MUZU

Prišo je, o prišo, drugi Rudolf Maister

Vsaj dvoje je v Ljubljani postavljeno narobe. Najprej, Jože Plečnik je lepo ustvaril marsikaj, slava mu, prelepo Tromostovje, NUK, ovo ono, ampak stadion za Bežigradom je obrnil narobe. Na-ro-be. Dobro, Bežigrad ni bil mišljen za fuzbal, česar se v prestolnici že poldrugo desetletje kar pridno držijo in si grdo nagajajo ter bincajo Plečnikovo dediščino sem pa tja, kar zdaj počnejo še, fuj jih bodi, v Križankah, ampak, kolikor vem, res, res, reeees malo je stadionov, ki so obrnjeni v smeri zahod-vzhod. Večina je postavljena po vertikali sever-jug. Zaradi sonca, ki tako sveti le v bok, ne pa v oči, kakopak.

In kaj je drugo narobe? Ne bi niti pomislil, tudi vedel nisem, se mi je pa, ko pomislim zdaj, zdelo čudno. V Mariboru stoji, pokončno, v Ljubljani pa je Rudolf Maister dvakrat posajen na konja. Dobro, saj to vem(o), ne? Najbrž je tudi edini »naš« na konju, ne? Tako pri železniški postaji kot pred obrambnim ministrstvom, ja ja. In kaj je s tem narobe? Em… Je. Maister po letu 1911, torej ko je naredil vse in še več, sploh ni več bil na konju, kot je v dokumentarcu Boj za slovensko severno mejo izpostavil kdo-pa-drugi-kot Tone Partljič. Škoda le, da tovrstnih momentov v dokumentarcu Valentina Pečenka ni več.

Nedolgo tega, ko sem šel letos, em, 273-ič na Piramido, sem jih videl. Brke. Tiste brke. Maistrove brke. Gor na spomeniku borcem za severno mejo, ki stoji na vstopu v mariborski Mestni park, tam so. In šele takrat, ko sem prvič to videl… Salutiral sem. Nehote in zelo narobe, ker ne bom, najbrž, nikdar v življenju salutiral, ono, zares. Zdelo se mi je primerno in narobe hkrati. Dokumentarec Pečenka pa skozi stare sogovornike ponovi, da borci s spomenikom niso bili zadovoljni. Razumljivo, glede nato, kako fejst najboljši je spomenik Vlaste Zorko na Maistrovem trgu, kjer Maister, pred katerim se lahko skrije vsak Prešeren, okej, razen oni v Kranju, grabi tisto sabljo.

Okej, da smo Slovenci s spomeniki res slabi, kar samo kaže, koliko nam je do (lastne) zgodovine, nam je tumbal Stane Granda na faksu, ko je skoraj jokal, kako brezobzirno so v novi državi, sto let tega, v Ljubljani v parku, o katerem je Tadej Golob napisal krimič, gladko odrezali Franca Jožefa, niti toliko, da bi bili umaknili podstavek, ter gor nabili Frana Miklošiča. In da smo, je tumbal Stane, baje eni redkih, ki smo postavljali spomenik Napoelonu oziroma oživljeni Iliriji. Da pa onih spomenikov iz Jugoslavije nismo nič rezali, Kidriče in take. So pa v Mariboru, denimo, v parku obupali nad dobrim, starim, samoupravnim možganskim trustom Edijem Kardeljem, ki so ga vse bolj in bolj zalivali z rdečo barvo, zato so ga raje umaknili in danes na njegovem podstavku ni ničesar.

Ampak da smo pa tako slabi, da se zmotimo? Uf. Pa saj… Nimamo sreče s spomeniki, naj se je predsednik republike še tako trudil za spravo, je postavil dva monolitna bloka, ki nam skušata povedati predvsem to, da sprave nikoli ne bomo razumeli. Potem je tu Kocbek v Tivoliju, ki je še kar uspel, da na kolobocijo s spomenikom Borisu Pahorju, reklamo na njem, raje ne bi kazali s prstom. Da znamo biti umetniško bizarni s spomeniki, kaže tisti odtok v spomin Jamesu Joyceu na železniški postaji.

Je pa zato pomenljivo, ker nam dokumentarec tako pove, via Partljič, da včasih ne premislimo, ko bi bilo bolje, če bi. Je pa prav to Partljičevo izhodišče tisto, ki lahko kaže, sploh nam na tej strani Trojan, kako zelo nerazumljen je bil Maister v Ljubljani. In še vedno je, da izpade res lokalna posebnost, skoraj specialiteta, naša, štajerska, »vardasta« stvar, kot je bila vrhunska koreografija viol na jesenskem derbiju 2018, ko smo lahko na odprti sceni videli ogromno karto, kraje in dosežke Rudolfa Maistra. Zdaj… nekateri smo o Maistru slišali največ ali prvič prav tam, v Ljudskem vrtu, na jugu, ko se je vsake toliko zapelo »prišo bo, o prišo, drugi Rudolf Maister / Štajerska do Tokia, samostojna država« in je bil na transparentu njegov obraz, njegove oči, njegovi brki. O Maistru se v šoli pač nismo učili, saj veste, tako kot se nismo razmnoževanja človeške anatomije pri biologiji v tretjem letniku gimnazije, potem ko si se celo prvo leto dudlal celico, jebote endoplazmatski retikulum, pa si potem v drugem oplojeval smreke, na koncu pa tudi pri zgodovini rata Avstro-ogrska prevelik problem, da bi razumel, kako je razpadla in zakaj, zato za Maistra nimamo časa. In tako si Maistra pač spoznaval, kakor si vedel in znal. In tako s(m)o cele generacije, ki nima pojma, kdo so bili ljudje, po katerih so poimenovani ulice in trgi.

