MUZU

Jezero #4: Gili gili gili gila!

Taras Birsa bo rešil primer Jezero. Bo. Ziher. V nulo, ja. Še čisto malo. Že skoraj. Evo, zdaj. Bo. Zdaj zdaj. Mičkeno, samo mičkeno še. Rešil ga bo takoj, res ekspresno, ko šus, hipoma v trenutku – takoj zatem ko bo: zadovoljil svojega šefa, pa njegovega šefa, pa še njegovega šefa, ki je povrhu zaskrbljeni finančni minister in če skrbi njega, potem mora tudi premiera in gotovo še kar predsednika republike; pa skrbno mentorsko uvedel kolegico, da ne bosta s fantom šla narazen; povedel prijatelja-sodelavca v 21. stoletje in jima ne bo dajal samo voženj gor pa dol, siva pot, vodi meee, na Gorenjskooo; pa osrečil ženo, da bo manj kozarcev vina in več turških filmov, in smehljaje se napolnil Thule skrinjo na avtu s smučkami in palicami in odšel na smučanje v Bad Kleinkircheim; našel manj oholo razvajeno privilegiranega fanta svoji hčeri, vmes porihtal življenje kaki tajnici, poskrbel za akademike, da se ne bodo vdajali najprej farmacevtski industriji, nato pa še študentkam.

Še kaj? Aja, v vsem tem je en umor recimo temu že rešil, ampak saj ga ni, samo namignil je, da ga je, pa še to samo zato, da ne bi vsega skupaj prevzela Generalna policijska uprava (GPU). In potem bi res bilo vse narobe, ker bi lahko ves ta čas bil v gorah. In ne, ne daš primera na GPU, ker bi ga itak zafurali in potem bi najbrž moral rešiti še njih. To je življenje Tarasa Birse. Ta žalost. Ta zdaj udobno neudobna žalost. Kajti še ko gre laufat, ob obvoznici, med trde delce, da bi imel vsaj malo miru, mu zacingla telefon. Seveda mu. In, ironično, takrat, med romunskimi kombiji in ukrajinskimi kamioni ter prevozi.org natlačenimi avti ga še najbolj razumemo. Ko je najbolj hrupno.

Ni težko videti, da je v Tarasu Birsi precej Tadeja Goloba. In takih, ko sta Birsa via Golob ni malo. Nak. Mogoče so ti celo gonilo naše družbe. In ni blizu dan, kot sem pisal prejšnji teden, ko bo imel vsega dovolj in šel na recimo temu svobodo. Na s.p. Taras Birsa je simbol za tiste, ki izboljšujejo sistem in so hkrati napaka v njem. Razume, da svet ni popoln, ker če bi bil, bi plačal za tisto rundo v kafiču, ne pa da je bogemu Brajcu naprtil račun. Samo zato, ker lahko, ker ja. Če bi bil svet popoln, bi imela Tina Lanc za fanta kaj drugega kot »ajtijevca« in zato ne bi kozlala ob prvem truplu z metkom v glavi. Je pa res, da tudi ne bi takoj sporihtala računalnika in rešila nekaj, kar bi »piflarji forenziki« mečkali tri tedne. In tako dalje. Vsekakor bi žena Alenka bolje razumela, kaj ga daje. In bi lahko plezal po hribih, ne pa po družbenih preprekah. In thulah.

Da, Jezero je serija o naši družbi. Jap, je. Je zgodba o tipu, ki je dober v tem kaj dela, ampak je pogosto pri tem sam, ker si tega, bodimo iskreni, tudi egoistično želi, če bi šlo, bi itak vse naredil sam, najboljše, da bi kar sam postreljal vse žrtve, se aretiral, sodil in zaplezal v čuzo. Vse sam. Ampak njegova čuza je njegovo življenje. E, zato, do zdaj, ko je Jezero šlo v drugo polovico, pa se še vedno zdi, da ne vemo nič kaj več kot na začetku, samo še manj, če že, zato Birse pogosto ne razumemo. Kako ne bi momljal! Če ga sliši šef, je narobe. Če reši kaj prehitro, je narobe. Če čaka, je prej v cajtungih in je narobe. Če vpraša, kje je spodnji del trenirke, je narobe. Če vpraša, kaj dela tip od sodelavke, je narobe. Vse je tako narobe, da je že skoraj prav. In Tarasa Birso zato zelo dobro razumem(o). Še hujše jebe so v lajfu od tega, kot če še svežo vdovo vprašaš, ali je mož imel ljubico. Ja, ta je bila res kisla in to mu je končno očitala še kolegica Lanc, ki napreduje iz tedna v teden bolj, četudi je v seriji, v knjigah pa še bolj, magnetni odsev vsega, kar počne Taras Birsa. Njemu bi itak še ribe in somi v Bohinjskem jezeru povedali, kaj so ušpičili. Blup blup.

