Fuzbal

Kranj. Moja fuzbalska magdalenica.

V Kranju sem se, tistega krutega junija 1998, vsekakor soočil, najbrž pa tudi sprijaznil, da nikoli ne bom nogometaš. Ali klarinetist v srednji glasbeni šoli, če smo že pri tem. Sem pa spoznal, tam, v Kranju, ko sem se skoraj porezal s srebrno medaljo v obliki nekdanjega, trikotnikastega grba Nogometne zveze Slovenije, ki mi je vseeno še zdaj, ker je bila pač prva, najljubša (od vsega treh, ki sem jih v »karieri« dobil), da imaš lahko fuzbal rad tudi, če ne brcaš. In jaz, levi-desni bek, tistega junija, tam, v Kranju, vsekakor v finalu nisem brcal. In prvič (in zadnjič) sem od blizu izkusil, kako kruti znajo biti penali. Sploh za dvanajstletnike. In takrat sem tudi spoznal, da so kraji, manjši od največjega Maribora, kjer znajo prekleto dobro brcat. To je zgodba o Kranju.

Možno, da sem celo zgrešil leto, ampak glede nato, da smo bili mlajši dečki in da smo vsekakor junija 2000 igrali v finalu U-14, vmesne kategorije pa takrat menda ni bilo, bi znalo držati, da je to bilo leto 1998. Zdaj … V moji osnovni šoli ni bila velika stvar, da si brcal za NK Maribor. Češ. Pa kaj. Že zato, ker je tam brcal tudi sošolec Robi, ki je bil rojen januarja v letu za mano in je zatorej padel v kategorijo za mano, na dvorišču pa nas je vse našikal, taki dripec, ki je dobil še raz-par-či čisto vedno in mi nabil živce, ki so popenčkali vedno, kadar je tovariš telovadba rekel pri 0:0, 7:3, 2:5 ali 11:9, »fantje, zadnji gol zmaga«, Robi pa je vzel žogo, predriblal vse moje sošolce, na katere sem skušal hruliti tako, kakor je trener D.R. kričal na nas, in mi na koncu, vedno na isto finto, eno in isto, stalno je nakazal, da sem odprl desno nogo, si jo je nastavil na drugo nogo, da sem dal raznoško še levo, uvalil žogo med nogami. Uhice. Po naše. Sledil je podaljšek, v katerem sem Robija lovil po dvorišču, ker bojda poraza nisem znal dobro prenašati.

In ga res nisem. Do tistega junija 1998 v Kranju. S klubom smo šli pred tem mogoče dvakrat na tekmo z avtobusom, sicer so nas vozili starši, pri čemer se je največkrat »obtačal« najbrž moj ata, ki je za nagrado enkrat skoraj končal v čuzi, ker je soigralec na potni list seveda obložil s slovenskimi insignijami, avstrijski policaj pa je pasoš odprl in takoj videl, da kot državljan BiH vize seveda nima. Izteklo se je, hvala bogu, dobro. Ata ni šel v čuzo. 

No, v Kranj smo šli takrat z avtobusom, sedel sem nekje bolj zadaj in vem, da bližje, kot smo bili Kranju, bolj me je zvijalo. Pri čemer mi je bilo že kaka tri leta jasno, da takih tekem pač ne bom igral. Nikoli. Meni je bilo že všeč, da sem brcal od leta 1992 dalje, da smo bili taki le trije, morda štirje, da me novinci, ki so prihajali na preizkušnje, niso izrinili, pa čeprav so imeli najbrž več fizičnih sposobnosti od mene in zagotovo tudi talenta. Itak sem bil za fuzbal prepočasen, to mi je bilo vedno bolj jasno, sem pa rad bil del neke zgodbe in cenil, ko me je nesojeni kapetan, ki je kasneje igral v prvi ligi za Dravo, enkrat vzel v bran, ko je novi prišlek komentiral čez mene, in ga nahrulil, naj pokaže malo spoštovanja. Pri pouku tega ne bi bilo, da se o solffegiu seveda niti ne pogovarjamo.

