Fuzbal

Žoga ne poči. Žoga spusti dušo.

Redko se zgodi. Zelo redko. Ampak ko se, tega ne pozabiš. Takrat se zaveš, kako krhka stvar je lahko celo nekaj tako vsakdanjega, postranskega, resno trivialnega, kot je nogomet. In nogometna žoga. Ne vem, kako je s temi dandanašnjimi žogami. Ampak včasih se nam je še zgodilo. Kar naenkrat je padla dol. Z neba. In se ni več pobrala. Prav žalostno strmoglavi in pogine. Izgubi vso življenje v sebi, radost, igro. Vse. In samo nemo gledaš. Saj dandanes je hitro kje naslednja žoga, niti ne nujno enake barve, firme, cene, materiala. Ampak za tisti delček, ko je žoga zadnjič padla na tla, si postal. Pa četudi na fuzbal igrišču.

Ne vem, nikdar nisem vprašal, pa me je imelo, da bi. Zakaj, od kod, čemu ta izraz? Da ko žogo raznese, ko poči opna, mehur, karkoli že je v žogi, o kateri mislimo, da vemo vse, pa pravzaprav vemo bore malo, ko gre za samo okroglo stvar, od kod se je vzel izraz, da žoga spusti dušo?

Od kod ta nekaj kakor poezija? Kako lahko ima žoga, no, dušo? Potem pa pomisliš. Ker je tako živahna. Ker nogomet, kot je nekdo zadnjič pisnil v neki seriji, vneto posnema življenje. Saj se kdaj tudi reče, da žoga preprosto noče v gol. Ampak redko kdo se res jezi, huduje, benti nad žogo samo. Žoga je redko kaj kriva. Sama po sebi. Prej stativa, kopačka, trava in od tu dalje predvsem sodnik, trener, novinarji, stadion, vreme, nasprotnik, država, kavči, televizija in še in še. Skoraj nikoli pa žoga. 

O zgodovini fuzbal žoge je bilo povedano najbrž že vse. Tudi to, kako je spreminjala barvo iz tiste rjave, oker, rdeče do bele. Zakaj? Ker se na televiziji, ko so se začeli prenosi, ni za vraga videlo, kje sploh je. Pa so se nekateri jezili, tradicionalisti pač. Kot bo večno kultna, sinonim, emoji za žogo adidasov telstar. Bela žoga iz 32 šestkotnikov, ki so bili nekateri beli, nekateri pa črni. Kar je zadelo nogomet in posledično življenje, ki da ga posnema. Črnobeli svet. Fuzbal ni šah, pa bi lahko bil. So poteze, so otvoritve, je napad, je obramba. Je pa tudi ekipni šport. Kot je nekdo nekoč znano rekel, kakšna je vloga trenerja. Nekdo pač mora biti tam, da je lahko kriv za vse.

Na svojo prvo nogometno žogo sem se spomnil ravno danes. 25. novembra 2020. Ko sem videl, da je Diego Armando Maradona preminil, sem šel raje preverit. Kaj pa veš. Ne bi bilo prvič, da bi na Twitterju kaj tako šokiralo, da ne verjameš, da je res. Kot ni bilo res, sprva, da je odšel Kobe Bryant. To drugo je šokiralo še bolj, ker sem ravno gledal, pisal, živel ta fuzbal. Naš fuzbal. Šel na različne strani, ker kaj pa če… In ko prileti resnica, prileti kot poraz, ki ga nisi pričakoval. Ker Maradona se je, za tiste, ki smo vse najboljše zamudili, zdel kot poraz, ki smo ga dojemali remi, ki bi moral biti zmaga. 

Maradona je prišel še iz časov, ko se je brcalo z žogami, ki so se še precej napile, kadar je bilo mokro. Take žoge. Kot moja prva žoga. Ata ve, od kod je, Sport Beograd ali nekaj takega. To so bile žoge, s katero si kot mulec kaj prida nisi mogel pomagati. Da bi žongliral? Streljal z glavo? Ne in ne. Fuzbal je bil resna, odrasla, moška stvar. Iniciacijski obred, za katerega si moral pojesti nekaj žgancev. Ko smo trenirali v Ljudskem vrtu, je to bil stara šola plac. Trener je kričal, starši so bili tiho. Vikal si skoraj onega samo leto starejšega, člani prve ekipe so bili bogovi. In to še preden je Maribor sploh prvič postal slovenski prvak. Ko sem sam prinesel iz Italije prvo res dobro žogo, Quelstar, najbrž dobro kopijo tistega, kar je bilo na SP 1994 v ZDA, smo jo na treningu NK Maribor vsi gledali, s trenerjem vred in mislim, da smo celo igrali par tekem z njo. Nismo se mogli načuditi, kako lahka je bila. In to je bilo leto 1994. Ne 1967 ali kaj takega. Ali še prej, ko je bilo okroglo usnje najprej usnje nato pa pogojno okroglo. 

Tisto quelstar žogo sem nekaj kakor oboževal. Bolj kot vse kopačke, ki so se prav tako hitro razvijale. Ko bi ravno lahko postal dovolj močen in visok, da bi imel kopačke na one resne “krampone”, so se vse bolj naprej prebijale predatorke, podolgovati klinčki, ki so bili tako prekleto mamljivi, čeprav so znali tudi drseti in je trajalo, da smo odmislili okrogle. Ampak žoga? Nogometna žoga je tako samoumevna, ko treniraš fuzbal štirikrat med tednom in nato v soboto čakaš na svojo priložnost na tekmo. Ko jo dočakaš, pa ti na Pobrežju golman vsa degažiranja pošlje ravno nate in na koncu zvečer z glavobolom komaj zaspiš, ker si trenerju zaman skušal dokazati, da si zaslužiš začeti na levem ali desnem beku, kamor so nas postavili vse tiste, ki nas pač niso mogli dati kam drugam. 

