Evropska rotacija, evropska disciplina
Morda je to celo prvič. Sploh. V eri Zlatka Zahovića. Pa tudi sicer. Da se Maribor bolj udobno počuti, ko igra v Evropi. Že res, da se je v Ljudskem vrtu še bolj udobneje namestil, ker je imel domala neulovljivo prednost proti Valurju. Ampak ravno sledenje načrtu, ponavljanje recepta in disciplinirano dojemane tekme je zlomilo tekmeca. Vložek tekem za ligo prvakov je neposredno večji, posledice, učinki in nagrade skoraj takojšnje in to je tisto, kar Mariboru zaenkrat bolj ustreza, saj je v Evropi vsak gol nagrada in dosežek, če je že v domačem prvenstvu ne le nuja, ampak sodeč po tekmi s Triglavom še psihološka muka, ki načne samozaupanje. Če je svež, okrepljen Maribor v Evropi prednost, je za domače razmere okrepljen za branjenje naslova. Kaj je lažje oziroma težje, je znano.
Darko Milanič je ta teden trikrat precej presenetil. Prvič seveda v soboto, ko ni prišel na novinarsko konferenco (dobro, saj nihče od vijoličastih ni, nekoliko nenavadno je bilo samo to, da se je Stipe Jerić opravičil v prvi osebi ednine, nato pa napeljal na celotni klub). Nato pa v torek, ko se ni zabubil v pričakovano in že uporabljeno »tema konference je prihajajoča tekma«. Nak. Ni se. Direktno je povedal in to marsikaj, čeprav niti enkrat ni omenil sodnikov, je nakazal svoje razmišljanje, o katerem morda več kdaj prihodnjič. Preseneča le njegova vse bolj prisotna in uporabljena odkritost, s katero razkriva svoje razmišljanje, filozofijo in predvsem karakter.
Tretjič pa je presenetil po tekmi. »Bom zdaj povedal iskreno: včeraj smo bili na treningu slabi,« je povedal, ko je bil Valur, še bolj pa Triglav, za njim. Da je načelo samozavest, ker niso strli Triglava vsem dogodkom navkljub. Nemara to kaže, četudi je tudi Saša Ivković spomnil, da jim odločitve res niso šle na roko, temveč so vplivale na igro, da znajo pogledati na tako izkušnjo tudi samokritično. Ko se glave ohladijo, kakopak. In se potem pobrati, sestaviti in tekmo nekam »spakirati«, kot je dejal Ivković. Manj je bilo solo akcij, ki jih Milanič pač ni vajen v takem obsegu, še zlasti, ko gre za Andreja Kotnika, ki ga je ravno zaradi svoje vztrajnosti, četudi ta občasno meji na trmavost, pohvalil. Zato, ker se je tudi on držal načrta. In ker je tekma šla, kot si je Maribor zaželel. Hiter gol in zdravo. Ko gre vse po načrtih, se Maribor poigrava in sprehaja tekmeca.
Ovacije Kronavetru, naposled
Niso sicer vstali vsi, ampak več kot dovolj, da se jih je videlo v živo in da jih je ujela tudi kamera. Še spomladi ga je tukaj zabil za Olimpijo. Še kakega je dal Mariboru, vendar ni pozabljeno, da je v tisti tekmi, ki je več kot le prestavila, temveč skoraj pokvarila čago Mariboru, pridržal roke in ni želel slaviti. Čeprav je imel konkreten razlog, da bi. Pa ni. Ker ve, kje bo živel, ko bo kariere konec. Ko ne bo mogel več na igrišču narediti, česar ravno na igrišču leta in leta ni mogel.
Zdaj je lahko. Rok Kronaveter je igralec, za katerega se v tem trenutku zdi, da mu je težko sploh karkoli reči. Razen: bodi, kar si. Ampak ni prišel v slačilnico kot da je vse to samoumevno. V tem gotovo spominja na Milivoja Novakovića, vendar utegne biti učinek in končni izplen precej drugačen, kot je bil z Novakovićem. Kronaveter nima samo več še aktivnega fuzbala v nogah, temveč mu ob vsej profesionalnosti koristi, da je – Mariborčan. Trenutno se osredotoča izključno na to, dela svoje in dela za ekipo. In še več. »Vi vidite samo to, jaz vidim še kaj drugega: odnos do soigralcev in obveznosti je spoštljiv, dobro se počuti tukaj,« je predal Milanič in s tem nakazal, da je dobil igralca, ki ga preteklost niti malo ne bremeni. Še več. Okrepilo ga je.
