MuZu • Podcast recenzija
Prideš, kar tako, v leta, ko naenkrat sprejmeš, da obstaja radijski program ARS. Ne, nimaš pojma, nisi še tam, da bi bil vedel, kaj kratica ARS pomeni, ampak veš pa, da je to radio, ki ga redno preska-ka-kuješ v avtu, recimo. Ker klasika. Pa ne Mozart. Šostakovič. Na obvoznici. Ob pol petih. Ne hvala. Ne še. Čeprav bi bilo pomagalo. In potem pride mimo zlata doba podcastov. In poslušaš pač vse. Ker te vse zanima. Tudi zgodovino, ja ja. Da ti še danes ni jasno, kako sta, za vraga, Sultan in Boki v Podrobnostih gostila Dan Carlina. Tipa, katere podcaste požiraš. Ono. Po-ži-raš. Ana Karenina varianta. Ure in ure. Šestnajst ali koliko ur o prvi svetovni vojni. Ja, prvi. Čutiš, kako še danes hrustajo, kličejo, pokajo kosti na ukrajinski fronti druge svetovne vojne. In tako naprej. Do Stuff You Missed in History Class, sveže Cautionary Tales in 99% Invisible, čeprav to ni klasični »zgodovina podcast«, je pa Roman Mars kralj. In tako slej ko prej prideš do enega in edinega Melvyna Bragga. Do bbcjevske klasike. In Our Time. Kjer od leta 1998 debatirajo o vsem, vseh in svakojakem prfoksi, kakršnih sam na dveh faksih s svetlimi izjemami (Janez Vrečko o Gilgamešu, Ahilu in Kafki; Milan Balažic o Alexisu de Tocquevilleu; Hotimir Tivadar o naglaševanju Didiiiier Drogbaaaa). In misliš, eh, ni šans, da je to pri nas. Pa je. Je, je. Glasovi svetov: Freud.
V minulih, em, dveh, treh, kaj, petih letih sem skušal najti čimveč domači(jski)h podcastov. Pustimo, da so eno radijske oddaje in nekaj drugega podcast, ki ga pojasnjuješ nekomu, ki pojma nima, kaj beseda je, kot radijska oddaja na internetu, kar seveda ni res, saj je res taka beseda, da ne privlači ravno, ne vem, zakaj Steve ni dal i spredaj ali nekaj. In pustimo za hip, da je Radio Slovenija itak kralj slovenskega radia. Zlasti za govorjeno vsebino, o muziki se na tem mestu ne bomo bili kregali, ne?
No, Radio Slovenija je tisti medijski trust, hrust in hrast, ki zna stopiti v 2020. Zna. Svojim oddajam, ki so jih dolgo marljivo dajali na splet (se še kdo spomni Real Playerja), potem pa še na podcaste, so dali grafični »makeover«, marsikateri tudi zvokovno obdelavo (to bom še enkrat obdelal na drugem mestu) in, ja, imajo Mateja Praprotnika, ki je na Festivalu Naprej/Forward imel govor, ki upraviči RTV prispevek, Anžeta Tomića ter vso znanje, ki so ga pilili v šoli Ajde Kalan in toliko svežine uršk, maruš, nejcev ter izkušenj andrejev, mih in tako naprej.
In ker je to MuZu leto, leto, ko bom pičil slovensko popkulturo, karkoli že to pomeni, je prav, da gremo po vrsti. In tako je padla prva letošnja epizoda oddaje Glasovi svetov. Zdaj… Naslov tokratne epizode je čista zmaga: Zakaj Sigmund Freud vznemirja še danes? Morda poceni, morda na prvo žogo, klikabilno. Uvod? Ni me navdušil. Res ne. In potem še, ko nekako slišiš zasedbo, profesor tu, profesor tam… Saj je v In Our Time enako, tam so gospodje in gospe iz ofxfordov, cambridgeov in ta jajca. In nekako kot da imaš nek zadržek, pomislek, saj veste, domače ne bo nikoli tako dobro. Občutek, ki se ga skušaš otepst, prav izganjaš ga, avto-eksorcist, pa se vedno nekako priplazi nazaj.
