MUZU

Slovenija, njihov in naš dom(a)

»Ne moreš se imeti za pravega Dolenjca, če nimaš vinograda.« – Robert Yebuah

 Erasmus študenti žurajo v ponedeljek. No, vsaj mislim, da žurajo v ponedeljek. Zdi se mi, da jih slišim dol čez okno. Da pa ne bom nepošten in bo Erasmus prehitro Orgazmus. Kajti vidim jih tudi, kako lazijo na Piramido, gor v hrib, ali po mestu ali kako pridno študirajo. V skupini. Vselej so pogrupirani. Predvsem Španci, ki jih je toliko, da mi je lani direktorica zavoda za turizem razlagala, da so signalni stebri v Mariboru zaznali veliko Špancev. Na zavodu so jih šteli za turiste, pa dobro, saj kdo bi lahko rekel tudi, da je vse to intelektualni turizem. Ampak ja. Pridejo, so, grejo. Redki radovedni Španci ostanejo.

Ampak generacija, dve prej, ta je pa ostala. Prišli so študirat v nekem čisto drugem času, drugih okoliščinah, hej, v drugo državo. Prišli so kot pozitiven efekt društva neuvrščenih. Za nas, generacijo, ki je zamudila vse in mora sama sebe guglat, ali smo x, y, z ali milenijci, je vse tisto, kar je Jugoslavijo delalo veliko, svojevrstno bizarno enciklopedično znanje, ki pa prihaja predvsem po ustnem izročiču. Vprašajte starše, če vedo, kdo je bil Lumumba, kdo Čombe, kdo so bili »naši« veliki prijatelji in kdo ne. Kaj je Gadafi prinesel v Jugoslavijo, kako so Tita sprejeli v Severni Koreji in še in še. Pozitivni efekt je bil, ob gospodarski izmenjavi in občutku, da takrat predsednik ni domala plačal ali se samopromoviral za foto termin v Beli hiši, da so včasih še vedeli, kje je kaj v Afriki, denimo. Pa ne samo s prstom po zemljevidu.

Prišli so torej, tam globoko v šestdesetih, študentje, ki so postali strokovnjaki, umetniki, intelektualci. Od vsepovsod. Res. Od vsepovsod. Indija, Irak, Uganda, Zimbabve, Gana, Alžirija, celo Čile. Vsaj vse te države so naštete v dokumentarcu Slovenec po izbiri, ki je nastal na podlagi razstave Afrika in Slovenija: Preplet ljudi in predmetov. To ni tako enostavno izhodišče, kot se morda sliši. Face moraš potem premaknit, tudi razstava je imela svoj material, seveda, ampak to zložiti v dokumentarec, ki povrhu zloži skupaj duh nekega starega, polpreteklega časa, ki se še ni iztekel?

In kako jih Aleš Verbič zloži in premakne! Uf! Slovenec po izbiri je dokumentarec, v katerem lahko vsak vidi tisto, kar hoče videt. Tudi če noče. In lahko na tak način veliko izve tudi o sebi. Zakaj? Ker vidi, da Peter Bossman ni bil eden in edini tak primer. Še zdaleč ne. Najboljše pri tistem Bossman & Kangler vicu (Od kod si pa ti? – Iz Gane. – Kaj bom te vgibo!?) ni bilo to, da je bil kanglerizem lahko tako firbčen. Ne. Najboljše je to, da je avtomatsko predvidevalo, kako dobro, jezikovno dobro, lahko Peter Bossman pade not v vic. Sede.

Ni težko videti, zakaj. Poslušati zdaj, skoraj že pet desetletij kasneje, vse te posivele, ampak ponosne, načitane in »človeške« ljudi, ki so prišli v SR Slovenijo, je izkušnja sama zase. Krasno je poslušati ljudi, ki jih sicer ne samo da ne slišimo, ampak smo iz njih po ovinkih slišali le iz druge roke, kakega filma in polrasističnih vicov tipa, da v Mariboru, kjer tudi ni bilo malo študentov iz daljnih krajev, eni v temi brez glave hodijo čez most. Saj še danes, hote ali ne, pogledamo, ko vidimo koga, ki ni takšen kot mi. Marsikdo že zato, ker pač nismo tako multikulti družba, kot si radi mislimo, da smo. Gledamo, ker tega pogosto ne vidimo.

Ampak da ne bo recenzija zdrsnila v sfero političnega… Čeprav je seveda tudi ta dokumentarec posledica, ne pa, hvala bogu, vzrok politike, saj smo ljudje politična bitja. Smo. Ampak Slovenec po izbiri prikaže tipa, ki je prišel sem od daleč stran tukaj ostal in postal slovenski državljan. »Ne moreš se imeti za Dolenjca, če nimaš vinograda,« je najbrž ključni del dokumentarca. Robert Yebuah, upokojeni inženir metalurgije, sedi v svojem skromnem vinogradu in razlaga, da je kultura življenje in da se moraš prilagoditi kulturi, če želiš živeti. Smeh je tako pristen kot je pristen dolenjski cviček. Najbrž ga ni bolj dolenjskega ali pa, bolje, slovenskega stavka, kot je ta. Ali ko nam nekdo, ki je prišel iz Afrike, pove, da »tehnološko razviti smo, ampak družbeno smo primitivni do daske. Nič nismo spremenili. Vse kar delamo, je zakon dzungle. Preživi močnejši. Kot družbena bitja bi morali drugače. Mir, varnost in blagostanje morajo prevladati na planetu. Takrat bomo lahko rekli, da smo civilizirani.« Lekcija lekcij.

Ker ne gre zato, kateri potni list imamo. »Ni dileme, ali sem Slovenec ali Alžirec, sem človek« in »sem nepalski Slovenec« so prekrasne misli prekrasnega dokumentarnega filma, ki je predvsem reklama za to, kakšne pozitivne učinke ima lahko tovrstna asimilacija. Ti ljudje, ki nastopajo v dokumentarcu, bodo sicer večno razpeti, vsi, en za drugim, na koncu poudarijo, da pravzaprav ne morejo več nazaj, tudi če bi želeli. Ne v Indijo, kaj šele v Irak. Saj tam nimajo več nikogar ali tam ni nič, kar bi ostalo. Hamed Mazouzi je upokojeni prostorski načrtovalec, Arkan Al Nawas je krajinski arhitekt in slikar, Dr. Richard Sendi je urbanist, mag. Aswin Kumar Shrestha je častni generalni konzul Nepala, ki je bil tako vesel, ko je namesto v Beograd prišel v Ljubljano in zagledal Alpe. Max Zimani je prišel iz Zimbabveja študirat računalništvo, zdaj pa vodi Skuhno. Vsi so predvidevali, da se bo čas razvil drugače, kot se je. Tudi Slovenija. Morda še zlasti Slovenija.

Zato je Slovenec po izbiri njihova Slovenija, ki je neločljivo tudi naša. In na to moramo biti ponosni. Ne glede na čas, politiko, okoliščine. Ljudje v tem dokumentarnem filmu so ravno to. Ljudje. Ali, kot bi rekli sosedje: ljudine.

 

 

Komentarji

komentarjev