MUZU

Kako je Vid Valič postal Phoebe Buffay

Bilo bi skoraj prelahko. Ono. To pa res lahko vsak. Sedeš za tipkovnico, prisloniš komolec, rigneš ali zaspiš in se že kar samo od sebe napiše. Kajti nič, ono reeees nič ni lažje napisati, kot to, da ti gre Vid Valič na živce. No, na živce. Ne ravno na živce. Vid Valič… Je tip, ki… Skoraj se ne da najti pravih, izbranih, primernih besed. Za to se moraš potruditi. Res potruditi. Ne moreš kar nekaj ukucat v fran.si. Že zato, ker se on tako prekleto trudi. Da ti gre še bolj na živce, da ga že iz spoštovanja skoraj nekaj kakor moraš imeti rad. Da ga prav, ono, rad nekaj kakor mrziš. Zato ne bi bilo pošteno, da bi tipkaril in pisunil, kako gre Vid Valič na živce na povsem nov način.

Do zdaj. Do serije Vse punce mojga brata. Ko je postal skoraj Phoebe Buffay. Še ena tistih Voyo zadev, ki jo moraš videti v celoti, da lahko vsaj približno poštekaš. Iz pilota pač dobiš premalo. Vsekakor ne prilezeš do izvrstne kemije med Valičem in Beti Strgar. Ko energija, seksapil, dajta-se-že-dol navijanje kar šprica. Torej med Vidom in Kiki v seriji, ki ima ravno dovolj kratke 20-in-nekaj minutne epizode. Dvanajst delov, ki bi jih lahko bilo tudi deset, ampak nič zato. Vse punce mojga brata je gledljiva stvar. Večinoma precej zabavna. Ko se enkrat navadiš. Ker ko gledamo slovenske serije, pač malo traja. Razen če greš na Voyo gledat serijo za serijo. Potem ti pride v kri. U, zelo. Ampak o tem kmalu. Ker sicer bi bila hitra ocena, da Vse punce mojga brata ne pride blizu seriji V dvoje. Ampak saj niti noče.

Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

Predvsem si želiš, da bi bilo scen med Kiki in Vidom še več. Ker so njune glasne, podjebavanj polne izmenjave, četudi so nekatere skoraj copy-paste prevedene iz angleščine, kar se pozna, pa ne v dobrem smislu, tako mučne in močne. Da kar šprica želja po… Em… Po tem, da bi presegla, kako se že reče, narcizisem majhnih razlik. Ker, ja, podobna sta si. Itak. Sploh pa, ni ravno velikokrat, da bi si nekdo šel v slovenščini na ekranu tako prepričljivo na živce, da se vprašaš, če ta dva res samo igrata. Eno je namreč zamahniti, da Slovenci pa sitcomi ne gremo skupaj, drugo pa je, da kažeš s prstom in rečeš, da ti je nekaj kul ali ti gre pa na živce. Vse punce mojga brata premore slednje. V bistvu pooseblja Vida Valiča. Ko enkrat to vidiš, imaš mnenje. In to je uspeh.  

Kiki in Vid se rada sovražita. Ne moreta, ne smeta, ne znata si priznati, da sta v bistvu za skupaj. Počneta vse, da ne bi bila skupaj. Ne da bi bila z drugimi, ampak da ne bi bila skupaj. Saj je serija tudi zato izrazito stereotipizirana. O, ja. Ampak v bistvu, ko se na predvidljive like in zaplete navadiš, je Vse punce mojga brata primarno pač zabava.

Ne za najširši krog, zato pa tudi je na Voyu in malo verjetno je, da bi taka serija kdaj dočakala prime-time termin na tvju. Z razlogom. Če smo dovolj stari, pardon, mladi, potem je ključni zaplet nekaj, kar nam je lahko relativno blizu.

Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

Dva brata, ta priden Domen (kakopak Domen Valič), ki marljivo uči v osnovni šoli in ima punco Anjo (Ajda Smrekar), ki je diplomirana slovenistka brez službe, ter Vid, ki je seveda vse, kar Domen ni. Jebiveter, luftar, znajdi se model. Saj vemo, takim prej rata, danes pa sploh. Vse punce mojega brata ne bi mogla biti dlje od recimo tega, kar v podkastu Špilferderber z generacijo 1985, ki ji pripada, vsaki drugi ponedeljek razpreda Jurij Drevenšek.

