Maribor naredil skoraj vse prav. Bo to dovolj?
Morda ne o taktiki. Gotovo ne o vlogi favorita. Vsekakor pa sta se Maribor in AIK strinjala o nečem. Da bo dvoboj zares odločen v Stockholmu. Da, seveda je to kliše, ki ga, ko se spopadeta relativno izenačeni moštvi, redno čungalungamo. Ampak v primeru tega dvoboja je res, drži, mhm. Sploh ne zato, ker bi to bil kliše. Odločila bo povratna tekma. Zakaj? Ker prva tekma v Ljudskem vrtu ni. Pa bi lahko. Skoraj. V tem je razlika. 2:1 je pač zelo aktiven rezultat. Za oba kluba. Za koga bolj? Odvisno. Od? Tega, kako bosta moštvi taktično postavljeni naslednji teden.
Cel drugi polčas. Skoraj. Morda ena faza, kakih deset minut. Sicer pa je celi drugi polčas bil kot priprava na tretji in četrti del čez teden dni. To je bilo skoraj kot drugi niz Novaka Đokovića v Wimbledonu proti Rogerju Federerju, ko je »počival«. Seveda moštvi nista počivali, sploh ne, ni šans. »Fizično močni,« je Martin Milec, ki ga je ob Kolbeinnu Sigthurssonu odbilo kot od kombajna, ampak mu je takoj vrnil in šel v duele, kot sta šla nenehno tudi oba na sredini, še zlasti Alexandru Cretu, nenehno ponavljal. Nekaj je presenetilo. Že Darko Milanič je ocenil, da bi AIK bolj sodil za tekmeca v tretjem krogu. Ne že v drugem. Milec je to pripisal naravi AIKja. »Predvsem fizika je tista, ki bi jih skoraj uvrstila v naslednji krog. Saj smo vedeli kaj bo, ampak vseh 90 minut moraš biti pripravljen, ne veš, katera bo zalutala, kdo bo priletel. To je tisto, kar te tekme dela posebne in se odločajo. Zato bi spadala v kak krog višje.«
Podobno je menil Milanič, ampak to je zdaj realnost kvalifikacijskega sistema lige prvakov. Veliki bodo veliki ne samo zato, ker so veliki, ampak ker se majhni potolčejo že (večkrat!) med seboj (za še manj, dve in pol mesti manj, kot prej, ko jih je bilo pet za prvake držav, ki niso šli direktno v ligo prvakov). Tekmeci zato sploh niso nujno z vsakim krogom toliko težji, močnejši, brutalni. Ne nujno, kot je Mariboru dal slutiti žreb, ki je v tretjem krogu ponudil zmagovalca iz dvoboja Bate vs. Rosenborg (2:1 v Belorusiji prva tekma, mimogrede).
So pa neugodni. Med Mariborom in AIK-jem ni čutiti velike ljubezni ali naklonjenosti. Oba sta bila najbrž bolj navdušena takoj nad žrebom kot pa potem nad dejanskim spopadom. Rikard Norling je pred tekmo deloval vsaj presamozavestno, če že ne na meji arogance. Maribor se tudi ni štedil, ko je Saša Gajser za klubsko stran dejal, da »smo premagovali že boljše.« Norling je poudarjal, da je AIK pač velik klub, ki od teh vlog favorita ne beži, čeprav je Sebastian Larsson ponovil na vprašanje, da je že 20 let, kar je AIK edinkrat igral v ligo prvakov, nato pa sam wikipediasto pristavil, da je Maribor igral dvakrat v treh letih. Drugič in tretjič.
Zato je bila to tekma, kjer so tekmeci vse vedeli drug o drugem, povedali vse prav, imeli oboji prav. In oboji narobe. In spet prav. Norling je imel prav, ko je rekel, da bo ključno, kako bo Maribor igral doma. Godilo bi jim, če bi se postavili bolj previdno oziroma drugače. Če ne bi, po domače rečeno, toliko šikali. Pa so. Takoj. »To je res lep nogomet, briljantno!« je bil navdušen še Norling. So pričakovali kaj takega? So. Da bo velik pritisk. Kar je lahko samo kompliment. Pa ne da bi z njimi skoparil, še posebej je pohvalil pred tekmo Milaniča, ne toliko zaradi naslovov z Mariborom v prvenstvu, temveč zaradi njegovih uspešnih izkušenj v Evropi. Milanič pa je opozoril, da bodo morali biti pozorni na vsako žogo, paziti na vse in vsakogar. Ko niso, so ga dobili. In ga potem spet dali. S predložka. Z glavo. Nekaj, kar naj ne bi bila opcija, kot je še v torek rekel Milanič. »Ampak analiziramo vsakega nasprotnika, vemo, kje so njihove pomanjkljivosti. Sale je dobil blok in dal gol.« Zveni tako preprosto.
