Fuzbal

Modre sardele

Angelca Likovič in Svetlana Makarovič. Zoran Janković in Jasna Kuljaj. Miha Žibrat in Goran Obrez. Salome in Jože Potrebuješ. Zmago Sagadin in Jure Košir. Marjan Jerman in Mojca Mavec. Miran Ališič in Zvezdana Mlakar. Milan Kučan in Marjan Šarec. In še in še. In še. V 53. minutah. Zbobnanih, natiščanih, nametanih skupaj. Vsak zase, ampak vsak petek vsi skupaj. Ni socialne distance. Vsi z vsemi. Sardelasta gužva slovenske popkulture, politike, medijev, športa. Vse to med prvoligaši imitatorji. Placa, da komaj dihaš.

Ker to je Radio Ga Ga. Kot sinje modra konzerva Eva sardin. Klasika. Večna. Legendarna. Bolj je enaka, boljša je. Še za tiste, ki smo tole začeli poslušat, em, kakšna tri leta nazaj. Prišli zadaj pa vseeno dojeli, poštekali, kupili. Ja. Pa saj. Kot je rekel Magnifico: »Slovenski humor ima tolk’ veze, kot da bi rekel, kakšne se mi zdijo slovenske sardele. Sardele so pač sardele in humor je pač humor, težko bi ga ločil na slovenskega.« Čisto, čisto malo je zmanjkalo, pa bi bil Magnifico povedal vse. Šarlatan, pač. Saj zato pa dokumentarec ob 30. obletnici Radia Ga Ga nameče ravno preveč sogovornikov, da skupaj pokažejo, povejo, narišejo, kaj je presežek, tradicija, legendarnost. In to v dokumentarcu – manjka mu edino kakšen bolj originalen naslov -, ki sprejme šalo in kritiko na lasten račun. Da deluje, kot da se je tole posnelo samo od sebe. Ker ni bilo dolgovezenja. Dokumentarec o Radiu Ga Ga ni hagiografski. Pove zgodbo o zgodbi, ki noče in nikoli ne bo imela scenarija. Realnost je sicer povsem prehitela fikcijo v teh časih, ni pa pozabila, da je lahko prenos, obrat, zamenjava realnih situacij v še tako nerealni maniri izvrstna satira. Če seveda vsaj malo poznaš situacijo. Da se režiš Radiu Ga Ga, ki, jasno, ni za vse in niti ni bil tako predstavljen, ne rabiš biti mega načitan. Pomaga pa. Spremljanje žutarije, Odmevov, influencerjev… Pride vsaj nekje konkretno prav.

Režiser in scenarist Dušan Moravec ima zdaj že kar serial dokumentarcev. Všeč so mu dodatne vizualizacije, česar v tuljavi kalejdoskopske misli, kar najbrž pooseblja nevronske odtegljaje genialnosti Saša Hribarja, ni mogel skriti niti tokrat. Pa saj. Pokazati radio na televiziji? Izpred skoraj 30 let? Ja, ne ostane nič drugega, kot da drajsaš tisto eno in edino VHS kaseto, ki se je, hvala bogu, posnela. Ker Slovenci imamo sicer bogat arhiv v Kolodvorski. Dokler ne greš resneje iskat in marsikaj, kar bi pričakoval, da je tam, zmanjka. Buldožer, recimo, niso imeli enega samega posnetka, ko se je delalo dokumentarec o Pljuni istini u oči. Pa dobro. Razumljivo. Niso bili na liniji.

Tudi Radio Ga Ga sprva ni bil. Danes bi najbrž PR obrtno pospremil vse in bi kaj zabeležil, tudi še tako obskuren osemurni program na tretjem radijskem programu. Takrat tega pač ni bilo, zato je Moravec pač storil, kar je poskušal že z v nadplodnem predlanskem letu z Jeklene ptice nad Idrijo (2018) in združil z izkušnjami iz Električne sanje – Miha Kralj (2018) in Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja (2018). Da je podpisal Ne grem na koleno (2015) ter Kaj ti je deklica ali Blazno resno o Desi Muck (2017). In tako je prišel že z dovolj kilometrine do Radia Ga Ga. Tokrat se je kot režiser in scenarist ponižno povsem umaknil v ozadje. Tako, kakor to počne Radio Ga Ga. Ironično, Sašo Hribar niti enkrat direktno ne govori v kamero. Ne pove nič, česar ni povedal v oddaji, ki je stara 30 let. Niti. Enkrat. Ni ga. Ne rabi. Saj vse pove oddaja. Prvi del, ki govori o nastanku oddaje, je hvalevreden za tiste, ki so zraven od začetka in razgrne konfuzne čase, v katerih se je dalo več, kakor bi se dalo danes. Danes? 8 ur? Fraj program? Delaj, kar hočeš? Ni teorije. Za to so posebni časi. Ki terjajo posebne ljudi.

