Pa pravijo, da še noben ni naredil na hajzlu kariere. No, ideje so že bile, ideje. Ona, kako je Jimi Hendrix nosil kitaro še tja. Mhm. Ampak kariero o hajzlu, to sem mislil. Pa saj se da. Marcel Duchamp je v muzej postavil pisoar in čao. In potem so tu še vsi tisti grafiti. Ja, tisti. Milijon telefonskih, ene in iste usluge. Potem pa… Biser. Taki. Večslojni.
Med večnimi grafiti na straniščih je seveda oni z Balkana. Da so se »ovdje i najhrabriji usrali«. Če ste to kdaj prebrali, potem veste. Kot ne bom pozabil onega modela na železniški postaji v Sarajevu. Pred mojim obotavljanjem je vprašal utrujeno teto, za katero nikoli ne veš, ali ji moraš sploh kaj dat ali je tam pač, ker je tam in čaka, da spuca za tabo, potem ko je plačal neki res mizerni drobiž, če se na tako kvaliteto plača davek. Pač tak humor. Straniščni.
Ker med vsemi onimi ciframi, kaj ti bodo, če pokličeš, vse delali, res vseeno vsake toliko najdeš kakega bistrega. Onega, ki ti s puščicami piše čitaj tu, čitaj tam, čitaj gor, čitaj dol in na koncu, po kakih osmih puščicah, ko si sukal glavo, retorični pripis: si prišel brat al srat. Ah ja, kje so časi poezije »če si s prstom brišeš rit, nesi v usta, ne na zid«. Časi, ko si šel preverjat, katera od kabin ima mogoče kaj papirja. Kdor je hodil na fuzbal, ve. Ni večjega občutka lagodja, ko vidiš, da je papir.
In vse to še iz časov, ko se je še delala razlika. Mhm. Tista. Ki je nikdar ne pozabiš. Kdor se je doma brisal z večslojnim papirjem in se na stvar navadil, potem pa je prišel in sedel nekam, kjer so bili v črni škatlici lično nabasani roza listi, e, ta izkušnje nikdar ni pozabil. Rit pač pomni. Ali je večslojno in mehko ali trdo in hrapavo. Ampak saj, ko se enkrat, četudi redko, soočiš s čučavcem, kar je moja pomuhkužena generacija, ki pač ni služila vojske, itak doživela sila redko, so še listi totalni luksuz. Saj potem lahko pridemo do Japoncev in njihove verzije, toda tekst ni o tem.
Tekst je o tem, da večslojnega papirja pač ne pozabiš. Iz Sladkega vrha pa sploh ne. Ne samo, da ga ne pozabiš. Navadiš se nanj. Gladko. Dobesedno in ono drugo. Vse dokler seveda niso, par let nazaj, v tem desetletju najbrž, dokončno množično začeli prihajati še odišavljeni 12-slojni papirji. Odišavljeni. Nekaj, česar pa več ne razumeš najbolje. Ha? Parfumirana hajzl rola? Mene še vedno zajebava, v katero smer jo moram obrniti na nastavek, zdaj pa to? Ker vonjave, kot vemo, pač ne delujejo tako. Minus in plus se ne izničita. Kot če pritisneš deodorant ali parfum na švic. Ne bo eno nadomestilo drugega. Zmešalo se bo. Isto kot nima smisla oni sprej za hajzl. Odpri okno, če ga imaš, ali pa zadrži sapo. Za kake pol ure.
Ko danes kupujemo wc papir in kupoval sem ga dejansko ravno danes, je pri nas veliko izbire. Kot pri vsem. Že leta. Sploh za mojo generacijo, ki ne ve, kako je bilo, ko so plenice, tiste edine, puščale in ti je teklo po nogi dol. Pa mama in ata sta spila kavo v torek. In take. Ampak Paloma? Paloma pa ves čas, še zdaj, nekako vseeno ostaja Paloma, čeprav z osnovno Palomo kaj veliko skupnega več nima. Vsaj ne s tem, o čemer teče predstava Slovenskega mladinskega gledališča.
Predstava Paloma je premiero dočakala 21. junija 2020, torej minulo poletje, ko se je vse gledalo na razdaljo, saj vemo, prosti zici in to in ko nihče ni mogel vedeti, kakšna bo prihodnost prireditev. Ne bo je. Še dolgo ne. Toda ko bo tega enkrat konec, bo najbolj relevantno publiko Paloma bo našla v Sladkem vrhu. Kje pa drugje. Tam bodo, tisti, ki še pomnijo nostalgične čase, najbolje povedali, kako je Bina Klampfer zadela svoj kraj. Jaz lahko le ugibam. Zahvalili se ji bodo. Pa režali. In potočili kako solzo.
