Bilo je tam malo naprej od Celja. Ni lilo. A-a. Žleht, nesramno, v brk, v faco, v šoferšajbno je lilo, pršilo, težilo. Tam nekje, malo po polnoči. Takrat, ko kilometri porajajo smisel življenja. Forrest Gump je temu rekel, da je deževalo »še od spodaj gor«. Jesen je prišla tako naglo, da je poletje zbežalo. Ko iz klime prešaltaš na ventilacijo. Iz prešvicane kratke majice v kam-sem-jo-te-dal jakno. Ko se drugič v enem dnevu voziš na relaciji Maribor – Ljubljana, tuhtaš. Pa prehitiš poljski kombi in ti gre na smeh. Če bi cesta bila igrišče, pa ni, bi šel in ga prehitel po Jojotovo. Saj veste, saj ste videli, kako zvito, prefrigano, božansko, nonšalantno je podal. Z zunanjim delom stopala. Podaja, s katero je upognil čas, prostor, fuzbal vesolje. Buškal bi se bil po glavi, kot Slovenci in Poljaki v Stožicah, če bi ne bil šel na to tekmo. Bil bi greh. Blasfemija. Tvitano bi penil čez tv komentatorja in nato evforično v hladilnik tiščal tiste dodatne, vesele, žejne piksne, ki se jih na tekmah reprezentance ni pilo že kaki dve leti, tri, štiri, pet. Kdo bi štel. Tam, saj veste, od one tekme s Švicarji. Po tisti tekmi, ko se je rodil podcast Ofsajd.
Matjaž Kek, selektor, ki ne govori, temveč pripoveduje, je povedal, kdaj je vedel, da bo šlo. Na aktivaciji. Torej na ogrevanju. Ha? Baje je to videl na obrazih. Na facah. Mhm. Videl je, kako se držijo, mimika in je vedel. Hm. Da bo 2:0? Mi ostali smo to lahko videli tam nekje sredi druge minute. Ko je bil še dvom. Poljaki, ki so navalili, so imeli še drugo priložnost, prosti strel, Slovenija stisnjena v kazenski prostor, Jasmin Kurtić besen, ker ni mogel vedeti, kakšno tekmo bo dopuščal ruski sodnik Sergej Karasev, ki je piskal, kar je bilo pretrdo, ne pa vsega, raje je dopustil trd fuzbal, v katerem poka.
To je neki čisto drugi nivo, skoraj drugi šport od tistega, kar gledamo v živo v prvi slovenski nogometni ligi. Pa ne da bi jo dajali v nič. Sploh ne, daleč od tega. Ampak tokrat so tisti, ki fuzbal gledajo bolj ali manj le preko televizije, najboljše, oh in ah lige, videli nekaj, česar so vajeni. Videli so resen fuzbal. Videli so, kaj je to klasa. Zato so ti tipi profiči. Zato. Ker so se znali prilagoditi. Slovenci bolj kot Poljaki. Zakaj? Baje zato, ker jim je tako pisalo na obrazih. Tako je vsaj rekel selektor. Če je bilo kaj omahovanja, če je Jure Balkovec še sprva malo tuhtal, če je Miha Mevlja še izgubil kako žogo, če je Petru Stojanoviću enkrat nekdo ušel, mu drugič ni. Fuzbal je bil tokrat zares ekipni šport. In srce.