Na stadion smo seveda prišli prezgodaj in vedno bolj si čutil pritisk, da nas čaka finale. Zdaj … Bili smo dvanajst let stari fantje, še na pol otroci, je pa res, da smo bili vajeni velikih izzivov. Naša prva tekma je bila, verjetno vsaj štiri leta prej, v Celju na Skalni kleti. Danes se igra na umetni travi in na polovico igrišča, na manjše gole, mamice atice ob igrišču, vsi zmagajo. Še v devetdesetih smo igrali na celo igrišče, enajst na enajst, s petko (žogo). Nobene permisivnosti ni bilo, če je prišel na trening »malo pogledat« vodja nogometne šole Leopold »Polda« Polegek. Ponavadi po kakšnem večjem porazu. Ko smo izgubili z Železničarjem na Taboru, smo ga fasali enkrat za trening in vodili žogo po vseh črtah kazenskega prostora. Kako uro. Da se ti zvrti. Ko smo, leta 1999, na zadnjih skupnih pripravah v Slovenj Gradcu bojda vsi kričali iz hotelskih sob, smo se, skorajda vsi, razen tistih par, ki so očitno res ali spali ali pa imeli dovolj varnosti od staršev, šli vozit samokolnico po atletski stezi. Cela nogometna šola, kakih 300 ljudi, je na tribuni gledala in ploskala, ko smo se vozili samokolnico. Za kazen. Dva kroga. Enkrat nosi en, drugič drugi. Polegek nam je, če smo že pri tem, enkrat prišel predavat. Najbolj impozantno in impresivno je bilo to, da smo lahko šli, takrat še pod zahodno tribuno Ljudskega vrta, v največjo, člansko, domačo slačilnico Maribora. In tam nam je dobri stari Polde risal po tabli in razlagal nekaj o taktiki in sistemih, nam, desetletnim pubecom.

Nam, ki smo vsakič vprašali golmana, Blaža in Mladena, ali je trener rekel, da vzamemo tudi mreže s sabo. Ne morete si predstavljati večjega veselja, kadar smo vzeli dve mreži. Ker je to pomenilo, da bomo dejansko igrali med sabo. Na dva gola. Kakor se nogomet igra sicer. Ob ponedeljkih, mimogrede, mreže ni bilo nikoli. Samo kondicija in vodenje žoge. Do onemoglosti. V torek je bilo morda včasih, nato v četrtek uigravanje. Le petek, ko prideš do frekvence štirih treningov na teden, je bil tisti dan, ko sta bila skoraj ziher dve mreži. Za nagrado, če smo bili pridni, in nismo iskali Elvedinovih ali Erđanovih žog po balkonih za Partizanom, smo na koncu streljali penale. To je bilo edinkrat v tednu, ko sem lahko streljal na gol. Edinkrat. Ni čudno, da sem delal prevale, pa še te slabe, kričal in si vlekel dres čez majico. Na treningu. Levi, desni bek, ki sedi na klopi, če pa že, pa poda žogo naprej, pač redko pride do gola. Sploh pri teh letih. Sicer si majice nisem dostikrat vlekel čez glavo, ker sem večino penalov ali pomeril direktno v golmana ali preslabotno v kot. Ata me je pač učil, da glej golmana, samo pazi, da on ne vidi tebe, pa bolje je, je reko trener, če vdariš z desno v desni kot, da ne prekrižaš nog, je pa res, da to ve tudi golman. Najbolje bi ob vseh teh »nasvetih« bilo, da bi nabil v tri krasne. Še danes to verjamem. Če vdari, izpucaj, nabit, fsekaj. Boljše tako, kot da ti medli penal golman kje še pobere kar v naročje.

In tako sem v Kranju vedel, da je varianta, da bi igral v finalu proti Triglavu, hudo majhna. Kako sem to vedel? Ker mi je tako rekel trener. Bilo je prvič in po moje zadnjič, da je dajal invididualna navodila vsakemu posebej. Razen meni in še mislim da dvema, za katere je bilo res jasno, da ne bomo igrali. Pa nič zato. Ko si enkrat v finalu, četudi so to mlajši dečki sezona 1997/98, čutiš tisto nekaj. Da se za nekaj igra. Tu se začnejo ločevati zmagovalci od tistih, ki bodo kasneje pisali fuzbalski blog.

