MUZU

Jezero #5: Umor(a), Odmevi, smrčanje in seks

Boris Cavazza: »Ti, kako pa kaj Jezero?«

Sebastian Cavazza: »Ti, super, samo noben pol kurca nič ne sliši.«

[povzeto in prirejeno iz pogovora Sebastiana Cavazze v oddaji Spetek, 17. januarja, na Valu 202]


Hladen zrak ti da fokus. Mhm. Taras Birsa že ve. Fokus, fokus, ja. Kdo ve, kaj bi bilo, če bi Tadej Golob najprej, za začetek, Birso poslal, kaj pa vem, eeeem, na Ptujsko jezero. Ali Bukovniško jezero. In to poleti, ne pozimi. Nekam k nam, na vzhod države. Dobro, za kriminalistoma in DNK mojstrom bi, če bi prišla kopat na britof, vsepovsod kričali »žabarji, žabarji«, le da bi ju v žabarijo poslali z »mojo seko pusti na miru, si me slišo«, namesto »pustite mojo sestro na gmh«. Pa dobro, saj je hladen zrak vsepovsod, okej, razen na Obali, ampak če kam, Birsa ne bo lezel na morje.. Še na smučanje ne more, ljubi bog. Pa je taki bolj zimski tip. Je pa nekaj jasno. Kamorkoli bi šel, bi, khm, plezal na probleme, najprej v službi, vmes doma. In na Tino Lanc, ki bi padla kjerkoli. Ker bi patolog Cvilak kjerkoli smrčal. Končno je nekdo posnel resnico! Tisti, ki smrčimo, hrgolimo, sekamo drevesa, pilimo, žagamo… Vsi mi rihtamo vsem tarasom birsem vso srečo tega sveta. Ker Tina Lanc je ena taka ciglerjeva sreča v nesreči. Prva in zadnja slovenska povest. Le da Tarasu Birsi, kar je v knjigi še bolj monološko mučno, niti seks, se zdi, ne pomaga. Ne v svetu, kjer cuzaš vodo, ker nimajo brezalkoholnega piva, pa četudi ti ga prinese Luka Marčetič, povrhu pa postreže s tole-je-za-en-drek-suho-ko-presta toast sendvičem, tak svet, v katerem ti vsak moralizira, kjer te šef zajebava in kjer te še jahajo v Odmevih, kjer ti hči spolzi iz rok, žena pa v kozarec… Je krut. In potem, ja, moraš še do Erike Žnidaršič. Ki te konspirativno zajaha. Via šefi, celo z notranjim ministrom vred. Da je v bistvu še dobro, da ima Taras Birsa le še za en fuzbal polcajt časa naslednje nedeljo, da odreši primer, kolege, kolegico, ženo, hčerko, Bohinj in, da, tudi sebe.

Od serije Jezero, po kateri bodo, kot je povedal Jani Virk v izjemni zadnji Intelekti na Prvem programu Radia Slovenija, posneli tudi Leninov park in se dogovarjajo za tretji Golob del Dolino rož, smo upravičeno pričakovali preveč. Zakaj? Zato, ker je bilo preveč, ker nismo vajeni, da bi nas TV Slovenija s čim še tako »šopala in fopala«. In kdor je to razumel kot pač veliki poskus, da bi gledali slovenske tv serije, lahko v seriji uživa. Marsikdo ne, številni je ne gledajo, četudi je praviloma najbolj gledana zadevščina v nedeljo zvečer pri nas. Simona Rebolj je zapisala dolgo besedilo o marsičem, zakaj Jezero ni to, kar bi, če povzamem prosto po presoji, lahko bilo oziroma zakaj ni takšno, kot mislimo, da je. Pošteno, nekaj poant povsem razumem, ampak po drugi strani sem v petek, ko se je kooooončno vrnil Spetek na Val 202 po skoraj dveh letih, užival, kako je Sebastian Cavazza sam povedal vse tisto, kar trabunjamo vsi mi, ki smo serijo šli pač gledat, kot gledaš serijo. Če že sediš, pet nedelj zapored, čakajoč šesto, preden pride naslednjih nekaj z novo serijo V imenu ljudstva, kjer vsaj toliko pričakujemo od Ajde Smrekar, potem pač skušaš v tem uživati. Sicer si sado-mazo, s čimer pa seveda prav tako nič ni narobe, ker tudi Taras Birsa je sado mazo. Jezero je namreč med drugim serija o ljudeh, ki bi lažje in raje delali marsikaj drugega, bili bi drugje, s kom drugim, Jezero je prihodnost, ki nikoli ni prišla. In zato sem, obenem, tako užival, ko je Cavazza povedal, da je tudi fotru, enemu in edinemu Borisu, kako pa kaj Jezero, odgovoril, da vredu, samo da se ga kurc kaj sliši. Zdaj je bolje, to moramo priznati, zvokovna obdelava je pomagala, vsaj nekoliko.