Skoraj neizogibno bi lahko Klampferjevo primerjal s Tonetom Partljičem. Sploh v prvem, bolj linearnem, skoraj dokumentarnem delu, ki pa je vendar jasno ves čas izrazito igran. Te pa skoraj namamijo, da ni, kar je krasno. Sicer pa se ponudi na tem mestu primerjava s Partljičem. Povedano drugače, Paloma se približa situaciji, ko bi dobri stari Joža Malek rekel, da ga je pritisnilo, da bo šel kar zadaj za drevesom, dobri stari Vanč pa bi mu v roko porinil večslojno rolo. In bi Maleka vrglo, em, na rit.
Za to, kar iščem in ocenjujem na Urbani.si, je Paloma res prava stvar. Diha, riga, poje, fuka, nastrada, laže, sanja, obljublja. In ves čas tako, da veš, za kaj gre. Za firmo. In ljudi v njej. Ker ima ščepec popkulturnega. Za Palomo pač vsi nekako vemo, ne? Predstava je nastavljena, pa tudi izpeljana tako, da jo lahko razume res širša javnost. Dobro, bolj prvi kot drugi del, čeprav jasne ločnice ni, kar ne pomeni, da dramaturgija in režija nista skrbno povezani in izpeljani. Eh, šolsko narejeno, sedi pet, kar se tiče zapleta, vrha in razpleta.
Paloma je daaaaaaaaaleč (manjka ji še vsaj kakih milijavžnt a-jev) najbolj učinkovita zaradi naglasa igralcev. V. Nulo. Štajerski argo bi bil ponosen, nimaš kaj. Klampferjeva je ravnala, no, popkulturno, ko je uporabila vse zicerje štajerščine, ne da bi jih zlorabila. Nihče se ne pači, še več, igralci so genialno prepričljivi, celoten sekstet. Noben ni zaradi štajerščine glup, tup, zabit, nor, prifuknjen. Niti en. No, so, itak, ampak nikoli, niti za hip, niti ko padejo »nea boi taki hepan«, »te lahko prosim, da se fčiješ« in »ooo fukušnico mate!« na račun narečja. Če pa so na Sladkem vrhu. No, v Sladkem Vrhu, kakor se je potem preimenovalo kraj, kamor se gre »v« in ne več »na«. In tam živijo »Sladkovršani« in ne več »Sladkogorci«.
Predstava uspe tudi (ne)hote odgovoriti na vprašanje, kako je tako velika firma, ki je delala tako specifične izdelke, četudi vsakodnevne, uspe(va)la v takšnem kraju, da je še danes v predstavi potreben zemljevid, tam potem označiti Maribor, nato Šentilj in šele nato razložiti, kako priti do Sladkega Vrha. Kjer živi, prosto po internetu, tam cca 700 do 800 ljudi. V tovarni pa dela petsto glav. In nekoč še več. Kot vsepovsod. Mali kraj, ogromna firma. In obratno, kot se je izkazalo.
Paloma pri tem, ko se loti sebe, gru gru, noče biti golo nostalgična, čeprav obdela vse tranzicije nasprotij: socializem vs. kapitalizem, ruralno vs. urbano, naše vs. tuje, listi vs. rola. Toda odločitev, čemu penasto žugati in kdaj kazati z ja-to-so-bili-časi prstom, prepušča gledalcu. Ni vodljiva, ni tendeciozna, ni nekaj, kar Sladki Vrh ni. Mlajši tako ali tako ne da ne bodo razumeli, ker ne gre nikdar za to. Ampak ne bodo imeli čustvene komponente, ker tega pač niso dali skozi. Je pa lepše, ko se ljudje družijo, poročajo, ko se zgradi bazene in ne zasipa, ko se je žuralo in plesalo, zdaj pa se še samo keglja v kulturnem domu? Ni težko uganiti, ne?
Čeprav je prvi del vsaj zame precej močnejši in tak, ki silovito pritegne in bo hit zlasti v Sladkem Vrhu, je v drugem več teatra, karkoli že naj bi to iz analfabetskega stališča pomenilo. Naključno, a usodno štihanje, vabljenje v službo z visokoletečimi obljubami, celo poroka dveh delavcev so lahko vsi po vrsti metaforo za Palomo samo. Tovarno, ne predstavo. Kar je ne samo logično ali pričakovano, ampak tudi mojstrsko. Ker se vrne k malemu človeku in živi čas, ko so veljale parole »tovarna to smo mi« in ko se je ljudi klicalo »tovariš«. Seveda je pridih nostalgije, do Mi2 in Zbudi me za 1. maj ni daleč, kot tudi ne do Outsiderja in še bi našli primerov, tja do Lep dan za smrt, ko se zasliši sirena 4. maja, ki je zatulila in označila bombni napad na same sebe. Ampak Klampferjevi je uspelo priti bližje filmu Zbogom, Lenin. Raje se smejimo za nazaj, kot da bi resno na novo analizirali kdo, kaj in zakaj.
