»Pojma nimam, kako naj bi se obnašali.«
Tomi Meglič je kar direkt priznal. Če ga je pa zanimalo, koliko je ura. »Tolk’, kt’ učeri ob istmu cajtu!« je lahko slišal od kolegov iz banda. Moj bog. Oldie goldie! Ta štos je pa res prekoronski, najbrž še, tam, iz časov španske gripe. Samo tako pač je, da včasih železno, zimzeleno, tisto dobro staro pač najbolj paše. Zdaj najbrž toliko bolj. Ko bi radi, da bi bilo, kot je bilo.
Mislim, da je štos priletel od Primoža. Ali je mogoče bil Tomaž? No, kakorkoli, ura je bila 22:23. Pa ne, da bi kdorkoli res gledal na uro. Če je vprašal, si pač pogledal. So itak taki cajti, da te žal zanima samo, če je že 21:00 ali ne. Je pa Tomi vseeno z razlogom vprašal, koliko je ura. Ker ko si na daljavo… Pač skušaš nekako vzpostaviti stik. Magari z uro. Tomi je vprašal, ti si pogledal na uro. Torej… Še ni vse zavoženo. Še komuniciramo, no, vsaj približno.
»Prešvicani smo. Gremo nekam, kjer je vroče. Močno upam, da čim manj časa tole traja. Ker šele zdaj vidim, kaj zamujamo in pogrešamo. Več tisoč, več desettisoče vas gleda. Boli vas za sosede, na tri štiri zakričite: rock’n’roll familija!« je nato zakričal.
Če je cifra držala, potem je bila res impozantna. Več tisoč, več desettisoč? Pa saj ne, da je vse v cifrah. Ker ni. Zdaj pa sploh ne. Tudi če bi poznal uradno cifro, okej, za hip bi morda začutil to rock’n’roll familijo, ampak le za hip. Še vedno ne bi spremenilo osnovne scene. Ekran, zvočniki, kavč. Dom. Kot vsak dan. Saj vemo, kuća poso.
Do zdaj smo najbrž že res pogledali več kot dovolj koncertov na daljavo. Po svoje so vsi enaki, po svoje niso. Ker se je takega špila lotila Siddharta, je to naredila, em, drugače. Če beseda karkoli drugače sploh kaj pove. Predvsem to, da Siddharta težko dela karkoli na malo. Kar je logično, razumljivo in prav. Iz koncerta je naredila zgodbo. Kam naj bi šli? Na prazen stadion? Plac za vaje? Šli so v Vitanje v Center Noordung. Na (letošnje) enakonočje, 20. marca. Nekaj so razkrili, ne pa vsega, ker ipak je to Siddharta. Saj vsi do zdaj vemo njihove priimke, ampak uradno se jih še vedno krajša. Takšni pač so in prav je, da so.
Doslej me je najbolj na rit ne toliko vrgel, ker to ne gre, vsekakor pa prilimal še bolj v kavč, med vsemi spletnimi koncerti nastop Luke Šulića ob izteku lanskega leta, ko je v mariborski dvorani Union res naredil mega šov. Bum, bam, šus, dras. Ni, da ni. Večino ostalega, kar se je dalo videti, so bili ali klasični koncerti, kjer se pač snema oder, s čimer ni nič narobe, ali pa malo bolj napredne opcije, kjer se kamere, produkcija in režija pač bolj potrudijo. Pa naj bo Narodni dom ali Kino Šiška ali kaj tretjega.
Siddharta je svoj e-špil, koronakoncert, lockdown rock’n’roll, kakor vam pač zapaše, naredila bolj… Ne vem, če je utesnjeno prava beseda. Mogoče ni. Ampak vsekakor niso bili niti postavljeni kot klasičen band. Saj vemo, band na odru, tri plus tri ali pa Tomi spredaj in ostali zadaj ali kakorkoli. Itak se to pri Siddharti z leti in postavo menjava. Kar je bilo toliko bolj pogumno in drugače, je bila vseeno res postavitev in vsaj sodeč po videnem postavljenost v eno tako »komoro«, najbrž dvorano, ki je zastekljena. In skoraj nikoli nismo videli celotnega banda.
