Fuzbal

Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

Nogometna romantika se zame začne na (avto)cestah vzhodno od Maribora. Ali greš proti Prekmurju ali proti Ptuju, niti ni pomembno. Ko greš tja, si radosten, ker poznaš krajšo pot do stadiona. Neki skriti, tihi ponos, nagrada za to, ker greš na tekmo v »šumo«. Če to razlagaš, vzneseno, s pridevniki, slino in pivom nekomu, ki tiste krajše poti ne pozna, ne more nikakor razumeti, zakaj bi nekdo šel na tekmo nekam, čemur se reče »šuma«.

Pa je fajn. Zelo fajn.

Avto zdaj redno parkiram malenkost dlje od stadiona. Med prekrasno šolo in tihimi, nizkimi, ne preglomaznimi bloki, kjer se zdi, kakor da nikogar nikoli ni zares doma ali pa živijo tako marljiva, pridna, tiha, delovna življenja. Ko pridem tja, ponavadi nekdo sprehaja psa ali par sprehaja nežno sedanjost. Na pomitih oknih so krasne orhideje. In šola. Kakšna šola. Neverjetno. Če je bil Zavrč v mojih očeh, najbrž zaradi tiste trte, ki se je tako lepo videla iz nove tribune, Provansa slovenskega fuzbala, potem bi nekako Kidričevo moralo biti, em, pa naj mu bo, Toskana slovenskega fuzbala. Začne se namreč že na parkingu.

Ne vem, zakaj parkiram dlje kot drugi novinarski kolegi, obiskovalci, pravzaprav vsi, ki se pravočasno (in službeno) odpravijo na tekmo. No, v bistvu vem. Ker če pride na tekmo RTV Slovenija, je kmalu parkirišče za igralce, sodnike, funkcionarje, novinarje in vipovce takoj polno. Raje se sprehodim, kakor da bi se bil jezil in tiščal avto pred klubski avtobus in podobno. Morda zato, ker sem hiperempatični dripec, kaj pa vem.

Že ko ugasnem avto in skupaj z njim radio, zaslišim glasbo. Doni, razlega in vabi čez celoten kraj. In kakšna kombinacija je to. Vsaj v minulih, zadnjih par sezonah, kar so se rdečebeli ne le vrnili, ampak zažebljičili v prvo ligo, imajo v Kidričevem najbrž najbolj raznoliko glasbeno izbiro. Blizu pridejo nemara še v Domžalah, po jakosti pa seveda nihče ne more konkurirati že zdavnaj prepočenim zvočnikom v Fazaneriji. Ampak Kidričevo to počne po svoje, drugače, šumarsko. Tam se da slišati Modrijane, AC/DC, kakšen hrvaški hit in potem spet karkoli pač navrže žanrski za-vsakega-nekaj boben.

Šele sčasoma, ko sem bolj redno začel hoditi na gostovanja, še posebej tekem, na katerih ne igra Maribor, sem začel na vsak kraj gledati, kolikor je to pač mogoče, iz njegove lastne prizme. Ne moreš soditi vsega tako, kakor je v Ljudskem vrtu. To je narobe, zavede te in posledično ne moreš najprej opaziti, nato pa ponotranjiti vsega tistega, kar vsak kraj razume pod fuzbalska tekma. V Kidričevem se vse začne že z uradnim napovedovalcem. Gospod se je nagledal fuzbala iz stavbe, edine poleg igrišča, v bistvu malo večje hiš(k)e, kjer je vse od slačilnic do pisarn in celo fitnesa. Njegova dobrovoljnost te spravi v nekaj kakor smeh. Pa ne zato, ker bi na dolgo in široko govoril (Velenje), našteval (Krško), spodbujal (Domžale) ali zmagoval (Murska Sobota). Ne. Ko slišim njega, pa naj bo dan, ko ti ni za fuzbal, kar se seveda tudi zgodi, padem noter. Ima ravno čisto malo previsok glas za nogometnega napovedovalca, kakršnega si nekako filmsko ali pa iz prakse predstavljamo. Ampak ko našteva, se vljudno pokloni vsem od sodnikov do gostov, pokaže velik obraz.

