Fuzbal

Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

Napis na stranišču bifeja pod tribuno je povedal vse. Resda v angleščini, pa vseeno. Nasmej se. Ker ne veš, do kdaj boš imel zobe. Ni bila grožnja, prej nasvet. Malo fuzbalski, bolj stomatološki. Si zapomniš. Ker zobe je pač lepo imeti. Na take dni pa sploh. So nasmehi domačinov, ko pride spet taka zmaga, ko se zgodovina res ponovi kot mariborska farsa, toliko bolj beli. 

In, ja, potrobil je vsak vlak. Za vsak komad po vsaj enkrat. 

In za vsako akcijo se je tip zadrl.

Ne, ni se samo drl. Ni zgolj rohnel. Ni le navijal. Bil je poosebljen klub, mesto, fuzbal. Z enim tistih prodornih glasov. Ko ti še zjutraj piska v ušesih. En tistih modelov, zaradi katerih se eksistencialistično vprašaš, zakaj ravno tukaj, zakaj ravno danes. Ne pa par metrov stran. In še nekaj. Ni se drl v slovenščini. Ne. Porkamizerja! Trankila! Bene, bene! V italijanščini, kakopak. Vso tekmo. Ves čas. Vsaka akcija. Vsak golavt. Bolj je Tabor zabijal Mariboru, štiri nove na štiri podlage, bolj je tip kričal. Kaj in kako ne bi.

Ampak Krasu ne moreš ničesar zameriti.

Zame je bil v četretk prvi obisk na stadionu Rajko Štolfa. Med fuzbal novinarji konsenza o tem, ali je prav, da stadioni nosijo imena po osebah, nekako ni. Enim se dopade, drugim je vseeno, tretji so proti, ker da nikdar ne more en tip poosebljat cele zgodovine klube ali mesta. Sploh pa, nikoli ni živel John Wembley. Sam spadam med tiste, ki mu je poimenovanje stadionov po ljudeh bližje. Predvsem zato, ker že s tem stadion dobi neko romantiko, patino, posebnost. Zapomniš si, če nič drugega. Kajti če ni poimenovan po osebi ali (nekdanjem) predelu, se pri nas imenuje bodisi Športni park ali Športni center ali, najslabše, Stadion, kar je, em, duhamorno, bedno in vsekakor nezapomnljivo. Sploh pa se potem ne strinjamo, ali je stadion ali štadion. Še tu sta si Maribor in Ljubljana povsem nasproti.

Stadion pač mora imeti tisto nekaj, če želiš začutiti tisto nekaj. Najbolje to vedo v Celju, kjer bo Skalna klet pač vedno bolj kultna že po imenu, pa leseni tribuni, pobarvanih tribunah, čudaški ograji in angleškem občutku, kakor naslednik, predemenzionirana Arena Petrol, ki je dobila še bolj neposrečeno sponzorsko preimenovanje Stadion Z’Dežele. Še dobro, da ima vsaj apostrof. Vsaj nekaj.

Zame je bil stadion Rajko Štolfa poseben, še preden sem sploh šel prvič vanj. Morda zato, ker je bila ena redkih stvari med faksom, ki mi je koliko toliko uspela, nepozabni izlet na Kras. Spontan, nepričakovan, flegma. Malo je bilo takih, časa je sicer vedno dovolj, ampak spomnim se, da me je ob prihodu v Sežano, tistega maja 2007, ko je sošolka Živa s slovenistike, ki je rekla, ej, pa seveda bi šla, daj, greva, brala Moj črni plašč od Simona Gregorčiča, ko sem si nekje pri Repentaboru za vse večne čase zapomnil verz »pravico v grob so devali«, nekaj, kar sem uporabil še kdaj in verjamem, da še kdaj bom, očaral park. Neko frocovje je metalo na koš, maja je bilo že dovolj zelenih listov, da je šumelo in šelestelo, Kosovelov dom se je zdel impozanten, vabljiv in mogočna stavba, zgrajena na konstruktivizem, bari pa taki, kakor je na stadionih vse manj.

