Fuzbal

Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

»Evropskost« dvobojev Maribora in Domžal
Ko igrata Maribor in Domžale, znajo biti tekme najprej taktične, nato pa posledično živčne. Evropske. Da, evropske. Pa vedno sploh ne nujno na igrišču. Lahko je tudi ob igrišču – četrti sodnik je pretekel največ v zgodovini vseh, ki so kadarkoli opravljali to funkcijo –, lahko tudi na tribunah. Maribor pregovorno rad igra z Domžalami, ker Domžale rade igrajo in ker vedno znova upajo, da bo pa to prelomna tekma, ko bo vse drugače. Ni. Na koncu je vse drugače… Enako. Domžale lahko tudi igrajo, tudi en cel polčas, drvijo gor in dol po Ljudskem vrtu, Maribor ob polčasu žvižga svojim, pa je na koncu razplet vseeno takšen, kot je vedno. Nikoli pričakovano, nikoli nepričakovano Maribor zmaga. Ali pa vsaj ne izgubi. Peta tekma, tri zmage, dva remija. Domžale se iz pokala veliko niso naučile oziroma se zelo hitro sprijaznijo. Da je dovolj, če iz Maribora spravijo ven maksimum. Toda ne gre obenem pozabiti, kdo, kdaj, kako in zakaj jih je pahnil letos (pre)hitro iz Evrope. Kar malo preveč podobno. Tu potem večni prihodi in odhodi veliko ne pomagajo. Je pa res, da ima Simon Rožman zelo legitimne, hvalevredne in ponosne razloge. In upravičen ponos.

Zgodilo se je vsekakor komaj prvič to pomlad. Kopiraj-prilepi postav.  Če je v svoji prvi eri bil Darko Milanič pogosto predvidljiv – ker je imel tudi omejen kader -, se zdaj iz različnih razlogov (poškodbe, kartoni in pogodbe) redko odloča za enake enajsterice. Kaj šele osemnajsterice. Delno gre razumeti Milaniča. Zakaj bi menjal, če ni potrebe. Če je od zadnjega poraza ducat tekem. Če je vmes že davno padlo tisto malo snega, ki se je tudi stalil.

Ampak vseeno preseneča, da se je za enako postavo kot proti Krškemu odločil tudi za Domžale. In to na koncu ritma petih tekem. Prvega od še dveh, ki prihajata. Razlaga gre lahko v smer, da enajsetrica konfigurirana za Krško, konfigurirana tudi za Domžale. No, izkazalo se je, da ni. »To je za nas peta tekma in če pogledamo, kako si svež pri peti ali tretji, je logično, da moraš nekaj postoriti. Velik rizik bi bil nastopiti v taki postavitvi tudi v drugi polčas.« Milanič je tokrat zvenel kot analitik lastnega moštva, kar ni kritika, prej prepotrebna sprememba in (samo)kritika. Točno tista (samo)kritika, katere naj bi Milanič s svojim strokovnim štabom imel premalo, čeprav je premore dovolj, le da je vmes Maribor iskal zunanje težave, dokler se ni oklepal notranjih. In ne, ni nezanemarljivo, da Zlatko Zahović ne samo vztrajno sedi na klopi, marveč tudi aktivno sodeluje, svetuje, pove in kliče igralce iz ogrevanja. Kot je, denimo, Marcosa Tavaresa.

Pridevnik »evropski« je tisti, ki dokončno podpisuje dvoboje Rožmana in Milaniča, Domžal in Maribora. In takšni so tudi obračuni, le da v ligi ne gre tako na nož, četudi v 27. krogu, ko je že precej jasno, kdo se bori za kaj. Maribor je imel težek prvi polčas, kar ne pomeni, da so Domžale imele lahkega. Nenazadnje so bile brez Senijada Ibričića, samo vprašanje, neodgovorjeno, je, kaj bi šele bilo z njim. Takšna luknja, kot je zevala med trojico Dervišević-Vrhovec-Cretu na sredini in odrezanim napadom, v katerem je imel Jan Mlakar ravno doma, kjer je igral prvič to pomlad, spet tekmo, v kateri ga pravzaprav ni bilo, okorno v primerjavi z Gnezdo Čerinom, Vetrihom in Mujanom, bi bila za Ibričića idealna. Ampak kogar ni, brez tega se…

