-
Jazz [MGL / Tretji oder, 31. 12. 2020]
Gru. Gru. Gru.
Gru.
Nekje vmes pozabiš naslov predstave. Bo pripisano kar temu, da se spraviš gledati premiero na silvestrovo. Naslov… Em… Jazz. Pa res. Pove… No, ne pove nič. Naslov vsekakor ne. Ker saj, kaj pa jazz zares je?
Predstava Tretjega odra, ki je gostovala s spletno premiero v MGL, bi lahko nosila naslov Štiri silvestrovanja. Kar bi sicer bil čisti spoiler, že kar tam, v naslovu. Pa so bila, em, štiri? Štiri silvestrovanja brez poroke in z enim namignjenim pogrebom. Po svoje Jazz ne bi mogel biti boljši za ta čas. Deluje, posnet in zrežiran je tako, da smo lahko kar doma. Na kavču. Pavze sicer še ne moremo stisniti, vsaj jaz nisem poskusil, ampak je drugače. In takšna je tudi predstava in celotna ideja. Poglavitna? Da liki sploh ne rabijo imen. Saj, zakaj pa bi jih imeli? On je pianist, ona je… Kar nekaj. Imena imajo šefi, bivši, bivše, hčerka in pes. Glavna (anti)junaka pa ne. Ker jih ne potrebujeta. Imena pridejo kasneje v življenju. In najpozneje na nagrobniku.
Jazz je kot predstava pravzaprav krasna, ker pušča odprt konec. Nekaj kakor Normal People. Ni ne ljubezenska igra, saj paše v kontekst romkoma, vendar noče biti niti neklišejska. Krasno pri Jazzu je njegova naključna dogovorjenost. En zmenek. Na. Leto. Ki ni zmenek. No, vsaj ne ljubezenski. Domenjena sta, po prvem naključnem srečanju na strehi, da se bosta vsako leto dobila za silvestrovo. Spodaj je bedna zabava, ker katera pa ni, onadva pa na balkonu. Vsak s svojim razlogom. Žeja, čik in osebna kriza. In si nato, kar v realnem svetu ni možno, itak da ni, vse do pike natanko zapomnita ne samo čez leto, ampak dve, tri, štiri, kar sta si povedala na tisto eno noč.
Ajda Smrekar je biser predstave. Uf. A je lahko obraz bolj željan karakterja? Uf. Ne samo, ker ima uvodni kostum, ki mirno zmaga v konkurenci najbolj prismuknjene kostumografije. Njen lik skuša postati žuželka, ampak deluje bolj kot kak drug, procesen Kafkovski junak. In Smrekarjeva v tem liku briljira. Ker ni le lik. Je morda ena cela generacija. Smrekarjeva izžari vlogo, ki bi skoraj bila večplastna, ni pa niti zgolj dvodimenzionalna.
Ne, Sebastian Cavazza ne igra samega sebe, ne zato, ker mu sploh več ni treba, ampak ker je vsa poanta, da on mrmrajoče navznoter trga sebe, navzven pa ne upa povedati vsega tistega, kar bi moral povedati. Pa ne bo.
Jazz je predstava za generacijo, ki v domačih predstavah, četudi najdejo top motive tudi drugje (celo do Birdmana ni daleč), ne išče tujih odgovorov na lastna vprašanja. Je predstava o zamujenih 364 dnevih. Krat štiri. Ali pet. Toda ta generacija, ki ji pripada nenazadnje Smrekarjeva, predstave bolj ali manj seveda ne bo videla. In nič narobe. Ker ni poanta, da bi. Zakaj bi gledal zamujene priložnosti, če jih lahko zamujaš vsak dan v letu, ne le na silvestrovo?
Kako je že rečeno v predstavi tisto o tem, da sicer veš, kaj bi bil, pa veš, da ne boš? In da je leto lahko dolgo in hkrati ne. Ker je vse relativno? Ne, vsaj ne nujno. Predstava, v kateri gresta skupaj Einsteinova relativnostna teorija in tisti zlagani čik. Ker zakaj bi govorili popolno resnico nekomu, ki se mu odpremo enkrat na leto? Vsega ne povemo nikomur. Niti sebi. Ker saj… Jazz ni v notah, ni v posnetkih. Je nekje tam. V občutku.
In predstava Jazz dela to z občutkom.