MUZU

MB Štof: Milenijsko lulanje

Najprej se prepričam, da ji je slabo. Ker ja. Lahko ti je slabo tudi iz riti. Saj pa veste. Ampak da bi bilo slabo njej in še štirim, petim, šestim, ono, vsem po spisku? A-a. Tako slabega špricerja ali kebaba ne fašeš nikjer. Ne v mestu, ne več, ne nikjer. In potem vidim. Da punca lula. V počepu. Ha? Kar, ono, vpričo vseh, pol metra stran, tu pred mano, tabo, nami? Gledam in gledam in gledam … Ona lula. Gate dol, hlačke dol in počep, kot da bo letela 240 v Planici. In še malo si mrmra poleg. Mmmm. La la. Bla je … Mmmm. In ugotovim. Da si mrmra Sladka kot med od Mi2. Lula in si poje. Lula kar tam, po ploščicah, ob zid, gor po UŠC Leona Štuklja.

Skušam ne buljit. Ne, ne tja. Ne bodite perverzni, punca je bila najbrž še fejst dijakinja. Pač pa sem se trudil ne zijat v celo situacijo. V fenomen. V novotarijo. V trend. Delam se, da ne vidim pravzaprav nič. Že zato, ker je taka tema, da upaš, da vsaj ščiješ ti sam po sebi in ne kolega vis a vis, ki ga skušaš ne gledat v fris, ker na mobilnih pisoarjih ne smeš gledat nikamor drugam kot strogo ravno. Nismo hodili v vojsko, jebiga, mamini sinkoti, zato ne vem, kaj pomeni »stoj mirno«, ampak najbrž je nekaj takega.

Mobilni pisoarji ali legokocke dixiji, kakor hočete, so namontirani na plus, na križec, kao za štiri pubece, torej take, ki v H&M še dobijo majčko, torej tisti androgini dripci, sicer pa so bolj primerni za dva deda, ki poleg pice še spijeta tri pire. Mimogrede, ste že kdaj scali na plastičnih mobilnih pisoarjih? Ko sem šel prvič, kaki dve leti nazaj, me je zalilo. Še danes verjamem, da nisem poscal samega sebe, da me je zalilo samozalivanje, ampak da bi bili mobilni pisoarji tako napredni, da bi se še samoizpirali? Hm. Že zato imam tremo, pa načeloma s tem nimam težav. Samo pred mobilci. Ampak če te fejst scat tišči… Ni ravno važno, s čim je naparfumiran drek v plastiki, ne? Samo, da je.

Najprej si mislim, pardon, upam, da je to osamljen primer, bizarnost, eksces, pač nekaj, kar se zgodi, ko je velika sila. Pa ne. Šla je ta, pa druga, pa tretja. Niti poščijem se še ne, pa hitro ščijem, raje večkrat kot dlje, ker mi tisto mencanje, ko misliš, da si vse otresel, pa vseeno rišeš lužico v gatah, pa sta dve že objemaje lulali. Najprej so še naredile oni ritualni, skoraj indijanski krog, ko punce skušajo pač s telesi narediti neke vrste wc živi zid. Ne več. Ne te generacije. Lu. Lu. Lu. Pride, gate dol, počep in gremo.

Pa si mislim. Glej, kaka vrsta je za hajzl. Glej ti to. Kot da je kaj zastonj. In je nefer, seveda je, logistika je pač jeba, ker bi bila rešitev za razlike v fizonomiji med lulčki in lulikami ekonomsko neupravičena. Ali pa si vsaj to pravimo. Bolje, si lažemo. Šele ko imaš punco, ono, res rad svojo punco, bodimo iskreni, ugotoviš, kako nefer je, da se ti lahko poščiješ po varnostniku, one pa marljivo stojijo v vrsti in sploh ne menca tako fejst. Kamena lica. Ker sem hiperempatična drolja, mi je toliko huje in bi šel raje stat v vrsto in potem bleknem nekaj takega, kot je »samo ve ziher lažje držite, ker vam urin ne gre v neki eksterni ud«. Seveda potem, ko sem se že poscal. Drolja sem, drolja.

Opravim svoje. Pride novi kandidat za mobilca, pardon, čaka, mislim si, da bo šel direkt, da je taka sila. Pa ne. Gleda on, kako pride naslednja. In isto. Vsakič isto. Pride punca, pogleda, gre proti kotu, ki ni v taki temi, ne kaj večji kot sicer. Sleče se in lu lu lu. Niti ne več ob zid. Kar tam. Po ploščicah, zunaj, na prostem, ob dvorani, folk mimo hodi, ona pa se ne pusti motit.

»Pa doooobro no …« sikne tip.

