-
Kdo se boji slovenščine [TV Slovenija, 27.1.2021]
Pogled ponavadi ponudi kombinacijo zgroženosti, osupljosti in vedrosti. Redkokaj je namreč primerljivo z obrazom nekoga, ki mu razkriješ skrivnost imena Ana Pupedan. Pri čemer precej pomaga, če oseba ve, kdo ali kaj je Ana Pupedan. Zdaj se to recimo zgodi, če v avtu poslušaš Rock Radio in je gor neizogibna baladna klasika Every Rose Has Its Torn. Pa začneš, po najboljših, v tem primeru štajerskih močeh, mrmrat kleno domačo verzijo. Wsaka ruoža jma twrn. Ali nekako tako. Ne moreš si pomagat. Enkrat twrn, wedno twrn.
In tudi zato je dokumentarec Maje Pavlin iz serije Kdo se boji slovenščine: narečja v popularni glasbi tako dobrodošla, četudi (pre)kratka stvaritev.
Kmalu se namreč izkaže, da bi lahko šlo za večdelni serial, ki bo sicer ponudil še urbani del. Zakaj? Ker je toooooliko tudi samih ustvarjalcev. Pa ne le klasikov, ko gre za Ano Pupedan ali Vlada Kreslina ter medijske zicerje tipa Rudi Bučar in vse bolj tudi Emkej. Skoraj nujna bi bila vključitev Small Tokka in Iztoka Mlakarja, kar bi sicer težišče nagnilo izdatno na zahod države, toda saj bi jo Stekli psi in cela plejada koroških in štajerskih avtorjev poravnali. Zato je izbrala za pol ure pač nekaj, kar je bila smela presoja. In tudi uspešna, saj je izbrala tudi tolminsko Bakalino in belokranjske trapovce Klince.
Dokumentarni filmi Maje Pavlin so živa in živahna reč. Vendar nikoli ne na silo, ne v stilu, ko se starejši zberejo in rečejo, da je treba narediti nekaj za mlade. Ali v tem primeru, da bi se prenaglila v akadamsko ali popkulturno smer. Še zdaleč ne, ubere ravno pravo pot, ko je namesto jezikoslovca raje izbrala antropologa.
Rajko Muršič sedi na mizi in samo za hip deluje kot zategnjen, šolski predavatelj, ki bi iz dokumentarca naredil nekaj, kar učitelji dajo tisto eno uro na letu, ko se gleda multimedijske vsebine.
Kdo se boji slovenščine je seveda lahko tudi šolski pripomoček, ne boji se biti vzgojen in še manj vizualno zadržan. Ravno nasprotno, grafika je topla, vožnja po državi prikupna, zelo koristi mobilno testiranje dialekta na daljavo, ko se glasbeniki v narečju preizkušajo v njegovem razumevanju, toda dokumentarec je v pičle pol ure najboljši zaradi tega, ker lahko sogovorniki dejansko povedo, kaj mislijo. So, kakršni so. Kot da komaj čakajo, da bi še sami kaj pristavili. Pri čemer nihče ne dolgovezi, nihče se ne zgraža, nihče ne sodi, kar je pri narečjih sila spolzek teren. Saj vemo, kako je s sinhronizacijami, kako govori večina risanih junakov in kako govorijo tisti, ki niso najbolj brihtni. Tokrat pa ne.
Kdo se boji slovenščine pravzaprav tuhta o narečjih, res razkriva njihovo bogastvo in pokaže na njihov izjemen kreativni potencial. Kot je rečeno: še boljše je, če je nekaj v dialektu, ker še bolj skušaš razvozlati besedilo. Ni za vsakega, a tiste, ki vztrajajo, nagradi.
Tako Bučar kot Kreslin sta vse to že kdaj povedala, toda redkokdaj ju vidimo tako udarna. Enako velja tudi za Muršiča, ki gre najdlje, ko pove, kako je med vsemi najbolj provincialna prav ljubljanščina. In ne deluje profesorsko, še več, ko govori o Ani Pupedan, govori iz prve roke. In ko ikonični Simon Avsec ugiba, da gre narečjem bolj slabo, ker pač v pivškem koncu šolarji rečejo voda in ne woda, se dokumentarec ne razjoče, temveč Muršič optimistično pristavi, da se narečja ne bodo dala. In da itak jezik nastaja z vsako generacijo sproti.
Zato je dobro naslovljen dokumentarec Kdo se boji slovenščine tako dober. Morda le prekratek. In nič ne bi bilo narobe, če bi kdaj podobne stvaritve dobile še boljši termin kot ob sicer razumljivem poznopopoldanskem. V vsakem primeru: dobrodošla, dobrohotna in dobra stvar je ta dokumentarec.