Moje ime je … Moje ime ni pomembno. Sem pa leta 1999 bil star štirinajst let. Šti-ri-najst. Šel sem v osmi razred. Osemletke. Dvajset let to pač naredi mlademu človeku. Da že moraš, hudo nerad, kaj pojasnit. Kot da bi biil že imel vnuke. Da smo »nekoč« hodili osem let v osnovno šolo. Nekoč. Ko je Tomi Meglič bil še star 22 let. Leta 1999, ko se je, mimogrede, ravno začela uvajati devetletka. V dvainštiridesetih šolah. Leto, ko se je zdelo, da vse gre skozi, da se vse da, da je vse mogoče. Ne zato, ker bi Slovenija res postaja(la) druga Švica, ko je februarja postala pridružena članica EU. Je pa Bill Clinton v Ljubljani na Kongrescu med tistimi marelami, v katere smo zijali na teveju, špilal saksofon. Komaj, kaj, piškavih šest, sedem let kasneje se je Edi Pucer na FDV nonšalantno nastavil na mizo in nam, študentom, ki smo se prepozno rodili, razlagal, kako je prav on Billu postavil vprašanje na Brniku. Ja, lahko si ameriškega predsedika nekaj vprašal. Takrat. Ja, že tako kmalu se je očitno vse t(ist)o zdelo… Nenormalno. Daleč. Stran. Kot Tomaž Humar, slava mu, večna tudi v B Mashini, s tistimi mogočnimi besedami, ki je novembra preplezal južno steno Daulagirija. Pa papež je še drugič prišel v Slovenijo. V Maribor, kamor sem šel kasneje delat svojo prvo reportažo, že leta 2003, kaj je ostalo od tistega. Danes je tam koruzni labirint.
V naš Maribor je prišel, Maribor, ki se je še bolj kot Slomšek med blažene dvignil iz fuzbala, ko je -hvala Ante, hvala Stipe – butnil Lyon in splezal v ligo prvakov. Surrealno je bilo tam mahat, sredi Ljudskega vrta, s tisto ogromno zastavo s tistimi črno-belimi zvezdami. Še danes, kot da ne bi bilo res. Poln ljudski vrt, narod drži gor koreografijo, tam je postava Lazia, ki te še danes sezuje. Ti pa na sredini. Mahaš. Še generalko smo imeli dan prej, neki Šved nam je razlagal, kak naj mahamo. Ker kot da ne štekamo, kot da ni za nas. Pa je bilo. Aja, pa foter je pozno jeseni zgubil stavo. Nisem rabil šparat ko butl. On je plačal. Hvala bogu. Zelenobeli reprezentančni dres. Desetka. Priimek? Zahović, kdo pa. Bilo je leto, ko ga je Mile Ačimović, ko sem mogoče celo edini na glas zakričal »pa neeeee … jaaaaa«, za Bežigradom zabil iz Šiške. Ali pa Šentvida, če hočete. Saj se, večina vas, spomni, ne? Darja Švajger je na Emi spet zmagala, ko je pela Še tisoč let. Na Popevki je slavila senzacija. Naj pada zdaj dež so dehtele Tanja, Mirna in Maja.
In bilo je leto, ko je izšel Id. Nekje tam, maja. Ne da bi kdo zares dobro vedel.
K nam domov je prišel, ker si je foter vnaprej kupil slavo. On ga je prinesel, nekje je slišal, nekje prebral. Kot pač vse. Saj ni pomembno, kje, kdo, zakaj… Samo. Daj. Sem. Daj meni. Ne, daj meni. Ne, meni. Maaamaaaa. In se je začelo. En diskman, brez antišoka, in dva froca. Brat in sestra. Starejša, jasno. Pa si zračunaj. Sploh ko ti, ko kar ne nehaš gušit, zine »jaz sem rojen otrok, to edino dekle v familiji!«, pa ti nič ni jasno. In si pač čakal, da si prišel na vrsto. In poslušal, bral, gruntal, kaj vse to pomeni.
Kot vseh dobrih stvari, sem se Id-a najprej – bal. Pa poglejte naslovnico albuma. Halo? Tisti špegl je zgledal tak resnično, ampak ono v špeglu pa. Kaj te to je? In ko ti še kdo reče, pa, eh, kaj boš to razumel, kaj pa ti veš o Freudu, pa psihoanalitični teoriji osebnosti, pa… Še dobro, da je Siddharta prišla k nam preko Videospotnic, kjer je Pot v X mislim da bil v tistem letu kakih šestinpetdeset tednov na prvem mestu. Si vsaj malo bolj poštekal, recimo, čeprav se v spotu vse tako bliska, Tomi pa zgleda, kot da živi samo ponoči. Pa konkurenca takrat na Videospotnicah ni bla švoh, o, ne.
Težava je bila le, da se o Siddharti, o Id-u dolgo nisem imel s kom konkretno za pogovarjat. Slovenščina pač ni bila kul. Rock tudi ne. Vsaj ne taki. Sploh pa si bil za vse skupaj premlad. In sploh taka slovenščina. Ljubljanska. Kao. Sicer so to bili časi, ko si prišel s Smelt Olimpija v četrtek v šolo, dan potem, ko si v Tivoliju videl, kako je Dušan Hauptman pokazal Saletu Đorđeviću, da mu niti bog ne more pomagat. Pa so te sošolci gledali, kot da si četrti Hanson bruder. In tisto šilt kapo mi je, častna, nekdo maznil. Ja, na mariborski osnovni šoli. Danes me sicer ne bi namahali, bi pa bil najbrž »zvezda« instagrama. Cela šola bi me fotkala, po moje.
Indija
Črnobelo
Alive*
Pot v x
Farmer
Live and Let Die*
L.E.
Siddharta
Creep*
Le Mavrica
Stipe
Enter Sandman*
Nespodobno opravilo
…
Lunanai
Epic
Killing in the name*
Ledena
Sošolcev zatorej ni zanimala, če si pa Siddharto omenil kaki punci, pa itak adijo. Kako je Tomi lep, pa kako si lahko barva nohte, samo res, kako je mističen, kako je to in kako ono. Zato si s Siddharto komuniciral sam. Miza, slušalke, diskman, cd in knjižica. Kot vidite, je moj Id zlizan do amena. Kaj manjka? Cd, itak. Ko so mi v Ljubljani, tam gori, na Bratovševi, kjer je megla še posebej debela in kjer se nič ne zdi tako kot v Sreči na vrvici, kakih sedem let nazaj maznili cliota, po koncertu Whitesnake, od vseh špilov, je to mogoče najbolj bolelo. Ker je bil cd Id v oni torbici s cdji. Originalni Id. Druga izdaja, prve, modre špilje ali kaj so fantje razlagali pri Karoliju, itak nima noben. Zraven je bil tudi Nord in šele takrat sem ugotovil, da sem ga polomil, ko sem med legendarne, kultne, nepozab(lje)ne v serialu za sobotno prilogo Večera raje izbral Nord kot pa Id, ker je pač bil toliko bolj oh in sploh in ah in oh. Saj je bil, ko gre za prodajo, itak.
