MUZU

Vikendica #2: Okrogli problem, glaž vode & MB Švedi

Veste, kakšne oblike je problem?
Maribor je mesto naukov. Je. Itak. Samo ne ležijo kar tako na cesti. A-a. Je treba malo puzat, gnjavit, gušit in pazit na tajming, da ne fašeš kake druge lekcije. Ampak ja. So. Itak. Kako jih najdete, nabašete, namamite? Izi pizi. Gladko. Bolj ajnfoh vprašanje boste postavili, bolj kot boste pokazali zanimanje, bolj kot boste podali na volej, večji hakl bo ratal.

In, e, tako nabašem, slučajno, na tipa, ki ve o grafitih v Mariboru vse. No, skoraj vse. Ni, recimo, vedel, kdo je nacrtal onega o Dandrough nad obvoznico na Teznu, tam, galerija, skejt scena pa to. Dats how it is on the embisi strits. Vse drugo pa je vedel. Znalac. Tudi to, da ne bi dal intervjuja, ker ne, ker novinarji vedno rečejo eno, pol pa gre nekdo skoraj v čuzo, ker je malal, pa ni slikopleskar. Ampak je pa razumel, zakaj je hitro padla beseda, da je Maribor preveč počečkam s, kot je podučil, »tagi«, ki so seveda del umetniškega izraza, čeprav mi je kakih osemnajstkrat dopovedoval, da grafiti niso umetnost. Dokler se ti ne odločiš in jo postaviš v prostor umetnosti. Ali nekaj takega. Ampak da je Maribor porisan, že dolgo pa ne kakega res kul grafita, ki ne bi imel sponzorja.

Skratka, debatirava, on trabunja o onem na Lentu, saj veste, »oka za oko, pasta za zobe«, mogoče najboljši še ne zbledeli grafit, ko je tema nekam zavila. Saj veš, meniš se o grafitih, greš scat, prideš nazaj in se menijo o ontologiji, Žižku in tem. Ja. Maribor, ti pravim. Pa se zicnem nazaj in pač vlečem na uhe.

»Problem, stari. To je problem,« mu reče ovi zgodovinar MB grafitologije.

»Vem, samo kaj češ. Problema se je včasih težko lotit.«

»Sploh če je problem okrogle oblike, takega težko zgrabiš.«


Najboljši odgovor na kozarec vode
Tip je vletel noter ob, kaj pa vem, v petek ob sedmih. Ampak s takim švungom, da je bila ura takoj pol dve zjutraj. Mogoče mu je pa zato kelnar najprej uturil kozarec vode. Mi pivo za šankom. On pa vodo. Saj na koncu, skoraj res ob pol dveh, smo vsi cuzali vodico. Poleg kajsije. Mhm.

Pa gleda tisti glaž vode, ga pošlata, malo ga obrne, profesionalno, tako kot se to pač naredi, saj veste, v smeri urinega kazalca. Prav videl si, kak hudo si je vzel zalet. Pač. Bil je not, bil je petek, bil je.

»Kaj si mi te to dal?« ga je vprašal.

»Ja, kozarec vode, kaj,« mu reče kelnar.

»In kaj si naj s tem? Bi rad, da ti grem rože zalit?«


Dežuranje v kafiču
Veš, kdaj veš, da si res dolgo v kafiču? Ko na hajzlu vidiš, da si v enem tednu zamudil samo dva termina za podpisat se na oni list, kjer se preverja, če je lokalu jasno, da vsi mimo ščijejo.


Instapunkt: Mestni park
Lepše, bolj toplo, bolj rumeno je vreme, večja je varianta. Da ti to vidiš. Kako instagramabilen je Maribor. Mhm. Ima svoje Instapunkte. Take, zlate. Maribor je očitno lahko filter sam po sebi. Še posebej, ko gre sonce okoli Pohorja. Zdaj, februarja, je zlata ura, zlati čas, zlata šansa tam nekje po tretji. Recimo. Ampak saj se jih najde čez dan, kako skačejo, pozirajo, šklocajo. Ja, ja. Če je polprofesionalno, potem sta ponavadi dva. Ona, ki pozira, in on, ki fotografira. Skoraj vedno. Ni pa nujno. Če se grejo resen, konkreten špas, imajo pa ponavadi kartonasto škatlo, v njej pa dovolj rekvizitov, cot in malenkosti, da pokrijejo čim več mesecev v enem švungu.

In kje je najboljši instapunkt v parku? Očitno tu v bližini paviljona, med starimi kostanji. Pa na promenadi. In to že zdaj, februarja, ko kričijo bolj ali manj le vrane. Lahko pa počakate do aprila, ampak se že zdaj postavite v vrsto pred magnolijama, ki zacvetita ob promenadi in sta najboljši mariborski približek japonskim češnjam. Do takrat pa… Ja, v Mariboru se tudi februarja nastavljajo za Instagram. Probajte še vi, očitno pali.