Primerjava z Daretom Vršičem se sicer ponuja, vendar je obenem v kali zatrta. Predvsem in že zato, ker je dal še precej več skozi kot Vršič. In ker je Mariborčan. In ker ljudje cenijo bolj to, česa drugje ni povedal, kot to, kar je počel (tudi Mariboru, za Olimpijo) na igrišču. Zadetek, ko je Andrej Kotnik sklonil glavo, pa je samo dokaz, kako drugačen je zdaj Maribor.
Kreativnost in hitrost zelo godita – Tavaresu
Tako dolgo je tu, da ne samo, da sta dva Marcosa Tavaresa v evidenci Prve Lige Telekom Slovenije, ampak ga bo počasi sin, ki je pobiral žoge proti Valurju, ujel. Vsaj po višini. Ampak nič ne kaže, da je Tavares tu le zaradi dobrih starih časov. Zaradi rekordov. Zaradi spomenika. Eh. Tavares je tu zaradi tega, ker ima rad fuzbal.
Zabil ga je. In to kako? Tako da je našikal, nadriblal, povozil islandskega branilca. Začel z levo, dokončal z desno. Zato pa piše na Transfermarktu, temu gigantu nogometnega ugibanja in ocenjevanja, pri »foot« piše »both«. Ja. Z obema. In tako ga je tudi zabil. Evropski gol številka devetindvajset. Koliko je to? Naslednji, Dejan Mezga, bo ostal pri enajstih. Agim Ibraimi in Ante Šimundža jih bosta imela po osem. Resda se je Tavares nabrcal že v Evropi, tekma številka 87. Kar samo kaže na konstantnost, ki jo Maribor premore. Le eno sezono od osamosvojitve Evrope ni bilo, v prvi Tavaresovi. Godi mu, da podira rekorde, to bo njegov dosežek, to je njegov vzpon, njegovo drugo, tretje, četrto in devetindvajseto dejanje. To je njegov odgovor na vprašanje, kako to, da se je žogal z Danielom Alvesom, žural z Ronaldinhem, brcal v mladi brazilski reprezentanci, nato pa šel igrat nogomet na drugi konec sveta.
Ampak nekaj drugega je. Ključna ugotovitev morebiti. Za nadaljevanje sezone. Ker ni nepomembno, kako se kapetan počuti, kaj počne, kakšna je njegova vloga. Lani je redno vstopal s klopi, v nekem trenutku spomladi celo največkrat v celotni ligi, pa mu je to godilo. Zdaj ima to še raje. Prva izbira je v sistemu z enim napadalcem. Čeprav je Milanič kar alergičen, očitno, ko dobi vprašanje, če je dovolj en klasičen napadalec. A če je to Tavares, razmišlja Milanič, potem so to tudi Kotnik, Kronaveter in ostali. Seveda niso. Tavares je že leta, no, Tavares.
Predvsem pa je kapetansko odgovoril, da so rekordi lepi, zadetki tudi, vendar brez soigralcev ni nič. Zahvalil se je. Andreju Kotniku. Za lepo podajo. In dal vedeti, ne toliko kdo, temveč kaj je kapetan. In to bo letos toliko bolj pomembno, ker ima moštvo toliko izrazitih igralcev.
Islandci pokazali (še) manj
Olafur Johannesson, trener Valurja, je posrečen tip. Dal si je že gor čepico na tiskovni konferenci po tekmi, ko je začel on postavljati vprašanja. Če vemo mi kaj več morda o Ludogorcu, ki zdaj čaka islandske prvake v boju za evropsko ligo. Zanje bo to sicer popravni izpit, vendar hkrati velik zalogaj. Sploh če ne bodo izkoristili domačega igrišča, forme, prvenstva, kadra in momenta.
Zamenjali so kapetana Haukurja Pall Sigurdssona že v 19. minuti. Poškodba. Spet jim je Maribor povzročal težave po njihovi levi, kjer niso našli rešitve za Dina Hotića. V Ljudskem vrtu so še težje predstavili svoj model igre, saj so bili predaleč za predložke in se omejili raje na protinapade, kar pa jim je povrhu posrkalo moč. Ko so dobili priložnosti, dočakali svoj strel, je Einar Ingvarsson pomeril, a je Blaž Vrhovec strel blokiral. Johanneson je imel morda prav, da je bil prvi gol dosežen iz prepovedanega položaja, vendar smo spet pri tv produkciji, ki žal ni na nivoju, vrednem resnega prenosa v letu 2019. Na oko se je zdelo, da je Hotić nemara res prehitro stekel ob podaji Milca. Četudi je vplivalo na potek tekme, je malo verjetno, da bi obrnilo obračun.
