Fuzbal

Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

Spet nov začetek. Spet 1:1. Spet (le) točka.

Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Ali, kot štejemo v Sloveniji: Ciper. Norveška. Bolgarija. Izrael. Makedonija. No, Severna Makedonija. Morda so tekmeci vmes spremenili ime, slovenska reprezentanca rezultata pač ni. Ena ena. Očitno je, še naprej, kalibrirana na 1:1. Svojevrstni bizarni rekord reprezentančnega nogometa mora biti tole. Ne samo razlika v tekmah v četrtek in nedeljo, vseh pet tekem je pokazalo, kaj je tisto, kar nogomet dela ne samo zanimiv, ampak prekleto zanimiv. Pet istih rezultatov, pet različnih občutkov. Od jeze, besa, ponižnosti, razočaranja, upanja, realnosti. Pri čemer je bil remi na Cipru, ki je začel ta niz oktobra lani, en korak naprej v zgodbi, ki je šla po dva koraka nazaj. Slovenija je pred tem, ne pozabimo, pod Tomažem Kavčičem trikrat izgubila. Je pa tudi zdaj že s tretjim selektorjem – pa pustimo, da je bil Igor Benedejčič vmesna rešitev – prišla do prav enakega rezultata. Istega, ne samo enakega. »Morali bomo zmagati, če bomo želeli kaj narediti,« je bil odkrit Matjaž Kek.

Ni mogel biti zadovoljen s točko. Ne doma. »Vidi se, da naša točka v Hajfi ni bila tako brezveze,« je lahko pristavil, potem ko je v tej skupini doslej šlo Izraelu in Makedoniji boljše na račun Avstrije in Slovenije. Toda točka z Makedonijo niti čez čas ne bo ne delovala ne učinkovala bolje. Slovenija je zapravila dve točki. »Manjkajo zmage, zmagovalna miselnost mora priti v igralce same,« je Kekovo razmišljanje. Taktika je bila postavljena, čeprav je selektorja razočaral vnovičen padec v pobudi. Jalova, ji je rekel. Niz remijev je problematičen. Kot je tudi naivno prejet gol, prislov, ki ga je Kek sam uporabil. Analiza je znova bistra, odkrita, jasna. Kot je, žal, tudi pogled na lestvico. Toplo-hladno se nadaljuje, le da igralci s takimi rezultati kljub zelo svetlim trenutkom vse manj verjamejo vase. To lahko Keka najbolj skrbi. Da ne bodo mislili, od Oblaka do Iličića, da je 1:1 njihova realnost. Trenutno res je. Žal. Vsaj ko gre za tekmece, ki v Sloveniji še vedno vidijo možnost skalpa, Slovenija pa v njih tekmo, ki bo pognala »zadevo«. Ni je. Ne še.

Potrpljenje je, očitno, mati vseh golov
Pol ure. In to ne kakršne koli pol ure. To je bilo pol ure garanja, ampak še bolj potrpljenja. Pol ure znojenja, pol ure trpljenja. Slovenija je imela od začetka tekme težavo že zadržati žogo, kaj šele, da bi lahko kontinuirano, z več časa, gradila svojo igro. Makedonci so navalili v vsak duel, nalepili so se na hrbte, že prva linija, celo Goran Pandev, je pritiskala. Slovenija je bila lahko srečna, če je žogo spravila do polovice. Četrte, pete podaje domala ni bilo. Agresivni, hitri, malo tudi živčni in trdi so bili Makedonci. V Stožicah. Začutili so, da je to njihova priložnost. Igor Angelovski, njihov selektor, je šel tako daleč in rekel, da rezultat ni pošten, da bi si zaslužili zmago. Morda. Morda, bolj verjetno, pa tudi ne.

