MUZU

Naj… Pada.. Zdaj.

Prišla je gimnazijska prfoksa. Prišla je top psihologinja. Prišla je najbolj luštna hipsterka. Prišla je tista, ki vedno pride. Prišli sta največji mb fanici. Prišle so. Prišlo (jim) je. Enim, drugim, vsem. In priklonili so se. Jap. Še preden so sploh začeli. Dejansko, brez zajebancije, ni neres. Priklonili so se. Feršterkarija je zujila, okej, predskupina je svoje naredila, ampak ja. Nič se še sploh zgodilo ni… Oni pa… Kar drugi naredijo na koncu, Mrfy ne naredi samo drugače niti po svoje. Ker Mrfy. Nič prav, nič narobe. Mrfy. Koncert, ki mu lahko damo gladki ZU. Zelo uspešno. To je upanje. To je ta mladost. Zlasani kreativci. Čeprav bi lahko bilo glasneje. In boljše. In to pa ono pa tretje. Ja. Bi. Je bilo pa tudi tako… Top. Zu. Pubeci, hvala za taki špil.

Morda je bilo še najboljše tam nekje po dobri uri, ko je petek postal pomlad in je en tip rekel drugemu, tam nekje bolj zadaj, če seveda MC sploh ima zadaj, kjer smo stali spomini v upanju po sedanjiku, čisto zares: »Stari, tolko o hipsterjih, ne?« Retorika, ki jo stisneš kot piksno pira, v njej pa sntntn. Ne pove vam vsega, če samo tako preberete izjavo. Vem. Pove premalo. Intonacija je bila namreč tako jebeno ironična, skoraj cinična, predvsem pa mastna. Kaj je bilo med vrsticami? Nič tako velikega. Samo ta špil. In čas. In vse. Skratka, hipsterji niso le izgubljeni občutki, oblečeni v babičine tapete. Ne. Ne Mrfy. Hipsterstvo nima pa res prav nič s tem. Že zato, ker so ploščice v emsiju dovolj zlizane, dovolj so že dale skozi, da bi narejenim, umetnim, zlaganim zdrsnilo že na vratih. Ker MC je še plac, kjer se par prešverca na »samo na wc bi šla, prosiiiim«. In varnostnika vesta. Dobro vesta. Nea me fopaj, bi rekel argo. Ampak je treba fopat. Še so špili, na katere se šverca, čaka, predprodaja.

Šokiran sem. Najprej zato, ker sta dve kolegici, znanki, punci dveh kul frendov, za katere bi naj bilo vse to že mimo, dejansko iber top fanici. Sta mojih let oziroma nista vrstnici banda. Prestari bi bilo kar malo grdo, ampak ja. Itak ne moreš, sploh v živo, kot sta rekli sami, oceniti, koliko so točno ti tipi stari. Mladi so, samo ko smo mi bili mladi, ni bilo tako žleht brčic. Čupe so predolge, bobnarjeve mišice prenapete, kitarist in basist pa z ravno prav resnima facama, da ti nič ni jasno. Ker to je Mrfy. Indie rock, strogo gledano. Znajo zveneti, če želite, kot Arctic Monkeys, lahko zvenijo kot The Tide, če vam to kaj pove. A predvsem zvenijo.

Pri čemer, ker bi ta tekst, napisan bolj ali manj takoj, uro po špilu, objavljen pa na deževno nedeljo, ko se ti zdi, da taki petki ne pridejo ravni vsako leto, rad bil recenzija, bi špil lahko, ne, pardon, moral zveneti bolje. Pa to ni kritika, ono, šimfanje tonskega tehnika. Ni šans! Ni teorije! Ni variante! Mrfy ima najbolj kul tonskega tehnika, kar smo jih kdaj jemali, pa jih imamo v Mariboru – saj veste, Jakopanec, Bezjak, Popi, pa ovi s Štuka, ki je v bistvu še vedno z Radgone, preštejte se – cel haufn. In to dobrih. Ampak tako odpičeni tonski tehnik? Čakaj, čakaj. Pazi to. Ko je pevec – do njega še pridemo, brez skrbi, pupe – rekel, da se bo tonc javil po slušalki, smo mislili, da se zajebava. Ne. Tip je dejansko imel slušalko. Pa ne bluetooth, wi-fi, kurci palci. Ne ne. Tip je imel dobro staro slušalko. Ono. Na žico. Belo. Preveliko, pretežko, polno vsega, kar smo nekoč držali v rokah, upajoč, da pogovor ne bo pretežek. In ne samo to. Pa je malo zvrcnil. Med koncertom je potelefoniral tja nekam tako daleč nazaj, eno polnoletnost nazaj. Tonc desetletja je spustil – Dež. Ne katerikoli dež. Ne Nine Pušler, eh. Ste smešni. Ne, ne. Kaj šele Demolition Group. To je ta generacija, ki to… Kje to najde, vraga? Dež. Foxy Teens! Dame in gospodje. Peli smo. Naj padaaaaa zdaj dž namaaaa v slovoooo. Naj izjočeeee se neboooo. Nevideno, ljudje. Ne-vi-de-no!

Pa to še sploh ni vse. Mrfy je četverec, ki ga ne preštevaš. Sploh ne na prste. Niti ne najdeš, ker megla tako pripali. Seveda gledaš v pevca, frontmana, brkota. Gregor Strasbergar je rock zvezda. Pika. Rock. Zvezda. Resda v času, ko ni rock zvezd, ampak je. Ne zaradi vsebinskih brkov, zgodbene čupe ali oblek, ki se ga skušajo oprijemati, vendar mu mlahedravo visijo iz z željo prežetega telesa, pa vso mesto, vsega njega zavzame njegova neizprosna želja po predajanju sporočila. E, to. »Nate gledam bom drugače,« je rohnel, dehtel, debatiral v uvodni Drugače.