Ampak zgolj Id je imel tisto patino. Itak je album na koncu že tu pa tam malo poskočil – pa ne, ne pri poskočnem Farmerju –, ker je bil tako zdrajsan. Toda tisti skoraj ritual, ko je album šel od začetka do konca, večkrat in skoraj vselej, ko si se kmalu nadudlal vse tiste tekste, nekatere za vse večne čase narobe (»le jubam ti vesno« v Le Mavrica recimo). Upam, da kdorkoli je avto maznil, vsekakor za dele, da je imel vsaj soliden okus za glasbo. Ja, če mi mazneš avto, se lahko razpravlja o okusih.
Id je bil zato album, ki ti je res sporočal, da »že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam«. Bil si sam. Pa nisi bil.
In, tak. Dvajset let je mimo. Kar tako. Pride maj, pride obletnica izida in pride en, pa potem še drugi napovedani koncert za Cvetličarno. Za oktober. In je razprodan prvi, pa drugi, pa… Ne, tretjega žal ni. In upaš pač na najboljše. Da mogoče. In se zgodi. Čudo. Da bi rad popisal, ker si popisal toliko. Od prvega špila na Piše se leto 2000 dalje. Časi, ko je Siddharta špilala še po svetlem. Mhm. Ko je imel Tomi nekaj kakor rdeče lase, ob sebi pa poleg brata Boštjana in šiltkapastega Primoža ter harmoničnega Tomaža še Primoža na basu, ki je bil še na plakatih za Nord včasih tako podoben Tomiju, da si mislil, kot da je to njegov brat, in pa Ceneta na saksofonu. Tistem saksofonu, ki sem ga sam šprudlal nato med gimnazijo, po osmih letih klarineta v osnovni. Saksofon, zaradi katerega sem Siddharti pisal na mail, ko smo približno že vedeli, kaj maili so. Ja, časi Matkurje in domene email.si. In mi je Cene napisal, da se da tudi z alt saksofonom zaigrati kul stvari, ne rabiš tenorja. Ampak Cene je pisal prepozno, takrat sem se že učil štikl Siddharta na akustično kitaro. Če ne bi sekina sošolka L. pozabila klump klasične kitare, se je najbrž ne bi naučil okoli. In čisto možno, kaj možno, skoraj ziher, da tudi teksta ne bi bilo. Pa mi je seka, ki je rada in dobro pela, dala neki list z akordi in – zdravo. In kmalu, ko sem zgruntal, kako in kaj, sem ugotovil, kaj je to solo. In sem poskusil, na akustiko pač, ravno s Siddharto. Ono, remek delom od duple solaže. In ugotovil, maaamiiiii, da rabim še električno. In potem solažo skinil, kakih, em, petnajst let kasneje.
Siddharta je bil band, ki si ga gledal z bazena na Ptuju, med koncertom katerega si neki sosošolki v hangarju v Slovenski Bajstrci roko čez dve vrsti folka tiščal roke v gate, kamor si prvo punco peljal na Štuka, ki je bil poln tako, kot baje ne bi smel več bit, ker smo mi generacija, ki je vse dobro zamudila. Saj veš, ti prideš z Orion Lady na ustnicah, naučiš se Eboran na pamet, potem pa ti sosošolki, obe v črno oblečeni, taki, ko misliš, da mogoče pa bi kaj vsebinskega o Siddharti, začneta razlagat, kako si poceni in naiven, ker ne veš, kdo je bil Primož Habič in kako ne poznaš štikla Lep dan za smrt, potem pa je leta, em, 2011 ali kdaj na tvojem rojstnem dnevu po čistem naključju Aleš Češnovar, basist Niet, večna slava mu. Kolega Matija je šel delat reportažo, the reportažo, za Bežigrad na the špil in me peljal zraven v rdeči renault devetnajstki, ki bi morala že takrat v muzej, po tem špilu pa še bolj. Vem, da sem takrat, med tistih 30 jurja folka, nekje naletel na Guštija, ki pri zdravi pameti ni mogel vedet kdo sem, pa mu rekel, da bi to lahko ali morali biti tudi oni, Matija pa je, če dobro vem, napisal to ali pa vsaj mojo izjavo, da kako nor špil je to. Saj je bil. Rh- mi je sicer šel na živce, ker je za stadionom povozil Id, le Pot v x in, ironično, Siddharta sta se zguzila na setlisto.
Ampak takrat je bila Siddharta tako velik band, da ti je bilo, kot novinarskemu praktikantu in kmalu še študentu, nerodno, ko si moral kaj vprašat, ko so prikazali dokumentarec o špilu, kakršnega ne bo več. Špilu, ki je dobil svojo relativno čudno ponovitev s krstom v Stožicah, kjer sem tudi bil in kjer sem pomislil, da se mogoče pa vseeno nekoliko staramo. Ampak vmes, sploh na Štuku, ponavadi takrat, ko je snežilo, si videl Siddharto, kako poje, vmes pa Pandorice ob štangi izvajajo svojo prelestno poezijo. Ali pa slišiš, po sto letih, Le Mavrico. In ugotoviš, da si senilna pizda. In greš napisat reportažo v Berlin. Zakaj? Ker lahko. Ker ti ne da miru, zakaj Siddharti ni nikoli zares ratalo. Ko si v bunkerju, še v Šiški, pa jih to sprašuješ, preden so se preselili v Detroit. Pa kako je bil maraton, ko so zašpilali vse do, em, 2008 v Tivoliju tako dolg, da si se ga lahko dvakrat nacedil. In se spomnil, kako te je seka v Križankah, leta 2002, okarala, ker si hotel spit drugo pivo. Ja, to je bilo še preden je Dušan Keber imel ideje. Prvih Križank ne pozabiš nikoli, tudi če nisi bil na Novem rocku 1982. Jani Hace je takrat pokazal, kaj lahko narediš z basom in to zdaj ponovil v Le Mavrici. In potem so prišli intervjuji, pa noro dobra predstavitev Sage v Orto baru, pa možnost, da si naprej slišal celotni VI. V živo. Ti kot edini poslušalec.
