Tja. Ra. Ri. Zdaj šele vem. Zdaj. Od kod, zakaj in kako. Tjarari. In kaj pomeni. Koliko šteje. Ta. Brezskrbni. Tja. Ra. Ri. Vse, kar potrebuješ, je Žička kartuzija. No, to in dobre ljudi.
Bilo je desetletje, ko si ne bi, nikoli, ne gre, ni teorije, predstavljal, da bo Siddharta napisala, kaj šele posnela pesem, v kateri bo Tomi Meglič zapel »tja ra ri«. Pa kje. Ni sile ni d’narja in ni ga vladarja. Ni treba žlice gret in žret vseh teh tablet. Je zame arest azil. No, zdaj jo ima. Táko pesem. V bistvu … Himno. Pot v x je našel svoj cilj. Piknik. In bilo je desetletje, ko si prav tako ne bi predstavljal, da bo Tomi Meglič tako mastno, življenjsko in trpko zaklel. Naj se trese je postala izpoved. Govoril je, pred skladbo Dolga pot domov, če parafraziram, kako te življenje pelje, ko vozi ljubezen. In je lepo. Dokler ni. Dokler ni ovinek prehud. »Ker včasih,« se je nekaj kakor zataknilo Tomiju Megliču, »včasih … Včasih pa ti ljubezen da po pički.«
Po. Pički.
In pride tema. Hm.
Ampak zato pa potem pridejo. Dobri ljudje.
Dvignili so roke. Pomahali. Zapeli, ko sploh še ni bilo spremljave. Rimali s pesnikom izpod klobuka. Vroče poletje, voda hladi, senca zavetje. Eden tistih dni. Čisto brez skrbi. Tjarari. Ko življenje zakrije zobe, pridejo iskre in dobri ljudje.
Čisto zadaj so najbolj dvignili roke, v čisto zadnji vrsti, tam, kamor niti cesta več ne zapelje, ker je Žička kartuzija pravzaprav zadnja postaja neskončne enosmerne ceste življenja, kraj, do koder prideš, postaneš in kreneš po poti, kjer si prišel. Ampak ne greš nazaj. Nisi več enak. Nisi isti. Ni več, kot je bilo. Ko narediš tam obrat, ga res doživiš. Morda se zato tam ljudje tako radi poročajo. Mogoče že zato, ker se je Otokarju prikazala bela košuta, kot pravi legenda o Žički kartuziji. Da so se dolgo lovili, dolgo potovali, a na koncu le prišli semkaj, je povedal tudi Tomi Meglič. Kako ne bi. Debelih osemsto let star kraj, ki je hkrati kičast in naraven, obenem uglajen in sproščen. Prostor, kamor eni pridejo v štiklih in kiklicah, drugi z odejo in čipsom. Kjer se pije pivo iz majhne pločevinke (za, khm, 2,5 evra) ali sreba izbrano penino ali vino. Kjer se sedi, leži ali stoji. In kjer pade ograja. Da. Sredi špila. Ker bi bilo eboran. Narobe. »Da se ne gledamo skozi rešetke. In obratno.« Najprej so mislili, da je to signal, naj vendar vstanejo. Ne. Kar sedite, lezite, objemite se. Bodite. In na koncu so vstali. Ne, ker se spodobi, ne, ker bi bilo prav, ampak ker Ledena.
Že na Sagi je Siddharta začela peti o Naravi. Naredila je preobrat. Začela je peti bolj okolje kot občutke. In že v času Petrolee izdala svoj album Izštekani, kjer se je izštekala v akustiko, ker se je zdelo, da z elektriko težko povedo še kaj več. Kar seveda ni držalo. Pa saj. Že na prvencu Id (1999) je zadehtela akustika. Tako ali tako v štiklu …, ki smo mu eni rekli tri pike, drugi brez naslova, tretji pa »oni angleški«, je imel ves potencial sveta, da je naposled pokukala iz labirinta osnov tudi Ledena, pa tudi v Le Mavrica, kjer se je elektrika pretopila v akustiko. In spet. Kot se je v Križankah 2001, ko je Jani Hace pokazal, kaj je to bas solo v baladi. Takrat je samo pokazal. Zdaj je to izvedel. Eno polnoletnost kasneje.
Da, slišali smo najdaljšo verzijo komada Le Mavrica. Komad, ki je na Id pokazal, kam vse lahko Siddharta zavije. Imel je vse, kar je kasneje imela Siddharta. Elektriko, akustiko, besedila o meni, tebi, njej, naravi, mavrici. O boju, preboju, porazu, zmagi. Ker kaj je mavrica. Le juban ti besno. Karkoli že to pomeni. Še danes pravzaprav ne vem. Prav Le Mavrica v skoraj, koliko, dvajsetminutni izvedbi, je pokazala, kakšno dolgo pot je band prehodil. Danes je komad daljni spomin. Ali nekaj novega za tiste, ki so bolj novi. Zdelo se je, da štikla ne bo konec. Da ne bo obrata. Da bo samo nevihta, dež, oblaki. Ne. Ne. Ne. Do nadaljnega sicer komaj še živim, rana skeli, zaledenela kri napaja, preveliko dozo lepega sem dobil.
