MUZU

Rojeni leta 1985. Špilferderberji.

Generacija, rojena leta 1985, naj ne bi bila nič posebnega. Niti ne statistično. Ko bi vsaj. Pa ne. Ampak tako ti je bilo predočeno že tam od osnovne šole dalje. Ko si prišel v gimnazijo, e, takrat pa sploh. Zamudil si fajt New Kids on the Block proti Guns N Roses. Kje si bil, ko smo skakali po tankih v Novi vasi? Nisi gledal Italie 90 mundiala? Nisi bil v MKC? Kaj si fukjen al kaj si. Pa kak?!

Ja, pač, sem. No, nisem. V Mariboru si pa sploh bil lolek, ker si zamudil MKC in Orožnovo. In Hvala bogu da je vikend. In Amadeusa. In vse to. Pa kak? Ja pač sem. Samo veš, ko smo… Ja, vem. Pa mundial v Italiji, pa Jugoplastika, pa Rok Petrovič, pa par-nepar, pa Milka Planinc, pa… In si jih samo slišal, če si pisnil kaj svojega nazaj, ono, da si pa imel kaseto Tajči in na njo napisal Jašaaaa. Koga, pizda mala, briga, če pa nisi štekal Rive. Koga briga jebena Tajči. Nisi imel commodora? Halo? Ne, tvoj game boy me ne briga. Gustek.

Tako nekako je bilo, kar hudo predolgo, tako dolgo, da velja še danes, kaki butelj si, ker si bil rojen leta 1985. Za kar si absolutno in jasno nisi bil niti malo kriv. Samo te je pa imelo. Da bi šel vprašati stare, zakaj niso ali malo prej ali pa malo kasneje. Namigali. Seveda nisi šel prašat, halo, itak da ne, ampak imelo te ja pa res fejst.

Ker kaj pa oni za nami? Kaj pa vem, nikoli nisi driblal nekoga, ki je rojen, kaj pa vem, leta 1988, 1993 ali 1997, kaki gustek, ker ne veš, kira je Bejbi spajs, ker ne veš, kdo poje Hočem to nazaj in ker ne znaš refrena Ti si moje sonce. Ali ker ne veš, kdo je bil kapetan na Euru 2000, kamor se je zgurala Slovenija. Ali ker veš samo grde stvari o Primožu Peterki. Ali ker si zamudil Eminema. In nisi 8 Mile gledal v kinu. Ko je kino še imelo vsako svoje ime. Partizan, Udarnik, Gledališče.

Ti na pamet ne pade.

Foto: Alan Orlič [RTV Slovenija]

Saj vem. Da bodo (in že) devetdeseta itak prodajali kot nostalgijo, ampak profita, vsaj vsebinskega, ne bo. In tako si imel prekmalu in prepozno hkrati občutek, da ne spadaš nikamor. Nisi bil ne pionirček, sploh pa ne zadnji, kar je očitno neka posebna čast. Nisi vedel, koliko je 3×7, samo vedel pa si, da si bil pa to tazadnji. Niti pa nisi bil prvi v devetletki. Bil si kar nekaj. Tranzicija na dveh nogah.

In potem ko je minilo očitno dovolj časa, je prišla še uradna razlaga. No, statistika. Da smo brezvezna generacija. Kako? Zakaj? Čemu? Ko smo namreč nazadnje šli volit, leta 2018, smo že padli v drugi stolpiček. Nismo bili več najmlajši. In ugotovitev? Najslabša volilna udeležba. Vsi možni sociologi, politologi in psihologi so prišli skupno do ugotovitve, da to kaže, kako smo pasivni, bedni, razočarani, pozabljeni. In veste kaj? Saj večinoma so imeli prav.

Smo generacija, ki je maturirala leta 2004. Leto, ko smo vstopili v EU. Ko je bilo baje vse možno. Saj so bili luštni časi, tolar je bil vredu, denar je nekako nekje bil. Siddharta je jesen prej igrala za Bežigradom. Fuzbal reprezentanca je igrala na evropskem in svetovnem prvenstvu. Bili smo nekaj in nekdo. In v razredu nam je kasnejša poslanka rekla, da naj si izberemo študij po želji, ker so zdaj taki časi. Da si lahko izbiramo. Da naj hodimo v šole in da bo vsak mel šiht. V času, ko pojma prekarec ni noben niti poznal. Niti napačne izgovarjave. Ko je nekdo vprašal, neki sošolec, kaj pa če ne vemo, kaj bi svetovala, se je gospa profesorica malo izmikala, nato pa korajžno rekla: izberite gradbeništvo, veste, gradilo se bo vedno.

E, kurac se je gradilo.

No, saj res ni mogla vedeti, da se je gradilo tako, da so pisali milijone gor na jebeno serveto. Pa pizda materna. A je kaj manj uglednega, kot to, da pišeš na serveto? Vedno si se, ko si potem bral, kako je šlo vse adijo, SCT, Primorje, Vegrad, kje so bili helikopterji, starlete, droge, rock’n’roll? Kje ferrariji, kje žuri? Ko bi bilo vsaj to! Pa ne. Si gledal skesano Hildo, bolehnega Zidarja.

