MUZU

Mmm! Čez šajbo!

Mmm. Dober! Strinjanja sicer itak ne bo. Kakšen okus ima najboljši sladoled, ki ga ližeš čez šajbo. Ne bo. Ampak vsaj vemo pa, kje se ga dobi. V Belem. V malem kraju, v mali ulici in v še manjši kleti. No, kleti. Domačem studiu, pač. Tam se dobi najboljši sladoled za čez šajbo lizat.

Gledati koncerte prek spleta je seveda lizanje čez šajbo. Je. Sploh take. Vsi muzičarji, naj bodo znani bolj ali manj, skušajo izvest neko finto na daljavo, da bi imeli občutek pristnosti. Večinoma rečejo, naj kar pojemo, kričimo, kurc in klinc pa sosedi. In večinoma je čisto okej, luštno, fajn, dela. Samo sčasoma niti to več ne pomaga. Ker nekateri koncerti ti naredijo samo še večje lušte. Pa si potem malo živčen, malo izgubljen, malo nor. Kar je tudi povsem okej.

Ampak ko je Jernej Dirnbek Dimek nekje na polovici prvoaprilskega špila Mi2 rekel, da dajmo na predpisano distanco pogledat tudi s pozitivne plati – če nimamo za pit, smo si krivi sami; ni vrste ne za špricer ne za pir ne za čevape v lepinji (ne za hajzl); pa še za pihat nam ne bodo dali na poti domu –, je zadišalo vse. Pir, ki ti ga nekdo polije po hrbtu. Špricer, ki se ti zalepi na šanku in v glavi. Lepinja, ki je predraga, pa hudo paše, ker ti je vseeno, če si jedo čebulo ali ne. Okej, lazenje domov, to ravno ne, ampak vse ostalo pa ja. Še koncertne dixije skoraj pogrešaš.

Ne zgodi se vedno in ne zgodi se tako močno. Pri Mi2 se v poldrugi uri je. Zato sem tuhtal, kaj je tako vžgalo, da sem pogrešal poletni naliv, vrsto za pir in vse tisto, kar koncerti ponudijo, pa vedno vzamemo v zakup ali pa pač potešimo. Malokdo objavi fotko onega visokega tipa, ki niti basket ne špila, pa stoji direkt pred tabo. Ali neke družbe, ki se dere neke čisto devete komade direkt za tabo. Ampak vse to bi. Bi. Onega modela, ki te rukne in polije s pirom in se ti vsaj opraviči, no, ne tebi, ker te itak ne vidi. Vse to bi takoj spet. Ta-koj.

In odgovor je bil direkt čez šajbo. No, ekran šajbo. Sama postavitev. Da se je, kakor si sami radi rečejo, pet čudovitih moških iz skupine Mi2, ki jih je zdaj z Davorjem Klaričem na klaviaturah že lep čas šest, zguzilo na relativno majhen »oder«, ki seveda ni bil oder. Bil je plac za vaje. Dobro, poštiman in porihtan plac za vaje, kamera je mislim da vsake toliko ujela pipice za pivo v ozadju, kar je, priznajo, kar zmaga v življenju. Ampak vseeno. Mi2 so se stiščali v ta plac, ga posesali, pobrisali prah in predvsem nastavili top luči. Niso pa pretiravali. Ker taki pač so. Zato je bilo po svoje ne toliko garažno, ker tole ni spominjalo na garažo, kolikor je bilo, no, midvajevsko. To so oni. Nič več, nič manj.

Sploh pa sama scena nima dosti s tem. Nikoli ni imela in greh bi bil, če bi zdaj pazili na to, kako kaj zgleda. Pa da ne bo pomote: pubeci so fejst fit in za svoja leta, naj se sliši še tako staristično, v res top formi. Začenši seveda s Tonetom Kregarjem – Tončem. V top vokalni formi je. Izbrani repertoar je bil nepopustljiv. Mi2 se že lep čas priložnostno in smiselno razdeli na električno in akustično verzijo. Obe sta povsem legitimni, suvereni, naravni. Ampak električna je pač, no, bistvo. Fiki in Dimek pač nista ravno rinila ven z akustiko, Portugalska al kak že gor ali dol na prvi plati. Elektrika, kitare, glasno, distorzija, ostrina. To je to.