Kajti ko je Slovenija dočakala priložnost, ko so Makedonci malo popustili, je takoj, nemudoma, ekspresno, igrivo, to-je-zdaj-naš-moment šlo. Z eno tistih akcij, ki jih lahko dajo sponzorji v oglase, ko vabijo na tekme, kjer se takšne akcije potem zdijo kot PlayStation. Benjamin Verbič je takoj dal žogo Josipu Ilićiću. Skoraj nikjer ga ni bilo pred tem. V bistvu nobenega od te dvojice. Pogledal je, podal Andražu Šporarju. Surovo, močno, borbeno se je Šporar otresel branilca in jo predal neoviranemu Mihi Zajcu. Ki ga v 90 minut v Izraelu in še 30 minut v Stožicah ni bilo nikjer. Po tem, ko je bil najbrž edina svetla točka mračne lige narodov. Zajc je bil luknja v sistemu 4-4-2, ki je bil 4-2-3-1, ki je nato bil 4-2-2-1-1. Praviloma je bil prav on tisti, ki je premikal te cifre sem pa tja. Iskal je prostor, pa ga ni našel. Zdaj je bil pa točno tam, da je 9.782 gledalcev dvignilo roke, še preden mu je žoga padla na glavo. Krasen zadetek, akcija, kakršnih tudi v Izraelu ni manjkalo in kakršne je Slovenija ponujala celo v mračni ligi narodov. Ta gol je pokazal, da je nekaj narobe, če je ta ekipa, če so ti fantje v zadnjem rangu. To ni D skupina fuzbal. To je precej več.

Ampak za kaj več je treba zabiti tudi drugega. Matjaž Kek pa je zdaj videl, da je ta izziv še (pre)daleč. Slovenija lahko razmišlja o drugem golu, ampak ne za 2:0. Samo in zgolj za 2:1. Kajti Makedonija je takoj pritisnila, imela resno priložnost dve minuti po golu in še enkrat več se je pokazalo, da Slovenija ne zna zadržati vodstva. Napredek je, da ga vsaj ne lovi, kot ga je proti Cipru in Bolgariji. Slovenija zdaj ni več reprezentanca, ki bi morala krpati luknje. Je pa problem, da se sama zaleti v ledeno goro. Imela je dovolj priložnosti, znova, da bi zabila drugega. Šporar je imel dve, obe znova nepričakovani, ko ga je žoga bolj presenetila kot kaj drugega (ampak prav na tak način je zabil prvenec v Hajfi!). Zajc je imel v drugem polčasu na glavi zicer, pa mu je branilec odnesel drugi gol na tekmi. Verbič se v dobri situaciji ni znašel najbolje, znova. In Iličić? Ko Sloveniji zmanjka tistega zagona, ki ga očitno zmore do 60. minute ali približno do takrat, ko ima Verbič še ideje, Šporar pa energijo, potem se zateče k prekinitvam in strelom z razdalje, pri čemer je znova nabasala na tekmeca, ki se je ogradil, zacementiral in zaprl, toda dovolj elastično, da bi tudi Makedonija lahko imela tisti zadnji kot, prosti strel kot Izrael. Treningi pred naslednjim ciklusom bodo morali biti posvečeni še kakšnim drugim načinom, kako doseči gol. Lepe akcije so krasne, ta je zagotovo bila, vendar očitno niso dovolj. Morda bo Kek moral več tvegati oziroma prilagoditi sistem ter raje uporabiti dva napadalca v resda bazični, skoraj primitivni miselnosti, da več napadalcev morda zabije več golov.

Petar Stojanović je pokuril vse bonuse
Če kaj, Slovenija ni narod levih bočnih. Zato bi pričakovali, da bi bili problemi tam. V bistvu nenehno pričakujemo. Toda Bojan Jokić iz tekme v tekmo dokazuje, kaj pomenijo ne samo izkušnje, ampak pristop. Vselej se mora dokazovati na novo in prav to tudi počne. Čeprav pušča dober vtis, kapetanski vtis, bo na naslednji reprezentančni akciji najbrž znova nekaj negodovanja, kako to, da boljšega nimamo. Trenutno, vsaj sodeč po videnem, res nimamo.