Igralci, ne igralec tekme
Objela sta se, stisnila svoja gola trupa in napela mišice. Gledal sem ju. Kakšno veselje. Andraž Šporar in Benjamin Verbič. Igralec tekme objema soigralca, ki je dal, kar je pač lahko, na tekmi, kjer je bilo enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst igralcev tekme. To je to. To je ta razlika. To je srčni fuzbal. Tako lahko Slovenija zmaguje. Ko kapetan Jan Oblak omeni ekonoma. Ko selektor Matjaž Kek vidi, kako se veseli njegov pomočnik Igor Benedejčič. Ko glasno falango skoraj profi navijačev Poljske posediš. Samo sedli so. Še pred koncem tekme. Zakaj? Ker so popoldan Slovenci na televiziji gledali Slovenca. Če lahko »onadva gonita po Španiji«, kot je rekel Kek, lahko tudi »mi«. Zato je Twitter lahko kul. Ker Marcos Tavares komenira Goranu Dragiću, ki je hvalil Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. In ker si znajo priznati svoje napake. Ko so si krivi sami. Ko si niso lagali ali iskali izgovorov za »grozno« tekmo v Avstriji, kakor je rekel tudi Kek. In ker so vedeli, kaj so naredili narobe, so šli naprej. Skupaj.
Ko selektor reče, da o posameznikih ne bo govoril, potem je vse jasno. Nima smisla. Jojotova podaja podaj? »Tisto žogo je nekdo vzel, nekdo mu ji je podal, on je podal in nekdo je zaključil vse skupaj,« je odgovoril Kek. Iličić pač samemu sebi ne more podati žoge. Ob Šporarju in Verbiču je prav Iličić, naslednji igralec tekme v tekmi, kjer ni bilo igralca tekme, videl nekoga na tribuni. In mu nesel dres. Gotovo zamazan. Zelo zamazan. Saj ga ni bilo takega, ki ne bi imel »fsranega« dresa. Saj so ga imeli tudi Poljaki. Sploh oni, ko je praskal po tleh, ko ga je Jojo šikal malo tu, malo tam.
Fantje, ki so postali možje
Šporar ni hodil z igrišča. Lebdel je. Poskusil je pljuniti, ko je šel proti slačilnici. Če sem dobro videl, mu je pljunek pristal na bradi. Pa kaj. Taki, moški hrakl. Fantje, ki so postali možje. Ekipa, ki je postala reprezentanca. Moštvo, ki je postalo eno. Vse je pa itak povedal Matjaž Kek. Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Razen če si novinar. Potem vztrajno drži roko v zrak Andrej Miljković iz Ekipe, ki skuša najti in izbezljati še kak odgovor, razmišljanje in filozofijo selektorja. Ker to je filozofija.
Ker ni govoril o taktiki, sodnikih, minutah. Saj veste. Ni floskul. Povedal je, kar bi lahko tudi mi, ampak je čisto drugače, če to pove on. O, kot je rekel na koncu konference, fuzbalu. Ni pozabil na genezo, evolucijo, darvinizem slovenskega nogometa. Vrsta obstane in napreduje, če ima dobro obrambo. Brez te ne gre. Ne štiri v vrsto, o petih je govoril. Tudi o Janu Oblaku.
Petkrat manjše, pa hripav
Še več bi povedal prav Oblak, upravičeni kapetan, zdaj ko je Bojan Jokić manjkal zaradi kartonov, pa je v bučnih Stožicah izgubil glas. In s tem povedal vse. Še ekonoma je hripavo omenil, kako da se je veselil. Ekonoma. Človek igra za Atletico Madrid, finale lige prvakov, ovo ono, ampak hripav je tukaj. Ne na Wandi, ki je petkrat večja. Tu. Tu mu je riknil glas. In vsi, s selektorjem Matjažem Kekom na čelu, so ponavljali, da jim je zelo koristilo, pomagalo, dvignilo, ker so popoldan gledali televizijo. Onadva, ki sta gonila po Španiji, kot je ponavljal Kek. Slovenec vidi Slovenca na televiziji, kaj zmore in – rata. Pade Poljska. Ni to ena leva ekipa, kot je poudaril Šporar. Ni.