To ni bila moja prva oddaja Glasovi svetov, a se ji nikoli nisem zares posvetil. Ni edina iz nabora Radia Slovenija (ARS in Prvi). Razgledi in razmisleki, Intelekta, Podobe znanja – vsi so tu tu nekje, če jih res ne poznaš v nulo. Ne me razumeti narobe, pestrost je krasna, le trajalo bo, da bom skrbno ločil oddajo od oddaje.
In Glasove svetov se bo dalo ločiti. In se jih. Ker, kot piše v opisu oddaje, lahko »v prenesenem pomenu govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti…«. In res v prenesenem pomenu. Ne tistem, ne. Glasovi svetov, vsaj tokratna epizoda o Sigmundu Freudu, ni metafora, ki bi jo morali razvozlat. Gostje so ob nežnem, ampak samozavestnem tonu Iztoka Konca, voditelja oddaje, prenesli, kaj ni le Freud, temveč kaj je njegova dediščina. Seksualnost, sanje, ego. Vsi štirje gosti znajo razlčeniti antropologijo človeka, časa, družbe. »Sam ni bil nikdar analiziran, kar je seveda velika pomanjkljivost,« je vrhunska opazka Matjaža Lunačka, ko pade beseda na dokumentarec, posnet eno leto, preden je velik nadego umrl. Takšne zgodbe, kako vnuk sprašuje dedka Sigija, ki je bil še na stara leta tako vitalen. »Freud ne bi bil to, kar je, če ne bi bil radoveden človek,« je morda celo vodilo za 2020, za MuZu, za podcaste, za vsebine.
Že zato, ker so Glasovi svetov na koncu prenesli tudi na slovenski prostor, kjer slišimo, da z »materinim mlekom spijemo malo psihoanalize«, ker tujci izgovarjajo »zizek«, štimunga našega Dončić filozofa, ki (si) nas je lacanovsko pokoril. Prav to, da Konc ponuja v veznem tekstu strnjenko, ki jo glodamo in glodamo in je vedno boljša, je tisto, kar Glasove svetov naredi za ravno prav en fuzbal polčas dolgo oddajo, po kateri nismo nujno kaj bolj pametni, smo pa, vsekakor, radovedni. Morda bi sedla glasbena podlaga ves čas (ali pa le v uvodu in na koncu), ampak zato je montaža ravno tako zastavljena, da si zapomnimo, kako »psihoanaliza ni bližnjica« do praskanja, sesanja,brisanja prahu iz naše podzavesti, nezavednega itn. »Ravno zato, ker ni treba biti produktiven pri psihoanalizi, je človek produktiven,« je prvi bistroumni nesmisel, kakršen bi lahko šel ne le v sijajni korejski film Parazit, temveč na zid. Pravi ali virtualni.
Glasovi svetov niso naredili hologram iz Freuda. Ali slogana. Ali fris za na majico. Ne. Profesorji – filozofinja in psihologinja prof. dr. Eva Bahovec (Filozofska fakulteta), antropologinja prof. dr. Karmen Šterk (Fakulteta za družbene vede) in psihiatra ter psihoanalitika prim. Matjaž Lunaček in asist. mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda) – so znali povedati tako, da bi jih človek šel poslušat za kako urco, dve na faks. »Ko predavam študentom o Freudu, se lotim teme empatije, sočutja. Freud bi nas vprašal, kako to, da v enem trenutku imamo dva prijatelja: oba se znajdeta v neki življenjski krizi, nesreča, bolezen… Naš spontani vzgib empatičnosti se bolj aktivira pri enem kot pri drugem. Kako to? Če bi bilo naše sočutje že vnaprej determinirano, potem bi moralo enako zavibrirati s trpljenjem vsakega bližnjega. Freuda je zanimalo, zakaj je tako naključno. In ko je poslušal ljudi na kavču in se poglabljali v svojo duševnost, se je pokazalo, da odločajo naše zgodnje izkušnje. Kaj smo kot otroci doživeli kot bolj ali manj pomembno.«
Tako. Prosto po Freudu via Lunaček je vsak človek zanimiv, enkraten. Glasovi svetov pa tudi. Sicer počnejo podobno kot Freud, ki je imel zeeeeelo izbrane, em, paciente/stranke, ampak dvigujejo radovednost. In nauk: ni je iste psihoterapije za dva človeka.