Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

Ni forme, ni zmage
Morda je bila ključna dnevna forma. Kriva je sobota. Morda je bilo krivo Celje, katerega prehodov se je vnaprej bal Maribor, moštvo, ki je bilo v 24. krogih le enkrat samkrat tik pod vrhom. Morda je razlog v Ljudskem vrtu ali, kot mu pravi devet tekmecev, Točka, vredna bunkerja. Pa Celje ni igralo bunkerja, eh, kje pa. Celje bi kaj kmalu zmagalo. Maribor je imel en strel v okvir. Celje devet. Statistika ne pove nič, sploh za take tekme, saj ne bi povedala, da je bil prvi polčas en zelo dolg zeh, čakanje na hrenovke, kokice in pivo. Iz tistega edinega strela je dal Maribor gol takoj v drugem polčasu. Ni bilo dovolj, še zdaleč ne. Igralec tekme? Kenan Pirić. Rešil je, kar se je rešiti dalo. Najboljši v polju? Alexandru Cretu. Zakaj? Ker je bil edini zmožen slediti, zaustavljati, sesuvati igro Celja. Ta, ki dolgo ni »poštekal« sistema, ga je zdaj edini udejanjil. Kolikor je pač lahko. Maribor je zgrabila, še preden je prišel april, v prvi tekmi ritma, spomladanska utrujenost.

Darku Milaniču tekma, milo rečeno, ni uspela. Šel se je prilagajati Celju, ki mu je Maribor stisnil pet komadov novembra. Resda na Stadionu Z’Dežele in res je tudi Celje tretje najboljše gostujoče moštvo v tej sezoni. Toda Celje je tudi moštvo, ki se pod pritiskom zlomi. Pustimo jesen, tri gole mu je dala Gorica, dva okorna je dodala Olimpija, Krško je osvojilo edino točko prav proti grofom. Celje, torej, ni bav-bav. Že dolgo nismo videli, da bi se Milanič tako zelo prilagodil tekmecu, ki tega morda sploh ni potreboval. Odločil se je za postavitev, ki je morda več obetala, na koncu pa bila odvisna od individualnih potez. Ko je Robert Pevnik pred derbijem siknil, da Maribor nima takih igralcev, je torej imel prav. Vsaj nima jih vedno. Četudi odštejemo prvi polčas, ki je bil mučenje žoge, tekma s toliko napakami, da je bila tretja uspešna podaja že joga bonito, je Milanič morda izbral še zadnji pravi trenutek, da je vrnil v moštvo tiste, ki naj bi tja spadali. Včasih garancija pač prinaša le to: remi [ocene igralcev tukaj].

Toda ravno to zna biti ključni problem. Če Maribor računa, da bo na dobri, stari, preverjen način, ko četudi ne gre, ga bo Tava že zabil, pa ga tokrat ne bi, če bi igrali do naslednjega rojstnega dneva, potem bo to nemara dovolj za Slovenijo, čeprav se Olimpija, za razliko od dveh sezon nazaj, ne predaja, niti približno pa ne za Evropo, za katero se Maribor sploh ni okrepil. Že res, da ima Maribor izkušnje, vendar ko igralci iščejo ritem in ga ne ujamejo pravi čas (Mitja Viler, delno Gregor Bajde, četudi je zabil, celo Martin Milec) in ko imajo nosilci tihi dan (Dino Hotić ni dojel, kakšna tekma je to, Aleks Pihler se je izgubil v lovljenju celjske sredine, Luka Zahović je sicer bil pripravljen, vendar več od podaje za gol ni zmogel) potem lahko Milaniča skrbi. Taktika namreč ne prinaša individualnih potez, še več, pri Mariboru jih celo onemogoča. Kajti najbolj skrbi to, da je Milaniču ostala še ena menjava in je ni izkoristil. To pomeni, da boljšega nima. Tudi takrat, ko bi naj imel najboljše že v polju. Ampak nima. Kar je vse bolj očitno. Mariboru manjkajo Amir Dervišević in Blaž Vrhovec na sredini, Marko Šuler v obrambi, kjer Saša Ivković še nima tiste liderske prezence, ter, najbrž še najbolj, Jan Mlakar v napadu. Kar je ugotovitev zase.

Strelska spomladanska utrujenost
Širše gledano, kot je pred tekmo rekel tudi Darko Milanič, je vse to priprava na Evropo. Cela pomlad. Še posebej, ko pride pet tekem v štirinajstih dneh. Ritem, na katerega je Maribor vedno pripravljen z besedo »privilegij«, a tudi ritem, ki včasih terja totalni makiavelizem, kjer cilj (tri točke) poveličuje sredstva (estetika v igri). Marcosu Tavaresu se smeji, ko ga vprašate, če ima rad ritem sreda-sobota. In to po slab(š)i tekmi. Seveda ima. Dino Hotić tudi. Maribor je pač tak klub, vse odkar je tukaj Zlatko Zahović. Težje je, manj se jamra. Ne jamrajo, igrajo tekme.