Resda se zaradi narave prostora in, bodimo iskreni – pa, Ramiz, to ni kritika placa, hvala za akreditacijo, kapo dol – bolj skromnega ozvočenja, da bi lahko tisti, ki tekstov ne poznamo, zapeli zraven. Ker da bi se jih naučili. Ja pa ja. V tem je ravno vse tisto, kar bi, pa nočem zveneti tisti model, ki obžaluje, da se svet ni ustavil, ko si prvemu placu, kjer si dobil prvi pir đabe, rekel pisarna, naj bilo vse, kar si predstavljamo pod oznako »koncert«. Ker to je bilo to. Koncert. Vsaj ko se je folk enkrat zguzil v emsi, dovolj hitro, da je bil občutek nabitega špila, čeprav je bilo še več kot dovolj prostora. Vendar bi ga najbrž zapolnili – in ga nemara kdaj kmalu tudi bodo – vsi tisti, ki bodo prišli zato, ker »to moraš prit«. Ne tokrat. Pa je Mrfy v Mariboru dal skozi že več kot zadosti. Udarnik, pa ne samo enkrat, Mladinin oder, MC, bla bla. In zdaj še tisto, kar je bolelo tudi mene samega: Mrfy so žagali kot predskupina Siddharti jeseni na turneji Nomadi. Priznam, da je šlo nekaj kakor mimo. V Ljutomeru in Mariboru. Morda zato, ker so tisti gabariti preprosto preveliki, v bistvu pa, še bolj, generacijski preskok. Ne gre zato, da to ni ista liga. Sploh ne. Mrfy pač potrebuje drugačen prostor, bolj alternativno publiko, karkoli že to pomeni. MC Pekarna je gotovo takšen plac. V bistvu so si ga, podobno kot Koala Voice ali Repetitor, naredili sami. Tja zvabijo vse tiste, ki sami zvohajo take špile. Nerodno bi bilo reči, da pride »pravi« folk. Saj ne gre za prav in narobe, ne? Ampak ja. Tam se, če je to petek, na katerega čakaš, naleti na folk, ki ti da občutek pripadnosti. Folk, ki pade v špil.

Ker Mrfy je točno tisto, kar takšen band mora biti, ko začenja. Mlad. Brezbrižen. Jebivetrski. Ampak vse to počne v nulo naštudirano, perajt, uigran, profi. Res, četverec zruži, zropota, zašpila, da se ti odrola. Vežbali so, nimaš kaj. Mrfy je zares, zares, zares band, nosi sporočilo in je v živo, povrhu na prvem špilu Top Mont Tour, še toliko več kot na plošči. Prvencu, nenazadnje. In kljub prvencu lahko Strasbergar obrne mikrofon k publiki. Ono, ravno prav naduvano in rock prepotentno, prekleto prenahajpano vedoč, da bodo ljudje znali refrene. In res jih.

In to kako premešani ljudje. Ciljna masa, gotovo, taka, ki bo razumela najboljši merchandise, em, kako se to prevede, izdelke skupine, trgovino. Em… Siddharta tole res dela na nivoju in ima res top punce, ki prodajajo vse živo. In so fajn. In lepe. In načitane. In krasne. Ampak to ni vse živo. Vse živo je prodajala ta mladenka za pultom, ki je poprosila, če lahko popazima s kolegom dve minuti. Ker lulat. Seveda sva. Lahko bi jo dali tudi na oder, da bi pela, zibala, delala vse, kar je delala čisto zadaj. Pa ni delala nič takega. Samo pokazala je, koliko lahko dandanes še naredi glasba. Tamala je Mrfy videla najbrž trilijontič, pa se je zibala, pela, zamaknjeno se je vrgla v pesmi. Kot da bi bila njihova muza, subjekt, esenca. Samo njo si pogledal, pa ti je bilo vse jasno. Rock te še premakne, zaziba, boki, ljudje. Neverjetno! Plus, Mrfy ima za mizo z artikli nalepljen na roko napisan logotip. Tri leta star. Ni naprodaj. Nak. Ne gre. So pa naprodaj, po ceni »prostovoljnega prispevka«, edinstveni izdelek: podpisan kitarski pedal, ki sicer ne dela, ali podpisan pomarančni artikel. Če to ni dober štos, izvirnost, ideja, ne vem, kaj je.

Ampak vseeno Mrfy niti malo ni forma, ni objava, ni fotkica, ni hip, ni story. Ker Story, kot je naslov prvenca, je nekaj povsem drugega. Je njihova glasba. Je kričanje, so intervali, skoraj oktave, so vse te punce pod odrom. Ni čudno, da se Strasbergerju lahko med komadi tudi gladko odpelje. In si nekaj mrmra. Nekaj o tem, kako bi to počel sto let ali nekaj takega. Potem pa pisne: »Mater, saj zvenim kot Kreslin.« In da imajo svoj najljubši komad Rolling Stones. Sploh pa, saj priredijo Video Games. Ja. Lana del Rey. In to vrhunsko.

Zato je bil špil Mrfy v MC Pekarni, v petek, 5. aprila – ne pozabimo, moramo, kliše je pač kliše, točno 25 let po smrti Kurta Cobaina, ki je umrl, preden so se ti pubeci pravzaprav rodili, ugibam –, špil, kakršnega ne samo, da ne pozabiš, ampak ga boš še nekaj časa iskal. Prekleto redki so.  Novomeški pubeci. Slovenščina. Mariborska scena. Najboljše rock punce. Plac, ki bi moral samo jamrati po zgodovini. Pa je dobil. Sedanjost. Bam. 

Sedi, ZU.

Komentarji

komentarjev