Čeprav je serija po svoje blizu tudi tegobam (pred)milenijske generacije. Vse punce mojga brata vzame namreč vprašanje stanovanja za ne nujno osnovni konflikt, vsekakor pa za gonilo odnosov. Kdo bo ostal v stanovanju. Kdo bo odrastel in kdo ne. Takoj, čez noč. Čeprav seveda ni čez noč. Prav za to gre. Za vprašanje, kdaj postaneš – odrasel. Karkoli naj bi ta beseda že pomenila. Statistika nam pri odseljevanju, ki mu pravimo »da greš na svoje, torej, da ti mama ne pere gat«, seveda v Sloveniji ni najbolj naklonjena. Razlogi, zakaj se končno odseliš, so različni. Vzroki tudi. Nemalokrat je razlog prav ljubezen in vse, kar (dobesedno) rodi. Šele potem nagruntaš vse ostalo. Če si seveda to lahko privoščiš.

Na koncu ni ne Domnova ne Vidova krivda, da se morata bratsko pomeniti, kdo bo ostal v fletu, ker so najemnine tako svinjsko visoke. Prav tako nista kriva, ker sta njuni življenji drugačni. Čeprav očitki pričakovano letijo sem in tja. Bi naj ostal nekdo samo zato, ker ima fiksno službo, dopust, resno zvezo in debato o regresu pri kafe mašini? Ali pa naj se odselita fant in punca, ker sta pač dva in naj bi lažje napraskala keš? Še manj sta pa brata kriva, ker nista podedovala dveh stanovanj. No, saj že tega nista podedovala, najbolj groza ju je, ko, če se dobro spomnim, ata napove, da bi se lahko vrnil. Groza. In bi morali vsi ven. Vid, Domen in Anja. Če bi se to zgodilo, bi bilo serije konec. Pokaže pa, serija namreč, da je tudi to možno.

Foto: Urša Premik

Ampak ker lahko izbirajo, kar požene prvo polovico (prve) sezone, izbirajo na mnogotere načine, kako se bodo odločili. In v reakciji se »zgodi serija«. Konflikt med Domnom in Vidom je bistven. In po svoje uspešno komičen, kadar je resen, ker vsi odločitve ne jemljejo resno. Seveda je Domen uvideven do Vida. In Vid dokaj do Domna. Sta vendarle brata. Ampak vse bolj jasno postaja, da četudi med njima ni razlike v letih, se poznajo leta razlik. V čem? V izbiri karierne poti. Domen je šel po klasični poti. Do učiteljske službe. Do zveze. Do srajčke, miru, predvidljivosti. Vid pa… Življenje pač dojema sproti. Premosorazmerno. Zato se Domen ubada s tem, kako naj bi Vidu povedal za selitev. In seveda Vid razume, da se bosta selila Domen in Anja. Ko to spozna, pa ne ostane drugega kot ultimativni test.

Zdaj… Omenil sem copy-paste prevode. Ki pogosto izpadejo prazno in vsiljeno. To v Sloveniji ne pali. Preočitno je. Saj kdaj tudi nasmeji, ampak na silo. No, ravno zato je tekma med bratoma nekaj najboljšega sploh, kar smo lahko doslej videli pri nas. Slovenija in akcija pač… Ne gresta najbolj skupaj. Pa saj ni akcija, četudi je. Ampak izbira šolske telovadnice in testa, ki smo ga dali vsi skupaj, torej za športno vgojni karton? Tisto tapkanje? Plezanje rikverc skozi one skrinje? Štemanje? Škoda le, da ni serija šla vse do merjenja kožne gube. Najbolj. Nor. Test. Sploh. Skratka, njuno miganje prepriča, ker je tako naše. Tega v Ameriki pač ne bi snemali, ker tega nimajo. Zato se Vse punce mojga brata mestoma tako obnese. Kakor je rekel Vid Valič za 24ur.com, ker sta z Domnom uporabila tisto, kar poznata.