Pa takoj, ne vem, če sem ga dvakrat videl v živo na špilu, je odšel najprej Primož, Tomija so kmalu postrigli na balin, približno ko sem ugotovil, da mi starši nikoli ne bodo dovolili na Rock Otočec, potem pa itak ni bil več, kar bi lahko bil. In sta prišla Infra in Ultra, ko sem spisal oceno vseh komadov in se, dripec kot sem, cmeril doma za nekaj totalno trivialnega, ko mi kolega na prvi večer na Štuku napiše »Stari, posvetili so ti Le Mavrico, ti pa doma, jaaao!«.
In potem, kar naenkrat, je leto 2019. In ugotoviš, da je Andrej Karoli še vedno z razlogom naveden v večini bookletov, spremnih albumskih knjižicah. Ker je posnel zgodbo o Id-u, za katero si tako veselo favš. Imel sem sicer kakih gilijavžnt vprašanj tudi sam, zabezecan intervju tu v Mariboru, ljubi bog, pa za vikend fasal virozo. Kako že gre? Ubijali so le povabljene? Hehe. Pa res.
In saj res. Spremna knjižica Id-a. Ne vem, če sem kdaj videl boljšo ali pa se mi je pač zdela najboljša, ker drugih dotlej nisem poznal. Ampak še danes je najbolj noro to, da je na prvem mestu naveden Jure Grgurevič, ravnatelj Gimnazije Šentvid, ki je bandu zrihtal plac za vaje. Ravnatelj. Še je šansa, da je/bo tudi moj foter, ravno tako ravnatelj, tako kul, kar sicer takrat ni bil, sem pa poslušal, kako dober ravnatelj da je bil, dokler ni prišel nazaj, ko sem šel jaz v drugi letnik, in za zgled fasal takoj, do novembra, tri graje in ukor razredničarke zaradi šestih neupravičenih (vse zaradi zamujanja, ker če imaš v drugem letniku v petek popoldan pouk, se to pač zgodi). Ampak ja. Ravnatelji so lahko zelo kul. Ko si bral tisto zahvalo, v bistvu še danes, napisano bolj na drobno kot niti najboljši švinglci (beri: plonklistki, za one na oni strani Trojan), vidiš, koliko ljudi so potrebovali, kdo vse je bil zraven, da je to sploh izšlo. In koliko so morali našparat, nakelnarit in napraskat, da so v dveh delih posneli, dvakrat po štirinajst dni, z enoletnim razmakom, plato, na katero so čakali štiri dolga leta od prvega špila, ker jim je prvič pobegnil producent in kako so imeli, če se dobro spomnim, težave tudi z založbo. Ker samo tako si si lahko pojasnil, zakaj je poleg zadnjega komada Stipe pisalo »bonus« in ni bil naveden kot enajsti komad, temveč kot dodatek, s plusom. Pa se nenadoma spomniš, kako ti Aco Razbornik potisne v roke Tivolski pomp, na vrhu katerega je bila med dvajsetimi izbranci, od katerih danes poznam samo še Babewatch, kjer sta brata Šalehar potapljala ladjice, prav Siddharta z Lunanai.
Po vsem tem pride četrtek, 24. oktober 2019. Cvetličarna. Najprej, tudi ko sem prišel v Ljubljano, petnajst let tega, sem seveda vse zamudil. Kot da že to, da je Emkej kot sovrstnik in sosošolec v Tekochee Kru na Adijo stari, kaki scenarij repal, kak mu je »muka it na Štuka«, ni bilo zadosti. A-a. Ali pa da si dobil Dandrough šele, ko so ga vsi slišali in si zgrešil lajf. Pridem v Ljubljano in samo poslušam. Zamudil si Kra kra. Zamudil si Hound Dog. Veš, da je Tomi včasih kelnaril tam? Ja, ta Tomi. The Tomi. Baje ona teta zjutraj v Hombreju na Viču še reče najboljšim študentom, nekje okrog pol šeste, naj samo, prosim lepo, dvignejo noge, da pomete, potem pa kar dalje žingajte, ampak tudi to si najbrž zamudil. Ja. Tudi Ljubljana je bila zamujena. Pa si pač odkrival in vmes videl tudi Siddharto v Cvetličarni. Najprej kot bogove, ko so imeli release party Petrolee, tega nesrečnega albuma, med katerim ni veliko manjkalo, pa bi tole zdaj bil reunion, ne le pogled nazaj za skok naprej. Nato pa še še kot res mastno dober rock band, ko je bila Cvetka še taka, kot smo jo imeli najraje. Virk Žerdinova je tam ponavadi najavila band, da bi to vsak naredil boljše, ampak seveda ne bi, ker noben od nas nima take karizme. Potem so jo prenovili kot so tudi vse drugo. Prej so imeli najbolj mean, nesramne cuba libre, zdaj imajo za štiri deci nizozemskega pira ceno 3,5 evra in namesto sorodnic Toneta Kregarja, ki sta bili najboljši garderoberki obeh strani Trojan, pač neke tri študentke, ki ne da se jim ne da, samo pač počasi že zebe, zdaj je garderoba zunaj, dva evra in pač del programa. In ni več del zgodbe. Pa okej.
Nič zato. Je pa bilo jasno, da bo nabito. Če je razprodano. Saj veste, koncerti v Sloveniji so lahko res dobri ali pa razprodani. Ne, ne. Šalo na stran. Najprej te seveda vse moti, ker pač nisi star šestnajst, ko sploh nisi vedel, da se nekdo rine ali da se ti rineš in butneš v koga. Takrat si bil. Zdaj pa pač slišiš tipa in, to najbrž res lahko slišiš samo v prestolnici, brez zamere, kako ti reče »opravičujem, vračam se na svoje mesto, veš«. Vem. Razen če si član banda, nimaš svojega mesta, dragi. E, samo to si rabil, pa si se spomnil, zakaj je to tak fajn. Da ti je vroče. Da imaš mokre lase. Da si zašvican. Ker ko vse to ponotranjiš, potem tisti komadi delajo. Ampak, moj bog, Cvetličarna, ventilacija so torej odprta vrata do kadilnice oziroma predprostora. Ampak spet. Dokler ne ponotranjiš Emša, nimaš šans. Ko ga, potem ugotoviš, zakaj. Zakaj si sploh tam.