Kar pa ne pomeni, da se Paloma ne jemlje resno. Eh. Ravno nasprotno, ponudi paleto čustev, praznih obljub, velikih želja. Kakor da nikomur zares ne Paloma ne Sladki Vrh nista bila vrh življenjskih ciljev. Ampak če so že bili tam, potem pa zakaj ne? Kar spomni na Lepa sela lepo gore in citat velikega ex generala, ko reče, da je šel peš Titu na pogreb, iz Bosne v Beograd, pa se mu mlajši režijo, on pa solzavo pripomni: »moder je bil, hladen, veliko je lagal, mamicu mu jebem, ampak radi smo ga imeli.«
E, to. V tem se ne le najde, ampak tudi nagradi Paloma. Ko liki niti nimajo imen, celo ne v takem kraju, kjer seveda vsi se poznajo. Na veliko se v manjšem kraju, kot je Sladki vrh, najbrž ne da.
V Sladkem Vrhu sem bil sam sicer zagotovo dvakrat. Prvič kot fuzbaler Maribora, najbrž večkrat i vsakič smo zmagali, ker smo morali zmagat. Tam, pozna devetdeseta, ko pač ni bilo več heca. Ko smo enkrat fasali v Jurovskem dolu, da je župnik navijal zvonove in so se nam režali tja do slačilnic, ki so bili v osnovni šoli, nam je bilo jasno dano na znanje, da se kaj takega ne more ponoviti. Tudi nam so zabičali. Levim bekom. Na klopi. In zato je bil Sladki vrh zicer. Sicer pa, ko si star tam, osnovna šola, naj bi bila vse samo igra, ne?
Kot je bila igra televizijska oddaja Male sive celice. Tam smo imeli predizbor ali nekaj takega. Za naš konec države, kakopak. Frocov, da jih ne moreš preštet. Vem, da je naša šola iz Maribora poslala dve ekipi in obe iz našega razreda, ker da smo bili oh in sploh. Ekipa, v kateri sem bil, je bila pridna, no, naj bi bila, ona druga pa brihtna. In ona druga je zmagala. Tam, v Sladkem vrhu.
Paloma tako išče čase, ko smo še imeli malega človeka. Saj danes mali človek še vedno obstaja, ampak si ne more reči nikdar mali človek. Ker ne bo všečkov. In ker bi delovala kot preskromna, domala lažna skromnost. Saj za konec ponudi punk upor, na glavo obrne Kučanov refren o novem dnevu in naniza, kaj se je s Palomo in kultno petko, mašino, ki je delala »kaj si hoto«, zgodilo v kasnejših letih vse do danes. Ko bi jokali le tisti, ki so se že prevečkrat izjokali, če bi firma crknila. Mi bi itak pri prvem naslednjem šopingu še gledali, kje je ona mačka bela na pakungi, nato pa bi, ko bi šli drugič, na vse gladko pozabili.
Kot se je pozabilo na tiste kultne tri golobe, če se že na reklamo, kadar se jo zavrti, ni. Starejši jo poznajo, mi smo se o njej, kot o vsem iz socializma, z dobrim in slabim vred, itak naposlišali. Ampak trije golobi so iz logotipa izginili. Pa so bili fejst. Res fejst. Kot je ta predstava. Zakaj potem ni pokasirala ocene 5? Ker čisto malo zmanjka. Je pa gledljiva in to ne na poceni način. Za dobro poldrugo uro pritegne in ne izpusti. Bam! In veš, na koncu, da boš cenil. Tiste tri, štiri sloje.
Bis. Tehnično je bila predstava Jazz na silvestrovo večji, spiljen, dognan presežek. Ampak tam sta igrala dva in predstava je dočakal tudi premierno izvedbo. Paloma ni bila narejena zgolj za spletni prenos, vendar je v nulo zadela z uvodom, ko se prebije četrti zid in tako zgrabi tudi redkega, gledališču tujega gledalca (»Mogoče nas kiri glea, ko ni prišo v teater še. Zdravo mami!«).
Zvok je bil mestoma, sploh pri Dariu Vargi, malenkost nerazumljiv, pričakovano pa so nihali tudi volumni – odvisno, koliko ljudi je hkrati govorilo in kakšna je bila narava pogovora. Dretje in sklepni komad so kar kurili zvočnik. Ampak ko se vse sešteje in odšteje, je Tretji oder izpeljal še en kvaliteten prenos. Za tiste z dobro povezavo. Ni prihodnost, je pa dobra sedanjost.
Aja, pa aplavz je bil mega izviren.