Fuzbal

Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

Odnos, vtis, pristop, priložnosti
Na kratko – v eni ugotovitvi? Gre kar z izjavo Matjaža Keka: »Nismo razočarali, potencial je.«

Merilo. Za merilo gre. Če je merilo kalvarija, ki jo je Slovenija dala skozi zlasti v drugem delu druge ere Srečka Katanca, ki se je zavlekla v sedmino Tomaža Kavčiča, potem je tekma z Izraelom precejšen uspeh. Ne v rezultatskem smislu, točka, niti v gosteh, ne more biti razlog za proslavljanje (bolj so z njo, sodeč po izjavah, zadovoljni Izraelci), kar se je videlo že takoj po tekmi v izjavah tako Andraža Šporarja, ki je zabil prvenec, a obžaloval izplen, kot izkušenega Bojana Jokića, za katerega je bil pozitivni del pristop. Vsemu temu Matjaž Kek, ki s točko prav tako ni zadovoljen, po remiju v Hajfi pravi potencial. In ima prav. Čas, še bolj pa razplet v skupini bo pokazal, kako (ne)uspešna je bila tekma v Izraelu.

Slovenija je, kot Slovenija počne vse odkar ni padla Ukrajina za Euro 2016, tekmovala sama s sabo in je, takšen je občutek takoj po tekmi, v tem (samo)boju po dolgem času prvič zmagala. Ali pa, če želite, vsaj ni izgubila. Osredotočenost je zdaj uperjena najprej na igro, nato na rezultat, kar je, glede nato, da bo novembra desetletje, odkar se je reprezentanca kam uvrstila, edina normalna pot. Lahko bi ven jemali zahtevo Aleksandra Čeferina, ki je Keku za pogoj postavil uvrstitev na Euro 2012 in ga zaradi tega tudi zamenjal, ni pa enakih kriterijev postavil Katancu. Vendar nič od tega, nič iz zgodovine, ni pomembno. Prav nič. Nemogoče je sicer delati reze in menjavati knjižnice. Ne. Slovenija je pač tudi ena knjiga s svojimi poglavji. Kajti ob predstavitvi postave se je zazdelo, da je vse enako, le selektor je… No, še on ni nov.

Je pa novo nekaj drugega. Pred, med in po tekmi se večina ni ubadala z javnim nastopanjem selektorja, nihče skoraj ni omenjal medijev (razen v prevelikem fokusu na to, kdo bo kapetan, kar je bila preokupacija z napačnimi deli reprezentance), ničesar o vodstvenih strukturah NZS, kaj šele o lokalnih peripetijah tipa Maribor vs. Ljubljana. Nič. Že to je velik napredek, ker ni mučno spremljati reprezentance. Ni tesnobno, ni depresivno, ni jezno in ni ključno, kaj bo selektor povedal po tekmi. Iz tega vidika je delo Igorja Benedejčiča, ko je prišel na samem koncu samotne agonije, bilo smelo in smiselno in dovolj uspešno, da je povprečen navijač najbrž pozabil, s kom »smo se sploh tako mučili v tistem pokalu, ligi nacij ali narodov ali kaj je že«.

Kek ima prav: najbolj pomemben je odnos. Saj v ligi narodov odnosa, borbenosti in želje tistim, ki so seveda prišli, ni šlo očitati. Še to je bilo: Kevin Kampl je skoraj neomenjen, poškodovanih, sicer redkih, Kek ni vlekel na plano, ni naredil celotne analize slovenske nogometne realnosti, ni jamral čez potovanje, premalega števila treningov, vremena, sodnika niti omenil ni, pa bi ga lahko, ipd. »Za odnos si fantje zaslužijo kompliment,« je po tekmi za Televizijo Slovenija povedal Kek. In to je tisto, kar se da odnesti iz Hajfe. Slovenija je domov prinesla točko, na kateri lahko gradi. »Če bomo doma premagali Makedonce, potem je točka dovolj,« je še bolje povedal Jokić. Kapetansko. Morda ni naravni kapetan, ampak nima kapetanskega traku samo zato, ker je »najdlje zraven«. Ne. Jokić, ko je treba, kar je pokazal tudi v tekmah, ko smo pričakovali, da bo najbolj trpel, pokaže, da ni tam samo zato, ker je bil od nekdaj zraven in ker bi Slovenija doživela kolektivno amputacijo na levem bočnem. Ne. In ima prav. Kar reprezentanca potrebuje zdaj, je vnovična podpora navijačev v Stožicah. Ti reprezentanci niso obrnili hrbta niti, ko je bilo najhuje. Ampak za kaj več pa mora NZS delati več. Ne samo na oglasih, socialnih omrežjih ipd. Ne. Vsak dan. Na renomeju fuzbala kot takega. Kje se to začne, pa tudi vemo. Doma.