Ne vem za vas, ampak jaz nisem šel po spomine. Vem, kako zgleda leto 1999. Lahko zaprem oči ali pa, kot je dobro napisal Boštjan Kljun, v Mariboru vidim table firm, ki še imajo šestmestno telefonsko, ki se začne z 062. Ni šlo zato. Lahko tudi poslušam Id. Primem album. Nisem šel niti nujno zato, da bi videl, kako bodo komadi zveneli zdaj. Mogoče za to. Ampak ne. Šlo je samo zato, ker me je zanimalo, ali mi je ratalo v lajfu. Njim, onim na odru, seveda je. Živijo od tega, še so frendi, špilajo kje in kdaj hočejo. Zato sem jih lani šel gledat po Tivoliju, ki so ga skoraj zlomili, še prvi pravi špil turneje Nomadi v – Ljutomer. Kjer je špricer 90 centov. In je bilo. Seveda je bilo. Kot je bilo tudi v Žički kartuziji, kjer so podrli rekord, ko gre za obisk in kjer je bilo… No, tako.
Zanimalo me ni, kako se kaj ima Id. Ima se dobro, mimogrede. Pri dvajsetih težko rečeš, da se stara, ker bo večno mlad in večno posnet z napakami, kot so povedali njega avtorji. Zanimalo me je, kako se ima tisti štirinajst, petnajsletnik, ki doma drajsa in piči ta album. Ugotovitev? Ni je. Ker ko je, sicer ne dovolj naglas, pripičila frula Indije in je zagrmel bas, sem ugotovil, da bi dal levo jajco za Ceneta na saksofonu in Primoža na basu. Pa saj sta bila na maratonu, oba. Tam smo slišali vse, da, tudi Id, ampak Id ga je tam, se mi zdi, najbolj nadrajsal, ker je bilo pač treba vse preigrat in je lažje žagat tisto, kar žagaš večkrat.
Ampak poznalo se je. Samo da se je Tomi namestil. Band nastavil. Tomi je zgledal, majke mi, vsaj deset let mlajši. Skoraj tako kot na oni VHS kaseti, kamor sem posnel špil iz RTV Slovenija. Bela majčka. Z nekim napisom. Črni pas. In sunburnt gibsonka. Ter, pazi, kapica. Ta frdamana kapica. Ta. Ta bo. No, ta pa nenormalno dober glas. Primož je pritiskal na wah-wah, Jani je vesoljsko zvijal ta debele strune, Tomaž, ki je prišel med snemanjem Id-a, da bi po Andersu Kallmarku, ki je nekaj že ustvaril za album, posnel, čakaj, kako je že rekel, ma, ne bom se spomnil, skratka, recimo temu, poceni klaviature, potem pa ostal, ker ja. In Boštjan? Boštjan se je učil bobnov, ker je brat tako rekel. In četudi sem kdaj slišal kako kritiko, ma pozabite. Ste normalni? Odpihne ti glavo, kaj dela v Indiji. Ja, še vedno.
»Ne pusti jim prostosti,« je zapel pesnik. Napisal? Primož M. Ja, prvi basist. Najbrž tisti tip, ki je, nesramno ugibam, prvi prebral Hermana Hesseja in njegovo Siddharto. Ko sem doma rekel, da sem knjigo prebral, sta staradva samo zamahnila, srednješolcu, da so to včasih že v osnovni šoli brali. Ampak ja. Indija. Ta mistika, ta tuj svet, ta mol in ta tekst. Upor, boj, strah in trepet. Ne klanjaj se postavam! To pot gostiš ti ta ples! Ja, to je štikl, vreden klicajev. Manifest. Komad, po katerem, ker smo tako albume poslušali, ni več bilo poti nazaj. To je zdaj to. Dober dan, to smo mi. Gromki Tomijev glas, še vedno. Razkav. Za to ne rabiš pira in čikov, sicer najbrž pridejo prav. Nucaš idejo. Nucaš puzanje. Kjer strelski vod in zanka, zastreta vsak pogled. Ljudje.
Indija seveda nikdar ni mogel biti hit. Je pa takšen šus in kitarsko šprudlanje. Ja, je manjkal Cene? Ja, meni je. Ornk. Ker sonični zvok, ki te prestavi do Koromandije, je dal ravno tisti podton. Gromoglasni. Ampak tudi tako je šlo. Tem, ki jim ni prostosti.
Nato se je takoj pokazalo, da to ne bo klasično preigravanje albuma. Več možnosti je. No, v osnovi so tri. Prvič, lahko odšpilaš album tako, kot je narejen. Kot hiše v Trsti. Em… V Sloveniji to nima smisla. Ne, ker ni fajn ali ker smo celo mi preveč poštirkani. Ne, ne. Nima smisla, ker so to naredili že Zmelkoow s Čiko Pajo in Pako. Zagotovo še kdo, ampak tako kot Zmelkoow? Sam sem imel čast v mariborskem Klubu MC, kjer ne verjamem, da sem enkrat samkrat slišal Siddharto, pa so imeli prek ceste prvi mariborski špil, ki se ga celo še spomnijo, ampak ja, tam je Goga pokazal, kako se to dela. Odšpilali so album točno tako, kot je posnet. Nič posebnega? Ne bi bilo, če album ne bi imel dveh favš mašil, eno pavzo in en skrit komad. Šli so dol z odra in tako kot na plati, prišli po enako, v nulo enako odmerjenem času ter odigrali Lotusov cvet, skriti komad. Zato… Nima smisla. Druga varianta je, da album, če si dal najboljše na začetek, obrneš in odšpilaš v obratnem vrstnem redu. To je naredila Metallica ob 20-letnici črnega albuma in sodeč po živi izkušnji v Vidmu je bilo res primerno, ker so tako dvignili album nazaj do mesta, kjer mu je, em, mesto.