En boljših očitkov, takih, vestnih, vsakoponedeljkastih na račun serije leti na dramaturgijo oziroma na hitrost serije. Bolje, počasnost. Ta se premika, em… Počasi. Hiti počasi. Ampak že od začetka je skandinavsko jasno, da je v tem finta. Za to gre. Švedi ne norijo, saj smo videli rokomet. Sistem bi rad, da Taras in ekipca najbolje možno in iz danes na jutri rešijo primer, že samo zato, ker so lahko srečni, da imajo službo in najboljšo kavo in nekaj resursov, ajmo, gremo, kje je, a še ni fertig. Sistem bi rad, da je policija hitrejša od novinarstva. Ampak je ena razlika: novinarstvo beži pred lastno smrtjo, zato nima izbire in je tako ekspresno. In ima slabšo kavo, definitivno. Toda obenem v tem sistemu traja in traja in traja, da povprečni kriminalist v klupm račulanik, pentium 586, windows 98, vnese registrsko številko novogoriškega nisana, ki da jih je, očitno, na tistih koncih veliko. Še dobro, da ni bil beli golf, srebrni pežo ali še bolj srebrni clio, avto leta. Ne gre. Specialci pa ja, seveda, oni pridejo, posvetijo, niti vrat ne razbijejo, ampak jih snamejo – kako smo Slovenci uvidevni, ha! – ter takoj uhapsijo modela. In ga imajo. Izi pizi, rizi bizi. Zakaj? Ker se ne pogovarjajo, ker so na pol roboti, robocopi. Ker nič ne rečejo, tiho so, delajo in zdravo.

Vse ostalo v Jezeru pa je tu zato, da nam para živce. Ker skuša biti pametno, ker govori, razmišlja, diha, obstaja. Aha. Napisal sem že marsikaj, v treh prejšnjih delih, kaj vse je uspelo Jezeru. In da je marsikaj uspelo najbolj. Vendar do zdaj je že jasno: Jezeru je uspelo doseči v domači popkulturi to, kar je nazadnje denimo Pr Hostar. Dosegel je, da se folk meni o tem, številni šimfajo, jasno, primerjajo s tujimi vzorci, upravičeno jamrajo, da ne slišijo in tako naprej, da je igra napravljena, da je režija počasna in luknjasta, da Dan D nimajo pojma in da so se peljali po avtocesti v bistvu kontra iz Ljubljane ven, ko sta se Lanc & Birsa peljala nazaj v mesto.

Prav vse to je čista zmaga. O Ekipi Bled se nihče ni kregal. Hej, še o filmu Preboj se niso na veliko kregali, pa je druga svetovna vojna in o partizanih se radi kregamo. Očitno nam gre dosti bolj na živce, če pride spet nekaj, kakor je bilo nekoč, ko smo imeli dva kanala, en wc papir, tri jogurte in stoenko ali jugeca. Zato je Jezero takšen uspeh. Ker ne moreš mimo. Ker je RTV Slovenija krenila z vsem, podobno kot pri Emi, in dosegla, da o Jezeru skoraj moraš imeti mnenje. Tudi če nisi gledal. Vsako Jezero ima svojo Leo Sirk. V vsaj dveh bifejih sem ob ponedeljkih že slišal, da so se pogovarjali o seriji, o Cavazzi, o rtv naročnini in tako dalje. Mama ti pošlje mesič, da je bil super del, potencialna tašča je pohlastala prvo knjigo in ji ta teden nesem drugo in tako naprej.

Bistvo teh “recenzij” je, da ugotovi, zakaj to radi gledamo. In kaj gledamo. Ker gledamo sebe. Kleni Slovenec, takšen pač, ki si to lahko privošči, ima na strehi pozimi Thulo (poleti pa gorsko kolo, balon, sobno kolo, kajak, kanu, kajt, surf, trampolin), da vanjo spravi vse tisto, kar v že itak prevelikega karavana ali enoprostorca ne gre. Jezero si namreč upa pokazati, kdo in kaj smo. Ne vsi, bog ne daj, Taras in Alenka sta pač poerbala in živita lajf iz reklame, že kolegica Lanc živi, em, v Zeleni jami, če sem dobro videl, kar je tudi čisto prefensi, ampak očitno ima ravno dovolj za ogrevanje tudi kot mlada kriminalistka, če računalnike pred forenziki odklepa v gatah in puloverju (ali pa je njen tip šel za programerja, ko sta se spoznala v tretjem letniku in je videl, da od CSI: Bohinj ni milijonov). Brajc bo do konca serije imel tisti pulover na zadrgo, ki bi mu bil mogoče prav, če bi šel 137x na Šmarno (in bo šel, slej ko prej), Osterc pa si glavo umiva z ono kombinacijo milo+šampon v enem. Taras Birsa krmari med vsem tem, med lepimi faksi se pripelje z (družinskim) volvićem in parkira počez, oholo, ne bo se on jebal rikverc in bočno pa sem pa tja, večinoma pa »navadne ljudi«, ki razparajo zajca, prepušča kolegoma, ki ju potem vsaki Bohinjc’ pošilja nazaj v Ljubljano, če nista prišla z nalogom. Ne plača računa, okara Brajca, ko reče, da ima »ta mala« ime. V bistvu je tudi, ja, taras Birsa šef. Pa sploh ne dober. Ampak štejejo dejanja, ne to, ali pri kafe avtomatu razlagaš recept o najboljših krofih.