Ko je Mi2 z albumom Čista jeba špilal pravzaprav povsod in to na čisto drugem nivoju kot desetletje poprej, sem enkrat Tonča vprašal, če bi dejansko lahko imeli špil v Sloveniji, ne za dolgo, kakšen teden, dva, pač dober piar trik, skoraj vsak dan v tednu. Ono, ponedeljek Lendava, torek Murska Sobota, sreda Gornja Radgona, četrtek Ljutomer, petek Ormož in sobota Ptuj. Četudi bi se nekako izšlo, se Tonču ne bi. Pogledal me je, kot da sem ga zaštihal. Ni teorije. Vokal ne bi zdržal. Vsaj ne, če bi se šlo tako na polno in s takim repertoarjem.

Zato so, po svoje, takšni koncerti toliko bolj dragoceni. Kot je prvi plošček koncertnega albuma Decibeli, posnet na Radiu Slovenija. Posodobljene Črtice, funkovske Najraši sn pa s teboj pil in zlasti sklepno rastoče Odhajaš so odtlej vedno bile le prebližek. Morda, ker je tam Boštjan Imenšek – Imek zraven žagal na kitaro, pa vseeno. Enako se je zgodilo zdaj, ko je Mi2 predstavil koncert, ki ga ne morejo prepovedati. Napovedali so ga precej vnaprej, vsekakor prej, kot je vlada sporočila tretji lockdown, ki da bo trajal enajst dni, začenši prav na četrtek, 1. april. Edino, kar se je spremenilo, da je bil tako malo manj »mali petek«, ki je najbrž najboljši dan za tovrstne Mi2 špile. Pustimo velike špile, žure, masovke, tisto je drugo. Četrtek je mali petek za male pizdune z veliko že(l)jo.

Mi2 še naprej, tudi na daljavo, petnajst mesecev po zadnjem električnem špilu in pol leta po zadnji akustiki, ohranja tisto najbolj dragoceno. Ne le, da razume svoje poslušalce, ampak zna še vedno tako razmišljati. Kar ni vedno samoumevno, čeprav se pri Mi2 zdi. Poleg ogleda koncerta so v ceno ponudili še dolpoteg novega albuma. Kar deluje hkrati kot 2 za 1 ponudba, ampak jo presega. Dovolj zvesto poslušalstvo imajo, da to ni le nekaj za zraven. Ni piar, ni marketing. Češ, to še dobite poleg. Ne. Ne pri Mi2. Sicer je skoraj polovica osmega albuma Črno na belem že izšla v obliki singlov, od Proklete vijolice, ki so težko nove po izidu leta 2017, do še sveže Joj joj joj, za katero so nedavno šele posneli videospot. Ampak Mi2 si je prigaral status banda, ki si še lahko privošči zaračunati karto za nove komade, ne da bi s tem resno razjezili zveste poslušalce, ki bi zvesto radi poslušali stare hite.

Resda Črno na belem nima zaenkrat takega giga hita, kakršna je bila Čista jeba. Ki je bila tozavedno čista jeba in še en v nizu hitov, ki so to postali, ne da bi obstajala logična, pametna ali pa tudi povsem flegma razlaga. Od Črtice, Estere, Toplic dalje je težko karkoli pojasniti. Pride in rata. Kasneje jim je bolj uspelo z Zbudi me za 1. maj, Sv. Margareta, Sladka kot med, morda že vmes tudi s Samo tebe te imam in Ko bil sn še mali pizdun. Črno na belem ima potencialno res en hit v Čavun, ki je v živo novo remek delo za Dimekov razlagalni vokal, v katerem se skozi zgodbo enega para v eni noči lahko naštarta resno analizo celotne družbe in njene voditelje, obenem pa se s Tončevim refrenom znova pokaže, da je Mi2 dober, ko sta, no, dva tipa, ki si delita, podajata, bogatita vokal.

Gre pač za skupino, ki si lahko privošči tudi bolj svež repertoar. Ne nuca le starih zicerjev. Saj podobno je storila že Siddharta, ko je predstavila precej pomlajen repertoar s svojo povsem drugačno poetiko. Mi2 ni odšpilal vsega, kar bi kao moral. Ni Črtice, ni Zbudi me za 1. maj, ni Najrajši sn pa s teboj, ni Samo tebe te imam, ni Pa si šla, ni Strela v koleno… In nič zato. Z nove plošče je bilo vse razen štikla Slepi šus. In to za folk, ki je komaj čakal, da z Mi2 najde tisto, kar je zdaj tako neoprijemljivo. Zato je takšen repertoar toliko bolj pogumen.