In potem je še ta, tretja možnost. Da komade zabrišeš gor in dol, pa kaj bo – bo. Ampak samo s tem bi za en fuzbal polčas, brez podaljška, zmanjkalo šestnajst sekund. No, v živo gre itak čez. Za kako uro in zdravo. Nekaj bi nemara manjkalo. Igrati še kaj, kar je potem šlo na Nord? Ne. Bilo bi švinglanje. Doping. Zato je bil ta koncert svinjsko dober. Ker je bil Id razstavljen. Sigmund Freud bi dal za rundo najdražjih gin tonicov. Kajti po Indiji je priletelo Črnobelo. Kot vsak, je tudi ta na Id-u štrlel. Včasih sem ga preskakoval, včasih si dobil na internetu verzijo, ki je trajala, kdo ve zakaj, kako dobro minuto. Intro na bobnih je taka razpaljotka kot pri Nirvani, da, hej, niso zaman bojda ravno Šentvidu rekli ljubljanski/slovenski Seattle. Če bi živeli v politično hiperkorektnem okolju, bi se tista »prasica«, ki se ji »jebe zame«, bolj slabo postarala, ampak glede nato, da je Črnobelo najbrž prequel štiklov Klinik, Neon, Nespodobno opravilo in Samo edini, je bolj pomembno, kakšni so bili časi, ko je Tomi pisal takšne tekste. Nobenih piknikov, dolgih poti domov, narave, tralali. »Vzamem belo … na steno / pristavim les v okvir, čisto ob njej. / Krivijo … se roke na njem, / v črnino zre, zre…« Toliko o svetlem 1999.
Morda je na tej točki bilo še premalo na glas. Smo se pa gužvali. O, ja. Cvetličarna ima pač, po prenovi, ta peh, da je zelo hitro lahko idealna za sponzoriranje Ete in onega mroža na konzervah. Pa dobro. Saj gre, saj bo. Maš to. Dihaj. Če gre. Če ne pa… Bo že.
In je bilo treba vdihnit. Kajti potem je Tomi povedal. Da bodo zaigrali še kaj. Malo verjetno zato, da večera ne bi bilo prehitro konec. Malo pa zato, ker pač. Zakaj pa ne. In bom zato kar na tej točki. O priredbah. Ja. Priredbah. Siddharta je včasih pridno žingala priredbe. Kateri band pa jih ni in jih še vedno ne? To pač moraš dat skozi. Kako boš dal skozi in če boš dal skozi pa je tisto, kar bande loči. Na one, ki bodo bandi dve leti, in na one, ki bodo šli delat avtorske štikle. Siddharta je že v osnovi izbirala itak najbolj prepoznavne priredbe. Kdo pa jih ne bi, če bi rad žagal orto rock? In to, kar so izbrali, pardon, ponovili, je prva liga. Liga prvakov. Zdaj, to so priredbe, ki ne želijo biti niti malo avtorske. Ker so jih v nulo skinili, je edino, kar ima smisel analizirati in primerjati, kako se Tomi znajde in počuti v teh štiklih. Svojih vzornikov, idolov banda. Takole gre: več jih je bilo, še bolje je bilo. Alive je bil kot komad, ki ga preigraš, da vidiš, če vse štima. In štima? Ja. Bolj kot Eddie Vedder ima Tomi zmožnost noro dobrih kitarskih solaž, ki jih je bilo vmes na nekaterih albumih in turnejih (pre)malo. Live and Let die je bil odigran zato, ker je tudi Tomi bil nor na Guns N’ Roses. Hej, še moja mama je bila nora na Gunse. In namesto Sweet Child O’Mine, ki mu najbrž res ne bi ležala, je izbral priredbo priredbe, ki je bila še najbližje Siddharti.
Nato je pa prišel Creep. Kaj si je Thom Yorke vmes mislil o komadu, dolga leta, vemo. Niso ga igrali. Pa ga spet. Ne moreš, da ne bi. Ker ja. In oni srednji del, ko moraš zavijugat, ko je treba resno zapet, je Tomi ftrgal gate. Kaj je delalo puncam. Na faking priredbo, ki jo Rock Radio zaigra ob 08.44, 11.12, 14.54 in 17.12. Se vidi, zakaj je šparal za kitaro, zakaj se je po tonih piflal November Rain in pokazal Primožu, kaj zna. In če je Enter Sandman iz prej omenjenega črnega albuma Metallice zaigran zato, ker je Primož B. samo letos šel šel štirikrat ali kolikorat na Metallico (na Dunaju so ga res noro fejst fajn žgali, upam, da ni razlog v tem, ker je James Hetfield zdaj v rehabu), je moral biti vseeno odpet. Oponašati Jamesa Hetfielda niti ni tako težko, če je publika milo, mikrofon pa tuš. Nekaj drugega pa je v polni Cvetki. Je šlo? Je. O, ja. Da ne omenimo, kakšen fris je imel Primož, ko je lahko po kaj, sto letih, odšprudlal wah-wah solažo. Če mu ni prišlo, mu najbrž še bo. In hvala bogu. Naj. In potem sta bili po setlisti še dve. Dve, za kateri se mi sanjalo ne bi, da ne samo, da bi Siddharta kdaj to igrala, temveč da to je igrala.
Epic od Faith No More? Me vi zajebavate? In ja. Tomi je to zdemoliral. Ka-bum! Najboljše od vsega. Zakaj? Ker je pokazal, zakaj »zajec v grmu« zacvili v Le Mavrica. Tomi ima več vokalnih person, okej, zna peti v rikverc (Eboran), žlobudranščino (Bonsai), bizarščino (Kloner) in še in še. In če lahko tako odkričiš, odrimaš in odpiliš Epic. Potem si to. Epic. Da ni čudno, da ti malo zmanjka sape in ugotoviš, zakaj je Zack de la Rocha iz Rage Against the Machine tako jebeno neponovljiv. Killing in the Name? Še enkrat: se vi zezate? Vi to resno? In je šlo. Upam samo, da bo tudi na drugem špilu danes, ker tako odkričati ponavljajoče se verze in na koncu sredinčasto še zarohnet »madafakeeeer!«.
Priredbe so bile tam kot, em, recimo temu fillerji. Morale so biti, ker Id praktično nima fillerjev. Nima mašil, nima štiklov, ki so pač tam zato, da albumu lahko rečeš album in da si nafilal cd vsaj približno do konca. In priredbe so bile zato, da so prišli avtorski štikli. In ravno take priredbe, liga prvakov od njih, jebeni mozart in beethoveen rocka, pokažejo. Kdo in predvsem kaj si.
