V manj kot enem fuzbal polčasu so zabili kar devet komadov. Spektakularnih komadov. Štikl za štiklom. V rašlje. Voleji, škarjice, evrogoli. Kdo? Kje? Emkej in Muzičari na torkovem spletnem koncertu awwwditorij v Narodnem domu Maribor. Zmagovalni koncert, ko gre za spletne koncerte. Mhm. Dinamično oddelan, zvokovno brezhiben, posnet ravno tako, da se je, kolikor je pač možno, vrhunski koncert približal tisti klasični koncertni izkušnji. No, pa kakopak pomagalo je, da so kljub vsesplošnemu pomanjkanju špilov v epski formi tako Muzičari kot Emkej.
»Za konec pa z besedami našega velikega govorca: uživajte, dokler lahko,« si je Marko Kocjan – Emkej sposodil kar Jelka Kacina. Kot da bi si podal za sklepni evrogol. Neoš ki, Jelko, sam celega dehno, bi se dalo združiti. So pač časi, ko smo sami radi skupaj.
Rok Terkaj hotel še
Emkej je nadgradil izkušnjo ciklusa awwwditorij, ki so ga zagnali v mariborskem Narodnem domu. Po uvodnem koncertu Marka Groblerja in Danijela Mariniča ter nastopa dvojca freekind. in Mascara Quartet je šlo za profesionalno produkcijo, ne za 360-stopinjsko kamero, temveč koncertno produkcijo, kakršna najbrž mora biti, ko se zgodi takšen večer, ko je preprosto… Fajn.
Ošpilano
Oblast
Draga država
Lažete
Avgusta
Hvala hip-hop
Veš kaj bi ti mogo
Rdeče oči
Neoš ki
Airplane Mode
Ampak niti vrhunski pogoji in oprema niso nujno zagotovilo za špil, po katerem stanovski kolega Rok Terkaj v komentarjih zapiše »hočemo še«. Zugabe, hočemo še, bis so dopisovali drugi. Nemara pa je takšnih dobrih 40 minut ravno pravšnjih. Da toliko bolj cenimo, česar v teh časih ne moremo imeti. »Mešani občutki so to, da imam masko. Upam, da imate kaj za pit’, mejte se fajn z nami,« je tako uvodoma načel že Emkej.
»Komu se vi lažete, ha?«
Pripravil je angažiran, edukativen, izobraževalen, poharski in predvsem zabaven žur. Četverica skrbno uigranih Muzičarjev, ki upravičeno nosijo to ime – Anže Metod Breskvar na mikavnih bobnih, Nace Jordan na porednem basu, Vid Turica na brezglavo vesoljski kitari in Žan Hauptman na prelestnih klaviaturah in z božanskimi spremljevalnimi vokali –, je sledila prav vsemu, dajala poudarke točno tam, kjer Emkej pač zablesti. To je njegov šmorn, njegov đir, njegov klasični pac.
S popolnim zvokom je obdelal kritične teme (Oblast, Draga država), kjer je pustil, da raje govorijo verzi. Kar je povedal že tri leta nazaj na tretji plošči Probaj razumet, ne še vedno, ampak toliko bolj drži, zgrabi, zalima. Med komadi je sicer raje nagovarjal tako nas pred zasloni kot svoje Muzičare. »Vid, Žan, Anže in Nace, hvala vam, da smo lahko danes skupaj in hvala draga država, da se moramo tak fejst trudit, da lahko to speljemo,« se je sicer ozrl na aktualne koronaukrepe, toda niti za trenutek ni utrujal v že tako utrudljivi situaciji. Kar pa ne pomeni, da ni kreativno siknil: »Če smo začeli tak močno z oblastjo ki nam državo dela drago. Komu se vi lažete, ha?«
Na četvorki uslišana želja
Ampak še raje se je spomnil, kako je v Narodnem domu na plesnih vajah za maturantski ples vadil četvorko in že takrat upal, da bo kdaj nastopil v veliki dvorani. »Končno mi je enkrat uspelo z Muzičari, ampak v tem času moramo bit’ tudi z malim zadovoljni, ne?« Izkušnja tovrstnega e-nastopa pa je bila takšna, da je kar sam najboljše povedal: »Ko da smo na vajah, samo je ful kamer okoli.«
Niso imeli odštevalnika za 40 minut, na kolikor so okvirno omejeni koncerti ciklusa awwditorij. Seveda bi lahko povedal še več, gotovo je želel, drugače niti ne zna, toda Emkej je po zavidljivi diskografiji preveč že povedal s komadi, da bi zdaj sam sebi odžiral kreativno minutažo. »Spucali smo ta težek repertoar, nismo štopali 40 minut, če ne pa bomo na koncu potegnili,« je navrgel in nato ključno dodal svoje izhodišče za te čase, »imejte se radi, ljubezen vas reši edina v tem času: vzamite telefon in pokličite tiste, ki jih imate radi. Delite pozitivo, pa ne mislim virusa!« In jo je delil, kakor s hiti najboljše ve in zna.
Narava barva rdeče oči
S hit komadoma Rdeče oči, kjer priznava, da še ne misli v kratkem sneti kapuce z glave, in Airplane Mode, poletnim ljubimkanjem modernega časa, je prišel do presežka. Do petke. Pa še kakega je spustil. Tistega, kako nas, mogoče sploh zdaj jeseni, narava lepo, em, barva. »Sploh naše oči,« kot se je pošalil pred »zelenim« hitom Neoš ki.
In kar tako, ravno ko je bilo najboljše in žur najbolj fajn, je bilo luštnega, ki je za hip oživelo, nenadoma konec. Brez bisa, brez kričanja. Fantje so se spogledali in odložili inštrumente. Da se je tista Kacinova »uživajte, dokler lahko« zdela kot nedosegljiva nostalgija. Dobro ga je dehno, Emkej, dobro.