Kajti… Ko pomisliš le, da v bistvu si srečen.
V barvah je naenkrat spet vse.
In kakšne barve so to bile. Ko lučkar ve, kaj dela, potem ve, da je vijolična tista barva, ki ti lahko, khm, Moonlight, prinese celo oskarja. V primeru Siddharte ti prinese kuliso, vredno oznake edinstvena. In zgodovinska. Ker se nikdar še na njihovem akustičnem špilu ni zbralo toliko ljudi. Rekord. Beseda, ki zna biti pusta, če jo samo zapišeš, ne pa tudi doživiš. To ni bil dosežek. To je bila izkušnja. Ležeča, stoječa, objeta, pokončna, vesela, radostna. Hej, nekdo je celo tridesetko praznoval. Ker to je zdaj Siddharta. Tam nekje vmes, na dolgi poti domov. V petek zvečer je seveda tudi band za žur. Čeprav to ni žur. B Mashina, ki je tako (ne)opazno manjkala na jesenski dvoranski turneji, je še bolj post-industrijska balada. Balada, da. Če so Izštekani preoblekli še en hit Klinik, ki je zdaj manjkal, potem so Nomadi dokončno preoblekli tudi B Mashino.
Še zlasti, če pride po komadu Naiven ples. Za Bežigradom se je zdel skoraj preveč topel, svetel, lep. Saj je lep, ampak temačno lep. To je komad, ob pravi osebi, za solze. Trpljenje, ki pije znoj in solzi oči. Drugi komad, po Nastalo bo. To je čisto svojevrsten uvod. Zdaj umiram na dežju, nikogar ni nikjer? In krvavo bo meso spomin ohranjalo na jesen, ko mu je dih ustavilo? Naiven ples. O, kako naiven. In to med stebri, ki še pomnijo, kaj so »grozljive slike pred ime« in »koder tema je kraljica saj«. Mističen kraj za mističen band. Človek bi skoraj slišal piščal, s katero je žile rezal Cene Resnik (da bo treba zdaj, zdaj kupit zadnje karte za jesensko obletnico prvenca ID).
Ampak Siddharta ves čas grize, rine, hoče naprej. In to je presežek tega koncerta. Ne to, da je tako markantna, mrakobna, oprijemljiva predelava štikla Rave, kjer je še bolj »finis mundi«, ali da je Na Soncu še vedno hit. Ne. Hit so novi štikli. Novi in malo manj novi. Toda Strele v maju so tako prekleto delale. Tudi brez Urbana. Ali da je Spet otrok dejansko presežek na plošči, ki je šla skoraj povsem v pozabo (ampak VI vsaj ima svoj štikl, Petrolea ga edina nima). Zmaga je Jaz. Ni se šlo na pivo. Nak. Mobiteli v zrak. Kdo bi si mislil. Saj sta tudi A.M.L.P. in Lej lej lej zelo delala. Ampak Jaz? Neverjetno. In to na takem prizorišču, v taki preobleki, v petek. Trpka, skoraj jedka, črna, ampak ne pa brezupna izpoved.
Ker to je Siddharta v svoji akustični preobleki. Besedila so porinjena povsem naprej. Preostala peterica – da, peterica, na tolkalih piruete in bisernate dodatke dodaja večni profesor Martin Janežič Buco – nudi oporo, osnovo in harmonije, še zlasti Tomaž O. Rous na klaviaturah, medtem ko Primož Benko na zvesti kitari ter Boštjan Meglič z ravno prav odmerjenim bobnanjem skrbita, da je podoba komadov kot slika, ki je dolgo nismo videli, a jo zdaj vidimo z drugačnimi očmi, kot se temu reče.
Ker za šegavost gre. Šegav. Beseda, ki jo ima Tomi Meglič zelo rad. Besede. In ko je tako osebno, da se mu ustavi pri Dolga pot domov, cmok v grlu, priložnost v zraku, hvaležnost v duši, se mu ustavi še pri Ring. Da, Ring. Druga kitica. Kar je bil fak-pozabil-sem-kaj-delam hec na Prešernovem trgu 2006, je zdaj še večji hec. »Pa ne že spet«. Ni šlo tako narobe. Ladja še na suhem potonila bo. In dobri ljudje to razumejo. Kot so se nasmejali, ko so klaviature odžvižgale Mission Impossible temo. Ker ja, misija nemogoče je tudi Eboran. Kreativni potencial zasedbe, ki je, samo zato, ker je lahko in ker je fajn, šla brat tekst nazaj.
In tam, zadaj, našla Ledeno. In sebe. Medrevesa je nadaljevanje, je idealno stičišče človeške bližine v njenem naravnem okolju. Da posije Sonce, če se je že narisala Le Mavrica.
Ker nekaj sije v ljudeh. Sije, sije. Rokenrol je lahko tudi nekaj povsem drugega. Je lahko ravno to. V naravi. V petek zvečer. Drugačni petek. Tam.
Tam, kjer živi tja ra ri.