Ampak Cavazza je porabil dobršen del Spekta – in prav, da je -, da je povedal, zakaj se ga slabo sliši. Sebastiana Cavazzo se dobro sliši v reklami za Seat, v tv seriji Sence nad Balkanom, v filmu Gajin svet, v teatru, v… Če bi tako zelo momljal, potem ne bi dogural, kamor je, pa če bi bil še tako podoben Georgu Clooneyu, kot so ga za večne čase definirali naši rumeni mediji, sam pa pravi, da ne on, ne foter nista podobna dobremu večno staremu Georgu, temveč, pazi to, njun dedek, ki pa da je baje bil pljunuti Clooney. Ob tem, da ima dva otroka, pa kaj bosta onadva, da jima, tak je filing, zagotovo Seba ne bo rekel, da če sta na glavo padla, ako bi šla v igralstvu, ker Boris je imel veliko željo, da bi bil Sebastian – stomatolog, ja, brez heca, leva zgoraj šest, karies, paradontoza… Ampak ne, to še ni bilo najjaće in najboljše. Ne.

Zmagovalna je bila opazka Sebastiana Cavazze, da se zgodi, ko gre kam na kavo (ali najbrž pivo, nima gastreolokakakalokoovskega refluksa, kakor koli se napiše to, česar si ne znam zapomnit niti do Doline rož, kjer je še večkrat omenjeno stanje, kjer umreš, če spiješ en pir), da sliši, za kakšnim sosednjim omizjem, kako da Luka Dončić, saj okej dečko, fajn cifre, ampak da v bistvu pa tako dobro basketa tudi ne igra. E, to smo mi, pa če hočemo ali ne, bolje, če sprejmemo, sicer ne vem, zakaj, ampak najbrž že je, čeprav pomaga kaj prida ne. In tako je z zvokom. Bolje, da se sprijaznimo. Jaz sem vnaprej podvomil, da se bo kaj slišalo v akcijskih scenah, ki jih je itak malo, da smo dokončno zvedeli, zakaj nismo narod akcije, naj so bili Poker in taki še tako hvalevredni poskusi. Nismo. Pika. Težava je, tako Cavazza, dolga za skoraj petminutno razlago, da skrajšam in povzamem, v tem:

 • da se na AGRFT ne učijo zvoka, ni katedre za zvok, kjer bi to pilili, saj še scenaristiko smo dobili par let tega, kar se pozna;

• da so mikrofoni (‘boomi’), oni na štangi, pač takšni, da lovijo samo določene frekvence oziroma določen zvok in če nisi v določeni frekvenci, pač odletiš; mikrofoni pa so taki, ker smo v Sloveniji in ker si pač RTV Slovenija raje privošči kaj drugega (to slednje dodajam sam);

• in da so tisti pripeti mikrofini, bubiji al nekak tak, sicer okej, ampak če imaš tako jakno, parko, potem se te »kurc kaj sliši«.

Tako, zdaj vemo, zakaj vsega ne izvemo, ampak saj v MMC 4D se da gledati Jezero s podnapisi, kar je sicer mega ekstra žalostno, da srce prešernovsko rane grize. Vendar to ni edini očitek na račun Jezera in četudi so številni legitimni, nekateri haha mimo in tretji zlobni, so vsi najbrž v osnovi dobronamerni, ker bi, če niso golo pljuvanje, česar pa vsaj sam nisem veliko zasledil, vsi radi, da bi bila serija nadtop in da bi dobili tisto, kar plačujemo.