Serija sloni na osnovnem odnosu med dvema paroma. Enim, ki to je, in drugim, ki to noče biti. Sloni tudi na Vidovih odločitvah, Domen je statist v lastnem življenju, kar ga prav nič ne moti. Serija skuša namigniti, da je Vidovo življenje bolj zanimivo, ker Vid ne potrebuje nasvetov. Sam najbolje ve, kako se zajebat. Domen pa sprašuje svoje sodelavce, kako in kaj. In pri tem ne vidi, da se mu v zbornici ponuja sodelavka. Skuša slediti izdelani verziji svojega življenja, težava je le, da Anji prav to ni uspelo. Zato je skrita moč serije v ženskih likih. Kiki je najbolj močen lik, Beti Strgar jo suvereno upodobi, vbrizga ji karakter punce, ki se ne bo pustila, ki je neustrašna, ampak ne za vsako ceno. Sama nadzira svoj lajf, kolikor pač lahko. Ravno obratno kot Anja, ki bi bila najšibkejši lik, če ne bi bilo Domna. Anja po svoje pooseblja tisti del generacije, ki je pristal v škatli z napisom izgubljeno najdeno. Doštudirala je in ima resno zvezo. Ampak nima še prelomnega trenutka v življenju, da bi vedela, kdaj se je faks končal in odraslo življenje začelo.

Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

Kar je krasno. Pomensko in aktualno. Ker pokaže, da je meja tako zabrisana in specifična. Anja se trudi, čeprav se na trenutke še preveč. Letvica pričakovanj je postavljena očitno previsoko. Ni pa jasno, ali si je letvico postavila sama ali skuša slediti nekim družbenim normam. Jasno je samo, da spoznava, kako pridnim puncam vedno pač ne uspe. In da tudi pridne punce vedno ne ljubijo barab. Daleč od tega. Anja je ironično najbolj konfuzen lik, kar naj bi bil Vid. Pa ni. Vid vsaj ve, česa noče. Anja pa je povsem izgubljena, v vsaki priložnosti vidi usodni trenutek, pa naj gre za razgovore ali odnos s Kiki.

Vse punce mojga brata je serija, ki izpolni svoj osnovni namen. Zabava. Ne vedno. Ni tako suverena, kakor bi lahko bila in kot se nakaže. Mestoma raje zavije, skoraj zbeži od ravno tistega dela, kjer je najmočnejša. Skozi situacije, ki niso nemogoče v realnem življenju. Bližje kot je realnosti, boljša je in bolj se tudi lahko nasmejimo. Humor je sicer velikokrat »Valičevski«. In ubira bližnjice, ko gre Vid naokoli po ogledih potencialnih najemnih stanovanj, ko naleti na najbolj očitne in bizarne primere. Nič narobe, le da seriji odvzame bistveno moč. In da kemijo med liki doživi le, kadar se v kadru ob drugih likih znajdeta Vid in Kiki.

Najbolj stereotipiziane so sicer tradicionalne službe. Učitelj športne vzgoje (Nebojša Pop Tasić) ali policistka (Tijana Zinajić) sta tako očitna, da bi težko bila bolj. Pri čemer navduši zlasti Tijanićeva, ker premore večplastno banalnost. Ampak vse to so bolj »gagi«, občasni štosi, ki zapolnijo minutažo posameznih delov. Sicer so ti liki vselej le obrobni, nikdar ne bodo prevzeli pobude v meri, da bi zares zasukali zgodbo. Tako se Vse punce mojga brata zdi kot serija, ki je odvisna res predvsem od Vida. Ampak četudi se občasno serija izgubi, ker pozabi, kaj je osnovni problem, je morda prav zaradi tega tako aktualna. Pa naj bo to nor rojstni dan ali dejtanje.

Solidna serija. Ni presežek, je pa čisto okej za konec dneva. Ni V dvoje. Ker tam je trojček, denimo, povsem drugače posegel v razplet zgodbe. Bo pa zelo veliko povedalo, ali bo Vse punce mojga brata dočakala drugo sezono. Številke (več kot 250.000 ogledov v prvih dveh tednih) dvigujejo palec gor.

Bis. Nerad dajem trojke za oceno, res ne, ampak za prvo sezono je ravno tu nekje. Mestoma gre k štirki, tu in tam pade na dvojko.

Komentarji

komentarjev