Vsaj nekaj. Pri nas dileme ni. Že 25 let. V Sloveniji je Die Hard božični film. Od kdaj? Od petka, 15. decembra 1995. Brez debate. Ššš! Die Hard je božični film. In zdravo. Zakaj? Zato, ker so tako rekli na Pop TV.
Saj je bilo takrat, na tisti zasneženi petek, že v bistvu sedem let, kar je – spoiler alert! – Hans Gruber prvič tradicionalno padel s stolpnice Nakatomi. Kajti vsi od nekdaj vemo, da preprosto ni božič, dokler dobri stari Hans, bejbi, naj bo večna slava večnemu Alanu Rickmanu, ne odleti skupaj z vsemi tistimi obveznicami dol na pločnik. Bamf. Jipikaijeeee. Madafaka.
Vsake toliko sem se preplašil, nekaj kakor tesnobno, da me spomin vara. Pa me, huf, hvala bogu ne. Zdaj me itak več ne sme, ker sem prevečkrat, ponavadi decembra, ponavadi, ko smo bili že lepo gor narejeni in ponavadi zelo samozavestno natrabunjal, da ziher edini v državi iz glave vem, kateri je bil prvi film, ki so ga zavrteli na Pop TV, ko je reč štartala.
Die Hard. Umri pokončno. Ali, še boljši prevod, Umri muški.
Nikoli pa, do zdaj, nisem pomislil – pa si lahko mislimo karkoli o Popu, o filmu, o Sloveniji, o božičnih filmih nasploh –, da pravzaprav veliko pove, če štartaš z – Die Hard.
Babica. Gre. Na. Jug.
No, okej, očitno ni bil čisto prvi film, ki so ga zarolali na Pop TV. Sodeč po arhivih je bil prvi, ki so ga zarolali po 24ur, domač film. Mhm. Slovenski. Lastniki tujci, film pa slovenski., Babica gre na jug, kar gledano za nazaj in glede na siceršnjo shemo Popa precej izstopa. Pa dobro. Bolj popularnega filma Slovenci nismo imeli še kaki dve leti, ko je prišel Outsider. Ampak vseeno so se, očitno, odločili za Vincijev film, v katerem so se, kot je dobro večkrat pripomnil Marcel Štefančič jr., vozili iz Ljubljane v Portorož tako dolgo, da so vmes prespali. Ker je pač road movie.
Ampak zdaj je po svoje tudi jasno, zakaj je dilema, da sploh ni dileme, ali je Die Hard božični film, za vse večne čase odločena. Namreč… Drago Balažič, prvi voditelj 24 ur, in Franci Petek, ki je vodil šport, sta želela vsem vnaprej »spoilat« film. Kaj? Kako? Za tiste, ki smo, če se dobro spomnimo, prav takrat prvič umirali pokončno in uvideli, da si lahko kralj tudi samo v beli spodnji srajci (no, če boste pozorni, boste videli, da si Bruce Willis, pardon, John McClane menja srajco med filmom, čeprav ne vidimo, kdaj bi naj to pravzaprav storil) Zakaj? Kako? Kaj imata Drago in Franci z Johnom? Poglejte si na koncu, kako poletijo papirji. Kako? Kot tiste obveznice. Ha! Ne more biti naključje, ni teorije, ne gre, ne. Na Popu so vedeli. Zakaj so štartali prav takrat. Ker tik pred božičem. Ker je Miran Trontelj rekel, da bo v ponedeljek spet kaj snega. V času, ko decembrski sneg še ni bil čudež.
Seksi. Ko ni bilo seksi
Ko danes, 25 let kasneje, kar ni več tako majhen odmik, pogledaš prvo oddajo 24 ur, se tranzicija nikoli ni zdela, kaj pa vem, tako seksi. Kdor je bil dovolj star, ko smo bili drugi še premladi, danes pravi, da so to bila za nekatere top leta. Da je bilo manj skrbi. Čeprav so v Mariboru, kot izvemo v oddaji, še iskali novega šefa Tama. Le da seveda so bile skrbi. Ni bilo izi. Eh. Prva novica, s katero so začeli v 24 ur, je bila ta, da stavke železničarjev ne bo. V času, ko se je z vlakom še prišlo prej iz Maribora v Ljubljano kot z avtom. Nekateri dizlaši, ki jih lahko vidimo v kadrih, danes itak še vozijo, no, tam, kjer še vedno tiri niso elektrificirani. In Slavko Kmetič je seveda še ime, ki je povezano z železnicami. Vidite, nekatere stvari se nikakor ne spremenijo.