Ampak vse to nam ni prav nič pomagalo, ko je šel čas nezadržno naprej. Na moj prvi dan faksa so mediji štrajkali in to dan po volitvah, na katerih je zmagal Janez Janša. Prvič. Takrat smo poslušali, da po FDV lahko padeš samo po štengah, kar je pri polovici predmetov, kjer smo barvali krogce pri odgovorih, res držalo. In tako si, ko si poslušal starejše kolege, le par let starejše, kar naenkrat že takrat poslušal, da si najboljše itak že zamudil.

Pa smo pri Špilferderberju. Najprej… Podkastov se ne bi smelo ocenjevati niti po desetih epizodah, kaj šele po prvi. Ker šele po desetih, kakor nas je naučil doajen Anže Tomić – Tomo, se približno pokaže, kako in kaj. Ne zgolj poslušalcem, ampak še bolj ustvarjalcem. Iz prve roke lahko povem, da drži. Oboje. Podkast rata podkast šele čez čas. Ko imaš dovolj volje, da nadaljuješ, ko tisti prvinski adrenalin spusti.

Ker podkast je adrenalin. Že zaradi tiste rdeče lučke, ko se snemanje prične. Toda kmalu tudi trema spusti ali pa osnovno navdušenje. In nato klepet iz pristnega entuziazma postane podkast. Če gre za podkast, kjer se (vsaj) dva pogovarjata, kar je pri nas prevladujoča oblika, pa saj tudi v svetu, ampak pri nas manjka podkastov, kot je bila recimo Evolucija užitka.

Ampak dobro. Prav je, da je nastal podkast, kot je Špilferderber. Čeprav se je prva, pilotna, uvodna epizoda zdela, kakor da bi »morala« biti posneta v Mariboru, za Maribor, forza Maribor, vedno Maribor. Nemara pa je tako bolje, da se je na Tavčarjevi v Ljubljani posnel pogovor, ki vsebuje tako samoumevne mariborske stavke kot je »najprej na Štuka, pol v Trusta, pol pa k Vrbi na burger!«.

Jurij Drevenšek je po svoje ravno pravšnji voditelj, da spregovori o generaciji, ki je bila rojena v analognem času in se morala znajti v digitalnem času. Ne da bi lahko spisala navodila, ker so bila navodila še od prej in razumljena tako, kakor je bilo dotlej. Kot je zapisano v razlagi, da je to podkast o generaciji, ki ji je bilo rečeno, da bo vse vredu, če bo pridna, hodila v šolo in diplomirala. In res je bilo točno tako. In res potem nihče ni razumel, ko smo samo omenili, hej, v bistvu se ne izide. Saj nekaterim se še je, za las, ampak je bilo že odvisno, kaj so izbrali. Odgovor, češ, kaj nisi šel študirat mikrobiologije, je bolel. Zato, ker je še malo prej veljalo, da smo vsi za vse, zdaj pa kar naenkrat odloča, da moraš izbrati, za kaj si.

Foto: Alan Orlič [RTV Slovenija]

In Jurij Drevenšek je izkušnjo generacije, ki je komaj generacija, saj se rada spomni časov, ko smo vse počeli skupaj in imeli skupne interese, začel secirati. No, ne ravno secirati. Drevenšek ni taki model. Gre dalje, gre naprej, ustavi se, pa spet dalje. Ne ve točno, kako bi se lotil podkasta, ki bi se naj lotil generacije, ki niti generacija ne zna biti.

»Mogoče sentiment govori iz mene, ko se pogovarjam z mlajšami, že takoj vidim, da sem star v enih stvareh, v enih pa si lažem, da sem kao mlad in ful odprt,« je tako povedal v uvodni epizodi. Ko sta si z Emkejem gladko priznala, da sta si šla na živce v času, ko je to bilo še možno na analogni način. Danes ne moreš zaviti z očmi. No, okej, z gifom lahko. Samo to pa je to. »Jaz se ful borim proti temu, ljudje pa me obtožujejo, da preveče podpiram in da mi je vse kul. Ampak nočeš bit isti ko stari,« je Emkej pristavil v uvodnem Špilferderberju. Ki je lahko priznal, da je bilo logično, da te ljudje niso marali. Ker je bilo to še v času, ko nismo vedeli, kaj je »všeček«. Ljudje, ki s(m)o tuhtali ob kači na Nokii.

Špilferderber je tako podkast, za katerega ne vemo točno, kako naj ga čutimo. Niti tega ne ve Drevenšek. Kar je po svoje prav, nemara celo dobrodošlo. Vsaj pri drugi gostji Tei Jarc, kjer je bilo po svoje dobrodošlo, da nismo želeli, da bi bil podkast posnet v Mariboru. Najboljše pa utegne biti, če bo Špilferderber z dovolj vztrajnosti dosegel lastno poimenovanje. In bo res to. Saj Drevenšek to itak je, generacija 1985 pa tudi. Ali pa vsaj zna biti. Če se ugura in zažari za tisto nepomembno sekundo. Ki pa je pomembna. Vsaj za nas, letnik 1985.

Zato dobi Špilferderber trojko. Ker druge ocene niti ne more dobiti. Niti ne sme. Ker ne.  

Komentarji

komentarjev

363 views