Bilo je, em, v, em, četrtek? Ja. Četrtek. Včasih, ko iščeš inspiracijo, greš k Domnu v Gramofonoteko. Ne zato, da bi inspiracijo našel tam, eh, ste smešni, tam ima samo bigl al kak je pesu ime inspiracijo, ampak da pozabiš, da si jo sploh iskal. In, e, tako sem šel v četrtek tja za dobre pol ure in tam nabasal na resno razpoloženega modela, ki je imel res dobro poanto (med kopico bolj majavih), da Maribor zanj, pa ne da v tem uživa, ker ne, ni mesto. Ni, jebiga. Nekako smo, ampak ne več kot dva piva kasneje, prišli do ugotovitve, da je po tej definiciji itak pravo mesto le Beograd. Če se že gremo tak. Na veliko. In smo se šli tak. Ker je tip rastel gor v Sarajevu, ga je bilo, do neke točke seveda, zanimivo poslušat, kako vidi Maribor. Ker pomisliš, kako ga vidiš sam.
Kajti po neinspirativnem četrtku je potem prišel črni petek, poln luči. In ljudi. Moj bog. Kislo mi je bilo, takoj, jedko pravzaprav, ker sem še dan prej kimal, da Mariboru včasih čisto malo zmanjka pa bi res bil tako velik, kot vsi ponosno in pogosto tudi upravičeno, včasih pa seveda niti malo, mislimo, da je. In kako velik je bil Maribor na petek, 29. novembra 2019! Ljudje! Pa ne zato, ker so večer prej v Ameriki mazali purana in nam namesto purana, ajde, da bi te vsaj totega vlkega purana tiščali noter v premajhne pečice, raje uturili, da si moramo, ne da bi dobro vedeli zakaj, kupiti televizijo za na hajzl, zofo za na balkon in kavni avtomat za pesa.
Maribor je bil, v petek še posebej, res mesto. Ono, mesto mesto. Koliko otrok, koliko mamic, atic, babic, tet, stricev, parčkov, lutalic in kaj še je ljudi. Zaradi lučk, jasno. Zdaj, Maribor nima vaaaau efekta, ki ga imajo v Ljubljani. Nimamo. Pika. Zakaj, je dobro vprašanje, ki bi imelo kakih sedemnajst odgovorov. Ampak nimamo. Pri nas to naredimo še vedno šlampasto, štorasto, ampak po naše štorasto. Otroci iz OŠ Prežihovega Voranca so tako lepo zapeli, res lepo, pohvale, da je bilo v materinščini, pa se jih je tako slabo slišalo. Če se dobro spomnim, je bilo tako že lani. Da ne morejo malo bolje porihtati ozvočenja. Saj razumemo, ja ja. Doma moramo peči kekse, veseli december ni pijanica na tergi, če smo dobro razumeli župana. Malo je – bolj kot na Johna F. Kennedyja – spomnil na Edvarda Kardelja, ki je rekel, da ti sistem ne more zagotoviti sreče, lahko si jo zgolj sam. To ima župan najbrž prav. Veseli december se skriva v pridevniku. December ni v glavi, no, lahko ga žingate tudi marca, nič hudega, ampak veseli je pa stvar posameznika. Ampak kakorkoli … malo boljše pa bi lahko bilo tehnično in logistično izpeljano. Ni ravno vaaaau moment, če voditelj, ki ga slišimo vsako tretjo besedo, ker mikrofon crkuje, sicer prikupen in res pripravljen, takoj po koncu prvega odštevanja reče »tam zadaj so se lučiiii prižgaleee, samo jih ne vidite, ker so za vami«.
Tako ostanemo pri tisti jelki na Trgu svobode, ki bo tam do konca časa in bo najbrž tam še zatem. Trg svobode je trk sprememb v času. Naših sprememb. Dule Vaupotič je imel tam govor, na katerega, kaj, petindvajset let nazaj ni bilo nobenega. Jelka na Trgu svobode je tam iz enega samega razloga. Ker je vedno bila tam. Ono, kot je Jože Jagodnik dolgo govoril, kako je Maribor bil prvak, je in bo. Maribor vmes, itak ne velikokrat, ni bil prvak, jelka je pa tam še vedno. Tam v kotu, tam, kjer so letos tržničarji rekli in to zelo ojštro, da se pa pač ob sredah in petkih ne mislijo selit. Ni teorije. Zdaj so sicer ob Partizanski, ker so spet premaknili drsališče. V bistvu se v tem mestu premika lahko marsikaj, skoraj vse, razen tisto, kar bi bilo nujno, da se, pa se ne znajo zmenit. Znajo, znamo, ni pomembno, rezultat je isti. In tako, kot so premikali sem pa tja in tja pa sem mariborsko knjižnico, da se na koncu ne bi nič premaknilo (da se o kinu ne menimo), tako je tudi z jelko. In Kodžakom.
