MUZU

Jezero #1: Na zdravljenje!

Jezero tu, Jezero tam. Najboljša slovenska tv serija vseh časov? Em… Em… Em… Najbrž ne. Ne še. Ne vemo. Pustimo to, ker tu je vse od kultnega Dekamerona do nepozabnega Teatra paradižnik. Da ne pozabimo, em, TV Dober dan, Strasti, Naše male klinike, Vrtičkarjev, Mame, Ekipe Bled in še in še in še. Za vsakega nekaj, nekoč, nekje. Dobro, manj dobro, slabo in presežki. Recimo Življenja Tomaža Kajzerja ali V dvoje, ki sta nazadnje najbolje ujela duh zelo urbanega časa. In potem je tu še tista večna, tista grda, tista površna, da Slovenci že filmov baje ne znamo snemat, kar sploh ne drži, kaj šele, da bi snemali dobre, sodobne, take-kot-na-Netflixu tv serij. Nije žvaka za seljaka, ne? Je, še kako. Če lahko Hrvati spravijo Uspjeh, kjer je briljiral Borut Veselko, mimogrede, na HBO, ali Srbi svojo zgodovinsko akcijsko dramo Sence nad Balkanom, v kateri je Balkan poharal Sebastian Cavazza, pridružil pa se mu je še Vlado Novak. Ja… Potem pa lahko tudi mi. A, n?

Videli, slišali, brali smo o Jezeru, se je zdelo, že vsi. Vse. Ampak zdelo se je, kot da so hudiča videli že vsi – samo »mi« ne. Tekstov, prispevkov, vsebin… Ni da ni (bilo). Pa o gostovanjih na festivalih, pa podcast, pa oglasi, pa prispevki, pa… RTV Slovenija se takšne PR kampanje ni lotila najbrž vsaj od Misije Evrovizije, če odštejemo milijonske projekte Maria Galuniča. Ker Jezero kot tv serija, ki je hkrati kultura in razvredilo, ni Ema ali fuzbal prvenstvo ali olimpijada ali zima ali Mostovi-Hidak, je s tem tvegala. Zelo tvegala. Ker sami radi priznajo, da ne znajo najbolje prodati najboljših vsebin. No, Jezero so prodali. Zelo prodali. Špricalo je od vsepovsod, hej, Bohinj je ratal večji od Bleda. Kaka kremšnita, pokaži mi, kje je kadaver brez glave.

Jezero je zatorej, uvodoma, trenutek, na katerega so mnogi že pozabili, da so nanj nekoč čakali. In je prišel. In je tu. Zdaj je, kar je. In to, kar je, je dobro. Precej dobro. Zelo dobro. Ne idealno, eh, kje pa. Je pa zeeeelo dobro.

Kadar se sliši. Em. Ja. Slabo se sliši, odvisno sicer od televizije, zvočnikov, domačega kina ali računalnika, telefona, tablice (na slednjih se sliši bolje, mimogrede). Sploh Cavazzo. Em. Škoda, zagotovo, še zlasti, kadar se Birsa pogovarja zunaj, na prostem. Se sliši (pre)slabo. Pilot, morda pa tudi celoten sloves serije, bo po vsem pompu tako morda zreduciran na dvoje: vau, Slovenci znamo posneti dejansko tudi krimič serijo, super kadre, saj imamo lepo deželo, o, Bohinj, direktor fotografije ve, kaj dela, tudi scenograf in kostumografinja, tako se dela, ja ja. Nato pa pride drugi del. Tisti, ki dela serijo, no, serijo. Našo, slovensko serijo. Del, ko dobijo liki imena, priimke, vloge, službe, preteklost, sedanjost, prihodnost in, ja, dialoge. Tu smo pa tanki. Ne samo zaradi Jezera. Tanki smo, ker niti nismo vajeni gledati serij ali filmov brez risank. Pojdite v kinu gledat kak slovenski film, ni jih malo, vedno več jih je, nekaj tudi zelo dobrih, je pa tudi nekaj zelo podpovprečnih. Pa boste videli. Bolje že kot slišali. Tako malokrat gledamo igrane stvari, da je tako, kot da bi bilo prvič. Kar je relativno bizarno. Ampak ne tako, kot tista, ki je vzklila v komentarjih, da bi Jezero nujno potrebovalo, wtf, podnapise (te sicer Televizija Slovenija omogoča, mimogrede, preko teleteksta). Ideja, ki je tako žalostna, da bi Prešeren stal od mrtvih in šel vse, kar je spisal v slovenščini, prepesnil v tuj jezik, takrat nemščino, danes angleščino, originale pa zažgal in zdravo. Pardon, na zdravljenje!