Kar se pa Kosovela, dobrega starega Srečka, tiče, pa je itak vse impozantno. Že ko greš mimo šole, kjer se je bil rodil. Ali pa na obisk doma Kosovelovih, kjer sem bil nekajkrat, le prvič pa naletel na gospo, ki je poznala vse Kosovele, le Srečka ne, ker je pač tako rano umrl. Tako rano, da rani. Kajti pokopališče, par metrov strah od Kosovelovih, te zlomi, ko razbiraš letnice rojstev in smrti. Vsi so jih dočakali, sploh za tiste čase, nenormalno, metuzalemsko dosti. Le Srečko ne. Ker ne. Zato je Tomaj nekaj kakor Toskana in Provansa v enem. Sežana pa pač mejni kraj, nekaj kakor nuja, kjer še vedno, morda celo vedno bolj, obujajo spomine na carino, švercanje in to, kar poznamo tudi na Štajerskem, tudi v Mariboru.

In Krasu ne zameriš niti, kadar greš drugič peš od Sežane do Tomaja in te ob povratku ujame grozno grmenje in bliskanje. Ti pa v borovem gozdu, ko res dojameš, kako temni, kako črni bori, v tihi grozi, tam težko, trudno šepetajo. Pa nisem zameril ničesar. Krasu že ne. Gospa iz Štorja, kjer sem spal, me je prišla iskat v Tomaj, v Sežani sem premočen sedel v avto, šel po stvari, skušal biti besen, pa me je gospod v Štorjah, kamor sem šel še vsaj malo razkadit slabo voljo, počastil s takim teranom, da sem vzel saj-niti-ne-vem-več koliko-litrov vina.

Zato me je nekoliko presenetilo, ko se je ob prihodu v Sežano, v četrtek, 10. julija, zdelo nekako hektično vzdušje. Vročina pač naredi svoje. Ob prihodu na stadion je bil nek model, ki je pač želel, da bo vse po regelcih, ker so pač takšni časi. Strah ga je, da bi ravno on fasal kazen. Tako pač je, če vladni govorec straši s kaznimi za ene in razumevanjem za druge, ti pa ne veš, h katerim spadaš. Da bi šel kdo od novinarjev, celo radijski, ki se pač javljajo še pred tekmo, že pol ure prej na stadion? Ni teorije, mona. Pa so padle kletvice in sorodno. »Ma, staro vojno lice, jema tanke žiuce,« nam je povedal en tip, taki, pravi Kraševec. Ki je razumel štos, ko sem mu pristavil, da naj bi sicer mi Štajerci veljali za bolj kolerične, vzkipljive, živčne.

Stadion Rajko Štolfa ni najlepši stadion na svetu. Gotovo ne. Je pa med bolj posebnimi. Očarljivo samosvoj. Neposrečeno stiščan. Kakor da bi rad bil večji. Že vse okrog ima pridih nečesa precej večjega, kar dejansko najbrž je. V Sežani so pač šele drugič dočakali prvo ligo. Saj imajo dve lovoriki, dvakrat so osvojili tretjo ligo, enkrat tudi četrto, ampak to se, ko si enkrat v prvi ligi, pač ne šteje kot lovorika. Pa ni pomembno. Podpora vsekakor je in to ena tistih bolj kleni in iskrenih. Že res, da je zdaj omejitev na 500 gledalcev, ampak vseeno napis »razprodano« v četrtek popoldan nekaj pomeni. Še sploh, ko vidiš tipa s kartami, kako gre mimo bifeja, karte v škatli, nasmeh na obrazu, ki skuša skriti tisto skrb, da ja ne bi kaj šlo narobe. Maribor pač ne pride vsaki dan, niti vsako desetletje. Vsak bi rad šel. Saj tako se je zdelo. Da nas je bilo precej več kot 350.