Pri Maradoni sem zamudil vse, kar se je skoraj zamuditi dalo. Razen tekme na svetovnem prvenstvu 1994, ko sem v živo gledal tekmo proti Grčiji in pričakoval, da bom videl nogometnega boga. Videl sem pa, no, ne ravno satana, čeprav je bil satansko nadopingiran, stisnil dober komad, padel na dopingu, ampak zmagal s tem, ko je zgrabil kamero in nas vse pohrustal. Nas, kamero, fuzbal, življenje, svet, kariero. Vse ostalo je nato z leti vse bolj prihajalo od zadaj. Da sem zamudil vse, mi je postalo jasno, ko sem zbiral sličice za SP 1998 v Franciji. Češ, se spomniš Italie 90? Ne, premali. Kak premali? Pa Maradona penal falil, frdamana Argentina, Jugoslavija ne bi razpadla če… Vsi ti, ki so mi to trabunjali, so praviloma vsi zamudili njegova najbolj kultna gola, leta 1986. Božji gol in gol stoletja. Prvič sem oba gola videl na nečem, čemur se je reklo, če se sploh spomnim prav, Enigma. Nek cd, kjer naj bi izobraževal, vse živo, neke vrste zabavna enciklopedija iz časov Windows 95. Videlo se je komaj kaj, razumel sem še manj, sem si pa zapomnil naslov: Hand of God. In dolgo, zelo dolgo sem si stvar narobe razlagal. Nisem razumel, zakaj bi Bog dal roko v ogenj za fuzbal. Pa jo je dal. 

Bil sem v Londonu prav 25. novembra 2005, ko je umrl George Best. Ko so časopisi še bili, kar so bili, so jih postavili, čez dan, no, večerna izdaja, pred trgovine in trafike in si že bral, kdo, kaj, zakaj. Ata je s takim ponosom razlagal o nekom, ki ga nisi nikdar videl. Ker za to gre. Za tiste mite. Za najboljše gole, ki so padli še preden je prišla prva kamera na fuzbal stadion. To je tisto najboljše v fuzbalu. Zgodbe, ki so neponovljive. Nori občutki. Gol Ačimovića, recimo, proti Ukrajini. Ja, Stare. Ja, TV Slovenija. Ampak ko sem rekel ateju za Bežigradom, na tisti glavni, severni tribuni, “pa kaj te piz…. goool ?!!?!?!?#(($()#!, no, to se živi večno. Tega ne pozabiš. Morda je biti na obodu res najslabše, kjer lahko gledaš tekmo, ker nisi ne direkt zadaj, ne ob strani, ne nič. Pa sta padla dva gola, kot da bi ti žoga padla v usta. Stipe Balajić za prvo ligo prvakov proti južni tribuni Ljudskega vrta. Valter Birsa v zgornji kot, rašlje, drajek stadiona Tehelne Pole v Bratislavi. Ko se ti zdi, da je žoga zaobšla mrežo in tebe. 

Na vse to, najbolj pa na prvo žogo, sem pomislil danes, 25. novembra 2020. Ko je odšel. Nogometni Bog, kakor mu tudi pravijo. Ko je udarila, usekala, prizadela resnica, je padla želja, da bi videl vse, kar je počel. Na igrišču. Pa gol z roko. Pa vsi tisti Angleži, ki so cepali en za drugim. Pa murali iz Neaplja, kamor bi šel zaradi njega, ne Elene Ferante. Ker samo to manjka Lili in Lenu. Fuzbal. Ali kot je rekel Paolo Sorentino, ko je prejel oskarja za La Grande Belleze: “Hvala mojim virom za inspiracijo: Federico Fellini, Talking Heads, Martin Scorsese in Diego Maradona.” 

Maradona je bil za vse nas, ki smo ga zamudili, večni opomin, da je življenje tu in zdaj. Vsi tisti dokumentarci, pa muke z Argentino leta 2014, ko sta se z Messijem nekaj kakor cenila, a presegala drug drugega v tekmi, ki nikdar ni mogla biti odigrana. Kot tista s Pelejem, ki zdaj pravi, da je izgubil izjemnega prijatelja, s katerim bi rad igral vsaj tam zgoraj. Na nebu.

In takšen je danes občutek. Za hip, takoj ob novici, ko ni bilo v mislih nič drugega razen njegove poteze na igrišču, je žoga iz zraka padla na tla. Na tla, kjer je bil že dolgo. Tisti posnetki iz Rusije, pa kako so na klopi skrivali. Bog, ki je kreiral sedmi dan v tednu vse mogoče in nemogoče znotraj belih črt, se je izgubil, ko so bile bele črte brezmejne. Driblal je življenje. Skozi noge. Njegovo življenje je gol z roko. Iz ofsajda. Njegovo življenje je bilo takšno, da niso posneli enega dokumentarca. Posneli so jih še in še, dobre, slabe, solidne, nore. Napisali so vse. In še pišemo. In bomo. Povedali, razlagali, pripovedali. Zgodbo. O tisti nori desetki. Progasti desetki. Plavi napolitanski desetki. O fantu, ki se mu je žoga nalepila tako na nogo kot nobenemu. Če so ti kdaj na dvorišču, na morju, pač nekje, zaklicali, hej, kaj te misliš, da si, Maradona, si se čutil počaščenega, da so te frcali z njim. In si pokazal ponižnost. Ker nisi. Ker ne moreš biti. Ker noben ne more biti. Ker sploh ne gre zato, kdo je boljši, Pele ali Maradona. Messi ali Ronaldo. Ne. 

Gre samo zato, da ima žoga dušo. 

Danes, žal, je nima. 

Komentarji

komentarjev