Da bi v mestu radi premikali, je začutil tudi župan. Napovedal, ne, obljubil je, da, obljubil, pred otroci in njihovimi starši, da bodo prihodnje leto lučke tudi na Glavnem trgu in Slomškovem trgu. Dobro. Fajn. Fino. Sploh Slomškov trg ima potencial še za kaj razen za avtomobilske lučke, od Glavnega trga pa že zdaj, ko čakamo, ali bodo našli nafto ali ne, ne pričakujemo nič več in nič manj kot spektakularno fontano in najboljše granodioritne/tonalitne kocke na svetu. To si zaslužimo.
No, in tako smo šli, kot se gre tradicionalni, po poti Prižiga lučk. Poanta je, da si program lahko skreiraš tudi sam, a priporočeno je, če greš za osvetljenimi glavami. To je daleč najboljša varianta, če seveda ne bi bilo tooooooooooolko folka. Kaka gužva. Že na Trgu svobode, ko se je spet odštevalo in sta zasvetila res lepa jelka, ja, res lepo najdejo, tu nimaš kaj, in lučke na Piramidi, kar spet nima tistega ultimativnega »vaaaaau« efekta, ampak pomembno je, sploh v tem času, da se ves čas nekaj dogaja. In na ta način je Prižig lučk krasen, ker druga plat, če greš na Prešernov trg v Ljubljano, je ta, da tam čakaš, stojiš, čoriš, prižgejo lučke, vaaaau, kušneš se, zaližeš in objameš in to je to. No, ni samo to, seveda se poje, otroci, govori, župan najlpešga mesta na svetu, de, ampak v Mariboru pa gre povorka naprej, procesija te privede do Grajskega trga. Mariborčani, čeprav se komaj kaj premakne, ne znamo biti pri miru že poleti, kamoli pozimi. Škoda, da niso ognjenega plesa s kraljico svetlobe izvedli malo nižje. Grajski trg je neke vrste naravni amfiteater, zato se bolje vidi, če se nekaj izvaja nižje dol, proti Vetrinjski ulici. Ampak kakorkoli že, kdor je videl, je videl, kdor ni, je lahko zavohal kerozin ali karkoli že bruhajo ognjene kraljice.
Vilinsko mesto je itak hit, ampak je malo težava, če ne vidiš, ali je Sebastjan Lukovnjak sam na odru ali z Leonartom ali kakorkoli. Ampak ni to poanta, najboljše je, da če kdo s povorko zaluta, ima tako trailer svoje vrste in lahko vidi, kaj vse mesto ponuja. In Vetrinjski dvor res ponuja. Res res.
Kot tudi terg. Jasno. Terg bo vedno terg in četudi letos ni nosljal Vlado Kreslin, ni bil obisk švoh. Niti malo. Četudi smo se že veliko pošalili na lasten račun (in tuj zaslužek) o tem, kako bomo imeli vsega boga z Ed Sheeranom vred, samo pač s prstom po zemljevidu oziroma na videu, ni taka velika finta sam program. Tu dam županu delno prav. Jeba je samo ta, da sam keksov res ne znam pečt, jih pa, ajde, rad jem. Kar pa ne pomeni, da kak dober špil ne sede. Pa je lahko svašta, od Siddharte in Mi2 v preteklosti, ko je terg raztergalo, do Nine Pušlar ali Tonyja Cetinskega, kar je čisto okej izbor za širšo populacijo, vsaj tako ugibam čez prst. Trg je predvsem zelo lepo osvetljen, kar je nekaj, s čimer imamo celo leto problem, pa zdaj šele vidimo, kako je, če so stvari malo bolj svetle. Probajte, recimo, v dežju ponoči čez Trg svobode. Vso srečo.
Seveda luči onesnažujejo. Ja. Zato ekscesi niso okej, ampak ne gre za to. Tudi Rotovški in Slomškov trg pa tudi Glavni, če smo že pri tem, niso med letom zadostno osvetljeni. Niso. Pika. Luči so ravno toliko nastavljene, da ne oklevaš, kako bo Razkolnikov zdaj, zdaj pokukal kje izza ovinka. Zato je lani tako zelo zadela Lumina, še posebej, če ste šli z organiziranim sprehodom, kjer si lahko spoznal, to pa je bil vaaaau moment, da ni vsaka lučka, no, lučka. A-a. Ste smešni! Letos je Lumima, bodimo iskreni, malo bolj skromna, sploh inštalacija na robu Slomškovega trga, tam, kamor niti avta ne stiščiš, bolj žalostna, četudi impozantno nastavljena. Še najboljša je umetnina svetlobne inštalacije na Rotovškem trgu, ki pa je sploh zdaj, ko (si) obnavljajo Glavni trg, tako pozabljen, da se bojim, kako bo zadeva šla mimo. Kar je škoda, ker otroci bodo res fascinirani, ko bodo stopili na gumb z nogo in se bo lučka vrtela. Probajte. Skriti hit, mali, a sladki cuker.