Poljaki ne samo, da niso oddali nobene točke, niti gola še doslej niso dobili v tej cik-cak skupini, kjer vsak trmari po svoje, v Stožicah pa je Aljaž Struna stegnil nogo, Šporar pa stisnil »uhice« Lukaszu Fabianskemu, ki jih oba še lep čas ne bosta pozabila. Poljskega selektorja niso morili s tem, zakaj je izbral golmana, kot je. Ker ni imelo smisla, je sam povedal, da ni bilo dobro ne v napadu, ne obrambi, ker so vsi mislili že na prihodnje poletje, na Euro, ne pa na to, da bi morali večkrat po bokih, ne pa po sredini. Saj je Kek lepo ocenil pred tekmo. Iz izkušenj. Da včasih zadaneš, najboljši v 99 odstotkih, ostali, manj uspešni, kamor je ponižno dal sebe, človek, ki so ga na Reki prosili, naj ostane in mu risali murale, grafite in slogane, pa so nekje pri 60 do 70 odstotkih. Kek je bil tokrat precej višje kot Brzeczek, ki je prav tako pravilno ocenil, da pet točk ni kazalo realne moči Slovenije.
Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Ravno zato, ker pove še bolj preprosto tiste najbolj zahtevne stvari. Zakaj je šlo? Ker so povezali linije. Kako? Ker ni igral posameznik. Igrala je Slovenija. Pa ne tistih štirinajst. Nak. Igrala je, kot je rekel, Slovenija. 15,231, kolikor jih je prišlo v Stožice. In še ostali. Vesel je bil selektor, ker je reprezentančni nogomet za 95, 100 minut v ospredju. Ni dodal, da končno v lepem, pozitivnem, fajn smislu. Mu ni bilo treba. Ker ga ne zanima, kaj ne gre in kaj ni šlo. Drugače je, ko Kek reče, da mu »gre na živce, moti me«, da bo imel Izrael, ki pride v ponedeljek, dan več počitka. Ni jamranje. Je pač dejstvo, ki ga opiše človek, gospod, ljudina.
To ni slavospev, še zdaleč ne. Ker ne more biti. Ker ni. Ker ni evforije. Tako je omenil selektor, tako je poudaril kapetan. Je zmaga, so tri točke, je osnova. Ki lahko veliko da v ponedeljek, ampak ničesar ne zagotavlja. Ker si lahko velika budala, kot je Kek rekel za Televizijo Slovenija. Tekmo je že dal v spomin. V ponedeljek ne bo prav nič štelo, kako nemočno je gledal Robert Lewandowski. Bayern? Kaki Bayern?
Kako vrniti organizirane navijače? Tako, da jim bo še žal
Da bi rad da se kadi in poka. Tako je rekel Matjaž Kek, ko se je vrnil na slovensko klop, ko so ga vprašali o organiziranih navijačih. Ampak samo od sebe ne bo šlo. Nihče ne ravno da noče narediti prvega koraka, ker je izkušenj, takih in drugačnih, kjer imajo vsi prav in vsi narobe, pač zadosti. Ampak tako se bodo vrnili. Tako, da jim bo žal. Tako, da lahko napišeš »da ne bo potem ni vedela«. Ker jih ni bilo tam, ko je bilo vse tako lepo. Tako se bodo vrnili. Z rezultati. Da manjkajo, da pač ni ravno fajn, ko Poljaki tresejo Stožice in dokazujejo, da znajo biti prekleto akustične, če si enoten, če imaš prakso in enotnost.
Ampak tudi to je Kek omenil. Ni mogel mimo. Da so jih z dvema štikloma utišali. Ljubljano si bodo zapomnili po pivu, ne po fuzbalu. Ravno obratno kot slovenski navijači. Od Šporarja do Oblaka, vsi so ponavljali, da bi radi imeli organizirane navijače. Ampak to bo šlo le spontano. Naj se Miha Penko, uradni špiker, še tako trudi, naj NZS poskuša z didžejem, ki bolje kot v Celju ve, kako vrteti »pravo muziko,« šlo bo le organsko. Tako, da si bodo navijači, ki pri nas od Lendave do Izole, od Kranja do Krškega gojijo navijaško kulturo v skladu s svojimi zmožnostmi, želeli na tekmo. Ko bodo šli na pumpo in kupili karto. Ali pa našli dogovor. Enotnost. Željo. Voljo.