To je prva in glavna poanta Jezera. Zdravi nas. Zdravi to bolezen, da smo nekje vmes že skoraj obupali, da bi gledali domače serije in jih skušali ocenjevati kot domače serije, kar je danes seveda nemogoče. Zato je Jezero in vsi in vse okrog njega pošteno freh, pogumno freh, serija z jajci. Kajti že vnaprej (!) si upa postati »popularen«, karkoli že to pomeni. Ni ponižen. Ni siv, no, je, ampak zaradi scene, ki mora biti siva. Ni pa žgoljav in beden. Je nečimrn. In to tako, kot nam gre, tistim, ki pač požiramo vse najboljše, kar pride iz tujine, vse to zelo hitro in zelo fejst na živce. Zakaj? Ker je naše. Ker smo morda, nekje globoko v sebi, tudi malo favš. Sami sebi. Poteptamo tisto lepo, kleno, domače v sebi.

Ker… Kdo pa ni favš Sebastianu Cavazzi? Najbrž nihče drug ni bolj idealen za vlogo Tarasa Birse kot on. Ni. Najdimo ga. Saša Tabaković? Em, ne. Matej Puc? Blizu, ne, dalje. Vladimir Vlaškalić? Mogočeeee, ne. Niko Zagode? Ja, če bo Jezero komedija. Primož Bezjak? Blizu, samo… Ne. Ne. In ne. Sploh glede nato, kaj vse o njem pišejo na Balkanu, kjer je v Sencah nad Balkanom (prva sezona pri nas na Planet TV) tako haral in briljiral, da še zdaj izkoči kakšen tvit, kjer kakšna Srbkinja moleduje, naj ji zaplodi otroka. Jezero je zbobnalo na kup večji del tistega najboljše, svežega, aktualnega in dokazanega, kar premoremo. To seveda ni naš Game of Thrones, niti Borgen ni, niti noben od skandinavskih noirov. Ni. Je slovensko, je to, kar imamo, je tisto, kar pilijo, gulijo, študirajo ti ljudje, ki so se nad vsemi tujimi pogruntavščinami navduševali ravno tako kot mi.

Zato je Jezero bilo tako zajebano že za Tadeja Goloba, njegov prvi kriminalni roman, ker je raje, kot da bi se pehal za kresnika, začel delati tako, da je lažje plačeval položnice. In Jezero plača položnice in prav je, da jih. Golob je v romanu seveda vzel vse tisto najboljše, iz česar so Skandinavci naredili industrijo. Pustimo, da Islandci preberejo več knjig kot mi prospektov in jumbo plakatov, ampak Golob je vzel najboljše, kar imajo, in prevedel, prenesel, prilagodil na naš prostor. Saj to je počel, nenazadnje, tudi France Prešeren. Še poseben štih mu je bil prevesti Lenoro. Potem pa je krenil še bolj pogumno po svoje in po naše.

