-
Tarča [7. 1. 2021]
Tip z odprto srajco. Pred letalom. Z nalepko. Glasba že kar nasneta. Taka. Poredna. Bahava. Seksi. Tip nato plava z želvo. Ono, veliko. Rajska modrina rajskega morja. Lepe, zale, mlade dekline. Tip v banji. Zgoraj brez. Z radiatorji. Pet debelih linij koke. S podnapisi. “Sneg, sneg, sneg. Vse je snegec, ja.” Hoja po letališču. Jadrnice. Dragi avti. Vožnja s helikopterjem. Z naslednjo lepo punco. Objem na balkonu. Romantičen in drag. Aperitiv, tatu, mama in otoki. In za konec še veliki žur. V Mehiki.
To ni bil film. To je bila Tarča.
Morda bo Tarča z Ivanom Galetom (p)ostala najbolj znana. Ampak vsekakor ni bila seksi. Okej, Kalinov deček je bil v kadru, kar redko vidimo. Ampak Tarča je v četrtek, 7. januarja 2021, postavila nek povsem nov nivo informativnih oddaj pri nas. Ne gor. Dol. Pri čemer je bil ves čas in vse bolj občutek, da so si poanto oddaje zastavili povsem drugače. Kar ni redka praksa pri nas, kjer še vedno skupaj s tv voditelji(cami) upamo, da bo minister, mladi poslovnež, politik, direktor ali kdorkoli pač že je na vrsti ta četrtek, vse skupaj priznal. In se skesal. V živo. Na nacionalni televiziji.
Naslov, ne, ne ta, ki ga berete, bi se moral napisati kar sam. Zakaj? Ker je bilo tako rečeno kar v oddaji sami, da bi se moral. »Mladi fantje heroji – prihranili državi milijon evrov.« Če to ni dober naslov, kaj potem je? In kakorkoli noro, bizarno in nemogoče se sliši, bi takšen naslov dejansko šel skozi. Ne skozi. Z mastnimi, debelimi, izstopajočimi črkami bi se ga porinilo naprej. Stvar, ki jo na facebooku doplačaš, da jo vidijo še tisti, ki je ne bi. Pa niti ne bi bilo treba. Ker je naslov nesramno dober. Klikabilen.
Oddaja Tarča je nekje vmes v svoji stabilni karieri destabiliziranih razmer postala že marsikaj. Lanska oddaja z Ivanom Galetom bo najbrž šla v zgodovino – predvsem zato, ker je nacionalka že pristopila tako, da bi rada, da bi šla v zgodovino. Pa nočem zdaj v politiko oddaje same – in posledično v politiko. Ni Urbani.si namenjen temu. Namen te strani je, da obravnava slovensko popkulturo. In vse, kar približno tja spada.
Oddaja z Galetom je bila televizijsko gledana solidna, močna, udarna, sogovorniki so bili pravi, kulisa pred Kalinovim dečkom top, edino bila je predolga. In mestoma tendeciozna.
Za oddajo, kot je Tarča, obstaja večen paradoks. Bolj je gledana, bolj gre nekaj narobe. Večja odmevnost, večje sranje. Če ni odmevna, teče debata o nečem sicer najbrž pomembnem, ampak ne bo nas konec, ne bo se nam zmešalo, ne bo protestov ipd.
In po epizodi z Galetom je Tarča postala oddaja, ki ima sama sebe precej rada. S tem ni prav nič narobe, vsaj ne dokler ne želi aktivno poseči v samo dogajanje. Z Galetom je Tarča (ne)vede tvegala dvig rok tistih, ki so želeli vprašati, zakaj ni bilo takih primerov več, ker vsekakor maske in respiratorji niso bili prvi primer spornega državnega nakupovanja.
Ker prav za to je šlo. Kot je rekel nekdanji minister Tomaž Gantar v eni bolj lucidnih izjav katerega koli slovenskega politika. Taka izjava je bila, malo Erjavčeve šegavosti, Janševe (pre)drznosti in mogoče špepec Šarčeve telegeničnosti. Gantar je rekel, češ, ponavadi smo tu, ker se je nekaj domnevno preplačalo, danes pa smo prvič tu, ker smo za nekaj premalo plačali.
Ta izjava je namen oddaje, ki je bila preveč prepričana sama vase, povsem razkrila in takoj zatem še sesula. Tarča je želela pokazati, glejte, ti mladi so sicer bebavo snemali sebe in svoj podvig, ampak v ozadju je še toliko in toliko več. In ja, če je tako predstavljeno, bo zadeva seveda stala. A s čimer Erika Žnidaršič ni računala, je bil nastop zlasti Klemna Nicolettija.
Pričakovala je, tako je bilo vsaj videti, da se bo mlad poba povsem izgubil, skesal, morda celo rekel »mami, žal mi je, mami, mami.«. Nak. Niti blizu. Bolj je Nicoletti govoril, bolj se je zdelo, da je ali pa bi naj bilo nerodno Žnidaršičevi. Po domače, mali jo je scat peljal. Opravičil se resda je, pri čemer je deloval iskreno oziroma tako, da bi se mu dalo verjeti. Saj, če je pa Janko Jenko rekel, da so ga mladi poslovneži prepričali, da jim je posodil 800 tisoč evrov, pri čemer bi sam zaslužil 50 jurjev..
Nicoletti je vrgel Žnidaršičevo iz tira, ko je naredil, kar mu sploh ne bi bilo treba. Povedal je, da se s tistim avionom sploh niso peljali. Nak. Samo fotkali. Dali gor nalepko in zdravo. In še več, povedal je, da so očitno za fotošuting z letalom, s katerim se niso sploh peljali, dali sedem jurjev. Za kaj več, panoramske posnetke, je zmanjkalo keša. Dobrodošli v slovenskem filmu, fantje.