Aluminij pač ni in nikoli ne bo ogromen klub. Vsaj ne po nekaterih klasičnih kriterijih. A ko se še spomnim, kako sem v zadnjem letu, ko so bili še v drugi ligi, kupil karto in stal na edini, glavni tribuni, kjer je bilo le par sedežev, sicer pa beton in nobene strehe, in vse to primerjam s koncem zadnjega avgusta, ko se je trlo Prekmurcev in šumarov, ko so mlada dekleta prvič videla, kako je, ko fuzbalske navijače zgrabi daj-mi-tri-pire-pa-tu-kaj-bojo žeja, je Aluminij nekje vmes postal velik klub. Nenazadnje, četudi jih je Olimpija v slavju naslova še v finalu pokala povozila, so večkrat pokazali, da so se veliko naučili iz svoje prve sezone med prvoligaši, saj so tri leta kasneje ob vrnitvi znali videti dlje od tistega, kar so videli dotlej.

Ampak četudi so šli pogosteje po lestvici gor kot dol ter pregovorno Maribor bolj mučili v Ljudskem vrtu kakor Olimpijo v Stožicah, čeprav imajo po drugi strani Ljubljančani v Kidričevem še vedno negativen izplen (6 zmag Aluminija, 4 zmage Olimpije), je tam, v šumi, še vedno vse tako, da se spomniš, kaj je nemara bistvo nogometa. Že zato, ker skoraj vse slišiš. Zdaj, ko ni gledalcev zaradi koronavirusa, smo slišali Damirja Skomino, kako je jel razlagati, da je »on tukaj glavni«. Pa Anteja Šimundžo, kako Muri prav Skomina vedno nekaj vzame. Običajno točke, čeprav je tokrat, ko pišem po zadnjem obisku, prvem, kar se je nogomet spet nadaljeval, Mura odnesla vse tri.

Slišiš in vidiš ljudi, ki pridejo ne na, ampak ob tekmo. Tam, ne severu stojijo, za staro, tetanusasto ograjo, če jim je seveda to dovoljeno.

Slišiš, ne pa tudi vidiš vlak, ki se tam nekje v daljavi prebija preko polja skozi čas, topoče in tolče kilometre, na kateri včasih Kidričevo niti ni postaja, kjer bi bil ustavil. Za razliko od prvoligaškega fuzbala, ki ni le postal niti obstal, temveč se razvil v svojevrstno križišče slovenskega fuzbala.

Vidiš, kako trenerji po tekmi dajejo izjave kar ob zelenici, jeseni in spomladi pogosto tudi blatni. So trenerji z lepimi, dragimi pari čevljev. Ti se, tako je vsaj videti, ugrezajo še bolj kot tisti cenejši pari, tako ali tako pa je blato pač, no, blato.

In kadar je blato, slišiš in vidiš nogometaše, tudi tiste, ki so že igrali v ligi prvakov, ki še bodo reprezentanti, tiste, ki so komaj okusili prvo ligo in one, ki četudi so v Kidričevem gostje, poznajo prav vse, ker so tik pred fuzbalsko penzijo. Kopačke udrihajo eni in drugi enako, oboji nekako tiho, vsak sam, kakor je to počel, preden je bil profesionalec.

Kidričevo ni stadion, kjer bi bili navijači pretirano napadalni, prej so prikupni, kakor v tej sezoni otroci z »Aluminij, žogo v gol porini«. Aluminij je kraj, kjer predsednik kluba še nahruli avtmigeca, ker se igra z žogo in ne spremlja tekme. Ali ga pohvali. Kraj, kjer direktor pove golmanu, kam bo žoga šla iz prostega strela. Vmes so postali ekipa, ki je bolj(e) poskrbela, da njim nihče ni žoge v gol »porino«. To, ob šumi, je stadion, kjer jih sodnik ne bo fejst slišal. Prej se bo slišal dober štos kot zmerljivka.

In sliši, ne pa tudi vidi, se slavje nogometašev. Tisto, česar na praktično nobenem stadionu ne moreš slišati ne kot navijač tudi po vsej verjetnosti ne kot novinar. To je kraj, kjer slačilnico slišiš. Olimpijo, kako si končno zavrti »nije u šoldima sveeee« in nogometaši pojejo, končno, ker so spet zmagali v Kidričevem. Maribor, kako nabija muziko. Muro, kako kriči. In, jasno, domače, ki grejo ponavadi, naj pade Maribor, Olimpija, Gorica za finale pokala, po svojih uspehih nekako tiho, nežno, skromno počasi domov. Skozi meglice, skozi šumo, skozi fuzbal.

Kidričevo, kraj, kjer se fuzbal sliši.

Komentarji

komentarjev