MuZu • Album recenzija
Nekateri, ampak res samo nekateri, so nekaj kakor rojeni za Izštekane. Niso vsi. Pero Lovšin, recimo, e, on je bil. O, ja. Pa Niet. Pa še marsikdo. Ampak četudi na koncu vedno rata, jih ni nujno tako veliko »rojenih za to«, ne glede nato, da Jure Longyka zdaj že tradicionalno gladko nafila »svoj« minimundus domači Glastonbury v Kinu Šiška. Izštekani lahko, v svoji najboljši izvedbi, prinesejo tisto nekaj več, drugače, svoje, no, izštekano. In zasedbi Fed Horses je to uspelo. V nulo. Album za pozne zimske sončne popoldneve na poti… Kamorkoli.
Šele zdaj, da šele zdaj, je pesem Ti ne poznaš konjev, ki smo ji pidžijevsko moj-črni-konj gledali v uzde na Emi, takšna, da štekamo. Ko dobi takšen kontekst, aranžma, produkcijo, priložnost. Mi smo pa (se) jahali, a nismo razumeli. Marsikdo, pardon, vsi seveda ponavljaje rečejo (mhm, tudi Zala in Gašper), da so šli na Emo »se samo predstavit, promovirat svojo glasbo«.
Logaški peterec Fed Horses so (podobno kot zalagasper, le da sta zmagala) res naredili to in to naredili zeeeelo uspešno. Ne toliko zato, ker jih je žirija Eme uvrstila na tretje mesto, ampak ker so se nato skobacali dalje, potem ko so že zmagali na Šourocku 2014 kot res izvirna skupina, četudi znotraj omejenega post-country-rock žanra. Alter americana, indie rock, indie country, po želji. Skobacali so se redno na Val202. Na izbor za popevko tedna. Ne enkrat, ne trikrat, ne petkrat. Enajstkrat. Ja, enajstkrat. In kar petkrat zmagali. Trikrat v angleščini, dvakrat v slovenščini. Ljudje imajo tako viskozno glasbo, ki poboža, očitno radi. Očitno tudi ob petkih.
Pred časom sem sicer na twitterju iskreno napisal, kaka škoda je, da niso izbrali malo bolj spevnega imena, kar govorim še iz časov komisije Šourocka, ko so imeli res manj izstopajoče, pa tudi, bodimo pošteni, izgovorljivo ime (da vas slišim, angliste, razliko med »fat« in »fed«, po možnosti za šankom v glasnem Štuku). Ker glasba je tako poživljajoča, živahna, em, ja, neizbežno poskočna. In prišli so do točke, ko v jeziku skorajda ni razlike, saj delujejo sila prepričljivo tudi v nematerinščini, ampak se jim vseeno bolj(e) prisluhne v materinščini (Spremembe, Jaz in nebo, Ti ne poznaš konjev).
Ker to ni recenzija njihovega EP albuma Sinner (2018), kjer že večino tega živi in diha, je bistvo v živi izvedbi in posledični Izštekani izdaji. Preposlušal sem tudi večinoma za nazaj, odkar se Izštekane ponudi tudi na pretočnih platformah in vsak izkoristi to po svoje. Fed Horses so si naredili res pravi koncert, niso pretirano obdelali, vsaj ne tako, da bi šli v izrazit odklon. Ne. Violina Danijela Bogataja toliko lepše zapoje, da se ovije okrog vokala Urške Mihevc, ki je postal tako zrel, milosten, nežen, ampak tudi prodoren, ko je treba. Kitara je taborniška, ravno toliko, da pomaga dajati intonacijo in ritem.
Fed Horses so posneli take Izštekane, da če vam je njihova glasba všeč, bo prišla zelo prav v avtu. Sploh na kak sončen popoldan. Ali na sprehodu. Zakaj? Ker je skupija Fged Horses res dobro uigrana in ker je njihov album Izštekani res dobro posnet in obdelan. Četudi izračajo drugačna čustva kot prej, kot je povedala Mihevčeva. Kakršna koli že, pomirjena, živahna, čuteča muzika je to. Ne pa samo to. Je tudi poskončna. Hands, ljudje, Hands. Kjer slišimo takšen vzklik, da… Pa smo že v prerirji. Tam nekje med Logatcem in Postojno. Notranjska poje, pleše, pove!
Bis. Longyka na začetku in koncu. Je prav in se spodobi.