Zdaj je prišel drugič. In ko Maribor pride v take kraje, mora biti vse to, kar bi naj bil. Evropski klub, inštitucija, prvak. Že, že. Ampak to je treba pokazati, imeti, dati. Nič ni impozantno, če Mariborčani pridejo »mi smo prišli malo« v take kraje. V gostilni jih bolj zanima, kaj bo s Taborom. Mask, kakopak, ni imel gor nihče, ne, niti noter, ampak tako pač je. Malo te čudno gledajo, ker smo pač po dialektični diagonali, drug drugemu prisluškujemo, ne zato, ker bi bili taki firbci, ampak ker je to pač bolj poredko.

Bližje je bila četrtkova tekma, bolj se je čutila v zraku neka živčnost. En tip me je na poti do stadiona vprašal, če delam v klubu, pa sem rekel, da ne, in me je osorno vprašal, ja, kaj pa potem delaste tukaj. Takšen dan je bil. Seveda ne vsi, ah, kje, na drugi strani nove tribune, tiste vzhodne, kjer so VIP, press tribuna, nove slačilnice, smo nabasali na najbrž najboljšega varnostnika sploh. Imena si je zapomnil v paketu. Ni vzel kulice za vsakega, si je pa vsakega beležil. In take dobre volje zlepa ne najdeš. »Kol’ko bo?« sem ga vprašal. »Ma, veš, težka bo, vi rabiste točke, mi pa ravno tako.« Saj si vajen, da te po naglasu kar prištejejo h klubu mesta, iz koder prihajaš.

»Že, ampak Tabor ima v nedeljo bolj pomembno tekmo s Triglavom, da ne bo dodatnih kvalifikacij…« Mislil sem, da ne gleda tako v nulo fuzbala, pač tam je in zdravo. Ma, kje. Vse je vedel.

»Ma, Triglav…« je šel razlagat, kako je Triglav, s katerim se Tabor bori, da ne bi odigral dodatnih kvalifikacij za obstanek v ligi, v Murski Soboti bolj mislil na nedeljo. Saj Maribor pa tudi, štajerski derbi, nedelja, če pade Celje in če, kdo ve, vmes zdrsne Olimpiji, četudi ji mora dvakrat…

Kalkulacija se ne le da ni izšla. Konec je bilo najbrž že, ko je špiker povedal nekaj najbolj bizarnega sploh. Nisem potem preverjal, novinarski kolega mi je pa navrgel, da je špiker na Štolfi stand up komik Žan Papič, prav vredu stand up komik, ampak najbrž ni želel povedati štosa, ko je razlagal, zakaj Rodrigue Bongongui, hitronogi Kamerunec, ni odšel v Izrael, potem ko je, kakor se je poročalo, že odigral zadnjo tekmo za Tabor, ker je podpisal za Hapoel (enega od mnogih Hapoelov). Pa v Izrael ni šel, tako Papič, ker še ni dobil delovne vize, ker ta velja s pogodbo, ki pa velja šele za prihodnjo sezono. In to je bilo tisto, kar je podpisalo tekmo in gostovanje. Da je Rodrigue Bongongui prišel pač brcat, če že ni mogel na avion. Zato je to bil štos že sam po sebi.

Ljudje ga imajo strašno radi. Ne samo njega. Celotno ekipo. Ker to Tabor je. Domačijska ekipa. Vse to je vedel Sergej Jakirović, saj je verjetno vrtel naprej in nazaj prvo tekmo Maribora v Sežani po približno 156 letih, ko so vijoličasti šteli prejete gole na poti domov. Štiri ena. Druga tekma, po kateri bi naj Darko Milanič odletel. Pa ni. Prvič je ponudil odstop po 4:2, zgodaj v sezoni, ko se je lomilo v Evropi, pa se je pojasnilo, da se trenerjev po zmagi ne menjuje. A očitno tudi ne po porazih. Na to, kako hudo je bilo Mariboru v Sežani, je opozarjal, razlagal, pojasnjeval Jakirović, a mu ni ušlo, kakor Milaniču, češ, da bi tekma lahko šla tudi v drugo smer. Ja katera pa ne bi? Pa da je malo igrišče, reflektorjev ni, zato že ob šestih, pri skoraj tridesetih, dolgo gostovanje, ki za Maribor pomeni, da prespijo dan prej. Pa ne pomaga. Ne v prvo, ne v drugo.