Siddharta je Siddharta. Ko je šla delat svoje komade, je šla svojo pot. Še kasneje, ko smo izvedeli, da so Na Soncu, Apokalipsa, Opice in, od vseh, Ledena nasta(ja)le že v času Id-a, je bilo jasno, da je Siddharta imela tisto nekaj. Ne več. Imela je vse. Ni se bala zapodit v studio, najet tipa za introt in za producentsko mizo posadit praktično vrstnika, ki je o vsem skupaj najbrž vedel le malo več kot oni sami. Mogoče sploh niso vedeli, so pa trofili. Pot v x. Raztegnili so ga, uvodoma tokrat. Ampak samo da je Boštjan nastavil činele. Se spomnim, ko mi je sošolec Kamil v Brezju pokazal, v čem je finta. Ne samo, da je simpl ko pasulj. Eh. Na, tu maš. Pa me ni dol spravil, ker sem mel tisti orgazmični izraz na faci, ko sem pol ure drajsal eno pa isto, da se je ovemu skoraj zmešalo.
Pot v x je še vedno hit. Aham. Vidi se, zakaj. Ja, ker tekst. Ja, ker ga poznamo. Ja, ker ja. Ampak dela, ker tako gradi, raste, kliče. Ker je vsaka stvar že takoj zvenela kot »klasični rock«. Za marsikateri band bi tu bilo tudi vsega konec. Kako boš to presegel? Verz »v sobani poet sedi«, ki gre takoj skozi. Gre, ker je, kot je povedal Dejan Radičević, Siddharta nazaj prevedla v komade. Iz angleščine v slovenščino, pri čemer je Tomi ohranil spevnost angleščine. Bi radi dober fix ali le pot v x pa vprašanje, ki so ti ga, da ti je bilo nerodno, postavljale prfokse, ki so skušale biti kul, pa niso štekale, da samo sranje na police filajo. Tisti »sam je pravil, da je pisal, kar je čutil« pa je še vedno treba odkričat. Ne gre drugače. Zdaj sicer ne zapiska kitara, zdaj že Tomaž nastavi E-dur in a-mol tone, mater, komad si podajajo ko fuzbal žogo. Krik, oni, oktavski Tomiju mogoče ne znese več, zato pa publiki. Ne vedo iiiiiuuuujeeee. Saj res. Publika! Po starosti? Mešano na žaru, kar nekaj tudi takih, ki se z Emšom zlijejo z obletnico albuma. Samo da so. Da ni tam lažnivih, ki bi dobili denar, ki samo sranje na policah filajo. Nenazadnje, tik pred vhodom sem videl tri tipe, med katerimi je en silovito razlagal, da ja, da ima on to, da valjda, da so na guesti, pa, žal, ni zneslo. Ker je bil taki naval.
Slišat ne toliko Pot v x, ampak vse ono, česar ne boš slišal najbrž spet kakih dobrih deset let. Farmer, ljudje! Na poskok, mu pravi Tomi. Še »Joooužeee!« je zakričal na mali plošči Lunanai, kjer je živi posnetek totalni ska, tokrat pa so vseeno ohranili ritem, kakršen je na Idu. In hvala bogu. Pa ne da bi jim norca bril, ampak ker ti zdrav razum in sama logika dost’ dobr’ vedet’ da, da še farmer sam prekopaval bi zaman, o, pa naj bo še tako pregnan. Farmer je komad, ki ga je morala Siddharta posneti. Morala. Da je dala ven iz sebe komade treh akordov, kjer je tekst tako bizarno narobe prav, da ga še danes, ne da bi vedel, znaš na pamet. Kot zna Tomi solažo in band transpozicijo gor na B.
Ne vem za vas, ampak mene sta zanimala predvsem dva komada. Tista, ki ju skoraj nikoli ne igrajo. Ajde, L.E. se da slišati na že omenjeni mini plošči. In brez Ceneta je komad skoraj nekaj kakor pust. Je, jebiga. Če pa manjka solaža. Uf. Soprano saks. Pa tisto besedilo. In eye of the tiger kitarski moment. Do tega tedna sem bil zatrdno prepričan, da L.E. pomeni inicialki. Neke hude bejbe, take, ojštre, ki ji minuta smeha ne bi bilo zaman. Ne. Bi. Bilo. Zaman. Če kje, je tu Siddharta mene odpeljala, kot štirinajstletnika. Ni veliko opisljivih tekstov tipa »sam po mestu hodim / kolega srečam, a pravi / da ima doma otroke, ženo, hišo in še psa«. Takrat je bil Tomi star 22 let. Ja, leta 1999 so njegovi kolegi že vse to imeli, česar eni še pri trideset-in-nekaj niti slučajno nimamo. Ker »le krila misli me neso«.
Tam, v Cvetličarni, sinoči, tam sem šele razumel, kaj pomeni. Le. Krila. Misli. Me. Neso. Zdaj šele. Tomaž je zadaj praskal po klaviaturah, Primož je spomnil, kako je včasih motiv dajala kitara, in kar naenkrat si videl, kako nisi edini, ki imaš na ustnicah slovo »pride čas, ko zaživim v vetru / saj vse predolgo že lovim, ta prave si ljudi zlahka ali pa težko / samo da vse fino je«. Enjambement rock. Miselni preskok. Ko se besede prekopicajo iz enega v drugi verz. Moja želja, če bi bil kdaj dokončal slovenistiko na filofaksu, je bila napisati diplomsko s prekleto fajn droljastim naslovom »Nominalni slog Siddharte na albumih Id in Nord«. Albumih, ko smo eni vztrajno, s pešico v brk, kričali, kako vse samo fino je, ne da bi priznali, da nimamo pojma, o čem govorijo Tomijeva besedila. Ker da niti ne moremo vedeti, ker da niti on ne ve. O, ja. Se ve. L.E. Long Enough. Zdaj vemo.
Kot vemo, zakaj ni bilo tako megalomansko, ko sta Primož in Tomi razmišljala, da bi bil prvi spot za komad – Siddharta. Valjda najdaljši na albumu. Zakaj pa ne. Šest minut in pol, poljane, gore in band, ki se ga snema od zgoraj, torej iz helikopterja. Čisto resno, imate vse na Valu 202. In morali bi. Morda kdaj za nazaj. Čeprav… Mogoče pa ni treba. Mogoče je bolje, da Siddharta ostane za posvečene. Tam, skrita v morju, potopljena v svet Dalantika, kjer je klan malih ljudi sklenil svoja verovanje. In se vidi, smeh ujet med utopije utrganih pojav in ideje kvazi velikih ljudi. Kakšen test. Kakšni trije akordi. E. C. D. Kako to dela. Vsaka roka in lice in telo, vsaka pamet gre v nebo. Ko se se nemir ovija, ko se mir ubija vsem zaznamovanim. Če to ni načitanost, potem ne vem, kaj je. Naj se vidi. Naj. Naj se vidi Svet ujet. V srcu malih, ne na steni.
