MUZU

Faca v kavi te (p)ozdravi

Neko finto očitno rabiš. Brez tega najbrž res nimaš več šans. Nek prebojni moment, neko foro, pač nekaj. Bilokaj. In to s 3D tiskanjem na kavo je dobra fora. Res je dobra fora. Lahko dobiš svoj ksiht, logotip, bilokaj. Azijska fora, kot se že poroča. Za 50 centov doplačila lahko spiješ sebe, firmo, karkoli. Okej, malo manj je fino, če ti šef prinese kavo, na njej pa logotip tvoje bivše firme, ko sam loviš novo priložnost. Kar je Matic Matjašič razumel. Saj je sam odprl s.p.. Dobrodošel. Za idejo, še bolj pa pogum vseeno kapo dol. Pa ne samo to. Tudi za idejo, koncept in, to ni nepomembno, odpiralni čas. Therapy room, ki se stilizirano napiše T#erapy Room začne zdraviti že ob šestih zjutraj. Ima potencial, da bo doziral študente medicine, obiskovalce bolnišnice in one, ki čakajo na bus.

Maribor v bistvu nima Druge pomoči. Take, resne Druge pomoči, ki je Ljubljani, vsaj desetletje nazaj, dajala tisto nekaj več. Kar ne pomeni, da okrog bolnišnice ni gužvasto s kafiči, lokali, bari. Pozna se sodobno vdelan pridih, ki so ga prinesle Dame, pa samopostrežni lokal, kjer imajo res kul kavo, vseeno pa je ostal na eku, kjer je vmes pokukal tudi kebab, tudi tak lokal, kakršnega takšna lokacija mora imeti. Konkurence torej ne manjka.

T#erapy je, najprej, majhen lokal na lokaciji, kamor boš težko šel posebej na kavo. Je lokal, ki je pa izredno priročen, če si v tistih koncih. In je bel. O, ja. Beli lokal. Barva ni nezanamerljiva. Stene so resno bele. Sveže prepleskano bele, pričakovano. Bolnišnično bele. Lokal diši po sveže prepleskanem, kar kaže na to, da si je lastni čimprej želel odpreti plac. Tudi les se še vonja.

Majhen plac. Ja, kvadratura je minimundus, česar smo zdaj tudi v Mariboru že vajeni. Od Hi-ko-fi prek Roosterja do prejšnje vietnamske, ki je pokazala, da se lahko z dobrim delom preseli tudi na večje. Hiša kruha je podoben primer, denimo. T#erapy verjetno teh ambicij (še) nima, saj je ciljno usmerjen lokal. Dobro se zaveda svoje lokacije, zato tudi je takšen. Hiter. In ve, kaj je glavni adut: kava. In druženje. Ko rečeš »daj, grema na kafe«, potem je T#rapy točno prava izbira.

Za kavo, čeprav je na drugi dan odprtja, na torek, na dveh od treh nizkih miz v glavnem prostoru tekla živahna debata. Dvakrat po dve punci. O potovanju, o smsih, o službi, faksu. Ja, bližina Medicinske fakultete se zna fejst poznati, to bo ciljna, morda celo hip klientela, saj jo imajo naravnost za ovinkom. Hej, če so si študentje Medicinske fakultete Maribor omislili ameriški tip hudijev, potem bodo pa ja imeli tudi svoj kafič, ne? Ima potencial. Vsekakor.

T#erapy room bo lahko zdravil zlasti potrebo po naključnem, spontanem in mimobežnem kofetkanju. Ali đuskanju, čeprav bo primarno kofetarski lokal, kar dokazuje že asortiman kavnih pripomočkov za kavo za s seboj, na katero očitno resno stavijo. Za »bi šli kaj spit?« je na tej lokaciji idealen za vse, ki bodo šli v bolnišnico ali faks po tej poti, a imajo vseeno tudi resno konkurenco že znotraj bolnišničnega kompleksa. Ključno zna biti poletje, ko bo treba pregurati do jeseni, saj lokal deluje bolj zimsko. Kar je dobro. Ima enega boljših separejev. Tista miza, četudi ob stranišču, se kar sama nudi. Pa še okno ima. Aja, saj res: okna… So res tisto, kar placu vdahne življenje. Če bodo vztrajali, bo trud poplačan.

Ambient. Lokal diši po… Sveže prepleskanem. V njem ne doni, kar je dobrodošlo glede na njegovo majhnost, se pa, če je to vaš đir, da lepo na ušesa vlečt. Boste pa imeli vseeno res vredu vajb, če pridete s kom na debato. Ne računajte na tišino, ni pa preglasno. Čisto normalno.

Ponudba. Dovolj široka, da lahko zadovolji družbo, ki ni prišla samo na kavo ali pivo. Tudi koktejli so, da. In kak pale ale in ipa. Barcaffe je morda klasična izbira, toda naš espresso je bil zelo okej, ne prevroč, ne pregrenek in kozarec vode, tisti za žganice, je bil ravno dovolj hladen. Za jedačo so na ceniku: rogljiček, nacho čips, toast, panini.

Cene. Kafe je 1,20 evra. Če dodate klasično mleko, je 1,40. Če bi radi meli svoj ksiht, potem je dodatek 50 centov. Pivo, naše, točijo po 2,40 evra veliko, imajo pa tudi kak pale ale. Za tako majhen lokal vsekakor ambiciozna izbira.

Oprema. Stoli so čisti ZU. Res. Vsaj ti nizki, čeprav tudi usnje na barskih zicih deluje dovolj mamljivo. Šank je na ovinek in bi utegnil dobiti pravo funkcijo v tem času, ko se lokali žal ogibajo klasične šank kulture. Kar je škoda. Morda bo to ponudil T#erapy Mize so končno spet štirikotne, a primerno majhne, zato zna biti za dva računalnika premajhna, je pa dovolj velika za par rund piva. Tri nizke mize in dve višji, zunaj pa je na terasi prav tako dovolj prostora. Edino računajte, da boste videni. Lahko pa gladko tudi gledate, kako mineva dan.

WC. Ideja s knjigami na vratih, četudi le sliko, je vrhunska. Ono, Skelet v Ljubljani fora, le da so tam imeli dejansko otipljive platnice. Dejansko, ko prideš prvič v lokal, ne poštekaš, če so vrata zaprta, da gre za vhod v sanitarije. Kul. Res kul. Prav tako je smerokaz tam, kjer bi najbrž vselej moral biti. WC, moški, je snažen, zelo, pričakovano nov, vse štima, kot mora. Edino umivalnik je garsonjerski.

Osebje. Šef je bil zelo dobro razpoložen, ta mlada natakarica tudi, četudi malo ihtavo in živčno, kar lahko razumemo, glede nato, da je bil komaj drugi dan. Vmes je crknila muzika, česar dvojec žal ni opazil. Pred tem je šla skozi rock klasika.

Ocena. U (Uspešno).

Komentarji

komentarjev