Že v gostilni pod glavno, južno tribuno, se je dalo čutiti. Tisto nekaj. Da to pač ni neko gostovanje, tri gladke točke za vijoličaste, pač delovna obveza preden gre »res zares«. Navijači v dresih, šalih, zastavah. Ponosni na svoj kraj, moštvo, nase. V prvi ligi to zna usahniti novincem še pred zimsko pavzo, če so rezultati kilavi. Ne tu. Je kar nekaj primerjav s Krškim, ko gre za navijače. Tam so verjeli skoraj predolgo. Pa z Zavrčem. Ker so verjeli preveč. Že zavoljo vinorodne pokrajine in, kakopak, tribune, majhnega igrišča.

Da. Igrišče je res ozko, kratko, drugačno. Vsaj deluje takšno. Zbito med policijsko postajo na vzhodu, parkiriščem in parkom na jugu, pomožnim igriščem in garažo na zahodu ter železnico na severu. Oh ja, železnica. Koliko vlakov. In skoraj vsak, pa res, skoraj vsak, je potrobil. Za Tabor. Ne vem, morda morajo hupati, kaj pa vem. Vsekakor pa je kultno vprašanje, kdaj in kako poberejo vse tiste žoge, ki letijo čez progo, tja v grmovje.

Že tak ambient je neponovljiv. Ko dobi stadion še ime, ima dušo, bistvo, zgodbo. In to še preden se na tribune podajo navijači. Ker to so navijači. Na vzhodni tribuni sedijo lastniki platinastih sezonskih kart, bojda zanje odštejejo vsaj 500 evrov, kar sem slišal iz tretje roke in kdo ve, če drži. Na južni pa običajna raja, ljudje, ki so skozi sezono dovolj spremljali fuzbal, da vedo, zakaj na zastavo napišejo »naši prvaki« in ponavljajo »bongi, bongi, bongi«. Je ravno tako heroj kot Mauro Camoranesi, trener, ki je nekako našel Sežano in Sežana njega. Je kar bizarno, v tem sta si Tabor in Zavrč po svoje sorodna. V Zavrču smo tam, v provansi slovenskega fuzbala, gledali menjavo Zlatan Muslimović in Alberto Riera, prvi nekdanji reprezentant BIH, drugi pa evropski prvak s Španijo. No, Camoranesi ima še več. Svetovni prvak. Prav na ta dan, 10. julija 2006, ko je Italija premagala Francijo. Dobro, vsi se spomnimo, kako je Zidane zadel z glavo Matterazzija, pa da so Italijani zmagali, malo manj, da je bil zraven tudi Camoranesi, še manj pa, da je italijanski klubski fuzbal doživljal najhujše afere.

Ampak kakorkoli že. Camoranesi je tukaj. No, zdaj. Med korona premorom je odšel v Argentino, nato pa je kup ljudi iskalo, kako ga spraviti čez ocean nazaj v Sežano. Dlje je trajalo, več golov je dobival Tabor. Ko je pokasiral na pripravah pet komadov od Kopra, je kazalo resno slabo. Tabor je bil videti precej bolj majavo kot Triglav. Ampak Camoranesi je hitro popravil, kar je bilo zamujeno proti Olimpiji (0:3) in v Murski Soboti (3:2). En poraz v Domžalah, že že, sicer pa vse bolj stabilne predstave, kronane s tem četrtkom.

Nekaj nenavadnega je, ko navijači skandirajo ime sponzorja. Tabor – CherryBox – Tabor – CherryBox. Ampak tako je v Sežani. Pa so lahko skandirali marsikaj. Takoj, ko se je tekma začela, se je videlo, da se Maribor ni naučil ničesar iz oktobrskega gostovanja. Saj se mu je to dogajalo v Zavrču. Se je. Ampak ne tako. Da bi bil takšen deja vu, repete, ponovitev, že videno. Morda je drugače že zato, ker si v Sežani tako blizu. Preblizu. Ne vidiš prve tri metre od linije, kota na južni strani in podobno. Vsaj ne s te pozicije, čeprav je treba res pohvaliti organizatorje za zagotovitev dodatnih novinarskih mest in dodeljenega sedežnega reda. No, videlo se je sicer manj, ko sediš za gledalci, četudi so bili ti razporejeni na varnostni distanci. Se je pa toliko bolj slišalo. Sploh tistega Italijana, ki je najbolj od vseh navijal, kričal, upal, verjel.