Na novo vse po starem ali staro po novem: izhajanje iz obrambe
Morda je, glede nato, kako in kaj je izbral, šlo razumeti, zakaj je Matjaž Kek pustil nekatere stvari nejasne do konca. Naj se pokaže na igrišču – to je njegov moto. In pokazalo se je. Enajsterica Slovenije je bila komaj kaj spremenjena, v nekatere spremembe je bil Kek povrhu prisiljen (desni bok), druge so bile posledice tega (Struna), tretje so bile pa selektorjeve lastne zamisli (sestava napada in osrčja sredine ter zamenjave). Kek ni naredil globokega reza v reprezentanco. Razlogov je (lahko) veliko: od najbolj očitnega (to je najboljše, kar imamo) do najbolj špekulativnih (Kek tako neposredno tekmuje s predhodnikoma). Ampak kakorkoli že, Slovenija ni doživela pretiranih kadrovskih sprememb.

Petar Stojanović je dobil priložnost od začetka, prodiral, igral zelo odprto, skoraj (pre)drzno, a s tem puščal prostor in upal, da bo Struna »poflikal«, kjer bo treba. Večinoma tudi je – razen pri golu Izraela. Na drugi strani je Bojan Jokić, ki običajno nekje do drugega polčasa zavrne vse negativne kritike z borbenim, pametnim, izkušenim pristopom, s katerim Slovenija po levi počasi pride prek polovice, odigral kapetansko tekmo. Centralna branilca Miha Mevlja in Aljaž Struna sta imela, ko so Izraelci pritisnili, nekaj težav in se še iščeta, pri čemer bo to ključni ciklus zlasti za Mevljo, da pokaže, če je sploh prvi štoper reprezentance, kaj šele potencialni gradnik ekipe. Kolektivni razpad sistema pri prejetem golu gre na rovaš celotne obrambe.

In potem je tu Jan Oblak. Dve, tri bravurozne parade, po katerih smo se spomnili na Vida Belca, od katerega se je nekako upalo, da mu bo to uspevalo. Večinoma mu ni, pri čemer je bilo nepošteno pričakovati, da bo, no, Oblak. Ta pravi Oblak je naredil veliko razliko, morda največjo. Dal je Sloveniji zagotovilo. Že s tem, da je tam, daje tekmecem vedeti, kako in kaj. Občutek je bil, da Izraelci drugega ne bi dali. Ker bi bil tam Oblak. Pri golu ni mogel prav nič, a prav tam se tudi vidijo nekatere frustracije. V Atleticu, kjer so na novo izumili 1:0 fuzbal, je drugače in vselej bo. Če bo Kek uspel Oblaka prepričati morda celo, da bo ključni mož celotne obrambe, torej v celotni peterici, Sloveniji za remije ne bo treba trepetati. Že zdaj ji ni, čeprav so se nekatere kronične težave – kot je zlasti živčno consko premikanje, ko ima tekmec žogo v slovenskem kazenskem prostoru – še vedno vidne.

Sploh pa ne bo treba trepetati za remije, če bo osrednji tandem, na katerem ne gradi samo Kek, ampak tudi, ne pozabimo, Olimpija in Maribor, ki prav tako večinoma igrata z dvema zadnjima vezistoma, opravil, kar mora. Jasmin Kurtić in Rene Krhin sta hudo trpela nekje na sredini prvega polčasa. Že drug drugemu nista bila v oporo, kaj šele, da bi zmlela Izraelce in ponudila žogo, na katero so čakali Ililić, Zajc, Verbič in Šporar. Kar četverica je bila odvisna od dvojca. Uf. Oba sta želela žogo spraviti čim prej naprej, za vsako ceno, vendar kaj, ko sta ob tem puščala preveč prostora, ki bi ga kakšna druga reprezentanca surovo izkoristila. Nobenemu od obeh ne gre oporekati truda. Ampak prvi polčas je bil nevarno povprečen. Bili smo, kjer smo že bili. Videli, kar smo že videli. »Prvič sta po dolgem času igrala skupaj v paru,« je bil milostljiv Kek. Prav je, da je bil. Moral je biti, kajti Krhin je v drugem polčasu odigral eno najboljšim tekem ali pa, no, vsaj polčasov. Razdelila sta si naloge, Krhin se je žrtvoval in začel onemogočati tekmece. Postal je destrutkor. Postal je borec. Postal je igralec, ki klizne, če je treba. Pri čemer na instagramu še ni profila »destruktor«. Ja, Krhin je (ne)upravičeno trpel kritike. Sploh tista, da še ni odigral resnega fuzbala, je imela v sebi nekaj boleče resnice. Kek mu je vseeno zaupal, dal mu je čas in Krhinov primer je dokaz, kaj Kek ima. Znotraj tekme lahko zagotovi s svojo taktiko, da lahko kdo napreduje. Lahko pa, kot je bil primer Zajca, nazaduje. Ampak ob vsem tem so – ekipa. Za takšno miselnost Kek potrebuje potrpljenje, kakršnega premore sam. Kajti klop ni tako kratka, še zlasti ne, če ima kdo povprečno predstavo, kot jo je imel prav Kurtić.

