Kaaaaaaaka tekma, a? Noro! No-ro! Zdaj vsi pravimo, da bomo o tej tekmi govorili še leta. Ne. Ne bomo. Govorili bomo o rezultatu. Ker o tekmi ne bomo nikdar mogli. Ker se ne da. Ker epileptično napad. Niti se ne bomo najbrž spomnili, ali je bilo 5:4, 4:3 ali, saj jih vsi poznamo, »sedn šest«. Spomnili se bomo samo, kako smo si želeli, da bi tekma samo še trajala. In trajala. In trajala. In kako je nabijalo utrip, kako se je zdelo, da vse to ni možno. Ne zares. In če se koga ne bomo spomnili, se ne bomo spomnili komentatorja. Kar je za Gorana Obreza, pa ajde, recimo mu enfant terrible športnega komentiranja, ultimativni kompliment. Njegov »zu+, pohvaljen!« moment. In je prav, da ga izpostavimo. Ker ja. Ker je naredil vse, še več in malo čez, da je bil spektakel še večji.
Toda najprej… Ne bodimo žleht, ne bomo kazali s prstom, ne bomo se smejali skozi ušesa, ampak dajmo vsi skupaj pomisliti na uredništvo in odločevalce na Pro Plusu. Kanal A bi lahko izbral prav to tekmo. Tekmo sedmih golov. Tekmo preobratov. Tekmo tekem. Lahko bi. Če se je v torek še dalo razumeti odločitev, da bo Barcelona vs. Manchester United pač vedno primarni magnet, lahko preko prsta tudi seštejemo vse navijače Liverpoola – one organizirane in one, ki so to pač po srcu – in razumemo, da je Liverpool pač v Sloveniji magnet. Je. Ampak ne potem, ko so redsi Porto premagali 2:0 že na prvi tekmi. Ja, saj tudi tam je baje šlo na tesno, vedno se lahko zgodi preobrat, ampak vseeno. Kakorkoli že, Sportklub je dobil tekmo, kakršne ne dobiš ravno vsako leto. In Goran Obrez je to tekmo sprejel več kot odprtih rok. To je bila tekma, ki jo potreboval. Tekma, kjer ni Barcelone, ne Reala, niti Messija, ne Ronalda.
Ni nezanemarljivo, ne pozabimo, da je Dejan Obrez, Goranov brat, stručko za premier ligo. Da bi to bila najbrž idealna tekma zanj, ker bi o Manchester Cityju in Tottenhamu znal povedati vse, še malo poleg in čez. Ampak dobil jo je Goran Obrez. Že večer prej je znal videti v Ajaxu, kar ni težko spregledati, ni pa tako lahko povedati, ne da bi pretiraval (Obrezov priljubljen prijem) ali se zatekal h klišejem (tem se ogiba, skuša najti nove). Obrezov (odslej bo tukaj mišljen Goran Obrez) adut je, da zna vse to, kar vidimo, tudi povedat. Po svoje. Noče kopirati, noče biti nekaj, kar ni. Je to, kar je. Nič več, nič manj. Šteka fuzbal. Ve, kaj ga dela tako nezgrešljivo nadpopularnega. In skuša imeti svoj stil, čeprav se bo vselej zdelo, da še vedno malo komentira tudi za vsa tista izgubljena leta, ko se ne jugoslovanski ne kateri koli drugi stil pri nas ni prijel in je Televizija Slovenija za normo postavila Iva Milovanoviča in Andreja Stareta, dokler se niso priključili ostali, zlasti Igor E. Bergant in tudi Urban Laurenčič, ki nogometa zares ne znajo nikdar predati in povedati in smo poslušali nebuloze, zaradi katerih bi morali nekateri dobiti vsaj rože in zahvalo, če ne kar doživljenjsko prepoved. Če so bila »joj pa nova očala imam« še recimo smešna (vsaj prvič) in če razumemo, da Bergant ne razume, da je s toliko minut do konca vsakih 3:0 lahko 3:3, četudi tako bolečih, nismo mogli več prenašati napak, ko nekdo ni vedel, da je v veljavi pravilo zlatega gola ali ko nekateri ne razumejo osnovnih pravil ofsajda.