Tekma je bila… Ne spomnim se je, ker se ni bilo kaj za spomnit. Precej enakovredni ekipi, vsi smo bili očarani, ker so nam sodili pravi, čisto pravi sodniki, celo stranski in prvič je nekdo žoge pobiral nam, ki smo jih najbrž sami pobirali še teden tega. In tako je šla tekma v podaljške, nikamor, žoga sem, tja, gor, dol, samo ne v gol. Mislim, da je bilo 0:0 po rednem delu in podaljških, zato so sledili penali. Seveda, ker smo videli to po televiziji, smo vsi želeli na sredino igrišča, pa so nas kot polite cucke sodniki napotili nazaj na klop, ker lahko na igrišču stojijo samo tisti, ki so igrali. Stali smo in gledali. In šteli.

Mislim, da naš Mladen ni ubranil nobenega. Če je, se mu opravičujem. In prav tako, spomin peša, zapisnika nikjer, nisem siguren, ampak mislim, da je Leon, ki je kasneje dejansko zaigral tudi za člansko ekipo Maribora, zastreljal penal. Ne vem, ali mimo, ali mu ga je nesel, pojma nimam. Možno, da je bil celo Primož. Ali kdo drug.

Da zgubiti po penalih ni tako grozno, nas je tolažil trener. Takrat je bilo prvič, da se ga res nismo bali, da smo videli, kako je vseeno ponosen na nas. Na vse nas. Celo slutili smo, da Polda ne bo prišel na prvi naslednji trening. Mislim, da celo je, ampak rekel, da je vseeno ponosen na nas. Meni je bilo pa najbolj všeč, da je z belim meganom iz Ljubljane, kjer je takrat še med tednom delal, prišel moj ata. Čeprav sina ni dočakal, da bi igral, je bil ziher ponosen name in na to, da pri nečem vztrajam. Mi je včasih žal, da se tega nisem držal tudi kasneje. Ampak o tem morda kdaj drugič na kakem drugem mestu.

Ata je nekako predvideval, da bom šel – po takem porazu – raje z njim domov v Maribor. Pa sem cincal. In se vseeno odločil, da bom raje ostal z ekipo, soigralci, nekatere sem poznal že šest, sedem let. Težko bi rekel, da smo bili veliki prijatelji, smo pa marsikaj dali skupaj in se, ko je udarila puberteta, vedno bolj povezali in postajali soigralci, ki postanejo ekipa. Da bi moral biti kapetan Andrej, je bilo jasno vsem – razen trenerju. Da bi lahko kdaj tudi samo igrali, malo več streljali, je bilo jasno vsem – razen trenerju. In da, ko smo recimo v Staršah tako pritisnili na leto mlajše fante, da je trener med polčasom pustil kar tri na klopi (eden sem bil seveda tudi jaz), ker smo si bili samo v napoto in se kregali, kdo bo udaril na gol, smo samo debelo gledali, ko smo poslušali kritike in pili svojo vodo, medtem ko so fantje iz Starš vseeno dobili sendvič in sok ter lepo besedo. Mi pa smo plačevali članarino za opremo, ki jo je, sicer vedno potihoma – ironično, glede nato, kako je znal kričati – celo naš trener kritiziral, da je neprimerna, kar je tudi dejansko bila.

Takrat, tistega krutega junija v Kranju se je od nas pričakovalo, da bomo zmagali. Pa nismo. Takrat nas je nogomet lahko marsikaj naučil. Mene je to, da sem si dobro zapomnil celotno izkušnjo in da sem toliko bolj znal ceniti finale čez dve leti, ko smo na Taboru – in žal ne v Ljudskem vrtu – gostili Gorico. In zmagali z golom leto mlajšega Dragana Jelića, poleg Elvedina Džinića edinega iz družbe, ki je pustil precej velik pečat v vijoličatem. Tisto je bila moja zadnja tekma, v kateri sem nosil vijol’čni dres. Takrat smo na treningih nosili, kar smo pač imeli sami doma, saj smo dobili kdaj kakšno rabljeno trenirko ali star dres. Bilo je nekaj kakor pražnje, ko si nosil, sploh v drugi polovici devetdesetih, enak dres, kakor članska ekipa. Bolj malo smo jih videli v živo, trenirali so pač ob drugih urah, v času, ko smo še vsi trenirali lahko tudi na izjemnem pomožnem igrišču, ampak ko si videl Klitona Bozga, Gregorja Židana, Amirja Karića in rekel zdravo, pa ti je rekel zdravo nazaj … So se zdeli vredni tudi ponedeljkovi treningi ali poletne priprave, sploh takrat, ko smo tekli Cooperjev test na število krogov, pa je trener rekel, da se je zmotil in smo morali vse še enkrat ponoviti v Slovenj Gradcu na vročem atletskem stadionu. Ampak tisti dresi, sploh iz sezon, ko je Maribor vse bolj pritiskal za prvo ligo prvakov, so bili izjemni. Nike, črna črta po sredini in res lep kroj. Sam sem, če je le šlo, mislim, da sem številko obdržal, nosil štirinajstico. Ne vem točno, zakaj, ampak bila mi je ljuba.