Na neki točki, precej zgodaj, ko je bila tehnika povsem črnobela, se mi je zazdelo, da gre za metaforo. Za raketo, za Hermana Potočnika Noordunga, za vzlet. »Naš namen je, da prijajamo iz teme v vedno več svetlobe. Še par zahtevnih, pol se pa mal razbremenimo,« je Tomi povedal relativno zgodaj. Zdaj… Koncerta nismo slišali vsi enako. Stvar tehnologije. Meni se je zdel zvok pri nažigaških komadih malo suh, sploh pri Boštjanu so bobni zveneli malo mehko, kitare suhe, še najboljše se je ujelo Tomaževe klaviatursko vesoljske presežke in občasno Janijeve bas grmljenje. Nič narobe, pač stvar posameznih ušes in okusa. Itak T.H.O.R. ne more delati v dnevni sobi kot za Bežigradom. Pozabi.
Ampak prav na tej točki si morda pomislil na vse tiste špile. Mogoče je lilo, mogoče je bila zimska gužva, mogoče si mislil, da nikoli ne boš imel punce, kaj šele tako, ki ima šalco z napisom »dajem ti strup v čaj«. Pir voden, pred tabo neki trimetrski košarkar, scanje na dixiju ravno, ko je tisti tvoj štikl. Nič od tega. Doma pač ne. Ampak pogrešaš. Uf, kako pogrešaš. Na špilu si pač ne moreš nastaviti bolj na glas. Eh. Špil, taki, ko greš nanj, je pač nepovratna izkušnja. Ko si tam, si tam.
Siddharta se je, potem ko je obhajala predlani 20-letnico prvenca Id, odločila za bolj pozne, kasnejše komade. Nenazadnje, iz Norda je bil samo en komad (Na Soncu), čeprav tudi drugi album skupine letos obhaja svoj okrogli, dvajsetletni jubilej. Mogoče najboljši komad na špilu, pa ne zato, ker je skoraj najbolj znan. No, bom pustil za konec. Iz Rh- sta bila vsega dva (T.H.O.R.), iz ID-a nobenega. S čimer ni absolutno nič narobe, čeprav se je že na zadnjih koncertih zgodilo, da je izpadla B Mashina, kar je zdaj zgodilo še z Ring, ki skoraj nikdar ne manjka. Siddharta je tako nagovorila tiste, ki so se priključili kasneje ali računala, da bi tisti, ki so Pot v x, Samo Edini in Napoj slišali že prevečkrat, radi slišali še kaj drugega kot zicerje.
Tako so se tradiciji zoperstavili kar trije komadi iz Sage (Narava, Napalm 3, Vojna idej) in cela plejada komadov iz Infre (Do konca, Ledena, Piknik) in Ultre (Nastalo bo, Volk Q Ovce, Calvi, Korakamo), ki so v bistvu tvorili jedro špila. Kar je nekoliko začudilo, je bil le en komad iz zadnje plošče Nomadi (Jaz), pri čemer se je morda prav ta najbolje spojil z bistvom takega špila. Sporočilnega, zgodbenega, vesoljskega.
Siddharta je že preigravala nenazadnje tudi Srečka Kosovela in Antona Podbevška v Človek(a) z bombami. Igrala je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v akustični in nestadionski verziji, od koder formalno prihaja Novi svet, ki je bil naslovni komad špila. »Dober večer, pomlad je tukaj, dobrodošli z nami v vesolje. Dober večer na povsem drugačen način kot ponavadi. Naredili bomo nekaj posebnega, premaknili se bomo majčkeno bolj v intimo.«
Ta del, ko se je koncert izklopil in je band hitro in precej bolj svetlo sedel z akustiko v rokah, je bil tokrat, vsaj zame, najboljši. Zakaj? Okej, v prvi vrsti zaradi zvoka in ker je Do konca dobil odličen aranžma, kar je nakazala že plošča Izštekani. Koncertu je morda odvzelo nekaj ostrine, toda ni delovalo kot neizogiben premor do glasnega konca. Ne. Delovalo je primerno za band, ki ima več plati. In ki je z leti dosegel, da so Rave, Ledena, Piknik in Nastalo bo čisto legitimni koncertni hiti. Nimajo nostalgije, okej, z izjemo Rave, niso tako na prvo žogo, okej mogoče Piknik, ampak imajo pa še vedno tisto zmožnost zavedanja, da je Siddharta znala vedno gledati naprej.