In nato je še radodarno dodal, če je že bil povprašan, kaj vse morajo odšteti od »sick deala«, remek poslovnega dela. Od 25 jurjev. Še malo je manjkalo, pa bi se nam fant zasmilil. Mojstrsko jo je obrnil, celotno zgodbo. Deloval je kot nekdo, ki je pač naivno verjel, da ne bo zaslužil z nečim tako arhaičnim kot je fiksna valuta, imenovana evro, temveč da bo poplačan s pozornostjo, ki jo je vsekakor dobil. Ampak ne nujno, kot bi si v poslovnem svetu želel. Vsaj ne v ligi prvakov biznisa. Zdaj je moral ob nekdanjem ministru celi Sloveniji pojasnjevati svojo poslovno prakso. Medtem ko njegov kolega iz Mehike razlaga, kako mu je vse skupaj koristilo – na njegovem YouTube kanalu. Na tej točki je uvodni del, na katerega je oddaja tako zelo stavila, razpadel in celotna oddaja je nihala nekje med bizarnostjo in farso.
Eriko Žnidaršič sem v preteklosti zelo hvalil, ko se je prebijala skozi nedeljske in praznične tv dnevnike in neizprosno spraševala. S Tarčo je postajala vse bolj samozavestna, da je povsem v spomin utonila nekdanja Piramida. In predrzna. In mestoma vse bolj prepričana, da postavlja prava vprašanja, ki bodo dobila prave odgovore. S samozavestjo ni nič narobe, še več, dobrodošla je. Nujno. Toda ne tako, da je marsikateri gledalec lahko sam pri sebi pomislil, zakaj bi privatni poslovneži, četudi so se potegovali za državni posel, pojasnjevali komurkoli svoje poslovne prakse. S čimer pa Žnidaršičeva niti malo ni računala, je bilo to, kako prekleto odkriti bodo ti sogovorniki. In koliko materiala bodo navrgli.
Prispevek Žana Dolajša je tako najboljša akcijska stvar, ki smo jo pri nas videli kadarkoli. Kaki Poker, kaki Tu pa tam, lepo vas prosim. Resda bolj ali manj le slike in slaba resolucija instagram videov, pa vendar. Slovenci pač ne moremo snemati napetih in eksplozivnih in seksi akcijskih filmov, ker ni denarja. Ni filma, ni producenta, ki bi imel denar za helikopter, privat letalo, Mehiko, drage razglede. Slovenski filmski center tega nikdar ne bo odobril. Ne rabi. Če želiš pa sam, pa kvečjemu v hosto. Z dobrimi štosi. Ta ekipa je vse to ponudila sama in vse to tudi financirala. Kot da bi nekje v ozadju Mitja Okorn kričal in delal, kar tako rad dela. Gledljive stvari. Če bi delili vesno za akcijske stvaritve, bi Dolajš gladko zmagal.
Tako je Tarča postala kot resna informativna oddaja skoraj parodija. Sama sebe. Oddaja, ki je zgrešila duh časa. Nicoletti je imel prav. Za marsikoga si pač heroj, če kričiš na tipa na letališču, ki najbrž, kakor je opazil kolega, sploh ni bil pravi. Je samo igral. Če niso leteli ali imeli namena leteti, zakaj bi nekdo prepovedal let? Mojstrsko. Naslednja vesna, za stransko vlogo. Nikakor oddaji ni pomagalo niti, ko je Rudi Dolšak, direktor zdravstvenega doma Ljubljana, vzel Nicolettija v retorični objem, ga potrepljal in rekel, kako zelo ima prav, da je lepo, da so se potrudili in da se fant pač ne rabi opravičevati. Ker da edino, česar so krivi, je njihov nastop. Krivi so, ker imajo Instagram, ker se radi snemajo, ker radi ali bi radi živeli na veliki nogi, čeprav ko je začel Nicoletti odštevati, ravno veliko ni ostalo.
Ampak bistvo tokratne recenzije je, da je Tarča preveč verjela sama sebi in svojim nastavkom. Prav je, da je iskala politične povezave. In pohvalno je, da je našla pravzaprav vse relevantne sogovornike. Z Rokom Snežičem vred, ki bo odslej še bolj znan po tem, da v Instagram doda še eno črko in dobimo: instangram.
Bolj seksi in bolj bizarne, mestoma razvratne Tarče najbrž ne bo več. Kar bi bila za gledalce celo škoda, po razburljivosti dobi ta Tarča dejansko gladko petko. Že dolgo ni bilo stvari, kjer smo čakali oglase, da pridemo k sebi in malo predahnemo. Ampak ko gre za resno informativno oddajo, je pogorela, ker je želela več, kot si je dejansko upala. Upala si je kadrirati male ribe, na velike pa le namignit. Če je že namigovala, kam vse naj bi posli šli, bi morala iti do konca in tvegati vse. Ne pa nekaj na pol. Težava je, da je iskala novega Galeta, pa ga seveda v tej zgodbi ni našla, ker tukaj nihče na koncu ni želel, da bi zanj risali grafite. Ravno kontra, sami bi ga napisali, če bi pomagalo. Gale in Nicoletti oba verjameta v nekaj in oba si zdaj lahko bolj malo pomagata s tem, da sta moralna zmagovalca.
Edino, kar je taka Tarča prinesla, je v popkulturnem smislu, ker že dolgo nismo dobili česa tako uporabnega. Mogoče vse od pogumnih Velenjčanov dalje ne. Saj vemo, kaj ti bo torba, če si kupil kolo. Ampak če je Požigalec nastal kot rimejk in to dober rimejk oziroma ekranizirana verzija, potem ga tokratna Tarča ne bo dočakala. Ker ga ne more. Vse je že posneto.