Toplo-hladno iskanje težišča
Selektor je temu rekel toplo-hladno. Mi bi temu rekli iskanje težišča. Slovenija je naredila eno zelo dobro stvar (dala je gol za 0:1) in eno zelo slabo (dobila ga je že čez sedem minut). Saj se je še zgodilo seveda »vse« vmes, toda Keku ni ušlo, da so tehnične karakteristike moštva tisto, kjer bo potrebno delati korak po korak. Slovenija je pač zdaj že lep čas reprezentanca, ki bo delala napake. Drage napake. Napake, ki odnašajo točke, če se jih poveže dovolj, pa še selektorje in če niti to ne zaleže še igralce. To je zaenkrat očitno neizogibno, kar pa gre jemati z rezervo, saj je bila prva »resna resna« tekma ne samo za selektorja, ampak tudi za reprezentanco, ki je, vseeno ne pozabimo, v ligi narodov padla na dno dna.

Predvsem je, ko Josip Iličić ni imel svojih vrhunskih potez, zaskrbela kombinatorika. V celih fazah obeh polčasov Slovenija ni zmogla sestaviti več podaj, sploh druge podaje, kot je takoj izpostavil Kek. Ker so reprezentanti dobili precej njim prilagojeno taktiko, če že ne sistema, v kateri je velika večina lahko bila to, kar tudi sicer je, je jasno, da Slovenija ne zmore igrati nogometa »za žogo«. Ko so poskušali stati na svoji polovici in čakati na protinapade, se je gol Izraela celo prej pojedel kot zavohal. Zato čaka Keka ključno delo ravno v sredini: nič ne bo narobe, če bo Slovenija izgubila žogo ali dve ali pet, ampak morala jo bo takoj dobiti nazaj, saj brez nje pušča luknje zlasti na bokih in vedno Jan Oblak pač ne bo zadoščal. Ne gre zato, da bi se Kek moral iti Guardiolo ali totalni nogomet, za kaj takega bi potreboval bolj kompletne igralce. Bo pa moral najti več prostora. Zdi se, da je bil Miha Zajc večkrat bolj na poti soigralcem kot tekmecu, enako je kasneje veljalo za Benjamina Verbiča. Z menjavami (Črnigoj, Bohar, Bijol) se je Kek zadovoljil s točko, toda to je storil kot posledico, ne kot vzrok. Prav v menjavah je še najbolj pokazal in razkril svoje osnovno poslanstvo, ideje in ocene zmožnosti te reprezentance. Globoko v drugem polčasu je Kek torej ugotovil, da Slovenija, ki je imela kar nekaj zelo lepih priložnosti, še ni zrela za zmago. Je pa zrela, da razmišlja o njej. Že zato, ker ima Iličića, katerega podaje in igrivost so še naprej tisto, kar Slovenijo lahko in skoraj mora popeljati višje.

Prvenec Andraža Šporarja
Resnici na ljubo sta izraelska branilca z golmanom vred iz podaje Reneja Krhina naredila priložnost. Ampak nič zato, Andraž Šporar je ponujeno z veseljem izkoristil in zabil svoj težko pričakovani in prigarani prvenec. Ni malo tvegal Kek, ko se je raje odločil zanj kot za Roberta Berića. Obneslo se mu je, ker je Šporar zadel. Je pa res, da je Slovenija imela vsaj tri še bolj konkretne priložnosti, ki si jih je priigrala sama in ni rabila čakati na napako tekmeca.

Bolj kot sam izbor Šporarja, ki je povsem legitimen in kaže na Kekov renome, s katerim se lahko odloči, kot želi in za to odločitvijo stoji, je presenetila taktika, v kateri Slovenija seveda ni igrala z dvema napadalcema. To ni 4-4-2. Niti 4-4-1-1. To je prej razvejani 4-5-1, pa ne da bi to bilo samo po sebi pomembno. Ni. Je pa Slovenija končala brez napadalca, Kek je še bolj v igro poslal »elastična« vezista, kakršna sta Domen Črnigoj in Damjan Bohar, katerih nogometne karakteristike očitno poosebljajo Kekov načrt v Hajfi: najprej do žoge, nato v napad. Obramba kot osnova. Kar je prav, saj tovrstni pristop lažje zagotavlja točko. Skrbijo pa lahko zapravljene priložnosti in, še bolj, individualni poskusi proti koncu tekme, ko je vsak želel nabiti žogo. Najbolj očitno Domen Črnigoj, a ni bil edini. Šporar in Verbič sta si prigarala svoji veliki priložnosti, a pokurila večino energije. Pri doseganju golov ima Slovenija največje rezerve. Sploh proti moštvom iz nižje rangiranih bobnov.

