MUZU

MuZu 2019: Eva Mahkovic, (literarni) stil leta!

Kolikor vem, bi bil, če bi se kromosomi šli najprej radenska in pol vino (in ne obratno), Katarina. Ne Jaša. Katarina. Ali pa je to nekaj, kar so mi starši, v duhu enakopravnosti spolov, hvala bogu, pač natvezili, da veš, da bi pač bil Katarina. Nikoli nisem pretirano razvijal nekega odnosa do tega imena; Katarina. Saj nekaj jih itak spoznaš, Katarina niti ni tako redko ime, ene so velike, druge ministrice, tretje sosošolke in tako dalje. Čeprav bi si pripisal, najbrž spodletelo, kar nekaj ženskih lastnosti – ja, rad, med drugim, likam, ampak samo zato, ker lahko poslušaš malo bolj resne podcaste –, zares ne morem vedeti, kako bi bilo, če bi bil Katarina. Ja, lahko bi si dal oneta med noge, se depiliral, gledal v špegl, ampak pogledal sem s prevelikim veseljem Pose, Big Little Lies in čisto prevečkrat poslušal 1989 in že prej Taylor Swift, užival na Lani Del Rey na Dunaju (in nobenkrat na Beyonce v Zagrebu), se navduševal nad efektom Lene Dunham in skušal, kolikor gre, vseeno nekako razumeti svet, ne da bi bil #metoo šovinist, da bi karkoli od tega zaleglo. Zato se nisem spraševal, kako bi bilo, če bi bil Katarina.

In potem sem šel brat “na tak dan najbolj trpi mastercard”. Prvič sem se, ne, nisem se počutil, sem se pa vprašal, kako bi bilo, če bi bil Katarina. Bi se enako režal ob branju knjige? Enako skoraj delal faks zapiske o vseh cotah? No, saj ni zgrablo takoj. Ne takoj, najprej mi je šlo kar malo na smeh, ko sem bral to knjigo z roza naslovnico, ki kar kriči vate. Pa nič narobe z roza, samo spomnim se, da sem enkrat, ko sem si že lahko sam naročil hot-dog pred Gradcem, kamor smo se hodili cotat, v Toys R Us (šele kasneje sem žal izvedel, da je sošolec B.B. izgovarjal to kot ‘tojzorjs’) nekaj kakor izgubil, zataval v najdaljši razdelek, hodnik, svet, kjer je bilo vse roza in me je glava tako bolela, da sem na parkirišču skoraj kozlal. Zato me roza res odbija. Sicer nič proti njej, kul, če je tu in tam, postopno odmerjena. Ne pa, ono, non-stop. 

Ampak to, trashy, basic bitch, literarno roza (v noro dobro oblikovani knjigi, dijo mijo, it’s only fair, da so vinjete straholjubca pobasala nagrado za knjigo leta na knjižnem sejmu) sem nekako sprejel, prav žal mi je bilo, da je, ko sem šel s knjižice, nekaj kakor želelo deževati in sem knjigo dal v kompjuter taško, ne pa nosil po Mariboru. Pa bi mi, zdaj vsaj, za nazaj, moralo biti nerodno. Zelo.

Zakaj? Ne zato, ker sem bil peti v čakalni vrsti. In ne zato, ker sem Evi Mahkovic enkrat, ko sem, saj niti ne vem zakaj, kot tudi ne vem, kdaj sem ji sploh poslal prošnjo za prijateljstvo (in še manj, kdaj je sprejela), pisal, da saj super piše, ampak naj, za božjo voljo, spremeni svoj stil, kar je nekaj ne le grdo vsiljevega, ampak arogantno, pizdunsko, naduto, slabotno in nad vsem bedno tumastega. Ne gre toliko, da bi se moral opravičiti, pa bi se, itak, gre bolj za to, da nisem, vsaj ne še, to, kar mislim, da sem ali bi rad bil. Če kdaj bom. Ono. Neki kao. Saj veste. Pisec.

Ampak ne. Sram me je, ker knjige nisem kupil. Ne vem sicer, kakšen deal ima Eva Mahkovic z založbo Beletrino, ampak četudi sem sam precej broke, čeprav pišem bolj zastonj kot za denar, čeprav bi lahko napisal še sto čeprajev, me je do konca imelo, da bi ji nakazal keš, nekaj pač, da si kupi nekaj, kar bo osušilo kožo med očmi, kupilo nek res originalni steve mcqueen ali kaj jaz vem kateri plašč ali karkoli že. Samo da bi si lahko kupila nekaj, da bi morda sledil naslednji status, ki bi mu sledila naslednja knjiga. Ali pa kar tako. Ker ima svojo basic bitch saga in ker je naredila nekaj, čemur sem se na glas režal ob gledanju Brooklyn Nine-Nine, ko je lik Chelsea Perreti, torej Gina, v strahu rekla, da »if i die, turn my tweets into a book«. Gina mi je šla malo na živce, čisto iskreno, ampak od tistega trenutka? Čisto nekaj drugega. Postala je zvezda.