Pa ni. Maribor je imel cel polčas. Še Dino Hotić je dodal, da so bili Švedi »zreli za tretjega«. So bili. Skoraj cel polčas. Ampak ni šlo. Mariboru se nekje tudi ustavi. Seveda AIK ni Rudar ali Triglav. Kot tudi nemški sodniki niso slovenski. Ampak dejstvo je, da utegne Maribor še več kot tolči po zelenici, ker žoga ni šla v gol (Kotnik), ali se držati za glavo, ko so žogo slabo zadeli (Kronaveter).
AIK igra na Friends Areni. Ampak prijateljsko ne bo niti malo. Tam ne bodo umirjali, kaj šele zavlačevali, še posebej, če dolgo ne bodo zabili. »Moramo dati gol,« je prepričan nenazadnje Dino Hotić. Kar samo kaže, kaj čaka Maribor. Po Olimpiji, seveda.
Kronavetrova špička? Evropska klasa.
Špička. Samo to: špička. Ko bi kdo drug okleval, pomislil, premleval, da bi morda bila prelahka, prepoceni, prenavadna opcija. Pa ni bila. Še zdaleč ne. Najprej se moraš sploh znajti v taki situaciji. V Ljudskem vrtu. Rok Kronaveter je imel dolga leta, desetletje profesionalne kariere, čas, željo in razmislek, da je tuhtal, v bistvu pa obžaloval. Da se to ne bo zgodilo. Nikoli. Ne v vijoličastem. In zdaj? Ne. Ni prvi gol za Maribor. Že tretji je. Doslej najbolj pomemben, čeprav sta bila tudi tista pri Valurju. Ampak tu je pokazal, kakšen fuzbaler je. Na tretji evropski tekmi. Tretji gol. Ni čudno, da je Darko Milanič rekel, da bo Kronavetru počitek zaradi kazni prišel prav. Seveda bi mu najbolj godilo, obema, če bi lahko igral na derbiju. Vendar ne bo. Gladko je pa pozabil na Velenje, na kazen, ki ga čaka zaradi izključitve, na Sagrkovića. To je ta visoki tempo nogometa. Nimaš niti časa, da bi premišljeval, premleval, grizel samega sebe.
In to je profesionalnost, evropska klasa. Tako umirjena, izzivalna, preprosta, predvsem pa igriva špička. Kot na Željotu. Kot med bloki na desnem bregu. Cik, cak. Bum. Pa ne samo to. Kronaveter je zdaj težišče, bistvo moštva. Kot za zadetek je priboril, ko Maribor ni imel ravno najbolj prepričujoče faze. Našel je prostor in priboril kot. Ne edinega. Je pa podal še Saši Ivkoviću, kar samo kaže, kako hitro je nagruntal vse tisto, kar pač krasi Maribor. Ima zastrašujočo fizično pripravljenost, če odmislimo priložnost na samem koncu, ko je nekoliko slabše zadel žogo in jo je Oscar Linner uspel odbit.
Nekaj je jasno: Maribor, sploh Milanič, bo v nedeljo na derbiju prvič spoznal, kako je tekmo začeti zdaj, ko nima več svojega prvega igralca-kreatorja. V Velenju se to niti malo ni dobro obneslo, ne glede na širše razloge poteka tiste tekme. Morda bo Maribor šele zdaj ugotovil, kakšno vlogo ima zares Rok Kronaveter.
Tokrat je bila napaka celo privilegij
Maribor je imel proti AIK Stockholmu celo privilegij. Lahko si je privoščil napako. Pa to ne majhno napako. Ne. Napako, ki je privedla do zadetka. Za izenačenje. Uf. Kako sezono nazaj, pa bi jih to ne sicer pokopalo, vsekakor pa načelo. Najprej v nogah, potem še v glavah. Zdaj pa ne več. Grejo dalje. To je na prvi tekmi dvoboja drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov, v Ljudskem vrtu, res velik privilegij. Kar samo kaže nato, kako drugače se Maribor ne samo loteva, temveč procesira tekme v Evropi. Reagira na napake, ne potolčejo ga, ne zlomijo in povozijo, četudi se je Andrej Kotnik vidno sekiral. In bil bitko s samim seboj.
Saj se je imel za kaj. Izgubil je žogo, prelahko, skoraj prepoceni, kar je Sebastian Larsson izkoristil, ker je – Sebastian Larsson. Mož je prebrcal 113 tekem za švedsko reprezentanco. Se žogal leta in leta v premier ligi. Podaja je bila taka, da je še Milanič povedal, kako bomo pisali, da je bila odlična, a da njega bolj zanima reakcija njegovih fantov. In ta reakcija lahko skrbi. Ne toliko Kotnikova, ki sicer neredko zapravlja žoge na sredini, vse v veliki želji po igri naprej in iskanju novega zadetka, praviloma zadetka za dvojno vodstvo, temveč reakcija Saše Ivkovića. »Tako je reagiral že proti Triglavu,« ni ušlo Milaniču, ko je Ivkovića podobno prehitel, nato pa še nasmodil David Tijanić. Henok Goitom je še nivo višje.