Foto: TV Slovenija

No, dokumentarec Boj za slovensko severno mejo ne more nadoknaditi zamujenega v šolskem čtivu. Terja vsaj osnovno predznanje, ampak takoj, ko terja predznanje, mora ponuditi nekaj več. Takih navihanih prebliskov, kot je Partljičev, je nekaj, a vseeno (pre)malo. Najbrž zato, ker Pečenku, tako kot Maistru, zmanjka v prvi vrsti časa. Že naslov pove, da film ni zgolj o Maistru, temveč o celotnem obdobju, ki je povezan z obdobjem prej (prva svetovna vojna) in po (plebiscit). Je film, ki hoče povedati zgodbo o mestu, generalu v mestu, mestu v regiji, razdeljenem mestu v času, zgodbo o državni politiki, o meddržavnih odnosih in o svetovni politiki. Za manj kot eno uro je to, žal, preveč. Ne da se, niti z najboljšimi nameni.

Zelo izstopajo arhivski posnetki, ki kažejo, kako kvalitetno so se takšne zgodbe delale nekoč, ko so navadni ljudje, tudi če so bili na Koroškem s sekiro naslonjeni na ograjo, govorili prekrasno slovenščino, tako v dikciji kot vsebini. Zakaj to izstopa? Ker so precizni, koncizni in črno-belo nazorni. Seveda iz časovne distance, brez čustvene navezanosti, lahko dobimo bolj objektiven pogled, naj se dr. Gregor Antoličič zelo izkaže v lastnem mestu, vendar se s tem izgubi oprijemljivost. Kaj to pomeni? Boj za slovensko severno mejo je predvsem pregled, je sprehod, listanje skozi šolske učbenike v sliki in zvoku, ne prinaša pa katarze, niti tiste, ki jo je iskal režiser in scenarist sam, ko je želel slišati nasprotni, avstrijski pogled. To je Pečenku sicer delno zelo uspelo, ampak ne toliko zaradi dejstva samega, da lahko slišimo, kaj o tem meni Avstrija, ampak ker se dr. Wildhelm Wadl, direktor Koroškega deželnega arhiva, zares izkaže. Ne zato, ker bi bilo tuje vedno bolje od našega, sploh ne pri taki temi, ampak ker zna povedati in aktualizirati hkrati, kar večini domačih sogovornikov spodleti. Zna ponazoriti, kaj so posamezne odločitve pomenile. Začutimo jih. Razumemo.

Zato, ker se slovenski del ne poklopi zares, Pečenko uporabi izseke iz tv drame Maistrova najdaljša mariborska noč iz leta 1989, ki je seveda duh nekega čisto drugega ustvarjalnega časa. Ampak tudi tam Maister govori na glas, skozi kamero, namesto da bi se v off-u slišalo njegove misli. Slovenci smo itak skregani z off-om, morda kdaj to popravi Sebastian Cavazza, ampak morda nam preprosto ni usojen. Zato tudi nimamo naracije v domačih dokumentarcih, kar dodatno prevali vso breme na izbrane sogovornike, ki so zagotovo in dokazano strokovnjaki, ampak niso »tv« štof, kot denimo Mira Grašič, ki Maistra in njegove boje najbolje opiše, a to prepočasi pove. Za to ni kriva sama, še zdaleč ne, filmu bi dobro dela dobra naracija, off, tekst, v katerem bi Maister bil vodilo. Tako pa, daljši kot je sicer že tako prekratek film, bolj stranski lik je Maister, kar je sicer v osnovi tudi bil, ko je vodstvo prešlo iz Ljubljane v Beograd.

Vseeno, kljub temu in navzlic vsemu je Boj za slovensko severno mejo film, kakršnih je pri nas premalo. Sploh na nacionalki, ki se vseeno trudi in je v zadnjih letih posnela nekaj izvrstnih izhodišč, kakršen je bil Revolucionar v talarju o Janezu Evangelistu Kreku. Celostna, združena, pregledna serija takšnih dokumentarnih filmov bi bila nacionalni zaklad. Kaj bi bilo če bi bilo… Primerno, glede na usodo, ki jo je dočakal Maister. Valentin Pečenko je opravil zavidljivo delo, zagon ga ne izpusti, dokumentarec je vreden tako pozornosti kot tudi uglednega termina (no, 20.50, četudi na torek, vseeno ni optimalno, a je boljše kot 23.20). Pokaže pa, kar ni njegov namen najbrž, kako malo vemo o tistem, kar bi naj tako zelo dobro poznali. In prav to je izziv za naprej.

Bis. Slikovni material je presežek, bolj kot razlaga, kje točno so se dogajali dogodki v “krvavi mariborski nedelji”. 

Ocena: U (3/5, uspešno)

Komentarji

komentarjev