Ne. Morda to drži za Domžale, ne pa za Maribor. Milaniča se da interpretirati tudi tako: Maribor je imel takšen prvi polčas samo zato, da bi potem vpeljal menjave (Vršič, Tavares, Santos) in z njimi prelisičil Domžale ter jim vrnil z nečim, česar sami nimajo. Širino kadra, versatilnost taktike, prilagodljivost pozicij. »Radi bi bili atraktivnejši, ampak se je treba kdaj tudi ‘pofajtati’,« je Milaničev izplen. Dobro mu je uspela pa tista, da Štajerci, ki še negodujejo med polčasom (pa niso vsi, še zdaleč ne, da ne bo pomote), gredo zadovoljni domov, če vidijo, da so se fantje borili. In so se. Maribor je rintal za to zmago. Avtogol gor ali dol.

Marcos Tavares ima res rad nogomet
Dal jih je že stooseminštirideset. Dva mu manjkata do stopetdeset. Resda je letos pri osmih, dvomestna cifra bi se skoraj nekaj kakor spodobila, pa vseeno. Saj je še devet tekem na voljo. Zdaj spet redno vstopa s klopi, vajen je te vloge. Lahko bi se mulil, imel kislo faco in bentil. Pa ne. Nič od tega. Še vedno ima zmagovalni nasmešek. Morda je manjša minutaža, vloga pa zagotovo ne. Marcos Tavares tudi na klopi deluje kapetansko. Moštvu, sploh tistim enajstim na igrišču, daje občutek varnosti. Tista dobra, stara, večna: saj ga bo že Tava dal.

Ampak ravno to je. Ni ga dal. Lepo žogo je dobil, Felipe Santos mu je podaljšal, Tavares je bil sam, neoviran, resda malo s strani, ampak za najboljšega strelca v zgodovini kluba in v zgodovini lige bi Krševan Santini moral biti pač le statist za številko 149. Ampak ne. Ni šlo.

In kaj je storil Tavares? Dvigoval roke? Se držal za glavo? Bentil? Krilil? Ne. Če bi bil mlajši – pa saj se zdi, da Tavares nikoli ni bil mlad, da pa tudi zares star nikoli ne bo, da se mu je EMŠO efekt nekje vmes preprosto ustavil –, kdo ve, kaj vse bi počel. Ni. Čakal je. Oseminosemdeseta minuta je postala devetinosemdeseta. Dobil je žogo Dina Hotića in Tavares si jo še podaljšal, zaobšel borbenega Tilna Klemenčiča. Bodisi je Gaber Dobrovoljc vedel, da ima za hrbtom Luko Zahovića, bodisi da je tuhtal karkoli drugega, izkušenj ima več kot dovolj, najbrž je upal na to, da bo žogo požrtvovalno izbil v kot. Ni šlo, žogo si je brcnil v gol, zmanjkalo je najprej časa, nato prostora. Naravni zakoni fizike Marcosa Tavaresa so neobhodni.

Kako to razume Milanič? To nenasitno željo, ko je dosegel, brcnil in prispeval že vse, pa z vsako tekmo sam sebi dalje kleše spomenik pred Ljudskim vrtom? »Pri igralcih, ki so tako uspešni, je pomembno, da ima rad to, kar dela. Rad ima nogomet. Dobro se počuti, ko gre na to igrišče, na to njivo (pomožno igrišče, op.a.) in je vesel vsakega gola, ki ga da na treningu. In da je naslednji dan, če ni zadovoljen, ker ne začenja, zelo spoštljiv in to dela rad. To je glavno: ali imaš rad. Če nimaš rad tega, kar delaš, potem ne trajaš dolgo. Ni edini v naši ligi, nekaj primerov je, ki imajo leta in trajajo, moraš imeti rad nogomet. Če mi kdo reče, da je lahko, kar delajo fantje, niti slučajno ni.«

In prišel bo dan, ko bomo vsi vedeli, da to, kar je dosegel Marcos Tavares, ni bilo lahko. Že to, kar je dosegel Štefan Škaper, ni bilo.

Zadnja vplivna tekma Vršiča v vijoličastem?
Niti vprašati ga ni bilo treba. Je kar sam povedal. »Drugače je igrati 45 kot 20 minut. Užival sem, čeprav je bilo malo težko na določene trenutke.« Če bi iskali igralca, ki bi predramil Maribor na tekmi z Domžalami, Dare Vršič ne bi bil prvi izbor. Tudi drugi ali tretji ne. Ker da je preveč statičen, premalo kondicijsko v formi, ker morda glava še zelo hoče, ve in vidi, česar drugi ne, vendar noge tega ne podpirajo. Pri 34. letih je Vršič svoj najboljši nogomet že odbrcal. Mora pa še brcati in to dobro. Zelo. Konec maja mu namreč poteče pogodba v Ljudskem vrtu. Morda je to bila celo njegova zadnja res vplivna tekma.