Privilegij je bil samo zato, ker je Maribor lahko popravil svojo napako. In to osebno, poimensko. Prav Ivković ga je zabil. Lahko bi ga tudi Kotnik. Da se še uči, da je to proces, pravi Milanič. Dejansko je za te fante prednost veliko število tekem, ker nimajo niti preveč časa tuhtati, kaj vse so zapravili. Bo pa za tretji krog takšne napake v Friends Areni moral Maribor eliminirati. Ne sme jih biti. Če bodo… Kenan Pirić žal, tudi tokrat je z eno parado zgrešil ne samo žogo, ampak tajming, trenutek in v bistvu vse, še zdaleč ne daje občutka, da bo rešil, ko bodo vsi pred njim zatajili. Vsaj za zdaj je občutek tak. Zato pa so tekme.
Rezultat & igra = kdaj gol za 2:0?
Razlaga je zdaj že redna. Ctrl C + Ctrl V. Kopiraj, prilepi. In ne samo pričakovana, ampak upravičena. Dokler si Maribor pripravlja toliko priložnosti, potem težko rečejo pri vijoličastih, da niso dobro igrali ali da ne morejo biti zadovoljni. Razen z… V tem razen, ki je neke vrste nogometno neromantični »ampak« (angl. but), utegne biti ključ mariborske sezone. Zaenkrat gotovo je. Maribor na dveh od petih tekem ni znal doseči gola za 2:0. Imel je priložnost, 60 minut, proti Rudarju. In zdaj po 2:1 še tudi skoraj spet natanko 60 minut proti AIK. Imel je posest, akcije, podaje, strele. Vse. Zmanjkal je le gol. Andrej Kotnik je zgrešil, tolkel po tleh, Kronaveter se je držal za glavo, ker polvoleja ni najbolje zadel.
Vprašanje se zato porodi, še zlasti, ko vstopi igralec kova Rudi Požeg Vancaš, zakaj se ne zgodi in dočaka gol za dvojno vodstvo, ko bi bil ravno drugi gol (ali tretji tokrat) tisti, ki bi ne bil odločil, vsekakor pa nagnil tekmo. Vsako. Evropsko pa sploh. Razlogov je kar nekaj, ampak ključni se nemara skriva se v odločitvah, načinu, psihologiji vodenja ekipe in tudi v ekipi sami. Ter še zlasti v menjavah. Ne to, kdo gre noter, temveč kdaj in namesto koga. Maribor ima zdaj res prvih enajst, postavljenih in definiranih – ob dolgoročnih poškodbah (Zahović). Kot da bi prvi gol lažje prišel kot drugi, kar vsekakor ni običajno – kjerkoli, ne samo pri Mariboru. S tem ima Darko Milanič še veliko dela. In celoten strokovni štab.
Izziv zanj namreč je, da je Maribor moštvo, ki zdaj skoraj ves čas želi napadati, kar je sicer razumljivo in samo po sebi nič izstopajočega, toda tudi ko ima žogo dalj časa, tekmec začuti in čaka, da bo nekje, nekaj, nekako šlo narobe. In AIK je to izkoristil. Še bolj, kruto, sta to kaznovala Rudar in Triglav. Morda bo za tekme, ki bodo pristale v »mirnih vodah«, kot si je v Velenju zaželel Milanič, moštvo moralo igrati na več načinov. Sprejeti rezultat, manj tvegati, počakati. To je AIK naredil daleč najboljše v Ljudskem vrtu, čeprav je odigral pod pričakovanji in tvegal s taktičnim saltom. A se je obnesel. Kar kaže, da AIK zna odigrati drugače. In zato odnesel rezultat, ki mu očitno ustreza. Če mu je že proti Ararat-Armenii v prvem krogu. Zato bo ključno vprašanje, ali je tega zmožen tudi Maribor. Vprašanje, če mu bo »kdo da več« koristilo v Stockholmu.
Norling (pre)samozavestno (ne)preprečljiv
Rikard Norling je, ne bomo okolišili, kar pojava. Fejst pojava. Dostopen, prijazen in, pa nič slabega, nadut. Na koncu tiskovke po tekmi je recimo obžaloval, ker ni bilo še več vprašanj. »Če pa ta fant tako rad govori angleško,« se je pošalil iz Stipeta Jerića. Dober štos. V bistvu je Jerić res izpadel »skandinavsko«, svoje delo pač jemlje zelo resno, kar je tudi prav, če smo pri stereotipih, kot je tisti, da so, kot je rekel Norling, Švedi še 15, 20 let tega brcali po slabih, popeskanih igriščih. Ampak da se razlika manjša.