Toda dobili smo nekaj drugega. Dobili smo serijo, ki jo gledamo z veseljem tudi tisti, ki smo knjigo prebrali, ker je nekaj čisto drugega, če čitaš neko fantazijo ali neke dogodke, ki so na drugem koncu sveta, drugo pa je, da si bral knjigo in vedel, vedel si, majke mi v nulo, da bo Tarasa Birsa faširala Erika Žnidaršič, čeprav, koliko se spomnim, voditeljica Odmevov ni omenjena, sploh pa Eriki ne dajo Odmevov, ker tudi vidimo zakaj, ker na koncu te neki mulo cmeravi jebe, se laže in gre rušit kariero samo zato, ker je »ati faca«. Toda ja, vse to, kar se je zgodilo v petem delu, je v knjigi tako klišejsko, ampak je vsaj naše klišejsko. Zato imamo radi, i guess, Vesno. No, mi imamo manj pojma, ker smo se rodili za vse prepozno, sploh da bi videli Metko Gabrijelčič, ko je bila tako lepa, da se ti je milo storilo sodeč po kadrih, ampak vseeno Vesna je črnobeli film, kakršni so ti bili takrat bolj ali manj vsi, ampak tu in zdaj, pa stara Ljubljana, pa Slovenija, pa… Enako denimo velja za štikl Zemlja pleše in še kaj bi se našlo z impresionisti vred, da je sicer D’Orsay, ko stojiš v Parizu in zijaš, seveda oh in ah, samo Dekle z rdečim parazolom, pa kaj si nor, naši so tudi zelo znali in oh in ah.

In tako je z Jezerom zdaj, ko še vedno vemo predvsem, da skupaj z ekipo ne vemo nič, da vsakič, ko mislimo, da bomo kaj vedeli, se pojavi nov lik – tokrat mamilarski kralj Kosta -, o katerem spet vemo še manj in pozabljamo, kar smo že vedeli. Morda je zato Birsa takšen kralj. Saj v knjigi je morda lažje slediti kot v Jezeru, kjer so pač dali v serijo čim več, stavili na šest delov, ki so relativno počasni, ampak takšna je Slovenija, saj večkrat pojasnjujejo v seriji, kako morajo nam, civilistom, pojasnjevati, da forenziki, GPU, NPU, kriminalisti, da to ni kot v serijah. Seveda ni. Saj tudi mi to vemo, ampak kaj če smo pozabili. Zdaj vsaj vemo, čigavo je drugo truplo v jezeru, vemo, da obstaja neka povezava in vemo, da če se primeri ne rešijo takoj, se zgodi marsikaj, kar se naj ne bi.

Prvič, šefi dobijo čisti popizditis. Bojan Drvarič, ki ga vrhunsko igra Branko Šturbej, je točno takšen šef, ki mogoče sploh ni rad šef, samo se je navadil, da je šef in bi bil še malo šef, ker je dobro biti šef, čeprav je težko biti šef, o je moje življenje težko, ampak Taras, mene nič ne zanima, kaj, kdo, komu, zakaj, kaj imate, ajmo, rezultati, gremo. Drvarič bi skoraj bil človek, pa ni, ker skrbi za svojo rit (saj to počnemo vsi, ali ne, le stil je drugačen) in bi pogazil vse pod sabo. Kot je dobro povedal primatolog v Delu v soboto, da se hirearhija pozna v tem, kdo piše/govori več. Šefi pišejo podrejenim vedno na kratko in jedrnato, nobenih razlag, kaki pridevnik, saj nismo krav skupaj pasli in podobna jajca. Ste to opazili? Zato Birsa pred neposrednimi kolegi govori tako malo. Zakaj? Ker ga Brajc, Osterc in tudi Lanc kličejo – šef. Birsa ne bo klical Drvariča šef, ker niti te oznake v narekovajih ni vreden, ima pa seveda zato težave.

In težave ima takoj za začetku, ko najdejo drugo truplo ravno takrat, ko bi moral on na smučanje, pa tako lepo je spakiral v trugo/thulo noter palice, pa smučke, pa kufre, pa… Seveda se je Alenki odpeljalo. Kako se ji ne bi. Sodelavec v komi, hči z japijem, mož tako tih, da bi bilo volje če bi bil pil kot da ne bi bil varal in seveda jo potem prevara in seveda je občutek, da ni prvič. Alenka je sinonim za morda vse nezadovoljne gledalce, za tiste, ki so želeli drugačen film, lajf, serijo, karkoli. Alenka Birsa je povzetek serije, še bolj je družbeni kot individualni odboj Tarasa Birse kot kolegica Tina Lanc. Ja, #metoo bi lahko lepo sfaširal Jezero in njegovo upodobitev, čeprav je treba priznati, da je Cvilak res smrčal. Je. Fejst. Vlado Novak ziher tako smrči tudi v realnem življenju in hvala bogu, ker če ne bi, ne bi tako prepričljivo igral patologa, ne bi tako lepo tankal »mater je dober« viski in ne bi bil skorajda edini, s katerim se Taras res zšteka in je, nenazadnje, edini, ki potem trka Birsi na slabo vest. Ker mu lahko.