Štiri tekme je začel letos. Enega celega polčasa v klubu, ki ima viška vezistov, ni dobil od septembra lani. Dare Vršič je v poznih zrelih letih, pri 34. letih se sicer ne zdi tako daleč njegova najboljša mariborska sezona. Njegova igra, vsekakor prej kot njegova kariera, se počasi, a zanesljivo približuje koncu. Milanič mu namenja minute, vendar poredko več kot dvajset. Komaj prvič v 2019 je dočakal cel polčas. »Nasprotnika je s podajami umiril, vsaj takšen občutek sem dobil, dodano vrednost v samozaupanju, iz minute v minuto smo bili boljši, imeli nekaj priložnosti, bili blizu zadetku,« ga je ocenil Milanič. Ni mu ušlo, da so z njim dobili tisto nekaj več.

Kot tudi Vršiču ni, kar je zvenelo nekaj kakor kritika, da Maribor ne zmaguje z več kot golom razlike. »Že zadnje štiri tekme,« je poudaril, razlog pa našel, zanimivo, v vremenu. Kreativci so pač lažje kreativci, ko ne zebe, ko igrišča niso vlažna. »V naslednjih tekmah se nam bo zagotovo odprlo,« je prepričan. Skrbno upa, da se bo tudi njemu. Je pa res, da bi še vedno lahko veliko dal slovenskemu nogometu – Aleš Mertelj je dober primer, Etien Velikonja nekoliko manj, pozna se, če si fizično top pripravljen, kar Mertelj gotovo je, enako pa velja najbrž za Vršiča –, v katerem je vedno obetal več.

Za zadnja leta lahko vseeno še precej ponudi. Sploh glede nato, da je bil on tisti, ki je lahko krmilil med sredino, v kateri sta garala Amedej Vetrih in Adam Gnezda Čerin. Vršič je tokrat, ko bi skoraj moral igrati zlasti za lastno prihodnost, igral za moštvo, kar je velik dokaz karakterja. Sploh glede na sago o njegovem (ne)podaljšanju pogodbe, zaradi česar je izpustil kvalifikacije za ligo prvakov in se odrekel zajetni premiji (še bolj nespametno kot Nastja Čeh in Marko Kmetec, ki sta videla nekaj zelencev Ivana Zidarja pri SCT Olimpiji). na koncu pa zbral dva nastopa v Moskvi in doma proti Sevilli. Proti tekmecu, proti kateremu se je dokazal ravno, ko je prišel v Ljudski vrt. Vprašanje je, kakšno bo slovo za igralca, ki mu jug zaradi epizode v Ljubljani in vsega povezano z njim, nikdar ne bo vzklikal imena. Pa sever v Stožicah tudi ne. Ampak pokazal je, da je profesionalec. In pomagal Mariboru do zmage v tekmi, ki nujno ne bo odločala o prvenstvu. Na tekmi za predvsem boljši občutek, ko je čas, da bi ga dobil tudi Vršič sam.

Domžale: (na)povejo
Na novinarsko konferenco, vsaj takšen je občutek, pride Simon Rožman več kot le pripravljen. Skoraj s ciljem, vsaj tako na glas govori, da potem še Darko Milanič pogosto – tudi v majhni konferenčni sobici v Domžalah – spregovori nekoliko glasneje. Nič zato. Morda je tako celo bolje.

Rožman je v svojevrstno nehvaležni vlogi. Najprej zato, ker mora vedno braniti rezultatsko realnost. Svojevrsten kompliment je, če te Ljudski vrt dojema kot suverenega, relevantnega, legitimnega tekmeca. Ne toliko za naslov, Domžale so od tega vselej, sploh pa letos, preveč oddaljene, še zlasti, odkar je prišel Milan Mandarić, temveč za tekmeca v fuzbalu. Domžale so klub, ki Mariboru vzame posest. Ga pošteno stisne v lastni kazenski prostor. Ne samo za fazo tekme, skoraj za cel polčas.