Iz Bergama v Pivolo
Edini študent, ki ga boš našel v petek zvečer v mestu in ne na poti domov s kolicami, ja, ste videli oziroma slišali, kako gre študent na rajžo s kufrom na kolice, onimi, ko grejo v vse smeri, je Erasmus študent. Sicer so bolj njihovi, em, ponedeljki ali torki, enkrat tam nekje jih lahko slišite, to so oni, ki si ne pojejo Bolje biti pijan nego star na poti domov. Če pa si, pa je v španskem naglasu.

In tako sem oni petek nabasal na tipa, ki je nekaj kazal s prstom na pipice piva in si zaželel »blonde bira«. Aha. Italijan. Ampak za razliko od stereotipnih Italijanov je ta dejansko znal angleško, čisto okej. Pa ga vprašam, od kod je. Reče, da iz Bergama. Aaaa ta la nta. Ja, ja, se zasmeji, Atalanta, Jojo Iličić, nisem vedel, ali naj mu povem, da je kakih sedem sekund bincal tudi tukaj pri nas, v Ljudskem vrtu, pa sem ga raje vprašal, kaj študira. Ali, bolje, kje.

V Pivoli.

Kak te Pivoli. Bog te nima rad. Aaaaa ta lanta, saj res. Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Ali, za tiste, ki smo pecali gori, doli, naokoli, oni plac, kamor se zategneš na četrti dejt (po tvojem štetju in prvi po njenem), kupiš dva radlerja in lahko ob gozdu s sijajnim razgledom in ob top objektu svobodno tudi rigneš. In se zaližeš. Ampak nisem ga s tem utrujal. Je rekel, da je razgled res lep, kar pomeni, da se je ziiiiher že tam lizal. Raje sem ga vprašal, kje potem stanuje.

Tu, blizu, v mestu.

Aha, sem mu rekel. Samo…

Ja, dolga je to Pivole.

Pa saj ni tako dolgo.

Je. Ena ura.

U bemtiš. Dober je. Zakaj pa ravno Maribor? Zakaj ne London ali kaj takega?

Ah, ker je drago. In si naročil pir.

Za šest evrov.


Švedska je že tu
Ni treba niti v Ikeo, kamoli v Stockholm. Da boste videli, našli, srečali Švedsko kar pri nas, tu. Baje, sem zasledil, da na Švedskem sploh več nimajo gotovine. Nobenih kron. Nak. Oni vse s kartico porihtajo. Baje kar v 95 posto primerih. Pa so me popravili zadnjič v enem kafiču. Ja, to je Maribor. Rečeš, da na Švedskem plačujejo v 95 posto s kartico, pa te takoj nekdo popravi, da ne, da je še višja cifra, da je prava 97. E, moj Maribor.

No, pa saj smo se že navadili malo na »prisloni«, ne? Najprej je bilo do 15 evrov, potem so dobacili še deset evrov. Na začetku je bilo malo čudno, ko ti je rekla trgovka, ono, kar prislonite. Eeeem. Okej. Pa smo se tudi tega navadili, človek se pač vsega navadi.

No, skoraj vsega. Ne morem se, zaboga, navadit tega, da ta mularija, milenijci, ovo ono, da vsak plača za sebe. Pa dobro, ajde, štekam. Če res ne poznaš folka, s katerim si zalutal ali kaj takega, dobro. Ajde. Recimo. Pa če sta dva, ajde, mogoče, trije. Ampak če jih je šest, sedn, osn? Lepo te prosim. Pa trije bi s kartico, dva bi z gotovino, dva pa z bakrom. Bog te nima rad.

Pa jim je, ker ni sfolgal, ker gužva, kelnar lepo reko, da lahko, samo bodo plačevali kako uro. Lahko pa takoj zdaj, samo naj nekak naberejo. In se je začelo. Kaj si ti mel, jaz ti ne bom tolko plačal, moj pir je bil mogoče 5 evrov, samo ti si tresno pa gin tonik pa ovo pa ono pa lepo te prosim. Kaj te pol laziš vkup na drink, če samo šteješ in paziš, ne toliko, da boš na boljšem (kar bi morda bilo bolj darvinistično), ampak da ne bo tvoj kolega, prijatelj, frend, sošolec na boljšem kot ti. Ja kaj te hodite potem sploh skupaj. Kaki kolegi te ste? Ja, saj vem, dobri frendi, čisti računi, ja ja. Štekam. Samo saj ne gre za kredit za bemfo, ljubi ludi.

Saj na koncu so plačali, šli pa ven iz bifeja direkt v Cankarjevo kratko zgodbo. Saj veste, Metka prihaja iz kraja, kjer ne posije sonce in kjer ni prihodnosti. Take ksihte so imeli. Kot boga Metka ali kaj je bila. Kot da jih je nekdo oropal. Še na poti ven so se kregali, kje je prvi bankomat, pa da je ta dobo premalo nazaj, pa da ovi preveč dal, ampak vero ti je vrnilo vsaj tisto, ko je zadnji predlagal, da te pa naj še nekaj spijejo, pa se bo poglihalo. Ker na koncu, če si diht, tudi se. 

Komentarji

komentarjev