In ker mu mora. Saj je pa vedel Birsa, kaj bo, če bo šel v Bohinju, kjer je sicer lepo, ampak ne tako lepo, da bi ti razpadel zakon, trkat kolegici Lanc na vrata. Seveda je vedel. Ali kot mi je ena napisala na twitterju, da če izgledaš kot Cavazza, potem lahko tudi rečeš, da tvoj cimer smrči, pa bo. Gili gili. In je bilo gili gili, le da je Lanc zagrabila Birso, ker je oh in sploh in ah, ker tiha reka bregove dere, ker brada, ker kriminalist, ker je ne obsoja, ko kozla ob prvem truplu, ker je pogruntal, da smo v letu 2020 in tako naprej. Seveda ga je zagrabila.

In jo je. Vest. Debata po vsem skupaj je bila nerodna. Seveda je bila. Saj je bila že prej, ko ga je vprašala, ali ga moti, če ona pije. Ne, ne, ti kar. In eks velja, seks eks, da da. Tako pač je, Birsa je takšen tip, da, u, ta je preveč klišejska, če ne more plezat po hribih, potem…

Taras: »Ali imaš že kaj slabo vest?«

Tina: »Ne. Saj nisem bila toliko pijana, veš.«

Taras: »Majčen fajhtna pa si že bila.«

Tina »Glih prav.«

In seveda jo potem vpraša, če jo zebe, ji ponudi rokavice in seveda potem to vidi patolog Cvilak, ki mu jih lepo napne, čuj, Taras, 30 let si starejši od nje, nisi imun, čeprav je mala luštna ko satan, pa ga on popravi, da samo 20, ker ja, to pa pomaga. Pazi, kje serješ Birsa! In kaj reče Birsa? »Malo pa te je strah penzije, ne?« Smo pa vsaj videli, da je forenzik Golob rešil svoj prvi primer:


In namesto, da bi ringlšpil v Bohinju pognal zadevo, olepšal svet, rožice v trebuhu, rešitev primera v glavi… Gre vse na slabše. Tarasu se zgodi dan, kakršen je res za pogreb. Mmm, morda slaba izbira besed, ampak nič ni pomagalo, da je sam namočil, ker so ga namočili v Odmevih, namočil ga je šef, potem pride domov, že itak ga grize vest, ker če ga ne bi, ne bi bil niti nič rekel Lančevi, kjer objokana Alenka (kaj pa se ni javil na telefooooon, nokia, taka, paket »upokojenski M«) pove, da je umrl Rajc, najprej smučanje, zdaj še to… In kot da ne bi bilo zadosti, mu naslednji dan niti namigi, ideje, rešitve ne pomagajo, ker se mu tip, ki bi očitno edini kaj lahko vedel, Kosta, ki ga zastrašljivo igra Simon Dobravets, samo reži, kakšna kooperativnost, pozabi. Edino, kar mu uspe, je to, da se izogne, da bi fasal eno direkt na gobec.

Zdaj Taras Birsa ve več in predvsem to, da včasih bolje vedeti nič, kot vedeti le nekaj po kosih. In da ni dobro, če si vedno zadaj. Tudi če si spodaj. In tudi, če si vse že popil. Ali preplezal. 


Ni nam ušlo…

• Ja, tokrat je Birsa bolje tekel, čisto nekaj drugega po naravnem kot po asfaltu.

• Taras Birsa ima telefon s paketom »upokojenski M«

Birsa: “Uro pa pol [s kroglo v glavi še živel]? Bi preživel, če se ne bi utopil?

Cvilak: “A poznaš koga, ki bi se sprehajal s kroglo v glavi?”


Top 3 Lovske

  Žabarji, žabarji, žabarji

2. Prepir zakoncev Birsa

1. »Cvilak smrči…«

 

 

 

Komentarji

komentarjev