Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]
Raztegnili. Maribor Valur, Valur pa himno. Mhm. Morda pa so himno lige prvakov, ki jo sicer Uefa uradno rola od četrtega, zadnjega kroga kvalifikacij naprej, ko se zarolajo tudi milijoni in ko se nam ne rola od iskanja »streamov«, no, morda pa so v Reyjkjaviku himno lige prvakov zarolali, ker je to pač tako redka priložnost. Pa daljšo verzijo so upalili. V postroju. Da bi vsaj nekaj imeli od evropskih kvalifikacij, kot se je izkazalo. Držalo je, da je bil Maribor formalno nosilec, realno pa velik favorit. Ni držalo, da atmosfera ni kdo ve kako nogometna. No, nogometna. Drugačna. Islandci so trmasti, predvsem pa vztrajni ljudje. In tako so tudi izgubili. Zakaj pa je Maribor zmagal?
Maribor zmlel Valur. Zakaj? Kronaveter.
Razlogov, da je Maribor na koncu še malo sprehajal Valur, kot se je posrečeno izrazil Darko Milanič, je vsekakor več kot pet. Eni so stari, drugi sveži, tretji znani, četrti gotovo ne. Ampak ključno je bilo ne samo, da je Maribor imel načrt. Še bolj je bilo ključno, da se je tega načrta držal. In ga izvedel. Ampak tudi to ni bilo najbolj pomembno. Kar je privedlo do relativno visoke zmage – relativno zato, ker Valur ni bil brez priložnosti –, je bila pripravljenost Darka Milaniča in strokovnega štaba, da je Maribor pokazal, kaj premore zdaj. In premore več. Precej več. Še Špiro Peričić je zabil prvega z glavo ter tako z eno potezo odrešil sebe in še (marsi)koga, ampak ključ do uspeha sta bila Andrej Kotnik in zlasti Rok Kronaveter. Kakšna tekma za fanta, ki je dolgo iskal pot domov. Dve podaji, gol in še dve resni priložnosti. Pa ne samo to. Njegova umirjenost, potrpežljivost, pripravljenost. Počakati. Da bo priložnost že prišla. Igralec, ki nima le poteze več, ampak je poteza več. Od česar imajo ogromno vsi, ki so mu blizu. Tako izkušeni Marcos Tavares kot Dino Hotić in Martin Kramarić.
Drugi gol tako dober, da je končal tekmo
Akcija, v kateri so sodelovali Mitja Viler, Rok Kronavater, Andrej Kotnik in Dino Hotić, je bila taka, da je še Milanič malo poskočil. Takšen gol? Na prvi tekmi? Prvi evropski tekmi? Še en dokaz, kaj je Maribor pridobil v prestopnem roku. Ko ulovi v napadu tako kombinatoriko, ko se ne zatika, ko ni sebičnosti in ko vsi delajo za skupni cilj, potem je tisto, da se igralci postavijo v vrsto in skupaj zibajo v čast novorojencu Dina Hotića… Ni čudno, da so izjave šle v smer, da je Valur pač po tem golu padel. Ker je. Po takem golu bi padel še kdo. Maribor je pokazal, kaj je kontinentalni nogomet, kaj balkanski nogomet in kaj nogomet, v katerem se odigra, da se igra, kot je lucidno naslovil klub na spletni strani. Gol, v katerem se najde Maribor, ki se je iskal. Dolgo. Zdaj je tu.
Špiro Peričić zabil in odrešil sebe in obrambo
Med vsemi štirimi novinci je užival najmanj zaupanja. Ni mu bilo lahko, v njegov bran bo gotovo šlo dejstvo, da je že aprila nehal brcati, ko je postalo jasno, da bo šel v Maribor. Užival zaupanje bo pa kar dobra beseda. Ker ni bil ravno užitek gledati, kako Maribor vse bolj skozi priprave ugotavlja, kakšno težo je imel Marko Šuler. Špiro Peričić je dajal vtis nogometaša, ki vsakič znova in vselej bolj ugotavlja, kakšna je razlika, če igraš za Muro ali za Maribor. Ampak vse je ovrgel, ko je v 42. minuti zabil. Z glavo. Ne najbolj estetsko, ampak naredil je, kar pač mora. Kar je bila lani domena Saša Ivkovića – ta se še vedno išče -, je zdaj uspelo njemu. Tudi zato, ker je Rok Kronaveter s prostega strela ponudil točno tisto, za kar je bil pripeljan. Peričić je del tiste faze igre Maribora, ki edini še lovi formo iz lanske sezone. Je pa pohvalno, da Maribor – odštejmo Dravinjo in Mozirje – ni prejel gola. Prvič v tej zasedbi.