Tako ima Maribor, ko je mesto mesto, vsega po malem, nikakor ne preveč. Morda ne potrebuje vaaau momenta, ker je še vedno mesto, kjer ti najdeš dogodek, dogodek ne najde tebe. Kot je bila sijajna otvoritev v UGM. Župan je rekel, da ni imel namena govoriti na otvoritvi razstave Mete Grgurevič, kako odpičena umetnica in kako spoštovana, noro, ljudje, ampak je povedal vseeno, da »luč je lahko upanje«, kar je seveda znucan kliše, vsak župan ali politik mora to enkrat v lajfu očitno zinit, ampak vseeno dobrodošel. Včasih je mogoče bolje biti tiho, če nimaš česa povedati, ampak videlo se je, da je UGM-u godilo, ko je župan govoril o delu in trudu.
Tako mesto, kot zna mesto biti v UGM, zna biti mesto rekdokje. Razstava Nemogoči mehanizmi je nemogoča za razumevanje s konvencionalnim razumevanjem. Se premika, skoraj ves čas, migeta. Dokler seveda se ne ustavi vse ustavi, ko pridete do prostora, kjer je parket najbolj škripajoče legendaren, in potem tam na podestu, ki je, pazi to, skoraj isti parket, le da bojda narisan, kot mi je namignila kustosinja Simona Vidmar, tam, na podestu stoji ona. Meta Grgurevič. No. Stoji, sedi, se obrača, bojda je zaplesala. Njeni kinetični sistemi v več dimenzionalnih postavitvah (tega nisem namudril sam, piše na strani UGM) so lahko malo tudi groteskni. Ne dotaknejo se te kot klasična slika. Ima pa tebe, da bi se ti dotaknil premikanja. Kot da bi bil želel ujeti njen notranji (ne)mir. Pa ne samo njenega. Šele doma sem ugotovil, da je Jure Grgurevič aka Bowrain pritiskal tipke klavirja, ki je pospremila bizarno vizualizacijo in še bolj bizarno vrtenje obleke.
Premik časa, prostora, modernizacije, človeka. Ni majhna stvar, da te Meta Grgurevič z napisom »Galanteri mehanik« na zlatem napisu, ki ji visi na zatilju, tako premakne. In to na taki dan. Črni petek. Prižig lučk. Na dan, ko je vsega preveč, pa včasih rabiš tako malo. In spoznaš, da morda sploh ni pomembno to, da bi umetnost razumel. Nekje v tekstu je omenjen tudi Marcel Duchamp, saj veste, tip, ki je iz pisoarja naredil umetnost in kariero. To je neke vrste za-vsakega-nekaj umetnost. Povej mi, kaj vidiš in povem ti, kdo si. Arhaizem, totalni, do fundamenta. Na prafaktorje razturano gibanje. Meta Grgurevič, letnik 1979, je premlada in rojena v napačnem stoletju, da bi nas spomnila, kako so naše babice na kolovrat ali singerico delale za nas. Ah. Dajte no. Nas pa preplaši in pomirja hkrati. Vsaj mene. In pripravi, da si na glas priznaš, da ne štekaš točno, ampak važno je, eee kje si Galileo, da »in vendar se vrti«.
In tako se vrtimo mi v mestu, ki je mesto, pa rečite kaj hočete. Je mesto mesto. Seveda pizdakaš, ker je vsega preveč, ker bi bil in na razstavi in premieri predstave Mostovi in bogovi hkrati. Bi bil, kdo pa ne bi bil, kak dobro so Partljiča ovenčkali na posterju za predstavo. Kjut. In bil bi tako na Lačnem Franzu na Štuku, kar sem bil, in Ani Pupedan v Gustafu. To je ta frdamana »zakaj vedno vse na isti dan« logika. Ko perverzno celo upaš, ha, tu mate, ni obiska, kaj pa se ne morete zmenit.
Pa ne. Je puno. Puno puno. In je svetlo, ker svetlobo pač rabimo. Ampak da jo cenimo, rabimo tudi temo, kar dobro vemo. Zato je najboljše, ker se prižig lučk, veseli december že novembra in vse, kar spada zraven k temu času leta, začne na Trgu generala Maistra v taki trdi temi. In nadaljuje, kjerkoli hočete, da bi se nadaljevalo.
V korejskem filmu Parazit je dober citat, da je bolje živeti brez načrta, ker če nimaš načrta, potem tudi ne more nič it’ narobe. Morda je to dobra popotnica za popotovanje po Mariboru. Ki je mesto mesto.
Bis. Pazi, v apfelstrudel pijačo lahko dajo malo preveč cimeta. Kozarci so po ojro, ne vem, če na vsakem štantu, dobite pa denar nazaj. Zelo grejo v promet hot-dogi, ti so po tri ojre. Najlepša jelka je mogoče na Glavnem trgu.
Da ne pozabim. Bi vi znali na Štuku potegnit vodo? 😀