Prva oddaja 24 ur pravzaprav deluje pristno tranzicijsko. No, najprej: Drago Balažič deluje, kot da je edini res v nulo vedel, kako in kaj. Vse ostalo pa je nekako na horuk. Dobra novica, slaba novica, dobra novica, slaba novica. Takšna se za nazaj zdi formula Tomaža Peroviča, ki je konkretno pretresla slovenski prostor, ki dotedaj v televiziji besede konkurenca pač ni poznal.
Pop TV je štartal res čisto drugače, že programska shema je bila povsem drugačna, tik pred dnevnikom je zabaval Bill Cosby, jasno iz časov, ko smo o njem vedeli precej manj, kot vemo danes. Po poročilih je bil rafal filmov, ki so vmes postajali klasike. Od Osmega potnika prek Jeklenih magnolij do Umri pokončno. Ni švoh za prvi vikend, ne? Časi, ko smo gledali v tv spored in se potem odločili, ali bomo šli v videoteko po kaseto, ki je pol itak niso imeli.
Cik-cak urejeno
V prvi oddaji ne veš točno, kako bi tiste novice v duhu časa razvrstil. Sam. Ker danes smo vajeni, da smo sami uredniki. In vsebina hkrati. Tista prva oddaja 24ur? Danes? Ni urednika, ki bi tole danes tako naredil na cik-cak.
Ljubljana je bila leta 1995, ko je bil župan Dimitrij Rupel, očitno preslabo okrašena. Ja, Ljubljana. Mhm. Gospe, mamke so tarnale, da je vse bolj mrtvo in da ni okrašena, kakor da bi lahko bila. O, kako so se časi spremenili, ne? Ampak kaj je to v primerjavi s tem, da je Slovenija šla v Madrid na vrhunsko srečanje EU, kjer se uradno o nas sploh niso hoteli pogovarjati, pa je potem Janez Drnovšek vse lepo pomiril, da se bistveni pogovori sploh ne zgodijo v uradnem programu. Kar kislo gledati za nazaj, glede nato, da je trajalo nato še dolgih devet let, da se očitno naši niso preganjali samo po šankih ali kavicah.
Niti šmirglali nas niso tedaj, Chiraci in Kohli in ti maherji, zato je bila Balažičeva novica, da bo prišel slej ko prej evro, 2002 kot pravi denar, kot totalna indija koromandija. Pa kaj. Marke, če že, tolar pa tudi ni bil švoh. Ker za domače zgodbe gre.
Po eni eni strani je enota Moris pokazala, da ima pet novih kužkov, ki bodo strah in trepet Slovenske vojske, ki zna postavljati zasede v snegu (s podlago Zarjavelih trobent, ki jo je nekdo uturil noter, pa bolj slabo zmontiral, da ne razumeš, ali gre za satiro ali slabo montaži) po drugi pa so v Planiki namesto adidas superg sklenili pogodbo s firmo aksiom, ker je adidas rekel ne. Spomnim se asiks tenisk ali nekaj takega, zagotovo pa ne aksiom. Ni čudno. Moj bog. Ampak saj bo vse očitno vredu, so rekli, ker je bila inšpekcija zaradi sumljivih poslov v firmi, povedo da sicer ne kaj prida veliko, toda saj če se že to ne izide, pa bo prišel minister Tajnikar in bo zadevo porihtal. Danes se vse to gleda precej drugače. Ker minister ni porihtal.
Ni kot osamosvojitveni Dnevniki
Gledati prvo oddajo 24ur ni podobno gledanju osamosvojitvenih Dnevnikov na TV Slovenija, kjer smo vedeli, da je bil razplet, no, diehardovski. Tudi tisti, ki smo takrat bili hudo mali, nekateri pa še rojeni ne. Pop TV je z ameriško šolo in učenci slovenske realnosti pač skušal najti prostor. Moral je biti drugačen, zato je imel stavke tipa »gripa položila pol Slovenije« ali tiste strašansko usodne, da so tla v Ljubljani zaradi reaktorja Inštituta Jožefa Štefana radioaktivna in mamka povedala, da »je moja solata vsa rjava« in je moral šef, izobražen človek, razlagati, da ni prav nobene bojazni. Pa pravijo, da je fake news prišel s Trumpom. Ha!