Morda največji kompliment je Hribar fasal od Mance Košir. Ko je rekla, da je izvrsten mentor, je zadela v nulo. Poglejte, kako Hribarja gleda aktualna generacija sodelavcev. Oči Nejca Krevsa ali Marka Cirmana. Sedeti na tistih stolih v petek ob desetih? Ker ko v arhivskem posnetku Klemen Slakonja oponaša Roka Kosmača, da se oči solzijo Tilnu Artaču, Marjanu Šarcu, Juretu Mastnaku, Juretu Godlerju…? To je tovarna, akademija, inštitucija. Totalna zajebancija, ampak s takšno tradicijo, da ne smeš zajebt. Kot dobro pove Srečko Katona, siva eminenca oddaje: saj pride marsikdo probat, ker zna, kakor je dodal Jure Godler, vrhunsko skiniti, em, Erjavca, Janšo, Jankovića. Ampak to že Radio Ga Ga ima. Plus, ni dovolj samo dobra glasovna imitacija. To je lahko. Ker – in to je vrhunsko v dokumentarcu – Jure Košir megavrhunsko imitira Srečka Katanca. Ampak dajte ga v neko konkretno debato, pa… Vprašanje, ali bi še šlo. Kot je bila v vodo porinjena Jasna Kuljaj. Češ, kaj pa si se hvalila, da znaš biti Helena Blagne. Izvoliš, govori.

Če kaj, Radiu Ga Ga manjka več ženskih likov, kar je v dokumentarcu omenjeno, ne pa poudarjeno. To je pomanjkljivost, saj je Slovenija navrgla več kot dovolj materiala: od Hilde Tovšak do Alenke Bratušek, od Tine Maze do Angelce Likovič. O, ja. Angelca. Potička Likovička. Ko je na vrhuncu predsedniških volitev prinesla potičko na radiu, ni bila politična gesta. Niti malo. Gospa res radi poslušajo oddajo. Kar je kompliment. Morda bolj za oddajo, ampak njeno navdušenje je iskreno. Večina sogovornikov zna to povedati in šele tedaj, ko Jure Košir pove, kako je to zaznamovalo njegovo najstništvo, se vidi, da je Radio Ga Ga presegel le okvirje heca na radiu, medijske satire, kraljestva imitatorstva. Postal je družbeni fenomen o fenomenu družbe.

Kar dokumentarec dobro naredi, je to, da ponudi čim več kratkih, udarnih in sijajno zmontiranih kadrov, v katerih izvemo, da niti vsi v Kolodvorski niso bili navdušeni nad imitacijo. Kdor posluša oddajo, ve, kako si privoščijo Ališića, Makarovičevo, Jankovića, Mavčevo, Jermana… In vsi ti, sploh slednji, nedavno preminuli, pove, kako počaščen je bil, ko so ga imitirali. Ker so to naredili kvalitetno. Seveda vsi tega ne razumejo, kakor izvemo o Srečku Katancu. Pozna se tudi, da skorajda vsi politični sogovorniki prihajajo iz (naj)bolj levega pola, čeprav desnih kadrov ne manjka. Zato je dobro prikazano, kako Artač skuša kar v studiu naštudirati Anžeta Logarja, ker očitno ni zavidljivo opravil domače naloge. Presežek bi bilo seveda gostovanje Janeza Janše, kaj šele Janeza Zemljariča. Pa Martine Ratej. In še in še.

Ampak že tako ali tako je dokumentarec povedal v eni uri skoraj vse, kar je v taki situaciji treba povedat. Morda širši, medijski, sociološki, politološki kontekst ni tako korenito in dinamično opisan, vendar je prisoten in skozi različne sogovornike vsaj nakaže, kaj o naši družbi pove, da imamo neko tradicijo. In še bolj direktno pove, zakaj je na radiu to možno in da bi televizija – kakor se je zgodilo z oddajo Hri-bar, kjer je Drnovšek srečal svojega imitatorja, dejanskega bodočega premierja – tole vozila par sezon in zdravo. Kar veliko pove tudi o razliki med Tavčarjevo in Kolodvorsko, kjer prva s kvaliteto vsak dan znova, z vsako oddajo sledi izročilu, poslanstvu in pomenu. Brani tudi Radio Ga Ga. In ga ubrani. Ne za denar, ker Hribar velikokrat pove, kakšne honorarje dobivajo imitatorji. Manca Košir reče, da bi bil Hribar v tujini milijonar, če bi počel kaj takega. Najbrž. Je tudi res, da je v tujini konkurenca tolikanj večja, je pa tudi res, da se je Hribar dobro postaral v lase, kakor ga je lucidno opisal Magnifico. Ker Hribar je še vedno kakor otrok. Obdan s prismuknjeno sedanjostjo, ki se dela norca iz prihodnosti, ker je bila preteklost še bolj nora. Zato je Moravčev dokumentarec toliko boljši odtis časa in družbe. In popkulturni izdelek, kakršnih pri nas ne samo, da jih ni veliko. Skoraj ni jih. Toliko gostov? Iz katerih se oddaja dela norca? Oddaja, za katero se tudi plačuje RTV prispevek? Da pride Salome povedat, da jo »oponašajo kot neko kurbo«? Kjer se na neki točki prizna, da so liki bolj izvirni od originala? E, to, to je presežek.

 

Komentarji

komentarjev

615 views