In točno to je naredila Eva Mahkovic. Najbolj občudovanja vredno? Vztrajanje. Od 15. decembra 2016 do 11. aprila 2019. To je resna era, v kateri se ti lahko zgodi dovolj niča, da se zgodi vse. In obratno. Čeprav saj se v bistvu veliko ne zgodi, ker to ni žanrska knjiga, to nima nobene zakonitosti, ker takih zakonitosti ne rabi. Vsaj ne pri nas.

Ampak kljub temu, pa ne zato, ker gre za fejbukiranje literature (in literariziranje fejsa), je to stil leta 2019. Naučil me je, da je Eva Mahkovic to, kar je Ciril Komotar, denimo, v vloganju. Pa vem, izvemo lepo, da ima sama drugačne idolke, da je sledila drugim in da je ob tem ugotovila marsikaj o mehurčkih, ki popokajo takrat, ko bi jih mi najraje razpihali.

Na tak najbolj trpi mastercard je mimobežna knjiga in morda zmaga, ko piše, katere napise lahko vidiš, če se voziš s trolo od Bežigrada do Ježice. Ker sem se vozil sam tam, kar nekaj let, resda le do Ruskega carja, mi je šlo na smeh. Ne samo zaradi stila, ampak ker je izbrala samo levo stran. Če sediš na desni, vidiš isti šoder, šunder, življenje, materializem, skratka, nič drugačnega, nič, kar ti bo odplačalo kredit, rešilo gube, težave z ohranjanjem top teže in podobno. Ampak vidiš. Gledaš. Eva Mahkovic je tista oseba, za katero bi dal vse, da ne bi vedel, da sedi mizo zraven tebe. In te opazuje. Ne rabi pisat o tebi, preveč brihtna je, da ne bi videla, če si attention whore. Sploh ne. Dovolj je, da morda vidi, pomisli, zazna. Ker če in ko zazna in kaj šele, če to ubesedi, potem nabašeš na emoji realizem. Na tisto, kar so trabunjali že razni Jurčiči, ko so pisali o tipih, ki so jedli telečje pečenke. Zdaj pač stare gospe v stari Ljubljani naročajo stare finte, ampak na nov način.

Počne Eva Mahkovic to podobno? Ne bi bil rekel. Karkoli že počne, počne samosvoje, govori, piše, skoraj joče, se reži, reže družbo, je cinik, skoraj satirik, ki ironijo pije s penino in je, prosto po Bregoviću in njegovem baklavasto presladkem verzu, »ludak od marcipana«. Eva Mahkovic je tako svobodna ravno v tej nesvobodi, skozi katero jo vodi njen Toto, ki se imenuje Fjodor. Seveda se. Njen »Toto, nisva več v Kansasu« je pač Ljubljana s parketom iz leta 1907, sosedi, ki sučejo čefurijado, slabo pomita tla in svet, za katerega se je morala odločiti, ker to ona je. Vzela je kredit, kar jo, v mojih očeh, naredi za vsaj Anne Boleyn, s potencialom za Young Victoria.

Njeno življenje ni toliko emancipirano, kolikor je materializirano v tem, da se pač odloči sistem jebat nazaj tako, kakor ji pač paše. Eni delamo to, drugi snifajo ono, tretji imajo kredit za nobl avto in grejo tankat v ponedeljek zvečer, ker bo v torek bencin dražji. Eva Mahkovic ima pač svoj đir, svojo modo, svoj lajf. In hvala bogu ne samo, da ga ima, ampak da lahko vsi, tudi mi, tipi, vidimo, preberemo, začutimo, oblečemo, no, mogoče ne ravno oblečemo, ker tile roza suknjiči ali karkoli se temu reče, uf, tole je reees hard core, ampak ja, vsi lahko vidimo, začutimo, otipamo, ovohamo, kako bi bilo, če bi bili Katarina. In to je res velik uspeh. Kaj uspeh. To je pinky rose. Oni, ko ga še tipi radi žlempamo. 

In zato je Eva Mahkovic imela (literarni) stil leta 2019.

Bravo.

Komentarji

komentarjev