Za nazaj se zdi, da je Francija Petka povsem zdelala trema. Z Jelkom Grosom sta takoj krenila bolj po domače, ko se je Petek zares sprostil, če je že Gros bil ves resen in to v časih, ko se je čakalo na Primoža Peterko. Ker je bil december, so bili prav vsi prispevki o zimskih športih, ko se je Špela Pretnar še pripravljala po zlomu noge na zasneženem Snežnem stadionu. In ko je Petek poškodovani Urški Hrovat kar tako krepko izrazil podporo, ker bo izpustila tekmo v St. Antonu: »Urška, ne sekiraj se, šparaj se za Maribor.« Zgodovina pokaže, da se je šparala za Garmish, ampak nič zato. To so bili časi, ko je naš hokej igral kvalifikacije z Nizozemci, ki da hokej sploh imajo. Uf.
Vremena ni napovedal. Pripovedoval ga je.
Če se je Petek vmes zgubil, da ne vemo, ali je bila reč zaigrana, ko Drago reče Franciju »Franci, konc je!« in se ubogi Petek komaj izvleče, se je zato gosposko namestil Miran Trontelj. Z rumeno rožo, slika je preslaba, pa premalo vem, da bi uganil, katera je. Kravata, iz kakršne bi danes delali zavese (Petek je imel še bolj primerno široko pisanim devetdesetim), topla beseda v hladnih dneh in predvsem obilo znanja in spoštovanja. Miran Trontelj vremena ni napovedal. Miran Trontelj je vreme pripovedal. Z občutkom mu je z leti blizu prišel Andrej Pečenko, človek, ki te je stalno pomiril, mestoma Tanja Cegnar, čeprav te bo vedno strah, kako ti kaže biovremenska, in pa, jasno, Andrej Velkavrh, ki nekaj kakor združuje take kvalitete.
Miran Trontelj je šel lahko na Pop TV dlje. Ni bil edini. Ampak bil je najbrž prvi. Petek bi naj bil komičen del, Trontelj pa čustven. In to mu je uspevalo. Nekako si zapomniš, tudi ko si nato presedlal iz Pop Tv, se vračal, nehal gledat, kakorkoli že, zapomniš si, da so bili četrtki, ko je Miran Trontelj napovedal vreme. Pardon, pripovedoval. En dan v tednu. Vreme. Ki se vedno spreminja, ko se vedno zmotijo in tako naprej. Zato je jasno, kako neverjetno dober je bil, če je vreme v času, ko nismo vedeli, kaj je radarska slika padavin in smo vreme brali celo v časopisu, napovedal enkrat na teden, pa si si zapomnil, kaj je rekel. Trontelj je bil »takih več ne delajo«, ko so take že zdavnaj nehali delati. Toda znal je prestopiti v novo dobo, pa ni dopustil, da bi trpelo znanje ali stroka. Ne.
Za konec? Kultura. Mhm.
In nekje vmes je tudi Pop razvil pač svoj stil, svoj svet, svoje delo. In prišel je v času, ko je šlo precej navzgor in ko so mediji funkcionirali povsem drugače. In ko je Pop TV vseeno dal na koncu oddaje zgodbo iz Ljubljane, kjer so prikazali film Zlata mrzlica. Nemi film Charlieja Chaplina s spremljavo v živo. Torej, zaključili so s kulturo. No in Darjo Zgonc, ki je povedala, kaj se obeta na uradni otvoritvi nove televizije. Ki je ostala pravzaprav vedno to. No, ne zares nova, ampak sveža. In z imenom oddaje 24ur nakazala, kam bo šel sodobni čas. Pa čeprav so bili začetki štorasti, majavi, negotovi. So vsaj takrat, sploh tista prva leta, ko smo nekateri s Sandijem Salkičem odštevali do začetka 24ur in se čudili, ker se vidi stavbo Pop TV iz helikopterja skoraj na tak način kot kadri Chicago Bullsov.
In ker nikoli, do danes, nisi vedel, ali so oni ljudje tam zadaj, za Dragom, dejansko delali, so vse slišali, res ni bilo pregrade, kaj gledajo, kaj je na onih tevejih zadaj… Tega nismo izvedeli nikoli. Smo pa nekaj drugega. Da je Die Hard božični film. Jipikaieeee.