In potem solaža. Primož pravi, da je to moment, ki je najbolj topel, ko se spomni snemanja. Pa kako se ne bi. Ta solaža? Dvojna? Ko kitari mistično napišeta ep? Ko si poješ tone zraven? Ko se spomniš, zakaj. Zakaj vse to. Ja, ravno v tistem trenutku je, ja pa seveda, ravno predme stopil tip z ono mobilno kamero, hd ultra 4k qled ali kaj je. Pa se nisem motil. Air guitarsko sem risal solažo po luftu. In se spomnil. Vsega. Zakaj ima vse to smisel. Lajf. Ti. Jaz. Mi. Hesse, jebeni Hesse. Zato ime banda. Zato. Zato so ga upravičili. Ne ker bi bili pretenciozne pizde. Zato. Zato, da bi še leta kasneje pisali ime banda z enim d, s h ali z kdo ve katero tipkarsko še. Zato. Ker o hej, hej, hej ti v črnem, ti v zelenem, ti v belem. Zakaj ubijali so, ubijali so le povabljene.
Zato je šlo. Ubijali so le povabljene. Sicer je na koncertu prišla kasneje, ampak ubijalo je Nespodobno opravilo. »Tretjič smo ga mogoče danes igrali,« je povedal Tomi. Tretjič. In če sem dobro razumel, je v angleščini nosil naslov Human Price? Ali nekaj takega? Hm. Bo treba preverit. Je pa zdaj jasno, da je inspiracija film Nespodobno povabilo. So raje malo spremenili naslov, saj veste, avtorske, kaj pa mlad band ve. Eden od dveh akustičnih je ta. Nakazal je Nord. Nakazal klanje, ki bo sledilo in ki bo skelelo kasneje v Keltveku in Naivnem plesu. Nespodobno opravilo je najbrž najbolj Id-ovski štikl. Ja, ker psihoanaliza, ampak tudi zato, ker se začne s krikom, bolestno nemočnim, ter verzom »strah v slovo duši libero zaspi«. Še enkrat: strah v slovo duši libero zaspi. In v temi nad rjuho. Udari v glavo. To so teksti tekstopisca, ki je prekleto, frdamano, mogočno vedel, kaj želi povedat. Če pa sam vmes prebije četrti zid in zakriči: naj ponovim še enkrat. Ko dere se naglas, pleza na drevo, v momentu pade dol, ko ju vidi v rokah. Vse je zaman, vse je zaman, zaman, potem ko je bil lep kozarec, noter vino, samo kaj, ko je roka drsela za vrat, ker vse to je videl le spomin. Ker ne vidi vse, kar se zdi. Le misli si. Hm.
Zato pa ni bilo treba prav nič tuhtat pri paketu Le Mavrica in Stipe. Kako si ta dva komada ne bi mogla biti bolj raznolika, vsaksebi, nasprotna. Le Mavrica je trpeče, orientalsko nizanje, zgodba, roman, ep o dekletu, o katerem se samo slabo sliši, v očeh modro nebo, v duši pa vse drugo je kot zlo. Divje oči, noro telo, ne vem, kako na nogah stojim? Ubit razum, kako zabilo mi je srce, samo še danes sem tak, a drugi dan znorim. Zvečer junak, zajec v grmu sem v temi. Potem pa sanje. Njen obraz, njen obris, le glas iz ust njenih lovim, do nadaljnega komaajda živim. Kako. To. V. Živo. Dela.
In potem verzi verzov. Me rana skeli. Zaledenela me kri napaja. Za-le-de-ne-la. Ljudje. Zaledenela. Ni čudno, da »preveliko dozo lepega sem dobil«. A ko pomislim le, da v bistvu sem srečen, v barvah je naenkrat spet vse… V barvah. Takšna črnina, poprej. Modro nebo le v očeh, vse drugo tema, norost, divjina. Potem pa se komad, ko Jani iz basa naredi vremensko napoved, tako, lepo, odpre. Kot cvet. Ja. Kliše, poceni, lajna. Ne, ne. Ker ni vse lepo. Komad se nazaj zaprej, potem ko mavrica, ta lepa lepa mavrica, vse bolj bledi, se pojavi par, ki z rokami se zdravi in so res roke v ustih bile, ker nič ne boli, je le način, ki polepša ti dan in spomin. Le juban ti besno. Juban. Ljudje. Juban. Kdor ve, ve. Kdor čuti, čuti. Daj še ti. Ampak kaj pa… kaj pa… Če zame je arest azil?
Ni. Ker je tam zunaj realen svet. Le Mavrica je samo to. Je le mavrica. Čeprav je več, tisti hip, tam, v Cvetki, ko ti luči rišejo roke, usta, način in nebo, je potem tudi realen svet. Je svet, kjer potrebuješ Stipeta. Kolega, ob men. Pred mano je stal par, kjer se je punci trgalo, mešalo in po prvi kitici Stipeta, komada, ki ga sploh ni bilo na prvi izvedbi ida, komada, ki je dodatek, čeprav nikoli ni, komada, ki ga je folk fehtal tako zagreto, da je band res nucal varnostnike, med tem je ta punca z roko uprizorila »na gobec«. Mhm. Čisto zares. Stipe sicer nima saksofona, ja, žal, takšno je življenje, ima pa zgodbo, večno zgodbo o primitivcih, o življenju, ki na ulici mimo gre, kjer šut v ta malo njen bratec zabije in gre. Ampak prej še reče. Nekaj kakor. Dej denarja meni, denarja meni. Denarja. Siddharta v svoji ulični različici. Brez zob in z zadahom po vinu. Pred mano grozi. Tam nekje, za vogalom.