Ampak na koncu pa se vse zdi kot zelo kisli deja vu. Peta tekma, tretji poraz ob dveh remijih z 2:2. Sploh v pokalu je moralo boleti, bili so blizu, pa ga dobili zelo pozno. Zdaj so si ga zabili skoraj prepozno. »Škoda, da ni bilo tekme prej konec,« se je znal skozi zobe pošaliti Rožman. Ni mogel biti jezen na Gabra Dobrovoljca, kaj bi bil. Saj si ga ni namenoma zabil. Želel je najbolje.

Toda ko se pogleda rezultat, so letos Domžale nazadovale, ne predstavljajo več takšen zalogaj za Maribor. Skrb za to, da bi prišel poraz, v Ljudskem vrtu gotovo imajo, vendar se najprej izvlečejo, nato pa pokažejo razliko. Razliko, o kateri je govoril prav Rožman. Najprej za teve, nato še na novinarski konferenci. Naposlušal se je že vprašanj celo nasprotnih timov: zakaj jim vedno nekaj zmanjka? »Moj odgovor je enostaven: tisti, ki je najboljši, bo šel v Maribor. Jaz pa potrebujem nekoga, da bo imel pet tekem z Mariborom.« Ali to pomeni, da kdo spet zapušča Domžale, ni znano. So pa znani že vsi razlogi, ki jih redno našteva Rožman. In vsi stojijo, vsi so na mestu in gre jih spoštovati. Letnice rojstva povedo marsikaj. Tudi izkušnje mariborskega strokovnega štaba, pred katerim ima Rožman še vedno veliko rešpekta, kljub svojemu zelo vihravemu, nepopustljivemu stilu, ki para živce zahodni tribuni Ljudskega vrta. In publika, ta, ta naredi razliko.

V prvem polčasu so imeli Maribor… Ne ravno na pladnju, ampak vilice in nož pa vseeno v roki. Toda Simon Rožman ni znal izkoristiti tega. Ja, drži, manjkal je Senijad Ibričić, ki bi mu taka tekma zelo ležala, saj je imel Maribor v prvem polčasu velik krater na sredini. Vendar nekaj je zmanjkalo. Več kot le nekaj. Torej kaj? Prisluhnimo Rožmanu:

»Zadeva je zelo enostavna: ljudje, ki gledajo iz strani, si ene stvari kar domišljajo. Ne vem če vedo, kaj so naši cilji, saj smo edini poleg Maribora, ki smo jih povedali: uvrstitev v evropska tekmovanja, vzgajati mlade igralce.« Evropa. Ta je zdaj na tapeti. Rožman je ocenil to tekmo kot priprava na Evropo, kar drži. Manj drži, da gledalci radi gledajo take tekme. Če bi, ne bi žvižgali svojim ob polčasu, ker znajo biti take tekme dolge seanse frustracij. Ampak Evropa. Ta je zdaj tista, ki skeli. Domžale so dokončno oddaljene od Olimpije. Še več, počasi jo lovijo Aluminij, Celje in Mura. Zaenkrat – do jutri se to zna spremeniti – v tem vrstnem redu. Razlika med Domžalami in ostalimi? V (na)povedanem.

»Če ne ujameš konstante v igri, potem v Evropi ne moreš biti konkurenčen. Imamo štiriletne izkušnje in mislim, da vem, kakšen je treba biti v Evropi: če konstante ne dobimo, je boljše, da ne gremo v Evropo. Ker boš dobil pet komadov doma in deset komadov zunaj, ker so razlike v proračunih nenormalne. Zato sem miren: če si bomo to mesto zaradi kvalitete dela zaslužili, smo lahko konkurenčni. Če si drugi zaslužijo bolj, naj gredo v Evropo drugi. Če gremo v prvi predkrog in se nam zgodi neka kalvarija, je boljše zardai naslednje sezone, da ne gremo tja. Ker točno vem, kaj to pomeni za psiho igralcev. In tako naprej. Smo mirni, smo edini, ki hočemo javno igrati v Evropi. Vsi ostali pravijo, da se borijo za mesta osem in devet.«