Jezero noče biti, vsaj ne v akcijskem delu, čeprav je tega res malo, nekaj, kar ni. Mogoče malo prevečkrat pove, da ni vse tako kot v CSI, pri čemer je CSI riknil že lep čas nazaj, ker zdaj na teveju raje gledamo ubijanje s cinizmom in lažmi, ampak potem tudi ne kaže ne vem kako velike ekipe, ki bi obdelala sceno z ubitim dekanom (Drago Hleb). Eh. Pride lepo Aleksander Golob (igra ga odlični Alojz Svete), zraven mogoče model dva, iz kombija, ki bi na Bolhi bolj slabo šel skozi.

Če bi šlo, bi Taras Birsa, ki so ga že planine skupaj s pogrebi naučile, da svet ne more biti popoln, primer rešil temeljito, počasi, previdno. Ampak ne more, ne sme, hvala za družbo, doma mam večerjo in zjutraj mam službo. V tem svetu ti šef zjutraj pomaha z naslovnico Dela in to je to. Kaj imaš, kje si, koga bomo zašili, če ne pa damo drugemu in to zate, zame, za vse nas ne bo dobro. Tako seveda pride do napak in tako bi se sistem pogreznil sam vase. Vsaj moral bi se, ker če smo vsi tu zato, da šefi ostajajo šefi, potem hvlaa lepa. In bi šlo cugrund. Bi. Če ne bi bilo ljudi, kot je Taras Birsa. Kdo ve, zakaj, no, vemo, ampak ne še, še kakšen del, morda pa v finalu, bomo videli, kaj je tisto, kar privede do tega, da ljudje naredijo ali povedo tisto, česar komu drugemu ne bi. In ko Taras pove, kam pes – ki mu bo ime Robi Lep, če to ni lepo ime za psa, ne vem, kaj je – taco moli, sliši tole:

Jezero je tako skorajda primer, ki bi se moral rešiti sam od sebe, pa ne po lastni, neki imanentni želji, ampak zato, da bodo vsi šefi zadovoljni, da bodo vsi obdržali svoje službe, plače in da bo v firmi, v tem primeru na policiji, dovolj miru, da se na naslednji božični zabavi, dnevu slovenskih kriminalistov ali sindikalcu ne bodo ogabno žalili. Najboljše je to vidno v dialogu, kjer šef. Andrej Kristan (Igor Samobor) ob prisotnosti podšefa Drvariča (Branko Šturbej) sprašuje tandem Birsa & Lanc, če sta dva primera povezana, »punca, ki ste ju našli v Bohinju, in ta, Hleb.«

Birsa: »Še ne vemo.

Kristan: »Še ne vemo. Kako ne vemo?

Drvarič: »Taras, kako ne vemo?«

Birsa: »Zato, ker nimamo nič konkretnega…«

To je debata, ki pove vse in še več, kako stvari pri nas funkcionirajo in zakaj razumemo piramidalni sistem hierarhije kot klanec, po katerem se naloge, sranje in jeba kotalijo od zgoraj navzdol. Saj tudi Birsa je (ne)komu šef, le da on ni zajeban šef. Rad bi bil kolega, ko bi moral biti šef in obratno, zdaj pa ti trofi tajming. Če sfališ, zna biti ornk grdo, verjermite. On bi pa rad povrhu skozi primer rešil družbo, na živce mu gre, skoraj nekako post-tranzicijsko, da nismo vsi več isti in da se lahko eni preseravajo, kličejo ministra, ker imajo veze, ker imajo milijone, drugi pa študirajo, puzajo, pijejo kafe iz avtomata, medtem ko mali mulci vozakajo njegovo hčer v dragem avtu, vsaki mali mulo pa se nasnifa s koko, ki ni 60, ampak 180 evrov po gramu, ker so prišli mulci, ki cenijo svoj nos, njim se že ne bo cedilo iz nosa, pa da si bodo brisali, pozabi, ampak tu je Taras, da jim zakoplje ta našmrkani nos, šmrkavec mali, not v sneg. Oni Bohinjc, vaščan Janez Baloh (Igor Žužek ga igra kot da bi nas rad peljal v top slovensko grozljivko Idilo, Lotos Vincent Šparovec bi bil za Jezero preveč očiten), kamor je raziskovanje primera izginule Ane Zvonar pripeljalo Osterca in Brajca, tistega bi Birsa zraven ob zajca raztegnil in ga odrl, če bi ga pošiljal nazaj v Ljubljano po sodni nalog. Pa ga ni, ker ne more vsega sam.