Ampak ker je bilo Jezero zajebano za Goloba, je še bolj zajebano za Matevža Luzarja in Klemna Dvornika, režiserja serije, ki bo imela šest nadaljevanj. Zajebano zato, ker sta oba, sploh pa Luzar, vse bolj dvigovala lasten rating, ustvarjalnost, pilila, čakala in še malo čakala in postopoma dokazovala, kaj vse se da narediti pri nas. Dekleta ne jočejo je bil tak Luzarjev zelo gledljiv, ampak zelo mimobežen tv film, recimo, prav tako celovečerec Srečen za umret. So stvari, ki so pri nas šle, žal, mimo. Denimo prvi slovenski proper vestern Stekle lisice, kjer je Jure Ivanušič posnel ne le pohorski, ampak slovenski Deliverance.

Vsi, ki v Jezeru nastopajo, rišejo, pišejo, oblačijo, premikajo, postavljajo, so bolj ali manj najboljše, kar imamo na sceni, če bi Golob napisal še več likov, bi najboljših zmanjkalo. Boljšega pravzaprav res skoraj nimamo. Okej, seveda je igralce še in še, nekaj jih bo še prišlo, ampak če Timona Šturbeja, igralsko prihodnost, tiščijo v sneg in če Igor Samobor igra še bolj obskurno vlogo ali če vidimo Iva Bana le na varnostni kameri… Zato je Jezero serija, v katero je položenega toliko upanja. Predvsem zato, da bi se kaj premaknilo, da bi prišli časi, kot je v intervjuju nedavno spomnil Vlado Novak, ko je bil mesečno (!) na TV Slovenija igrani film. Mesečno, ne letno. Vsak mesec. Dvanajst produkcij. Zato se Jezero bori. Za naklonjenost in pozornost gledalcev.

Ampak prav v tem je problem, izziv, jeba. Jezero se bori s standardom, ki ga je plejada zlasti urbanih gledalcev posvojila iz tujine. Radi bi videli Borgen, The Killing, ovo ono. Na naš način. Bi bilo lažje posneti novega Komisarja Rexa ali Gorskega zdravnika? Najbrž. Morda ne. Posneti taki krimič, ki za razliko od drame terja še tako pozornost gledalca, ki noče ali se mu ne ljubi prebrati knjige, da bo do 26. januarja, torej debeli mesec dni, šest nedelj zapored čakal in si mogoče celo grizel nohte, kdo je revici z urejeno frizurco tam spodaj šel odrezat glavo. Posneti to? Jebena jajca. Velika jajca.

Še zlasti, ko vemo, kako je s piratiziranjem v Sloveniji, kar ima dolgoročne širše posledice – med drugim tudi to, da je tuje vedno bolj dostopno kot domače. So fenomeni, tipa Pr Hostar, ampak so zgolj to. Fenomeni. Ne stalnica. In tako je z vsemi ocenami, pompom, pričakovanji Jezero krenilo v nedeljo, 22. decembra 2019 ob 20. uri na prvem programu Televizije Slovenija. Kar ni mala stvar.

Jezero ima zaradi vložka ta privilegij, da lahko skoraj vedno pokaže tisto, kar mora pokazati. Ne govori, pokaže. Torej truplo, ki sicer ni tako nazorno ne v jezeru ne v mrtvašnici. Če je treba nekomu glavo zakopati v sneg, se mu glavo zakoplje v sneg. Edino »bruhali nismo« skupaj. Vse ostalo pa. Če se morajo voziti z avtom in tam debatirati, se vozijo z avtom. Če je treba debato zvozit pri kafe avtomatu, tudi. Ali pa na ulici, ko se mora nova okrepitev na hitro preoblečt.