To so kar krepke besede. O tem, da ne ve, kakšni so cilji Celja, njegovega nekdanjega moštva. Da se Aluminij bori za osmo mesto in Mura za obstanek. Začuda niti enkrat ni omenil Olimpije, vendar jasno je, da se je Olimpija tudi borila za naslov. Domžale so klub, v katerem mediji vidijo nekaj več. In obratno, mediji niso taki, kot jih vidijo Domžale. Še vedno je kompliment, da liga ceni, kar ustvarjajo. Tudi Darko Milanič to rad poudari, vsaj dokler ima pozitiven izplen proti Rožmanu. Letos so do reprezentance spravili Adama Gnezda Čerino; pokazali, da imajo zadaj mladost, ki lahko ponudi vsaj toliko kot Andraž Kirm ali Agim Ibraimi; rehabilitirali Amedeja Vetriha po dopingu. Seveda ob tem počnejo tudi napake, čeprav je imel Krševan Santini tokrat res dobro tekmo. In počne jih tudi Rožman sam: menjava Tončija Mujana se, milo rečeno, ni posrečila, Slobodanu Vuku bi morda uspelo iztržiti kaj več ob mariborskem štoperskem paru za razliko od Shamarja Nicholsona. Toda Domžale so še vedno na koncu klub, ki ga gre resno jemati. Zakaj? Ker zelo resno jemlje sam sebe. Nekaj, česar kje drugje ni. Pa ni treba daleč od Domžal.

Navijanje v 27. minuti in štajerska fuzbalska duša
Najprej se je zadrl en model na zahodni tribuni. Zadrl je še milo rečeno. Zakrulil je. Triii štriiii. Maribo$!%!&r. In tako dalje. Najprej sam sebi, nato sta pritegnila še dva. Nato je sledila še vzhodna tribuna, nekaj kilavo, na pol, tu in tam. Toda lep dokaz je, kaj se zgodi, če si navijaška skupina vzame svojih deset minut. Ali, kot tokrat, skoraj pol ure. Viole so na facebooku napisale, da sta se »zaradi ‘nepredvidenga dogodka’ začetek navijanja in obešanje transparentov, zavlekla v sredino prvega polčasa. Na ograji se je tokrat prvič pojavil novi transparent ULTRAS MARIBOR, narejen za 30 letnico delovanja skupine.«

Če kaj, se (nehote) dobro vidi razlika, ki nastane, če organizirana navijaška skupina navija ali ne. Še predobro se pokaže, zakaj so tekme slovenske reprezentance posledično takšne, kakršne so. Anemične. Moderne. Post-ameriške.

Potem pa je tu še razlika v dojemanju nogometa, kot smo jo lahko znova videli v Mariboru. Ni prvič, da se je na tekmi z Domžalami ob polčasu žvižgalo. Ne tako na glas, ampak vseeno. Se je. Tribuna se empatično vživi. Radi bi videli gole, akcije, podaje. Karkoli. Potem pa žvižgi med polčasom, ker je taktika pač včasih mati vseh uspehov. Kako to vidi Darko Milanič? Podal je zeeeeelo dolg odgovor.

»Jaz to [žvižge, op. a.] doživljam kot trener, ki mora imeti svoj način. Idealno v fuzbalu ne more biti: prelepo bi bilo, da bi bilo kot jeseni, ko smo zabijali po pet golov, lepo odpirali tekme in je bilo vse super. Nasprotniki so zelo dobro pripravljeni, zelo dobro organizirani, Domžale izhajajo iz dobrega ciklusa tekem, niso prišli sem v komi. To je bila izredno zahtevna tekma. Mi je pa jasno, da je idealno nemogoče. Navijačem ni, radi bi videli spektakel, vendar prepričan sem, da so šli domov zadovoljni, ker so v drugem polčasu nekaj videli in ker so nekaj opazili. Ne morejo v nobenem momentu reči, da fantje niso pri stvari, da niso to, kar ima Štajerska rada: da se fajtajo za te barve in da so v drugem polčasu, ko je nasprotnik malo pustil, super igrali. Kot trener lahko prvi polčas vidim tudi tako, da nam nasprotnik ni pustil nič. Postali smo malo nesigurni, hodili v iste prostore, vendar smo bili tako postavljeni, da pridemo v moment, ko lahko nekaj menjamo.«

Dolga razlaga, ki je tisti kričeči na tribunah, gotovo ne bi kupili. Ampak ob naslovu, kadarkoli že bo ta prišel v Maribor, vsekakor pa enkrat maja, lahko da že pred derbijem (11. maja) ali na derbiju samem, bodo take tekme pozabljene. Vprašanje je, če bo to v podzavesti skušal odmisliti tudi Milanič. Sploh po taki sezoni, ko je Maribor vodil v prav vseh krogih razen v tretjem.

Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor]

Komentarji

komentarjev