Zakaj torej o levem bočnem, če pa je Jokić opravil zgledno, zadovoljivo in temeljito svoje delo? Zato, ker ima Slovenija višek igralcev na desni strani obrambe, toda praviloma očitno takrat, ko desna stran obrambe niti ni glavna stvar, največji problem. Tokrat je bil. Pa ne samo tokrat. Kek je imel prav, ko je po ovinkih povedal, da ne gre vse zvaliti na enega igralca, nogomet traja 90 minut, igra ga 22 igralcev in ni kriv tisti, ki je bil izključen v Lizboni ali si je v žamet odel avto. Petru Stojanoviću v prid najbrž govori predvsem njegova neizprosna želja, da bi upravičil najprej svoja nato pa še pričakovanja vseh ostalih. Kek, ki je videl tudi dobre stvari, ki jih je naredil Stojanović, mu je v dveh tekmah ponudil veliko priložnost. No, ponudil. Glavna konkurenta sta manjkala: Nejc Skubic, ki se ga je najprej potihoma, na koncu pa vse bolj na glas, je manjkal zaradi privatnih razlogov, o katerih nihče ni povedal nič konkretnejšega, zato ne bomo namigovali. Ni ga bilo, manjkal je. Pika. Kot je manjkal tudi Martin Milec, ki je za Maribor odigral prvo tekmo šele prejšnji vikend na derbiju in ga odigral, za nekoga, ki je tako dolgo manjkal, zelo dobro. Potem ko je nazadnje resno brcal julija. Kek se takih vratolomnih poskusov pač ne gre in je upanje položil v Stojanovića. Ni ga uničil z menjavo (prave opcije tako ali tako zares ni imel), temveč mu je dal priložnost. Stojanović je zaspal pri golu v Hajfi, v Stožicah pa premedlo krenil v dvoboj z Alieskim in Slovenija je prejela gol. Že na osmi tekmi zapored. Kar pomeni, da ne gre vsega zmetati na Stojanovića. Je pa res, da je imel možnost za dva, tri predložke, da bi pokazal in dal tisto, česar Skubic praviloma nikdar ni dal. Še bolj pa se z vsako tako tekmo pokaže, kaj je reprezentanci pomenil Mišo Brečko. In kaj ji še vedno pomeni Bojan Jokić.

Iskati igro in/ali osvajati točke?
Še najboljša novica za Slovenijo je, da ima Poljska šest točk. Tudi Keku to ni ušlo. Ampak do obračunov s Poljsko je še daleč. Obe bosta jeseni. Prej Keka in ekipo čakata še dve gostovanji: najprej Celovec, kjer bodo Avstrijci igrali najprej za nujno točke, nato pa še za čast, in zatem še Riga na tekmi, ki jo Slaviša Stojanović čaka že kakih pet let oziroma vse odkar ni več selektor. Uf. Tekmi, kjer se bo pokazal karakter. Slovenija je namreč v zadnjih treh ciklusih zmagala samo na Malti in v San Marinu. Tako ali tako je nazadnje koga iz uglednega ranga premagala zdaj že dolgo tega, ko je Rok Kronaveter zabil proti Slovaški oktobra 2016 (1:0). To ni samo dolg niz, to je celo več kot trend. Morda to preprosto »je« slovenska reprezentanca. Časa za uigravanje začne prekmalu zmanjkovati, praviloma neobhodno takrat, ko začne primanjkovati točk.

Matjaž Kek je zdaj v tem ciklusu v situaciji, ko bo cilj rezultat. Sredstva kmalu ne bodo več pomembna. Odnos je pravi, kot trdi sam, pristop tudi. Toda dober občutek kmalu izgine ob pogledu na lestvico. Sloveniji je, kot je rekel sam, cilj uvrstitev na Euro 2020, kamor neposredno pelje tudi drugo mesto. Dodatnih kvalifikacij ni, zato je Aleksander Čeferin, ki je bil znova na tekmi v Stožicah, preko prsta ni izpustil še nobene, odkar je predsednik Uefe, naredil ligo narodov, kjer si je slovenska reprezentanca bila »grdo storila«.

Še bolj pozitivna plat, kot sam odnos, je Kekov stik z realnostjo. Ni se hudoval nad sodnikom, čeprav so sploh slovenske veziste po Izraelcih tudi Makedonci krepko kloftali po nogah. Ni razglabljal o tem, koga ni. Okej, saj so itak skoraj vsi. Na vprašanje o Kevinu Kamplu, ki je najbrž res precej manjkal, da bi Slovenija imela nekoga, ki bi se bil sposoben obrniti na sredini, stopiti na žogo in dati občutek varnosti, ki ga Jasmin Kurtić in Rene Krhin skupaj žal ne premoreta, ker pač nista tak tip igralca, je Kek spet rekel, da imamo najboljše. Da prosil ne bo nikogar. Reprezentanca je kadrovsko konsilidirana, kar zdaj potrebuje, je več stika z realnostjo. Bolj se morajo tudi sami približati javnosti. NZS je zdaj na maksimalnih obrambih, kar zadeva marketing in promocijo. Nogomet so približali pač najširši javnosti, v Televiziji Slovenija ima partnerja, ki je vesel, da je v tem razmerju in komaj čaka na naslednji zmenek, čeprav se potem pogovarjajo, zakaj »tema dvema še kar ni uspelo«. Vendar ni dovolj, da pridejo ljudje z zastavami Kozje, Ilirska Bistrica, Šempeter itd. Priti mora prva liga. In igralci morajo dati občutek, da dihajo z reprezentanco. Na igrišču, da ne bo pomote, dajejo res vse od sebe, naj bo to še tako zlajnano, toda nato grejo in zdi se, da jih do junija ne bomo ne slišali ne videli. To bi veljalo spremeniti. Sploh ker utegne imeti reprezentanca, če se bo NZS smelo lotila projekta Avstrija, v Celovcu dobro podporo. Zaradi borbenosti si jo gotovo zasluži.