Podaja na repeat
Seveda ni bilo optimalno v Stožicah, kaj optimalno, čudaško, bizarno in neprijetno je, ko ti v prestolnici preglasijo domače navijače, seveda je bolje, če ljudje stojijo v vrsti ali klikajo po spletu, kot da dobijo karte od sponzorja. Ampak prišli so. Stiskali pesti. In dobili, kar so čakali in čakali in čakali. Reprezentanco, ki se vrže na zobe, ki bi se sfockala in ki ji je mar. Ko je Oblak, sicer tih, miren, preudaren tip, hripav. Ko se Domen Črnigoj vrže na zobe in se v par minutah žal poškoduje. Ko se skače v objem. Ko ni, kot je rekel Kek, pomembno, kdo je od kod, kdo igra in kdo ne. Rene Krhin v tej sezoni še ni brcal resnega fuzbala. Pa je pospravil Poljake na sredini. Miha Mevlja je menjal klub, da bi končno spet več igral. Pa je s Struno pohrustal na koncu poljski napad. Petar Stojanović, krivec za gole s pikicami na zemljevidu, ni imel težke naloge, da bi imel najboljšo tekmo v reprezentanci. Zdaj je letvico sebi dvignil zelo visoko. In še in še.
Da se Josipa Iličića posebej itak ne opisuje. Nima smisla. Pogledaš podajo. Prvič, drugič, osemindvajsetič. Pa. Kako. Je. To. Podal. Ne le to, borbal je, šel po izgubljene žoge, to je garaški fuzbal. In kako sta se žogala s Šporarjem. Špoki, Špoki so kričali tisti, ki niso pozabili, kako je zabijal za Olimpijo, v pol leta postal prvi strelec lige. Ampak predvsem so kričali Slo-ve-ni-ja. Ker so imeli za kaj.
Ker to je reprezentanca. To je njeno bistvo, srž, draž, vse. To. Ko sploh Slovenija ni imela večino časa žogo v nogah. Štirideset posto. Nič zato. Slovenija najbrž nikoli ne bo imela najboljšega igralca na svetu. Nenazadnje, najbolj norih golov nista zabila (le) Zlatko Zahović in Milivoje Novaković. Sta jih tudi, jasno, ampak nikdar ne bom pozabil, kaki hakl je zabil Valter Birsa v Bratislavi. In na svetovnem prvenstvu. Kot se je za Siol res dobro spomnil tudi Zlatan Ljubijankić na tisto noro tekmo z ZDA, ko je imela Slovenija s Kekom na nogi osmino finala. Pa Dedič, Pečnik, Koren, Rudonja, Ačimović, Osterc… Ter zdaj Struna in Šporar. To. To je to. Da ni pomembno kdo. Samo da je.
Josip Ilicic gives that assist.
God says: “How many proofs you want about me?” pic.twitter.com/vdnN7y47Qv— Tancredi Palmeri (@tancredipalmeri) September 6, 2019
Ponos za ponedeljek
Zato si Slovenija zasluži podporo tudi v ponedeljek. Ker si jo je prigarala. Ni pa zaman Kek opozoril, da zna biti Izrael mestoma še bolj nevaren od Poljske. Ker vprašanje, če bodo še eno ekipo tako omejili, pospravili, posedli, pošolali in preborbali.
Morda se himna Siddharte nikoli ni zares prijela, ampak nekaj pa ima. Da ne samo da Dviga Slovenija zastave. Ampak da jih dviga v ponos. In to je to. To je bil ponos fuzbala slovenskega. Za to greš tudi dvakrat v Ljubljano v enem dnevu. Ker ja.