Rene, saj veste, tisti Rene, naš Rene, se je tako režal, da je snortal. Kaj je to? Em… Slovenski izraz? Em… Nosljanje? Ono, ko se režiš tako, da hrkneš. Ko, ja, pujček. Še en standuper, Matic Kokoškar, se je hihljal. Ja. Visoko, previsoko, hijenasto, ampak iskreno in dobro. In na glas. Ko se režijo še kolegi komedijanti, potem veš. Da si vletel na pravo mesto ob pravem času. KGB. Stand up Avtmigeci. In on. Ker v taki formi, kot je bil v četrtek, 20. februarja, na dan, ko je, bajdevej, treba plačat s.p. prispevke, ker ja, tudi štosi o espejih so bili, no, skratka, v taki formi, kot je bil Žan Papič… Se valjaš. Se rolaš. Snortaš.
Zdaj, bojda smo pregovorno Štajerci in Primorci, čeprav če si s Sežane, em, nisi potem Kraševec ali kako to gre?, no, kakorkoli, bojda smo si po diagonali kar dobri med sabo. No, razen če od znanke, ko greš po nastopu domov, slišiš teorijo, da so nam berganti in papiči in, ajde, perice jerkovići in ti modeli smešni že samo zaradi naglasa. Baje da delujejo kultno zadeti, ker imajo tako dikcijo. Odprejo uste in se rolaš. In Žan Papič, fakmi, on ima dikcijo. In to kako. Najboljši je takrat, ko ne ve, kaj bi povedal – to se sicer na nastopih, tistih ene sedem, osem, kaj sem jih do zdaj obiskal kar (pre)pogosto dogaja pri nas. Njemu pa ne. Pri njemu je drugače. Takrat se pogovarja kot Razkolnikov. Sam s sabo, razdvojeno, a po domače. Momlja, grk, hrk, ma kaj sem reku, tako pa tako pa … Kar nekaj, ampak ko smo ga poslušali, smo se rolali. Štose seveda sproti pozabiš, lahko bi si jih zapisal, kar bi bilo goljufanje.
Ampak dajmo pisnit samo to, da je zmagal že s tem, da si je dal gor nase, na vseh sto kil, za katere je resno garal poba, ki je na televiziji zgledal nekoč skravžlano shujšano, gor nase je navlekel oprijeto črno majčko. Da se je videlo, kje je noter dobil tisto razliko v dvajsetih kilah. Štosi na račun teže znajo biti poceni in včasih tudi so, ampak Papič je kraljeval na odru, ko je povezoval program ter podajal priložnost štirim preostalim nastopajočim: že omenjenemu Kokošarju, pa Ervinu Šišiću, ki marljivo pili svoj post-čefurski repertoar, saj je po dobrodelnem nastopu v MC Pekarni konec leta povedal podobne fore o čefurji vs. Slovenci, vendar je tokrat znal sodelovati s publiko in napak ujel, da je Akoya pevec in ne, kakor vemo, lokal; potem je Mark Džamastagič zmagoval z espe logiko, še zlasti, kako vse to predočiš mami doma, ker nekaj moraš iz sebe naredit in štosi so delali, ugibam, tudi za tiste, ki nimajo espeja; pa domačina Davida Gorinška, ki je dobro povedal, zakaj je Ana zdaj vzdevek, ker je bila jeba, ko je uporabljal pravo ime bivše punce, pa so jo klicali, češ, zakaj mu nisi pucala stanovanja. Ali nekaj takega.
Skratka, Žan Papič je pokazal, kako agilna, klena, domača, sveža, močna, udarna, povezovalna je domača stand up scena. Še zlasti takrat, ko je tako naravna, tukaj in zdaj, ko ne gre toliko za kopiranje tujih Netflix stand up specialk. Žan Papič je deloval kot tip, ki pride v lokal na beden dan in naredi top šit večer. To. To mu je ratalo. Da je nasmejal vse od kelnarjev, kar zavidljivo obiskanega KGB-ja in, to šteje največ, kolegov standuperjev.
Bis. Hvala punci na vstopninah, da je vrnila dialog, pa da Dode nismo ujezili. Prošnja pa za standuperje: dajte morda malo manj listat po moleskinih, če že greste po švingcetlc, dajte na roko, na tla, na en list papirja. Ker je vmes delovalo, kot da bi šel rocker po stojalo in špilal komad ob stojalu. Sicer pa kapo dol.