Da bodo prišle tekme tudi z višjim rezultatom, Milanič verjame še naprej, toda tudi tekma s Celjem ni bila takšna. O, ne. Ne samo to, Maribor je postal moštvo, ki stežka zabije drugi gol. Kako drugače od jeseni. Takrat je na 19. tekmah le štirikrat zabil manj kot dva gola. Zdaj pa že tretjič na peti tekmi le en gol. Gorici dva, Olimpiji nič. Pet tekem, pet golov. Maribor se tudi po reprezentančnem premoru, tej fazi, ki lahko prinaša bipolarnost moštvom, (samo)zadovoljuje z izidi, ki prinašajo zmage, ti pa naslov. Milanič je pričakoval več od kombinacij v zadnji tretjini, za zmago bi potreboval odličen ritem, razigranost itd. »Visok pritisk na našo zadnjo linijo je pripeljal do tega, da nismo več igrali in iznesli iz zadnje linije, kar smo v prvem polčasu lahko delali. Druge žoge so nam tudi v prvem polčasu pobirali. Vse žoge so tako rekoč oni pobrali. Prehitro so bili pred našim golom.« Analiza, kakršnih včasih ob takšnih tekmah, označenih za zelo dobre, ni bilo. Samozavedanje je na visoki stopnji. »Premalo smo imeli žogo v svoji posesti, premalo umirili nasprotnika. Nuja je, da nekatere vrnemo v ritem in ko nekdo res dolgo ne igra, smo šli v rizik in je težko pričakovati, da bo vse teklo zelo enostavno.«

Notranje rezerve 2019: Gregor Bajde
Gregor Bajde je star 24 let. V Mariboru je že četrto sezono, vmes je bil resda na posoji v Italiji, zbral je pa vseeno v vijoličastem 65 ligaških nastopov in zabil svoj šestnajsti gol. Gregor Bajde je v fazi kariere, ko se bo počasi pokazalo, kakšen tip igralca bo. In kakšna bo druga polovica njegove kariere. V Mariboru se nikoli ni obnesel ne kot napadalec ne kot del sredine. Bil je nekaj vmes, trmasto prepričan, da se bo sistem, nekako, nekje, že prilagodil njemu. Ne vedno, prišle so tudi tekme, tudi tiste večje, ko je storil prav to in bil nagrajen tudi s pohvalami trenerja.

Prišel je v času, ko se je igralo v sistemu 4-3-3, ki mu je najbolj pisan na kožo. In tokrat mu je, spet proti Celju, le uspelo. Maribor je spet moral iskati v notranjih rezervah in Bajde se je prvi ponudil, ne samo zato, ker se je lahko, ampak ker se od njega – za razliko od Nina Žuglja ali Žana Kolmaniča, ki bosta očitno spet stran od kadra – to pričakuje. Milanič bi ga lahko ob polčasu celo bil zamenjal, kot je razložil po obračunu, toda Bajde je dobil slabo uro in takoj, v 46. minuti, bil tam, kjer ni bil nihče drug. Zasluge gredo seveda tudi soigralcem kot tudi nepozorni celjski obrambi, vendar s tem golom je pokazal, da je tu in da je lahko notranja rezerva. Če bo to zadnja prehodna sezona, bo prihodnje poletje eno tistih, ko bo moral počasi pokazati, kako in kaj. Pogodbo ima do 31. maja 2021, po odhodu Jana Mlakarja poleti pa priložnost za še večjo minutažo.

Celje za Evropo potrebuje obrambo
Dušan Kosič ni ovinkaril. »Vsaj pol lige ima enak cilj kot mi,« je rekel, kaj mu pomeni, da so v 24. krogu prvič s točkami pri Domžalah na tretjem mestu. Ne pozabimo, ko so prišli v Ljudski vrt v petem krogu, so bili zadnji. In na prvo zmago so čakali še tri tedne. Našteval je klube, celo tja do Rudarja je šel, ki imajo tak cilj kot oni. Vendar v Celju vse to počnejo zelo potihoma – v bistvu, da gredo po Evropo, so v hešteg stiščali le v Domžalah –, še zlasti po prestopnem roku, v katerem so ostali brez Elvedina Džinića, Jana Andrejašiča ter Tilna Pečnika. »Resna ekipa je, ko prejemaš malo golov. Včasih želimo publiki nekaj dati, pa smo za to kaznovani,« je Kosičeva ugotovitev.

Če bi bili zlobni, bi sestavili napake ožje celjske obrambe. Pa ne samo tega, kar sta spregledala Žan Zaletel in Tadej Vidmajer, ko sta jima ušla Luka Zahović in Gregor Bajde. Ne, ne. Nabralo se jih je že kar lepo število: od tekme z Gorico, pa nato Olimpijo, delno tudi Krško. Celje ima v Rudiju Požegu Vancašu igralca za skupinski evropski del, v Mitji Lotriču in Janezu Pišku kandidata za solidne kvalifikcije, vse ostalo pa niti v Sloveniji ne zadošča nujno za Evropo. Čeprav se tudi letos z lupo išče koliko toliko konkurenčen četrti klub, potem ko je Rudar pokazal, koliko lahko terja Evropa. Celjani imajo sistematičnost, kar je prinesel Kosič, vendar še vedno znajo popustiti, pogosto nerazumno, tam, kjer bi potrebovali stabilnost. Še posebej, če želijo resno razmišljati o Evropi. Tega se v klubu zavedajo, toda s kadrom, kakršnega imajo, se bodo pač morali sprijazniti na kdo-da-več nogomet. Sedem prejetih golov na petih tekmah pač ni evropska forma. Niti ob desetih danih golih.