Kranj sem dokončno znal vnovčiti, ko sem zabil svoj edini gol za Maribor (okej, enega še na turnirju malega fuzbala v Avstriji). Ne vem, proti komu, morda Rače, Dravograd, Slovenska Bistrica, nimam pojma. Mislim, da so imeli rdeče-bele drese. Bili smo izjemno močni, bila je zadnja skupna sezona in drugega kot naslov U-14 pač ni prišlo v poštev. To smo vedeli od tistih samokolnic v Slovenj Gradcu dalje. Tudi takrat je bil, kakor ogromnokrat, moj ata gori na hribčku, ko še ni bilo nobenega ringa, ko je vzhodna tribuna imela le dodatne sedeže, ne pa še strehe, ker je prav tisto leto Maribor šel v ligo prvakov, kjer smo lahko nekateri vihrali s tisto ogromno zastavo na vseh treh tekmah (Bayer, Lazio, Dinamo Kijev), tam je stal moj ata in videl, kako sem žvajznil z desnico, kakih 17, 18 metrov od gola.

Nikoli ne bom pozabil, da sva se prav med ogrevanjem z Mladenom, našim golmanom, pogovarjala, da še nikoli nisem zabil gola. Mladenu to ni bilo posebej smešno ali da bi bil zaradi tega čudak, je pa bilo smešno to, da je on celo zabil dva gola v Slivnici ali kje, ko nas je sredi tedna prišlo premalo in je pač šel bincat v napad. Mladen je rekel, da bom enega že zabil, a bila je že topla pomlad, počasi je bilo lige konec, sledili sta četrtfinale, če se dobro spomnim, s Korotanom in moja zadnja tekma, zadnje minute v Murski Soboti na Fazaneriji, kjer sem dobil edini rumeni karton, ko sem tekel za, možno da se motim, Borutom Semlerjem, ki nas je motal, rolal in obračal, in ga grabil, kakor nam je trener vedno rekel, da ne smemo – »grabi tak, da te sudija ne vidiiiii!!!!!« -, a smo Muro vseeno premagali. Tako pa sem, v izdihljajil sezone, pri kakih 6:0 ali kaj takega, le prišel, dovolj visoko, počakal na odbitek in pomeril. Lepo je letela. Po diagonali. Ko je padla v gol, mi je šlo na jok. Končno. Čeprav sem bil praviloma rezervist in le v dveh sezonah tudi v prvi postavi, sem odigral že res veliko tekem. Nabere se. In ko golman zabije več golov kot ti … Kdo pa si ne želi zabiti gola? Saj to je ja bistvo fuzbala. Zato gre folk na tekmo. Mladen je šel takrat prav tako v igro, pač menjava golmana, trener je pač nekako usklajeval, da smo vsi dobili vsaj nekaj minut, in ko sem zabil, sem najprej pogledal njega, ker sva se kakih petnajst minut nazaj pogovarjala, kdaj bom le zabil gol.

Nato sem pogledal ateja. Ploskal je, ponosen in vesel. Po moje še bolj kot jaz. Takrat sem najbrž že vedel, da ne bom zabil več nobenega. Sem pa vsem razlagal, ponosno, da sem ga končno zabil in to soigralcem, ki so jih včasih zabili po pet, šest na tekmo v pogosto nekonkurenčni ligi. Takrat je bilo vse vredno, tudi Poldejev obisk, ko smo izgubili v Jurovskem dolu in se je cela vas režala, ker so naši pubeci nabili tote prepotentneže iz Maribora. Vredno je bilo, ko smo vsi padli skoraj skupaj, razen Miha ne, ko je v Radvanju pri Pekrski gorci golman trčil vanj s kramponi in mu razparal nogo, da se je videla kost. Vredno je bilo, ko je v Rušah naš Andrej prvi ugotovil, da smo vseeno mi tisti, ki igramo, ne trener, in ni upošteval navodil, naj ne igramo toliko naprej, da ga je prišel trener iskat na igrišče in smo potem v slačilnici poslušali vse živo. Oh, saj res, slačilnica, koliko smo se tam pogovarjali, ko smo se pač lahko, o vsem možnem.