Milenko Ačimović rešitelj (ne)kvalitete Televizije Slovenija
Za nacionalko bo vedno drugače. Resda so dokončno, že lep čas, mimo tisti časi, ko se je še ne samo pričakovalo, temveč skoraj zahtevalo, da bo nacionalka prenašala ligo prvakov. Vendar že slabo desetletje prenaša tekme slovenske reprezentance, še vedno pa vztraja pri konceptu iz časov, preden je prišla konkurenca iz leve, desne in vsepovsod vmes. Resda je njena narava, da zaposleni rotirajo in dobivajo raznolike priložnosti, toda tam, kjer iztopa in nudi presežke, ima stalno ekipo. Dirka po Franciji, recimo, je tak, zelo dober primer, kjer rotacije ni. In hvala bogu, da je ni.

Sama izvedba tekme, studia, izjav, komentiranja je bila nivo višje. Studio je končno bil, kakršen mora biti. Celo boljši kot v času svetovnega prvenstva, ko so se razkrili kronični problemi nacionalkinega tretmaja nogometa, za katerega potrebuješ temu posvečene, predane in predvsem izobražene ljudi. Komentator Urban Laurenčič vedno znova da občutek, da mu je nogomet všeč. Ampak ravno za to gre. Všeč mu je. Rad ga komentira, veliko mu pomeni, da je zraven. Kar je sicer dobro iz vidika angažmaja, lepo je videti, če nekomu je do nečesa. Ampak Urban Laurenčič ni povsem nogometu predan človek, ne zna prebrati igre in povrhu začne uperjati željati v mikrofon, zaradi česar je, pa naj ne zveni zlobno, tisti premor v prvem polčasu, ko je padla zveza, premor prišel nekoliko prav. Kajti Laurenčič sam bi bil nemara celo boljši kot v paru z Brankom Zupanom. Pri njem nacionalka absolutno predolgo vztraja. Mož je primarno dobrohoten, njegove reference morda res niso bleščeče, vendar vseeno več kot zadovoljive. Vse to že vemo, o vsem tem smo že pisali. Toda Zupanu televizija in javno nastopanje preprosto ne ležita. Morda je Zupan dober govorec v nogometnih krogih. Najbrž je. Ampak pri tekmah reprezentance – še bolj kot v ligi – nagovarja najširši krog ljudi. Laurenčič ima precejšnje izkušnje s komentiranjem v paru, toda v nogometu potrebuješ nekoga, ki zna igro prebrati, ki sam kaj reče in ki sam kaj nagrunta. Zupanu se je čas za dokončno priložnost, da pokaže, kaj zna, že zdavnaj iztekel in Televizija Slovenija nikomur ne dela usluge, da vztraja pri njem. Izboljšal se je v studiu, vsaj malo, toda že Nenad Protega je na derbiju pokazal, da mu vse to bolj leži.

Kar je Televizijo Slovenija ne samo rešilo, ampak iz fuzbala naredilo nekaj več, potem je to bil Saša Jerković, ki mu teren dobro leži, saj je imel dobra vprašanja, ter studijski del. Milenko Ačimović je dober zato, ker ne, kot bi najbrž rekel sam, filozofira. Pove direktno. »Verbič je naredil napako že pri sprejemu« ali »Oblak tukaj ni imel šans«. Za takšne izjave je potreboval seveda tudi dobrega izpraševalca, za kakršnega se je izkazal Tomaž Hudomalj, ki ni želel izstopati in je prepustil Ačimoviću glavnino analiz, pri čemer je režiser skakal sem in tja zlasti po tekmi, vendar to dinamike ni zmotilo. Milenko Ačimović, tudi tega ne pišemo prvič, je še en kader, ki bi lahko za slovenski nogomet veliko naredil tudi v tej vlogi. In to čeprav njegova slovenščina še zdaleč ne dosega nivoja, vrednega nacionalke. Toda še enkrat več se je pokazalo, da je vsebina pomembnejša od forme. Slovenska nogometna reprezentanca je pač velika stvar. Ena največjih v slovenskem športu. Ker se ji ljudje ne odrečejo niti, ko resnično ne gre. In Televizija Slovenija ima pri tem eno največjih vlog. Tokrat je pokazala precejšnje izboljšave, toda če želi napredovati, se bo morala nekaterim zahvaliti za sodelovanje.

Komentarji

komentarjev