Serija gre v pilotu linearno, kolikor pač mora, glede na strukturo romana. Mora že zato, ker se bo selila med Bohinjem in Ljubljano, med dvema stanjema Tarasa Birse. Morda ga je v pilotu še preveč, še zlasti, ko za mizo, kar je en bolj močnih momentov, a morda s kamero prevečkrat fokusiran prav na Birso, izvemo, da je Birsa v bistvu tako zajeban kriminalist, da bi priznali še oni, ki niso ničesar naredili. Poanta serije je, ko gre za njeno naracijo, ravno v tem, da je počasna. Raje bi imela off, notranje monologe, tam se dogaja vsa tista genialnost, ki jo je Birsa fasal že takoj, ko je prišel na šiht, ker je imel, kot izvemo, res dobrega mentorja. In dobro ekipo, ki jo bomo še spoznali. Pri čemer bo Ekipa Bohinj drugačna od letošnje Ekipe Bled, ki se je zaradi tujca (ki je prišel iz Ljubljane) poenotila. Tina Lanc, ki jo ne le igra, ampak skoraj živi Nika Rozman, v kateri je že Tomaž Gorkič (Idila) videl še čisto malo več, kar je Vinci Vogue Anžlovar našel v Saši Pavlin Stošić (Več po oglasih), ne bo nujno poenotila te ekipe, v kateri bo Taras Birsa vedno soler, ne pa egoist, ker drugače pač ne zmore. Ampak da pridemo do te točke, se mora serija zelo upočasniti.

»Počasni« momenti serije so tisti, ko spoznavamo, kdo Taras pravzaprav je. Ali kdo ni. Žurer zagotovo ne. Najmanj na svetu bi rad bil na novoletnem žuru. Ne vemo, to je njegova šibka točka, kje bi sicer raje bil. Vemo pa, da ko ga je nazadnje »še malo probal«, ga je »še matralo«. Alkohol, kakopak. Ker je tudi na silvestrovanju partibrejker, ki se naceja z vodo, je prav škoda, da še nimamo »prequela«, torej dela, v katerem bi spoznali, kakšen je Birsa bil, ko ga je še žrl. Stvar golega ugibanja, ampak ali je bil še bolj tih, zagrenjen in, no, beden ali pa je spil meni po abecedi in nategnil, kar je lezlo in šlo. Obenem je neizogibno tudi družinski človek, ki ga morda to, da je družinski človek, po svoje še bolj matra. Še zlasti, ko žena Alenka (vrhunsko izbrana Jana Zupančič, ki je že v filmu Prebujanja izžarevala neko plast tako zelo, da si skoraj objemal ekran) po Bookingu išče apartma v Bad Kleinkircheiumu (»Super! To si na smučišču vzela? Dbest!«), kar je sprejeto precej bolje, kot da bi spoznal Simona, fanta njegove hčere, ki ji še po svetlem tako rad razkazuje vrhove, tako »kot te je oči učil«. S tem se kaže, da Birsa noče zares naprej, vsekakor ne na smučanje, še zlasti ne, ko ga matra primer, ki ga ne bi smel matrat. Nazaj pa tudi ne more, ker je svojo preteklost že popil.

Kar gre seriji očitati vsaj v pilotu – počakajmo na razvoj likov pred (do)končno (ob)sodbo -, so neizogibno spolzki #metoo momenti, kjer lahko kreatorji serije seveda vedno vzamejo oguljeno izdajo romana in pokažejo, da »je tako že v knjigi«. Ja, drži. Ampak takšna družba pač smo oziroma smo vajeni, da takšna družba tudi smo. Tako kot sta se Rajc in Birsa pogovarjala na balkonu in ocenjevala, katera je bila včasih res »športna«, so se najbrž tudi gospe, ki jih vidimo, kako se hihitajo. Le da tega dela nismo in ne bomo slišali. Smo pa zelo dobro in nazorno slišali, kako je kolegica Lanc oblekla minič in petke, vendar se kolegica Lanc hrabro bori in se takoj postavi po robu Birsi, čeprav tisti, ki smo brali knjigo, vemo, da ji to vedno ne uspeva tako, em, gladko.Prav prihod Nike Rozman v serijo je tisto, kar jo požene naprej, vlije ji mestni utrip, pričakovanje, razvozlavanje. Tina Lanc je vse, kar je bil očitno Taras Birsa, sposobna, ima dve diplomi, ocene, kakršnih niti on ni imel. Je pridna pupa, ki se trudi biti še bolj pridna pupa, vendar če jo boste imeli za piflarko, em, ne bo dobro. Je kliše? Je. Je narobe? Je. Ampak tako je. Zaenkrat. Več kot bo Tin Lanc, drugačne ženske like bomo videli. Take, ki bodo v nulo povedale, da nisi nujno prostitutka ali vikend bejba, če si urediš frizurco tam spodaj. Je pa po drugi strani, kar bomo najbrž izvedeli, Alenka Birsa tista, ki omogoči smučanje v Avstriji, volvota, Bohinje in tako stanovanje kot iz reklame za Telekom ali A1. Obenem pa se le Karin (Nataša Barbara Gračner) na zabavi tako napije in nabije v vrata, da se vsi zdrznejo.