»Spoštovana publika pri nas in povsod. Po svetu na tem planetu in vesolju: tukaj smo z vami v živo iz Noordung centra med prelepimi gorami v mestu Vitanje, kjer smo preživeli dva lepa dneva in večera samo zato da se lahko javljamo k vam, ker drugače na žalost ne gre. Peljemo vas v vesolje v živo na zelo poseben način. Upam, da vam bo v užitek, ne bi se pa radi navadili. Peljemo vas v vesolje, ki je hladno in neizprosno.«
Resda je Tomi to povedal nekoliko bolj zgodaj v koncertu, toda primerno je tudi za konec. Saj je res, da je Na Soncu najbolj prepoznaven komad. Tudi zlajnan. Seveda je. Morda celo deluje kot obveza. Nikdar pa na silo. Sploh pa je tisti prepevajoči refren z leti prerastel v množične karaoke, ko se Tomi sprehodi med publiko v prvih vrstah in jim ponudi, samo ta večer, samo tokrat, da v mikrofon zapojejo »ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce«.
Tomi je z leti začel vokalno samo še rasti. Dovoli si absolutno več. Saj si je vedno, še tam od Farmerja prek Rooskie, da ne omenjam štiklov Eboran (prebrano nazaj), Bonsai (izmišljen jezik) in podobno. No, v Na Soncu se gladko sprehaja, modulira, vozi se skozi milijonkrat slišan refren. Ravno takrat, ko bi naj peli skupaj z njim.
Kar mu je uspelo tokrat, je morda samo dodatni pokazatelj, v kakšni neverjetni formi je tudi zdaj, ko niti ni pogojev, da bi kdorkoli bil v formi. Vesoljska verzija Na Soncu. Ve-solj-ska. Od totalnega rock’n’rolla pa tja do šepetanja. Res. Do golega, skrajnega, decrescendastega šepetanja. Ustavil je komad. Razmontiral ga je. Pa je še vedno delalo.
In to je nekaj, česar na koncertu, ono, kakršni so bili, nikdar ne bi slišali. Naj bo še tako dobro ozvočenje, najsi bi še tako poslušali. Ni šans. Šele tokrat je Na Soncu, ki bo za nekatere med nami vedno oskubljen brez Cenetove saks solaže, postal to, kar je. Nagovor. Ljubezen. Direktnost. Romantika. Večna mladost. Jaz in ti. Nenazadnje se začne z »jaz ne morem več v temi živet, jaz bi hodu na soncu, jaz bi hotu tebe met«. In v refrenu je »rad bi te videl v telo«. Jaz, jaz, jaz. Ti, tebe, tebe. Saj je itak le tolažba, kako tega v živo ne bi mogli nikdar doživeti. Takega šepeta. Take doze. Take demontaže. Takega komada. Je. Ampak je vsaj dobra tolažba. In še kaj več.
Siddharta je imela res specifičen koncert. Kdor je fan, ve, zakaj bo ostal fan in šel takoj na prvi špil, ko bo priložnost. Zato so lahko sestavili tako podobo, ki je šla od črnobele do barvne, zato je bilo režirano tako, da skoraj nikdar nismo videli celotnega banda, in zato je bil repertoar takšen, kakršen je bil. Drzen, poglobljen, mestoma tudi zahteven, kot so sami priznali. In tako je, po svoje prav. Predvsem pa je prav to Siddharta.
XXIII
T.H.O.R. (Rh-, 2003)
Volk Q Ovce (Ultra, 2015)
Korakamo (Ultra, 2015)
Calvi (Ultra, 2015)
Jaz (Nomadi, 2018)
Do konca (Infra, 2015)
Narava (Saga, 2009)
Napalm 3 (Saga, 2009)
Vojna idej (Saga, 2009)
Novi svet (Siddharta & Simfoniki, 2013)
Rave (Rh-, 2003)
Ledena (Infra, 2015)
Piknik (Infra, 2015)
Nastalo bo (Ultra, 2015)
Na Soncu (Nord, 2001)