. Komaj opazna, čeprav ji izpod prevelikih hipsterskih očal in predolgih neopranih, razcepljenih las, ki so bili v pričakovanju boljšega sveta predolgo speti v kitke, žari pogled. Špela je bistra. Špela se bori. Špela gre, ko ne rata nič drugega, kelnarit. Špela spi na kavču, da lahko babi spiv njeni otroški postelji. V premajhnem stanovanju v Šiški. Menartova je posnela tisto, kar Goranu Vojnoviću ni uspelo na drugem koncu Ljubljane. Posnela je Ljubljano, o kateri ne slišimo, ne vemo nič. Pri čemer humanisti nimajo nobenega magneta. Ne morejo ratat popkulturni hit. Tega se na razglednico pač ne da. Posnela je post-socializem, posnela je propadlo prihodnost v razpadlem betonu. Če so se v Sreči na vrvici otroci po Bratovševi ploščadi navdušeno lovili in brskali za vsakim kotičkom arhitekturne monstruoznosti, se v Ne bom več luzerka po teh podobnih, v bistvu pa enakih kotičkih kvečjemu skadi đoint. Ker to je to. Đoint, piksna, falafel generacija.

To ni kreativno pitje. To ni Šumi popivanje. Nič boemskega ni v eskapizmu, h kateremu se zateče Špela. Kar je pri tem dobro, je to, da pokaže Ljubljano, kakršna – sploh med tednom, ugibam – še vedno je. Sploh pozimi. Svetijo napisi za hitro prehrano, nikjer nikogar, razen na alter sceni. In pri falaflu. Meglena Celovška pri Stari cerkvi je tisto razodetje, ki pokaže, kakšna je Ljubljana, ko jo turisti zapustijo. Ljubljana je za vse špele prestolnica na poti do drugih prestolnic. Bicikl mesto, kjer kradejo ukradene bicikle. Najlepše mesto na svetu, za katerega župan pravi, da se bo v njem nekoč spet kopalo, pa je še vedno, ko se zaplava v Ljubljanici, to suicidalna želja. Odlom. Odfuk. Odbitek. In je lepo mesto, v katerem se iz novih mostov najboljše – bruha.

Ampak Ne bom več luzerka je film, ki bi se ga dalo posneti tudi drugje. Sploh ni nujno vezan na Ljubljano. Je pa idealen, ker razgali realnost Ljubljane za tiste, ki ne sfolgajo pretentati sistema. Špela doživlja poraz za porazom in na koncu, ki je sicer nekoliko hiter, odrezan, potem ko bi se lahko za ta korak odločila že na začetku filma, najde neko majhno zmago. Zmaga v tekmi, ki ne šteje več in ne odloča o ničemer. Naslov filma daje skoraj občutek, da bo Špelina prijateljica v kelnariji zakričala »ne boš več luzerka«. Ali da bo to rekla sama sebi. Na glas. V bistvu niti ne veš, če Špela res ne bo več luzerka. Že Orleki so v Punca s Šohta pokazali, da ni vse zlato, kar je tujina. Njeni prijateljici na Skypeu zgledata sicer fit, ampak ne ravno polni življenja. Njen fant (Jurij Drevenšek), ki gre programirat oziroma oblikovat v San Francisco, torej iz dežja pod kap, zgleda hudo bogi. Ko se je uredil, počesal, osrajčkal, je izgubil ves karakter, vso dušo, vse, kar je imel, ko je jedel burek v pojsli v prevroči Ljubljani, za generacijo, ki se ji klima še vedno vrti kot ventilator.