To je gotovo naredilo razliko. Maribor je po nadaljevanju prvenstva igral pred gledalci le v Kranju. Že tam je rezultat moral obračati. Tukaj se mu je rezultat obrnil. V Ljudskem vrtu gledalcev ni, le nasneto navijanje viol po domačem golu, nekaj, kar bi veljalo ohraniti tudi, ko se bodo, morajo se, navijači vrnili. Tukaj se je pa navijalo, pelo, dopovedovalo. Drugače je, odkar se je nogomet vrnil. Domači navijači so bolj za kot proti. Raje pohvalijo kakor nergajo. In to pomaga, pa čeprav naj bi korona po statistiki več dala gostom kakor domačinom. Ne tukaj, ne v Sežani.

To je bila šestnajsta tekma »češnjic« (poimenovani po logotipu sponzorja CherryBox24, ampak se nekako ne prime prav zares) na Štolfi. Izplen? Zelo soliden. Peti v državi. Osem zmag ter štirje remiji in štirje porazi. Olimpija je edina zmagala dvakrat. Je pač posebno igrišče, manjše in jeseni/pozimi vetrovno ter vroče poleti. Ko pritiskajo proti južni tribuni, proti svojim navijačem, takšen je občutek, zabijejo večkrat in lepše. Ko krenejo, jih nič ne ustavi. Kako je padal Maribor. Kako je Stefan Stevanović obrnil Martina Milca. Na rit. Da se je slišalo »oooo« in »haha«. Da se je ploskalo, verjelo, da je bil nogomet spet tisti šport, kjer ima včasih na papirju precej slabša ekipa pač precej boljši dan. Pa ni šlo samo za to. Za pristop je šlo. Za to, kako se igra nogomet. Za vsak duel, podajo, strel. Za to, kako si na eni strani skoraj zamerijo, če žoga ne pride v prave noge, na drugi pa nekaj kakor soigralec navija, upa, čaka, ko nekdo drug pomeri ali krene.

Tabor Sežana je klub z najbrž najmanjšim proračunom v ligi. Uradna kapaciteta je 1.200, kar je sicer več kot v Kidričevem, kjer NZS beleži uradno kapiceto na 600 sedežev, rekordni obisk pa na 2.000. In še več smo jih kdaj preko prsta našteli v šumi. In tudi v Sežani se jih je nagnetlo že ogromno. Najlepše je bilo videti par mulcev, ki so sedeli na severni steni, tam pri železnici, in gledali tekmo. Kjerkoli pač lahko. Če to ni čar, kaj potem je.

Ko je Tabor lomil in zlomil Maribor, so imeli zgodovino v živo. Prvič se pač zgodi, okej, ampak drugič? V isti sezoni? Spet 4:1. Ni čudno, da so skandirali, ponosno in veselo. Obstanek v ligi je skoraj že zagotovljen. Sedem točk so odščipnili Mariboru, ki mu proti tistim, ki se borijo za nekaj povsem drugega, za nekaj, kar je igralcem Maribora še manj kot samoumevno, pač nikakor ne gre. Lepo je bilo videti tisto rajanje. Želje navijačev. Saj so se tudi želeli slikati z Marcosom Tavaresom po tekmi. Ampak tisti »bongi, bongi, bongi« aplavzi in domala stoječe ovacije… Ne, tega se pa ne vidi vedno.

Bil je četrtek, 10. julij 2020 na stadionu Rajko Štolfa. Sežana, kraj, stadion, ljudje, vredni fuzbala.

Komentarji

komentarjev