Se. Seveda. Švedi znajo igrati fuzbal. Reprezentančni. Klubski pa kljub temu trpi, pohvalno sicer je, da imajo dokaj solidno število švedskih nogometašev, nekje jim nekaj zmanjka. Preko prsta, kot se je dalo slišati na novinarski tribuni, je njihova težava, kar je seveda priložnost za Maribor, da imajo tri izstopajoče nogometaše, ki lahko naredijo razliko. Sebastian Larsson jo je s podajo, Henok Goitom z golom, nekoliko je ostal dolžan še Tarik Elyounoussi, vendar je tudi on imel dobro tekmo, le da je spoznal, kaj lahko pripravita Blaž Vrhovec in Alexandru Cretu. In zmeljeta in zaustavita.
Zato AIK najbrž ne bo Mariboru zapretil s posamezniki, četudi te premore. Ne. Milanič ni zaman opozoril, da v prvenstvu in nasploh doma AIK igra povsem drugačen nogomet. Z več tempa, z več pritiska, vse to delajo hitreje. Tečejo po žoge, ki gredo v avt. Na pamet jim ne pade, je šlo razumeti Milaniča, da bi zavlačevali, umirjali, stopali na žogo, se tako consko branili in čakali, ker da bo 2:1 dovolj. »Umirjal je stvari in nam hotel uničiti ritem igre. Kdor je spremljal, kako so igrali v prejšnjem krogu kvalifikacij doma, je videl, kako so potem hiteli. Hitro so izvajali kote, avte, pritiskali. Na to moramo biti pripravljeni. Danes so prišli v Maribor z namenom, da umirjajo ritem igre, v nekem trenutku so tudi malce zavlačevali, na povratni tekmi pa pričakujem višjo raven igre Aika,« je napovedal Milanič.
Morda je zato Norling povedal precej sprijaznjeno, skoraj čisto samoumevno, da je to šele prvi del in da ta rezultat zdaj daje vedeti, kaj morajo narediti. Deloval je čisto skulirano. Odgovarjal kratko, skoraj odrezavo, če ne bi bilo komično. Kot da tako lažje živi s pritiskom, ki ga takšni navijači, kakršni so bili ti, ki so prišli v Maribor, seveda nalagajo. AIK že lep čas ni doživel evropske jeseni, letos niso več tako suvereni v prvenstvu, ko je Malmö razrešil svoje težave.
Toda to ne spremeni dejstva, da je Norling kot hladen špricer. Res skuliran tip. Izgubijo, pa vseeno najde razlog za smeh. Da je dvoboj še živ in rezultat, kakršen je. Skandinavski tip humorja, pač. Ampak pomembno bo, kdo se bo smejal na koncu. Doma ga čaka gotovo drugačen tip tiskovnih konferenc. In vprašanj. In nemara tudi manj smeha, če se bo še enkrat od bolj prilagodil Milaniču kot obratno. Nevarno za Norlinga je, da je sam pred tekmo rekel, kako bo pomembno ravno to, kako bo Maribor igral. In Maribor je naredil ravno to. Kot je rekel Dino Hotić. Da je dojel, da se nogomet lahko tudi malo igra. Poigrava. In to je Mariboru prineslo zmago. Sicer s prejetim golom. Tekma v Ljudskem vrtu bo svoj kontekts zares dobila na gostovanju. Po derbiju. Kakšen teden, koliko nogometa! Dobrega nogometa!
Drajek
Sojenje. Nemški sodnik Sacha Stagemann je odelal vrhunsko tekmo. Skoraj ga ni bilo. Pa ne da je to vedno nujno dobro, ker ni. Ampak tokrat… Kakšna razlika. Kakšno sojenje. Kakšen stil. Nič govorjenja, nobene razlage. Nič. Res pa je, da je bila tekma zelo poštena. In niti malo groba. Četudi trda. To. To je to.
Švedski navijači. Takšni gostujoči navijači lahko pustijo velik vtis. Res vtis. Tudi na fantih v vijoličastih dresih, kot je po ovinkih povedal Milanič. Prednost Ljudskega vrta je ob tako zagnanih gostujočih navijačih celotno navijanje stadiona. Violam je to tokrat zelo dobro uspelo. Zelo.
Obisk. 7.816 je zelo soliden obisk, sploh glede na tempo tekem (in ceno vstopnic), bi pa lahko bil boljši. Ampak zato bi moral biti tudi razpored tekem nekoliko drugačen.
Igralec tekme: Rok Kronaveter [Maribor]