Goran Obrez je ves ta čas lahko uporabljal samo pogojnik. Dokler ni pogojnik postal realnost, dokler ni Kanal A dobil pravic za SP 2002, kamor se je Slovenija povrhu uvrstila, toda komentatorska ekipa ni ali zdržala pritiska javnosti ali javnost ni bila pripravljena na nekaj novega… Uf. Ni bilo lepo. Kakor koli že. Goran Obrez je neizprosen v samoprepričanju. Ne da se. Za nobeno ceno. Kar velja ceniti, saj ne bo odstopal, ne bo popuščal in ne bo niti kompenziral, kaj šele iskal kompromis. In tako mu je v naročje padel dvoboj desetletja: Messi vs. Ronaldo, Mourinho vs. Guardiola, Real vs. Barcelona. V želji po delanju spektakla je znal iti daleč, predaleč in še malo čez. Ker takšen pač je. Od tega, da je neposredno v prenosu komentiral objave spletnih komentatorjev (»to bom povedal enkrat, zdaj in nikoli več«), ki so se kmalu pojavili in do danes niso odnehali (in najbrž nikdar ne bodo), do facebook skupin za in proti in tako naprej. Ampak ves ta čas ni popuščal, ni poslušal, ni odnehal. Teral je svoje, znal je razlagati, zakaj je Barcelona preprosto »bolj prav«, pa ne da bi Real »bil narobe«. In nad vsem je Lionel Messi. Saj je, saj vidimo, saj je Pep Guardiola sam rekel, naj ga ne opisujemo, ampak samo gledamo. In smo. Marsikdo tudi z utišanim zvokom.
Goran Obrez, ko gre za Barcelono ali Real, ni združeval ali navduševal. Delil je. Še bolj. A takšen pač je. Vendar ves ta čas – in to je poanta tega teksta – je ohranjal ljubezen do nogometa. In prav to se je pokazalo sinoči, ko je fuzbal šel gor, dol, gor, dol, levo, desno, pa spet gor, dol, dol, gor in smo po, kaj, dobrih dvajsetih minutah imeli 2:2, na koncu 4:3, razveljavljen gol za 5:3… Obrez se je v vsej tej drami prepustil tekmi, ni poveličeval enih trenutkov, ker bi takoj zamudil druge, najbrž tudi zato, ker ni imel predolgih uvodov, s katerimi prepogosto kot da je naročil, naj se v prvih desetih minutah (obeh polčasov) naj nič ne zgodi. Edino ob razlagi sprememb nogometnih pravil, ki mu jih je posredoval Andrej, se je zazdelo, da ne bi bilo slabo, če bi Obrez imel vsaj podcast, če že studijskega dela pri nas pravzaprav ni oziroma ga sproducira samo Televizija Slovenija, ki bi na zadnjem svetovnem prvenstvu morala ugotoviti, da znajo in zmorejo (vsi) drugi bolje »delati fuzbal« od njih samih. Celo v lastni bajti (Val 202).
Če smo na svetovnem prvenstvu naštevali napake, eno za drugo in osupljivo znova videli, da komentatorji nacionalke bodisi ne poznajo novih pravil bodisi jim za njih dol visi, se je Obrez tekme lotil ne samo naštudirano, ampak je v tekmi, kjer se je zgodilo vse in še malo zraven, sledil vsemu, kar se je zgodilo, vse in še več. In predvsem je razumel VAR. In to zdaj, ko ga, se zdi, ne razumejo povsem niti tisti, ki so ga uvedli. Cuneyt Çakir je itak markanten lik, ampak tudi Obrez je. Takoj je vedel, da bodo šli gledat VAR. Dvakrat. Tako ob golu Tottenhama, ki je Londončane peljal na koncu v polfinale, kot ob vsesplošnem deliriju, ko je Manchester City zabil, vendar zadetek upravičeno ni bil razveljavljen. Takoj je to videl, takoj povedal, ni bil zadaj, ni ugibal. Povedal je tako, kot razmišlja najbrž marsikdo. Kar ne pomeni, da je razmišljal in, še bolj, govoril, kar so mislili vse. Eh. Gotovo je komu šel tudi včeraj na živce, večini najbrž a priori, a tako pač je. Ne moreš biti vsem všeč. So ljudje, ki bodo vedno dali Real pred Barcelono in Ronalda pred Messija. In prav je. Brez teh ne bi bilo niti pol tako pristno, kot je.
Obrez je komentiral tako, kot se take tekme komentira. Problem pa je, da takih tekem ni veliko. In ni storil vsega tistega, kar nas nato moti, ko vidimo, da se Televizija Slovenija tako pošteno lovi, ko skuša imeti zdaj nek stil, zdaj neko suverenost. Ko skušajo biti nekaj, kar niso. Ne Goran Obrez. Komentiral ni samo prav, ampak dinamično, dramatično in dinamitno. Seveda je to lažje na taki tekmi, toda pokazal je, kako zelo razume, čuti in živi nogomet. In to gre pohvaliti. Že zato, ker tokrat skoraj nihče ne govori o njem. Je pa pomagal, storil ogromno in še več, da se govori o tekmi. In se še bo. Tu ni nobenega dvoma.
Ocena: ZU [Zelo uspešno]