Johannesson je namreč vljudno čestital, priznal poraz, vedel je, da je bil dvoboj le na prvi tekmi do 2:0, potem je bilo le še srečanje, spoznavanje, potovanje v precej toplejši del Evrope. Ni pa bilo povsem neopazno vprašanje. Ne zanj. Temveč za Maribor. Zlatko Zahović je ocenil, da je Valur stopničko, dve višje od FH-ja izpred dveh let. Kako, če pa je Maribor dvakrat sicer zabil po 1:0, toda Zahovića je razburjenje na prvi tekmi stalo resne evropske kazni, pripeljal je Kassima Doumbio, kar je bila preveč zaletava poteza, glede nato, da ta ni igral niti ene uradne minute. Valur je pa ponujal prebliske, Maribor pa ga je strl. Milanič je to pripisal ravno dobri pripravi in dejstvu, da je Valur raje igral kot tekel. In tu je mariboru težko pariral. Sodeč po videnem, bo s tako igro, ki je nekonkurenčna že v islandskem prvenstvu, težko pariral tudi Ludogorcu.
Zelo soliden obisk v Ljudskem vrtu
Drugače je, ko je v mestu evropska tekma. Celo sredi julija. Sredi dopustov. Zapreš dve ulici okrog stadiona in je drama s parkiranjem. Da, ko Maribor igra evorpsko tekmo, je novica tudi to, da bodo redarji postreno nadzirali in kaznovali nepravilno parkiranje. Če pride toliko gledalcev na stadion, sploh po treh golih prednosti z Islandije in povrhu po trpkem porazu s Triglavom, ko niso videli tistega, kar so brskali na internetu sredo poprej, je jasno, po kaj pridejo. Po to, o čemer je govoril Milanič tri dni po porazu s Triglavom. Da jim pač mora ponuditi, kar ima. A je bolje, da ni spet tvegal z Rudijem Požegom Vancašem. Bo izzivov še več kot zadosti.
Na oko se je obisk, blizu sedem tisoč (uradno 6.716, da, škoda da ni tako pedantnih številk tudi v domačem prvenstvu, pa ne samo v Ljudskem vrtu, temveč na vseh stadionih, a razlogi, zakaj tega ni, so seveda jasni, imamo precej več drugih izzivov), zdel za prvo evropsko tekmo zelo dober. No, statistika pokaže, da je to v zadnjih desetih letih na kvalifikacijskih tekmah za ligo prvakov, drugi najmanjši obisk. Seveda to ni slab obisk, daleč od tega, sploh po zmagi 0:3, obenem Valur ni imel ne še svežega evropskega naboja (Astana) ali regionalnega draža (Zrinjski dvakrat, Železničar). Zato je kompliment, ko pride toliko gledalcev. Se pa vse bolj pozna, koliko bolj atraktivna je polna vzhodna kot zastarela zahodna tribuna.
Proti Triglavu je bil obisk 3.500, kar je za začetek in uvod v sezono dobro, ampak Maribor še vedno čaka veliko dela, da bi ga še dvignil, čeprav mu je lani to že precej dobro uspevalo. Pozna se namreč tudi na prihodkih kluba, toda obisk bo še lep čas neposredno povezan z rezultati. Bo pa, sploh ob tako zagnanem navijanju Viol, ostala v spominu tekma z Valurjem kot tekma, kjer je bilo nogomet, vsaj tu in tam, tudi zabava. Če že ni bila v soboto.
Drajek
Glasbeni izbor. Ni kaj. Zelo fajn je slišati Zarjavele trobente. Pa Pizduna. Pa Štajerca. Se stari komadi vračajo v sicer že precej obrabljeni glasbeni izbor. In prav je.
Navijanje. Viole so padle v svoj trans, ki je tokrat uspel in na koncu, ko so naslovile vzhodno tribuno, dobil svoj odgovor. Stari transparenti pa so zdaj, ko se bližina 30-letnica navijaške skupine, toliko bolj dobrodošli.
Tv prenos. Sicer pohvala Sportklubu za prenos, vendar znova je bila tv produkcija pač »za silo«. Boljše sicer to kot nič, absolutno, toda vseeno je to premalo. Zelo premalo.