Eksperiment Cretu
Zrel je bil za menjavo ob polčasu. Zelo zrel. Najprej je storil obupno napako – sreča le, da ni bil edini –, ko se je lahko zahvalil le oklevanju in nespretnosti Finsena, da ni izkoristil njegovega kolovratenja. Alexandru Cretu je še vedno eksperiment, čeravno igra na svoji matični poziciji. Da ima prednost ravno zaradi svojih obrambnih kvalitet, je razlog, zakaj zdaj – pa ne da bi za to bil tudi posredno kriv Cretu, takšna je pač ideja mariborskega strokovnega štaba – dobiva minute. Ampak njegov prekršek za rumeni karton, na sredini igrišča, v fazi tekme, ko Valur res ni nudil nevarnosti, je bil velik kiks in pokazatelj, da mu včasih niti izkušnje ne pomagajo. In da je res imel najboljšo formo tam nekje zgodaj spomladi. Bolj je šla tekma h koncu, bolj udobno se je počutil in tudi dobival dvoboj, vnovčil svojo višino, toda če bi se stvari odvile le malo drugače, centimeter ali dva tu … Bi se mu res slabo pisalo. Fizične predispozicije mu nudijo vse, ampak še vedno ga včasih muči razumevanje igre. Še dobro, da ima ob sebi Blaža Vrhovca, tihi motor destrukcije, težišča in varovalke.
Valur igral na vse ali nič
Kako so šli. Uf. Na polno, ostro, brez oklevanja. Zlatko Zahović je ocenil, da je Valur stopničko, dve boljši od FH-ja, ki ga je Maribor ugnal predlani na poti do tretje lige prvakov. Dalo se je videti, kje je to videl, ampak povsem ni držalo. Valur je imel precej boljši napad, drži, Finsen, Pedersen in Sigurdsson so to nakazali, ne pa tudi izvedli, a so zato vse bolj in bolj trpeli v obrambi.
Valur je igral, kot da mora zmagati, če želi kakorkoli še upati, vendar je znova pokazal, zakaj ima letos težave v islandskem prvenstvu. Povsem osredotočeni na napad, na prekinitve, na vse tisto, kar jim sicer očitno prinaša uspeh. Ampak z Mariborom so se šli na »kdo da več« in potegnili precej kratko – še zlasti, ko jim je Maribor vrnil najprej z njihovo mero, nato pa jim dokončno vsilil svoj stil igre. Valur ima vseeno dostojno podporo s tribune, pa četudi ta ni bila povsem polna. Že res, da je tako majhno število gledalcev domala bizarno, toda atmosfera ni bila nič manj strastna, k čemur je pripomoglo tudi deset viol. Valur je pokazal, da ima prebliske, ima konkretne igralce v napadu, stavi na Halldorssona, vendar ob taki obrambi in takem gor-dol nogometu je v Evropi pač težko zdržati eno tekmo. Kaj šele dve.
Drajek.
- Himna lige prvakov. Ta dolga verzija za začetek. Delovalo bi poceni, če ne bi bilo tako iskreno
- Zalivanje umetne trave. Svojevrstno in nekoliko čudaško, vendar zelenica ni bila prednost Valurja. So pa zato igralci Maribora imeli obhladke po tekmi. Ker noge trpijo. Še en dokaz več, zakaj v Angliji že vse raje zamenjujejo igrišča z umetno travo, na kateri še vedno igrajo slovenski otroci.
- Stream. Na koncu se je dalo spet čisto okej gledati stream, če seveda spustimo kriterije na katero drugo leto kot 2019. Povsem jasno je, da tekma sredi poletja, sredi tedna, ob 22. uri zvečer, ne more biti tržno zlato za televizije. Ne pomaga jadikovanje, da bi televizije to »morale« prenašati. Seveda bi, ampak saj že dolgo vedo, da ne gre za »morati«. Pokazalo se je tudi, da je sicer Ekipa najbrž dobro mislila, ponudila svoj prenos, toda plačljiv, a se je znova dalo zaobiti tudi to.
- Navijanje. Če bi zapolnjen jug na evropskih tekmah tako navijal kot deseterica na Islandiji? Uf. Bi Rangersi lani padli.