In tako se Jezero v četrtem delu znajde, no, nikjer. Najboljše bi bilo spakirat in hop na smučanje in adijo Jožica. Ampak četudi so možnosti majhne, da bo ostalo kaj od dojenčkovih kosti, da bi lahko z DNK analizo rešili, kar se rešiti da, naredili povezave med primeri, če te seveda sploh so, je treba rinit dalje. Slučajno gledam tudi Unbelivable na Netflixu, kjer po šestih delih vedo skoraj še manj kot Birsa in ekipa, pa že ti ne vedo nič. In povrhu Unbelivable ni fikcija, temveč grozljiva (ameriška) resničnost. Ampak tam je drugače. Tam ne tiščiš ravno smučke in palice noter v Thulo, ko pride klic, ki misliš, da bo rešil stvar. In potem kaj naredi Birsa? Namesto da bi lepo kdaj šel sam v Bohinj, ne le enkrat-dvakrat, reče Brajcu, ki je en tistih tipov, ki ga zebe od oktobra do maja doma pri prižgani centralni, naj gresta kopat trupla še v Bohinj. »Lepo se imej na smučanju, šefe,« je stavek, ki bi ga malokateri delavec rekel svojemu nadrejenemu. Naj se še tako dolgo poznajo. In seveda ravno takrat stoji Alenka na predpražniku in ga vpraša, kaj pa je. Pove iskreno, da je dal navodila Brajcu. In kaj dobi v zahvalo? »Boljš zate.« Kdo pa ne bi zabrisal palic noter v Thulo.

Ni fer, ljudje, ni.

In kaj potem ostane? Nič. Upaš, da se bo kaj prijelo, ulovilo, nekaj. Ampak kako se ulovi? Tako, da greš v Bohinj iz Ljubljane razlagat, da v Bohinjskem jezeru ni somov. Nič nas, ki nismo iz Ljubljane, ne razpizdi bolj kot to, da nam pridejo razlagat, katero vino raste na Piramidi, kje rastejo dagnje v Piranu, da cviček ni vino, da pečenice niso del kolin in taka jajca. Mi tudi vam ne razlagamo, kako poganjat električni skiro. Mogoče bo pa ravno to, kar nas kot družbo vedno bolj muči, ko stojimo na avtocesti, ta vedno bolj zadušljivi centralizem, rešil primer Jezero. Mogoče. Ali pa pač gole naključje. V temi. Sredi jezera. Sredi zime. Sredi serije. Hop, cup ali kako je že rekel Anton Svete, ki ga navdušeno igra Gaber Trseglav: gili gili gila gila.

Evo. Gili gila gila. Eno angelsko še zmoliš. Sveti angel varuh moj / zrihtaj ribco mi noco / stoj mi noč in dan ob strani / vsega hudega me brani / Prav prisrčno prosim te, enga somčka sam za me.

In je prišel som. Aha. Z dvema očesoma, dvema uhljema. Glavurina. Taka, moška, če smo videli prav ali narobe. Pripopana na telo ali ne, ne vem, tema je ko v riti, bemomast. In zdaj druge izbire ni in ne bo. Ko najdeš glavo, katero koli glavo, potem je ni smučarije, kjer bi si lagal, da ne znaš na pamet, kot ziher tudiu Taras Birsa, tisto konceptualno:

»Sem dolgo plezal in mrmral / slovo sem upu, Alpam dal / srce je prazno, srečno ni / nazaj v Bohinj si želi.«

Da, če vemo ali ne, prišel bo morda dan, ko bomo tako hlastaje in hrepenenja polno pogrešali tudi Tarasa Birso in njegove probleme.


Medijski odzivi

»V dolini tihi« – vrhunski naslov v Vikendu ob prispevkih bralcev, ki jih moti, da se nič ne sliši.

»Na Cavazzinem teku bi blo pa treba malo delat… Preveč po petah in levo stopalo navzven.« Mladen Dabanović, nekdanji vratar slovenske nogometne reprezentance.


Top 3 lovske

3. Vljudni Bohinjci

2. Razdelitev vlog pri družinskih opravilih

1. Klasična, klena debata moža in žene

Komentarji

komentarjev