In šele na koncu, ko vidimo, kakšne klasične metode premore Birsa, če mu kdo stopi na žulj ali žali kolegico in poklic, ki je zanj seveda poslanstvo, se začne kriminalni del. Počasi, postopoma, nikamor se ne mudi. Šele ko Zoran Osterc (pulovrasti, skrbno izbrani Matej Puc) in Pavle Brajc (obvezno debelušni Gregor Čušin) prideta do posnetkov varnostne kamere v hotelu/gostilni, se spomnimo, da so nekomu dejansko odrezali glavo in da bomo iskali morilca, ne pa slovenske drame, vloge moški/ženske in podobno. To je kriminalna serija, ne Samorastniki, Na klancu ali Pod njenim oknom.

Poanta pilota Jezera sploh ni bila whodunnit, še zdaleč ne. Zato pa je nadaljevanka oziroma mini serija, ki bo trajala šest delov. Tudi roman ni kratek, se pa hitro bere, vsekakor hitreje, kot se serija zaenkrat gleda, vendar to ni nujno slabo za serijo, ki si vzame čas in ne podcenjuje gledalca. Da mu ravno toliko, kolikor potrebuje. In ker to ni gledanje na dušek (aka bingewatching), nujno potrebuje dobre napete momente (clifhangerje), kar pilot vsekakor prinese.


Lovske

TV Slovenija (Darja & Blaž) & Silvestrski poljub. Najbolj klišejsko silvestrovanje, ki ga najbrž na koncu praznujejo tudi tako fini dohtarji, ki so imeli prvi vikend v Bohinju. Aja, kje je pa biftek? Grda spozaba, grda. 

Za gospo, ki se je preselila iz Maribora v Bohinj, ima Mojca Stropnik nekam čudaško kombinacijo dialekta. Mestoma še mariborsko, nikoli zares gorenjsko. Morda je Mojca Stropnik resda čisto stranski lik, tista, ki odkrije truplo, a je v pilotu morda med šibkejšimi liki. Še zlasti, ker naliva tako fin domači čaj.

 

Za tiste, ki ste bili večkrat na Ljubljanskem gradu od avtorja tega teksta: se res vsi tisti vrhovi vidijo iz gradu? Storžič in to? Meni se zdi, da ja, nisem pa siguren.

Ste videli, kako je Taras avto sčistil? Na hitrco? V nulo? In to volviča!

Komad Dan D? Sede. Še kar, ne?

Vlado Novak je v vlogi Cvilaka točno takšen, kot hočeš, da je. Sploh pa dobro ve, o čem govori, ko Birsi razloži, kdaj in zakaj (ne) v penzijo. In še bolj, ko si nalije enega še za tistim »samo tega še«.


Dialog ob kafe avtomatu

Zdravo.

A maš 20 centov?

Brajc spet nima drobiža.

A dej nehi, teh ključkov majo tolko, da jih kr prodajajo.

Pri Marjanki v računovodstvu jih dobiš.

 

 

Komentarji

komentarjev