Pa še nekaj vemo. Da bo komad …, ki se izgovori kot tripike, vselej najbrž ostal tako zapisan. In vselej v angleščini. Čeprav bi lahko bil drugače. Pa ni. Ker gre za resnično zgodbo. »Še vedno skrit naslov,« je izdavil Tomi. Ni pa izdal. Kdo, koga, komu. Resnice tega kilometrskega komada, ki ga je tako nedavno pohvalil Tomaž, sam na prelomljeni poti do resne akademske kariere iz slovenistike in anglistike. Ne ravno zato, ampak kljub temu, da angleščina ni tako prepričljiva. Ker deluje prepričljivo, iskreno, avtorsko. Ne naučeno, ne napihnjeno, ne nadudlano. Tripike bi bil že v materinščini zajeban komad s tako opisljivim, doživetim, zgodbenim, odkričanim, prepričljivim, ampak v taki angleščini? V zgodbi o izgubljenem in najdenem? Prav je. Zares prav. Da bo zgodba, morda za vselej, ostala izpovedana, ne pa povedana. Saj sta se na koncu našla, band je spet našel ta komad, zakaj bi potem še sploh kaj povedali?
Tako je ostala le še skladba, za katero je Tomi nedavno rekel, da ima vsega preveč. Pa dve kitari, pa saksofon zraven, pa double time ritem, pa bridge, pa efekti, pa ska, pa uvodi različni, pa še kaj? Aja, dajmo še Vlada Kreslina zraven. Morda. Ampak Lunanai bo ostal hit. Meni brez Kreslina, ki ni prav nič manjkal. Bo hit ne zaradi četudi, ampak zato, ker ga je zajebano igrat. In četudi ima preskoke, pa dvojni bas boben, pa backvokale, pa nima Ceneta. Manjkal. Damn. Je pa Primož nadel klobuk. Ne vem, če je isti, kot na viktorjih, kaj, em, 2000, ampak eni smo se spomnili, kako je band v Cankarjevem domu, kot se je videlo potem v videospotu, znesel nad inštrumenti. Morda jim tisti kostumi, alufolijasto vesoljski niso najbolj sodili v koncept in kontekst komada, pa dobro. Bili so mladi in kaj narediš, ko dobiš te, ki ti dan kradejo, te prevarante.
Komad, v katerega si lahko spravil ne le staršev, prfoksev, prvih in predzadnjih ljubezni, kasneje šefov, sodelavcev in kaj vem koga še vse, najboljše, prav najboljše pa to, da si lahko v komad dal tudi sebe. So mi dejali, da sam bom ostal. Ne lirskemu subjektu, ne Tomiju. Ne. Meni. Ne mine namreč dan, ko ne nosim okov. Ja, prihodnost je takrat delovala freh zajebano, ampak v vsem je podton, upor, je to, kar Id je. Podzavestna borba. Če boš premagal sebe, svoje notranje dialoge, če boš kričal, da mi Lunanai posije na mesto izgubljeno, le takrat potopil bi vse, kar izdalo bi me. Seveda je komad mračen. Lahko se bere tudi kot zadnje sporočilo. Če pa gre tudi za slovo. Ampak dokler je še retorično vprašanje, dokler Primož in Jani pomagata, pa mi zraven, ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam sam si?. So dejali. Da sam bom ostal. Pa tisti osamljeni stol. Še je.
Še. Zicleder se mu reče. Stol ni bil, kot se je izkazalo, tisti v šoli. Marveč oni doma. V otroški sobi. Stol, na katerega sedeš. Najprej misleč, da gre za kazen. Za domačo nalogo. In potem si sedel. Ja, Id se je poslušalo sede. Diskmani še niso imeli antišokov, vsaj ne taki, ki niso stali pol bajte. Zato je, evo, šlo. Za to. Za sedenje na tistem osamljenem stolu, za pesnika v sobani, za klan »malih ljudi«, za Stipeta, za zaladeneli arest azil, za vse to je šlo.
Predvsem pa je Id album, ki je imel zalogo. Bil je arhiv, skrinja, skrinjica. Ni ne Pandora, ne Dorian Gray. Ni dal le komadov, ki so nato dobili mesto na Nordu. Ne. Saj vemo, kako gre. Le kaj v tvojih je očeh… Ledena. Ledena je komad, ki je Siddharti ne toliko rešil, kolikor na novo naredil, osmislil, podaljšal in polepšal kariero. To je največji zaklad. Lepo je Tomi povedal, kako se je Ledeno, sicer bog ve v kaki verziji, dalo slišat. Dalo. Nekje tam. Do Vrhnike. Dlje demo posnetki, bootleg kasete, na črno, ki so si jih od Šentvida dalje talali tisti, ki se niso prepozno rodili, niso prišle. In tam je tudi bil komad, ki ni bil nikoli izgubljen, vselej zgolj in samo najden. »Čisto za konec imamo še en komad, ki mu ni bilo usojeno, da pride na prvo plošči in niti na drgo, da ne govorim o tretji, četrti, peti in šesti. Šele tam nekje na sedmo, osmo?« ni Tomi niti dobro vedel. »Zaprla se je za skoraj 20 let, pa se ni čisto ohladila.« To pa drži.
Ni se. Tudi Id se ni ohladil. Ni čudno, kako je šlo fantom, možem, očetom, stricem na smeh. Tudi in morda še zlasti Tomiju. Videl, da je nekaj naredil prav. Da je Id dal skozi. In ga ni šel ponavljati, čeprav smo ga cukali, pa fehtali, pa gurali, pa kritizirali, pa, to še najbolj, neutrudno primerjali. S samim sabo. Ampak Siddharta je šla naprej. V dobrem in slabem. Pa ostala. In se vrnila ter pokazala, dokončno, zakaj je morala naprej.
Nenazadnje, tudi Herman Hesse ni napisal samo ene knjige.
Zdaj vem. Id je klan “malih ljudi”. Je podzavest. Je nezavedno. Je “neorganiziran del osebnostne strukture, ki vsebuje človekove osnovne, instinktivne nagone. Je vir telesnih potreb, želja, želja in impulzov, zlasti njihovih spolnih in agresivnih nagonov. Id vsebuje libido, ki je glavni vir nagonske sile, ki se ne odziva na zahteve resničnosti. Id deluje po “načelu užitka” – psihična sila, ki motivira nagnjenost k takojšnjemu zadovoljevanju kakršnega koli impulza.”
In v Id-u, prosto po Freudu, ni ničesar, kar bi se lahko primerjalo z negacijo … Nič ni v id-u, ki bi ustrezalo ideji časa.
Freud je imel res prav.
Ne gre za čas. Gre za nadčas. Aaaa, to je torej – Id.
To.
In spet naenkrat se ne najdem. Ne najdem besed.
Le ponavljam: le-de-na, le-de-na, le-de-na.