MUZU

Muzu 2019: Sebi, komad leta

Najprej se vprašajte. Kje in kdaj ste nazadnje slišali za Gašperja in Zalo, Zalo in Gašperja? Saj se še spomnite, ne? Dva pulija, dva post-milenijca, dvojec, dva, dve, dvoje. Kdaj? Bo že kar nekaj časa, ne? Ampak ne samo to. Kdaj ste nazadnje slišali štikl, ki je zmagal na Emi, ko smo videli faco Lee Sirk, ki ne le, da je povedal več kot tisoč besede, ampak je bil preveč, čisto tumač, čeprav Ema mora biti preveč, komad, ki je šel nato v Izrael, na Eurosong, tam prišel v finale in celo ni bil zadnji. Kdaj torej? Nazadnje? Em. Bi ga še znali zapet? Ono, iz glave? Najbrž ne bi šlo? Ne gre? Kaj pa če napišemo del refrena. Vedno se ne vidi zvezd, sam ostani zvezd. To pa najbrž že kaj prikliče, ne? Kar pove veliko. Preveč.

Sebi ni nujno najboljši slovenski komad. Kot tak. Ono, kritiško ali popularno ali karkoli. V tem smislu ni in tudi na dolgi rok ga bomo, kot vse Ema zmagovalce od 2002 (Samo ljubezen) ali 2003 (Poletni dan), gladko pozabili. Ampak ravno za to gre. Za pozabo. Za mimobežnost. Za prepustnost. Za minljivost. Za danes-si-jutri-te-ni. Za to viskoznost, skozi katero sta najprej pokukala, nato pa esmeraldasto spregledala Zala Kralj in Gašper Šantl. Zdaj, Zala in Gašper sta gotovo predvsem iskreno želela »zgolj samo predstaviti svojo glasbo«. Ziher. Eme nista zlorabila, ker če bi jo, potem bi že ponucala in bi si sposodila tudi Andreja Karolija in Val202 ter vse tisto, v kar sta verjela, ko sta krenila na to pot.

Če pa sta bila preračunljiva, še enkrat, mislim, da nista bila, hvala bogu. Nič ni namreč bolj črno-belo in jasno kot Ema. Kdo pa gre tja zaradi muzike. Cilj je medijska prepoznavnost, cela plejada glasbenikov, začenši z Omarjem Naberjem, denimo, dolguje večji del kariere tej »medijski glasbi«, unikatnemu terminu, ki biva, živi in se financira na RTV Slovenija in deluje po nekem povsem svojem ključu, ki pokaže, da je na terenu slika povsem drugačna, da ima le petkova NZ harmonika neko genezo v (sur)realnem svetu in ne v medijsko podkrepljenih produktih.

Zala in Gašper nista pasala, sodila, sedla v ta kontekst. Pa niti malo. Niti odstotek. Niti promil. To ni bilo zanju, pika. Ampak vredu, vzela sta, kar sta lahko. In bila, kar sta. In ne samo to. Zmagala sta. Rulala. Poharala. Faca Lee Sirk je povedala vse, pri čemer Lei čestitamo za najbolj iskren moment, ko smo videli, kaj se zgodi, ko ne gre po scenariju, khm, receptu (ema je kuhna, ne?) in dobili – ljudi, človeke.  Pri čemer Raiven ni bila prav nič kriva, še najmanj zato, ker je posnela nesramno dobro kratko ploščo REM, na kateri je Kaos recimo temu najbolj nepoveden, švohnat in begav komad, taki, no, »emasti«.

Ampak ne samo, da sta Zala in Gašper zmagala. Ko sta zmagala, se nista želela spremeniti niti malo. To je bila njuna zmaga. Šla sta tja zaradi glasbe, okej, vredu, super, fajn, razumemo, otroka, kaj pa vidva vesta, zato pa zdaj sledijo medijske obveznosti. A vidva ne bi? Ja tako pa ne gre.

Seveda gre.

V tem okvirju in v tem antimedijskem pomenu je bil Sebi zmagovalen. Zato je komad leta. Ker je prisilil, trimutni umirjen, zaspan, sleepover štikl, cel ustroj ljudi, sistema in inštitucije, da se je prilagodil. Samo zato, ker je nekdo povedal, da ostani sam sebi zvest. Tudi, ko se ne vidi zvezd. In še posebej, če tudi sam nisi zvezda. Ko bi moral biti zvezda. Zvezde v tem času ne nastajajo več na televiziji, s čimer se zlasti Mario Galunič nikakor ni mogel sprijaznit, čeprav je Misija Evrovizija pokazala, da se lahko zgodi še kaj, če imaš koncept, ampak glede nato, kje je pristala Eva Boto …

»Poglej me / ni nujno, da ima vse pomen,« pravi tudi Sebi v verzu, ki je povrhu momljav, mozoljav, najstniški, ampak je zato tu sklepno sporočilo, da »ni treba se ti dokazovat / vežejo nas iste solze, isti strah«. Zala in Gašper sta se namreč dokazovala samo tistim, ki se jim je nujno treba »dokazovat«. Torej, sebi. Pa še to je le pogojno dokazovanje.

Zaprta sta se prišla odpret. Ne, ni reklama za kislo vodo. Z zadržanostjo, puliji, skoraj androginostjo sta ponudila premislek, mir, zdržanost. Malo sta ustavila ta vrteči se svet. Seveda sta bila nerodna in izjava v Izraelu jima je zelo spodletela, ker nekaj hvaležnosti bi vendarle lahko pokazala, še zlasti, ker jima je (zmaga) Ema omogočila, da sta posnela kadre in vsebine, ki jih s svojim osnovnim budžetom ne bi mogla. Kar se je pokazalo tudi kasneje v Ljubljani, ko sta znova trmasto vztrajala in tako nakazala, kakšna bo generacija Z. Če bo v nekaj verjela. Ne gre zato, da bi »morali« kolektivno verjeti v Zalo in Gašperja. Ali v Leo. Ali Raiven. Ali Maria. Smo pa dobili komad, ki bi težko bolj povzel duh časa.

Zato je Sebi komad leta 2019. Ne zato, ker je najboljši. Ampak zato, ker nima šans, da bi bil. Še vedno smo v času, ko najboljših komadov ni. 

Komentarji

komentarjev