Podpora s tribun je, ampak…
Ni veliko selektorjev, ki bi rekli, na novinarski konferenci, pa sploh ne prvič, da bi ponovili, da bi radi, da poka in se kadi. Toda Keka gre razumeti. Če na Kantridi in nato na Rujevici ne bi grmelo in pokalo, ne bi Rijeka nikoli osvojila naslova. In enako ne bi Rusov stisnilo, ko smo cepetali, grmeli, kleli, kričali na tisti nadtekmi v Ljudskem vrtu. To nogomet, vsaj na tem prostoru, na koncu dneva je.

NZS se z vsemi kadri, načini, pristopi in idejami trudi, da bi iz tekem naredila… No, spektakel. In to počne na raznotere načine. Ima Trigija, ima oglasne panoje po celi državi, ima Miho Penka, ki je dober spiker na stadionu. In med drugim se (po)trudi tudi tako, da pošlje med navijače, tiste, ki pridejo dovolj hitro, da jih ne zdela gneča pred Stožicami, animatorja. In ga je tudi tokrat. Fant je res dobro opravil svoje delo, sploh ko je bil stadion še uro pred tekmo slabo obiskan, in našel navijača, ki je dobil, očitno, doživljenjsko vstopnico za tekme reprezentance v Stožicah. Bolj kot to, kaj pomeni za nagrajenca, če bodo tekme še kdaj kje drugje (pa že dolgo niso bile), je presenetilo, kaj je navijač rekel na vprašanje, kdo je njegov najljubši navijač. »A to iz Slovenije?« Hm. Verjetno, ja.

Nič ni narobe, fuzbal je pač globalni šport, toda to je bil nazoren primer, kaj se zgodi, ko se fokusiraš na najširši krog, pozabiš pa na morda manjšo, toda pomembno skupino. Najbolj pomembno. Aleksander Čeferin je prinesel, ustvaril, postavil Brdo. In odnesel organizirane navijače. Vprašanje, kaj bi izbral Kek, če bi lahko izbiral. Hipotetično, seveda, toda gre za to, da ima reprezentanca vse pogoje, nima pa bistva. Trigi ne bo nikdar Lipko. Če se lipkota kakopak še spomnite. Ampak, skratka, NZS skuša imeti dance cam, iz tekme reprezentance dela šov, ljudje se, za boga, kušnejo pred celim stadionom. Toda v nogometu je ta specifika, da ko se enkrat tekma začne, je animatorja treba najti med ljudmi. In tega nobena maskota ne more narediti. Zato bi Kek rad slišal organizirane navijače. To so trenutki, ko se Viole in Green Dragons, moralo bi se še Terror Boys in Black Gringos, pa Nuclear Power Boys in Small Faces, ki tvorijo redno navijaško sceno v Sloveniji, navijačev pač ne moremo pripeljati iz tujine kot ne moremo niti nogometašev.

Nogometni zvezi ne bo krona padla z glave, če bo prva kontaktirala navijače. Trenutno pač bolj potrebuje navijače kot oni reprezentanco. Preporod v vzdušju je tukaj, Kek je pohvalil »navadne navijače«, ki so krepko zakričali, a mu niti ni ušlo, da so h kulisi dobre tekme pripomogli tudi gostujoči navijači, ki jih je bilo, znova, mestoma precej boljše slišati kot domače. Slovenija take podpore pač nima. Ne še. Ne več. Jo pa nujno potrebuje. Vsaj ob koncu tekme bi jo, ko so začele pojenjati moči.

 

Komentarji

komentarjev