Obisk v Ljudskem vrtu letos (še) boljši
Bolj zanimiva kot kvalitetna je bila debata med tednom, sodeč po povzetkih iz najbrž enega redkih »korpo« dogodkov, ki imajo običajno izključno formo, vsebino pa na plakatu ali novinarskih »goody bagih«. No, ta ni bil tak. Tista debata o navijačih. In zlasti tistih navijačih, ki nočejo na stadion. Eni, ker je kavč pač bolj udoben, drugi, ker ne marajo vsega, kar pride z nogometom. Stvar kulture in dojemanja nogometa. Nam je sicer bližje to, kar je rekel Matjaž Kek. Družinski sektorji so super stvar, toda mora rohneti, tudi pokati in bliskati, a v mejah (varne) normale. V Mariboru se vedno v praksi vidi razlika, saj si Viole pogosto vzamejo »akademskih petnajst«. Razlika je očitna. Kot je tudi v obisku, saj je letos v povprečju obisk v Ljudskem vrtu še boljši kot lani. To ni nezanemarljivo, saj je v lanski sezoni povprečni obisk znašal 3.509 gledalcev, letos pa je pri 4.745. To je velik preskok. Pa je Maribor igral lani v ligi prvakov, res pa je tudi, da nato ni ubranil naslova.

Letos je na dobri poti in to se pozna tudi na tribunah. Nekoliko pomagajo tudi termini tekem, ki so ob sobotah popoldan zanimivi za najširši krog. Še bolj kot ura pomaga dan, saj Slovenija ni dežela nedeljskega profi fuzbala. Pozna se, da v Ljudski vrt prihaja vse več otrok, obiski šol imajo še večji vpliv kot odpiranje Vijol’čnih baz v okoliških krajih, pri čemer je štajerski derbi običajno tisti, ko tudi (klubski) Radio City oceni, da je štajerska meja nekje pri Tepanjah. Cena vstopnic je na dan tekme precej visoka, 13 evrov za tak nogomet pač ni nizek znesek (čeprav to piše akreditirani novinar). Zato je seveda predprodaja, pa akcije, nagradne igre in podobno. Kulisa v Ljudskem vrtu je vsekakor lep(š)a, toda finančno poročilo prihodnje poletje bo pokazalo, koliko se obisk pozna v klubski blagajni. Vsekakor pa se ne moremo znebiti občutka, da bi podjetja rada iz Ljudskega vrta naredila trgovino, šoping center, pa so prišli v kraj, kjer je kultura fuzbal tekem pač drugačna.

Igralec tekme: Kenan Pirić [Maribor]


Celjski navijači. Ko ga je Žan Benedičič zabil, je vstala ducatnija celjskih navijačev. Pa še kje kakšen. Škoda je, da Celje nikoli ni posvojilo nogometne navijaške kulture in jo obdržalo. Rokomet gor ali dol. Celje je poleg Gorice in Maribora pač edini tradicionalni prvoligaš. Gorica ima zveste Terror Boys. Celje bi si zaslužilo več.

Sojenje Mateja Juga. Vsaj nekaj mu lahko damo: Matej Jug je neustrašen. Ne ozira se na tribune, kar ni vedno praksa pri sodnikih, niti tistih, ki jih gledamo po televiziji v torek in sredo zvečer. Je pa težava prav v njegovem karakterju, ko želi dati, praviloma takrat, ko je to najmanj pomembno, vsem vedeti, kdo in kaj je. Maribor je jezil s kriterijem, ko je že v prvem polčasu dosodil 20 prekrškov, toliko jih je Maribor imel tudi na koncu. Tekma ni bila ne groba ne trda. In vprašanje bo ostalo, ali je bil nad Aleksandrom Rajćevićem res storjen prekršek. V Ljudskem vrtu bo po tej sezoni (derbi) pač ohranil renome. Ne najboljšega.

Čestitka Tavaresu. Lepo so mu Viole čestitali, včasih celo pozabimo, da je Brazilec, da je njegov materni jezik portugalščina in da so časi, ko je bila njegova najbolj pogosta slovenska beseda – Jezus. Zdaj je, že lep čas, ta beseda – navijači. Dočakal je 35. let. Dobil stisk roke od novinarjev, človeku se pač vošči za rojstni dan. In rekel je, da ni imel pripravljenega slavja, če bi ga zabil. Skromen, vljuden, resen. »Katering smo naročili, pa bomo videli kaj bo,« je rekel, kaj bo po tekmi. O kateri je govoril z resnim, skoraj žalostnim obrazom. Se vidi, ne samo, zakaj je še več kot kapetan. Klinc pa rojstni dan, kaj pa dve točki? Nihče namreč niti na tiskovki ni omenil, da je prednost spet padla na osem.

Komentarji

komentarjev