Vse je bilo vredno. Vse.

In o vsem tem sem, bližje Camusu kot Proustu, ker je Camus pač vse, kar rabi za lajf, našel v fuzbalu (mislim, da je bil golman), sem razmišljal, ko sem v četrtek, 18. junija, prišel dovolj prezgodaj v Kranj na stadion, ki se mu zdaj pravi hešteg orlovo gnezdo, ki je nekoč nosil ime Stanko Mlakar, a je uradno Športni center Kranj. Šel sem se sprehodit, tja za gol, kontra onemu, na katerega smo zastreljali tisti finale, na stadionu, ki ima tako prelepo kuliso, najboljšo iz vzhoda, kjer se na lep dan vidi celo Triglav. Zdaj končno ponosno in mogočno stojijo tudi reflektorji, sto let je pač sto let, spodobi se, prenavlja se atletska steza, prišli so, prvič po koronavirusu, tudi navijači, Small Faces, kričali vse živo, tu je še pridih domačega (»kurba mu je mami«, »nesposobneži«), z vsemi preostalimi na tribunah so upali, da bo Maribor res padel, vodili so 1:0, do 75. minute, potem pa ugotovili, kakšen drugačen šport je, če je v nogometu pet menjav, tekmec ima širino, ti ne in se konča z 1:3.

V Kranju, nekoliko čudno, nisem bil tolikokrat na tekmah. Čudno tudi zato, ker sem v Stražišču preživljal celotna poletja, pa tam, vsaj zdi se mi, fuzbal res nikogar ni zanimal, stadion NK Sava je praviloma sameval. Sem pa tja šel toliko raje bincat, včasih tudi s fotrom, ki me je šikal še, ko sem bil najbrž v najboljši formi, ker je vedno bil tam en gol z mrežo. Ker mreža. In tisto šelestenje, tisti zvok, ko jo trofiš, ko sede, ko se zaziblje. In ko dvigneš roke ali daš majico čez glavo.

Fuzbal sem igral osem let, ga treniral in jemal pač kolikor toliko resno, čeprav soigralcem, vsaj dvema, nikakor ni bilo jasno, zakaj sem, ko smo imeli urnik takšen, da smo imeli treninge ob sredah, predčasno moral z igrišča, ker se mi je mudilo na solffegio. Kjer skoraj nobenega, razen morda Aleša in Roberta, zdaj mariborskega radijskega urednika, fuzbal res niti malo ni zanimal, kaj šele ganil. Zato se mi je vmes, ob vseh tistih mukotrpno enoličnih treningih, nogomet skoraj tudi zagabil, zato sem vedno bil v golu in zato sem vedno Robija lovil po dvorišču. Šele, ko sem končal s treningi, ko mi je bilo jasno, da nimam dovolj talenta za kadete, niti pri Železničarju, kaj šele Mariboru, sem nogomet v gimnaziji spet vzljubil in dočakal nekaj res lepih trenukov.

Me je pa nogomet ganil, mi dal material, ki je ostal, dovolj, da tako rad o njem pišem. Tudi ali še posebej zaradi tiste tekme v Kranju. Ko sem bil vseeno ponosen, da imam nekaj za pokazat tudi mami, pa sestri, sorodnikom in še komu. Še kaj, razen blatnih kopačk in potrganih trenirk. Sploh pa … Že malo kasneje, avgusta tistega 1998, je Peter Pero Breznik žvajznil gol PSV Eindhovnu v Ljudskem vrtu in to s kakimi vsaj desetimi kilami preveč. Legendarni Bobby Robson je najbrž videl marsikaj v nogometu, imel uspehe oh in splohl, treniral Barcelono med drugim, ampak to, kakega mu je žvajzno Peter Pero Breznik… Resda je potem šlo v Eindhovnu vse narobe, ampak prišel je Srečko Katanec, remi v Grčiji 2:2 in nogomet je začel postajati velika stvar.

In to bo, kakorkoli že, ostal. Tudi ali še zlasti v Kranju. Moja fuzbalska magdalenica. 

Komentarji

komentarjev