Ne bom več luzerka je film o medgeneracijskem zlomu, v katerem nihče ni nič kriv, saj so vsi želeli vsem samo najbolje. In res so. Kjer ne gre za prav ali za narobe. Ampak tudi film, v katerem goveja juha ne bo rešila družinskega problema. Ni to Kajmak in marmelada. Je film o starših – izvrstna Saša Pavček in Branko Završan -, ki so želeli narediti vse za svojo potomko, ampak so prepozno ugotovili, da sploh ni bilo odvisno od njih. Da je ta fajt vnaprej izgubljen. Edino, kar lahko Špela, ki joka pod miki miška posteljnino, naredi, je to, da se zapre vase. Da skuša izginiti. Da se »ukine«. Delno ji to uspe, ko se prepusti toku, ko ji rata že vseeno, ko je ona tista, ki trka od spodaj gor tistim, ki mislijo, da so na dnu. Toda ni bila tako vzgojena, to je tisti najhujši boj. Zanjo je popivanje in kajenje samo to. Pač, trofiš, počiš, narolaš se ga. V petek, mogoče soboto. Ko pihneš tistih 30 na torti in se ti zdi, da boš enako pihal še par let, v enakem okolju, v enaki brezizhodnosti, bi rad zbežal. Žuranje ne pomaga, ker je Slovenija narejena tako, da v mestih žurajo samo dvajsetletniki, ki ti seveda skušajo naviti EMŠO. Špela ni zapadla in ni želela propasti. Močen lik je, lik, ki borba. Dokler gre. Zato izpadejo vsi nasveti, ki jih dobi, tako prekleto pokroviteljski in skuša v debati parirati. Ampak ves čas ve, da je v podrejenem, izgubljenem položaju. Kot da nikoli ne bo bolje. Sveta, ki ga želi, ne bo, kar spozna ravno takrat, ko bi se morala predati in delati nekaj, da bi pač preživela. Ampak Špele ne zanima, da bo samo preživela. Preveč življenja ima v sebi. Kar ji pomaga, je v vseeno opora družine, ki ji je hudo, da ni bolje. Ata je vseeno ponosen.

Zato je Ne bom več luzerka predvsem fajt. Je film, ki ima svoje precej smešne momente, ampak šele takrat, ko spoznaš, da je »normalno« stanje precej uborno, žalostno in tesnobno. Šele takrat je vse to lahko smešno. Če to razumeš, se znaš smejati, ker so ti štosi, ko se režiš sebi, najboljši. Ampak ko se đoint pokadi, ko se piksno spije, je lahko življenje kakega zunanjega lika tako nenavadno dostopno. Morda je lik davčnega svetovalca le kot »varka«, kot prelahek izhod, ki ga Špela preprosto ne bo izbrala, saj bi s tem dala dreku focn.

Urša Menart bi s tako zgodbo lahko kaj kmalu posnela film o generaciji, ki jamra in ne išče rešitev. Toda je obenem film, po katerem se vidi, kaj je za preslišano generacijo, ki je bilo na drugi strani mize pri neuspešnih razgovorih za službo, projekte, honorarje, delo, bistvu pisalo na tistem bebavem napisu prejšnjega premiera. Pod napisom »Ne jamram, iščem rešitve« bi moralo takoj še pisati, da gre avtobus za Berlin (ali katero koli drugo mesto) čez pet minut. In to vsaj pet minut prepozno. Film ima sicer nevarno logiko, da bomo vsi, ki ostajamo tukaj in nismo del uspešne, izvozno naravnane Slovenije, označeni za luzerje. Ampak vsaj vemo, da nas je, luzerjev, več. Kar je boljše kot nič. Imamo vsaj film, dober, pameten, bister film. Vsaj nekdo je to opazil in nam dal priložnost. In prav je, da smo jo dobili. Če je kaj pomagalo, pa… Zanimivo bo videti, če bo Urša Menart še kdaj posnela podoben film. In kaj bo ugotovila takrat. Morda bo največja zmaga, če bo posnela film o generaciji, ki ne bo razmišljala samo, kaj ne bo več. Temveč kaj dejansko bo. Ampak tudi to je nekaj. Ne bom več luzerka.

OCENA: ZU

Komentarji

komentarjev