Niti pogleda ga ne ova. Tip ofna šlic, se postavi, pogleda njo, pogleda mene.

»Mislim … Kam smo prišli …«

Gledam ga in začnem zlagat skupaj te vrstice. Ja pa hvala bogu. Ja, seveda, itak, valjda, da ni kul, da ni okej, vsi bi morali higienično lulat, samo, daj no, kje pa vse mi tipi že nismo scali. Halo. Pa bi nas lahko ravno tako vsak gledal not v tiča in kričal, ker zalivamo nehigienično nekaj, česar ne bi bili smeli.

Čakam svojo drago, ki marljivo menca. Saj potem se tudi ona, kako uro kasneje, vrhunsko prerine, ker nimaš druge in sem ponosen nanjo, ker ima potencial za Die Hard 7. Če bi bilo obratno, bi se mi tipi vedno na takih prireditvah, kot je recimo Ftrgatev, kjer se za kako uro, ko valjda vse najbolj scat prime, vsi spravijo na hajzl, no, če bi bilo obratno, bi se mi itak vedno spolamali. Ampak se ne, ker lahko ščiješ tudi po zunanji strani dixija gor po dixiju, ob dixiju, nad dixijem, pod dixijem.

Razmišljam in vmes slišim dve pupi, ki eno malo bolj močno kolegico, ki se postavi v vrsto, nagovarjata, naj gre še ona. Seveda se brani, okleva, tuhta, išče izgovore. Samo kolegici sta vztrajni. Fejst vztrajni.

»Daj nooooo zaj bojoooo Midvaaaaaaaa, ne bomo zamudleeeeee. Saj te boma držaaaliiiiiii.«

To je zaleglo. Pa so šle, lepo ob ograjo, sta jo objeli, vse tri so počepnile in gremo. Lu lu lu. Ono, če bi iztegovale noge, bi gladko bil kankan. Nekaj kakor ponosen sem bil. Prav je. Naj. Zakaj bi mi scali po ograji, mimo, po sebi, v gate, po dixiju, mimo vrste, one pa bi naj se držale pravil? Ker kaj? Če se sleče in če se ne ziba preveč, torej da se v počepu ne polula, kaj pa je to takega?

In sem bil vesel. Da to ni sploh več nič takega. Da lahko tudi one. Da ni sramu, da ni stigme, da ni neenakosti. Ker saj se tudi mi tipi razgalimo, ne? In če bi one buljile, kaj bi rekli? Zato pa. Kapo gor, hlače dol ali kako že.

Sploh zato, ker bilo je tudi na Špricerfestu. Tam, ob zidu na Trgu Svobode, tam ko ni ne več ex Vinag in ko se še ne začne mestna kavarna. Tam vsem ja. Stali so trije diksiji, kot vedno prepoznavno nagravžno grdi. Pa saj ni nič narobe z modro, samo pač. Vidiš dixi in pač, fuj. Samo boljše pa to kot gor po zidi, ne?

No, kakorkoli. Grem te ene šestnajstič hcat. In naenkrat vidim, da pri tretjem, čisto ta desnem diksiju, ni glih neke gužve več. V bistvu… Dobenega. Odprem vrata in… Pa kak to folku rata. Ljudje. Pa kaaak? Kak se lahko posereš pol metra nad lukno. Gor po steni. Pa kaj vi žrete, ludi? Kaki sunek mora to bit! Kak to rit tak nastavite, e, to mi ne bo jasno.

Valjda, da mi je šlo gor. Vam ne bi? In tak zaprem vrate in onemu, ki pred vrati testira parkinsona tak, kot da bi v fuzbal živem zidu stal, rečem, ono, vljudno, da naj raje nea lazi not. »Kaj te neom not hodo, kaj nea vidiš, kak mi je sila?!?!?!« me je valjda našrajal. Te pa idi, sn si mislo. In je šel in takoj oteral vse nekam, laufal vun, se držal za lape, komaj dihal in šel po steni scat.

Ampak to še ni bilo najboljše.

Grem pol stat v eno od dveh vrst. Čakalna doba? Gruškovje avgusta. In tak stojim, saj se nekak te premika. Pa pride vzadi, čiiiisto vzadi en diht model, kaj te vem, slabih pejeset, pa se prime malo za pas, malo za jajca in nam zašraja:

»Kaj vi mate kartico zvestobe? Če nimate, maaaarš!«

Valjda smo se mu režali. Samo ko smo se režali in spoznali, da stojimo v unisex vrstah, eni in drugi, je ena gospa seveda vprašala.

»Kaj ta je ženski?«

Pa ji je en drugi zino.

»Ne, toti je mednarodni.«

 

Komentarji

komentarjev