Ampak je delalo. O, je. Ker so bili tako stišani, zgužvani, naguzeni drug poleg drugega. Še največ prostora je imel Tonč, ampak brez publike pred sabo, samo kamere in tehniko, ki je pač prišla vsake toliko kaj porihtat, ko je izpadla slušalka ali kaj takega. Zato je Mi2 e-špil drugačen. Vsekakor ni deloval kot koncert, ki naj bi bil najboljši možen približek. Eh. Če je pa Tonč prosil Dimeka, naj mu (po)da vodo. »Te res nisem vido še vode ob taki uri pit!« mu je verbalni sunek prilimal Dimek. In samo spomnil, da čeprav so davno odšli iz Rogatca, niso nikdar niti posekali niti pognojili korenin. Ne gre tisto, da lahko gre človek iz sela, selo pa nikdar iz človeka. Eh. Oboje je možno in gre in Mi2 to pooseblja. Ampak še vedno so pristni, kolikor je to pač možno. So nostalgični, o ja, nova plata toliko bolj, vendar saj tudi Rogatec ni tak kot je bil, ko so gor rastli. Devetdeseta so bila pač toliko bolj specifična, tranzicija pač tako močna, vendar nikdar bolj od karakterja.

Kot se je pokazalo tudi v tistih redkih »obveznih« komadih. Kakor je Pojdi z menoj v toplice. Komad, ki je po svoje pretvoril črtičasti hec v dober štos, postal tudi jingle, oglas, nostalgija in nuja. Ampak če je korona res kaj prinesla, je tudi novo zavedanje, kaj je tisto, kar šteje. »Kdo bi si mislil,« je tako rekel Tonč, preden je Egon Herman – Srajca naštartal D in G dur, »da bom to pesem spet z veseljem pel.«

Nova stara želja je, da bi Mi2 našli nov sklepni koncertni komad. Ker da Odhajaš morda potrebuje naslednika. Saj se je poskušalo in to zelo kvalitetno in hvalevredno z Brez obžalovanj. Se je. In je bil soliden komad. Samo, kot pravijo, vedno moraš folk pustit, da hočejo še. Ne preveč, ne pa premalo. Ne smejo potešeni domov. Ravno malo še napaljeni. Počasi Matilda je fajn štikl, taki, taborniško zabaven, gre v uho in ima vse, ampak težko bo konkuriral Odhajaš. Še v najboljši veri. Tako je na koncertu novih komadov ob Joj joj joj, kjer Kregar lucidno izkriči realnost, ob Čavun zmagala Ljubezen na žlico, za katero smo izvedeli, da je besede očitno prvič spisal Egon, doslej tisti, ki je vestno in megauspešno polagal akorde. Top komad.

Mi2 so tako naredili prav poredne lušte, ampak na tisti žlahtni način, da ne moreš biti jezen nanje. Na nikogar nisi, to je zmaga. Rad bi bil, moral bi biti, ko obračaš koledar in se sprašuješ, pa, pismo, kako dolgo še. Mi2 so povedali točno to, ko je Dimek pičil kamermane in tiste, ki so bili fizično tam, ter zinil, da »če bi kdo od vas malo zaploskal, vam tudi ne bi roke odpadle.«

Finta je, da ni delovalo naučeno, planirano, na silo. Ni. Bi lahko, nič ne bi bilo narobe, celo razumeli bi. Pa ni bilo. Bilo je midvajevsko. Ko je band zvenel »čisto ko suza«. Še skoraj preveč, pa sam nisem ravno poslušal na dragih zvočnikih. Eh. Ravno kontra. Zvok je bil pa… Še predober. Res. Kot da bi poslušal plato, da te že skoraj zaskrbi. Če res ni na plejbek. Ne, ni. In to zmorejo tisti, ki res obvladajo. Pa naj bo to Flikova bas zvestoba ali Oračevo bobnanje ter še preredki backvokali.

Mi2 so nas tako spustili nenormalno blizu. Ravno zdaj, ko smo tako daleč. E, to je uspeh. In takšen ima okus sladoleda, ki ga ližeš čez šajbo. Nima okusa po čistilu. Ampak po tistem najboljšem sladoledu, ki ga okusiš, ko samo pomisliš nanj.

***
OKVIR

Iz Belega

1 Čakal sn te ko kreten

2 Proklete vijolice

3 Joj joj joj

4 Sv Margareta

5 Midva

6 Kakor nekoč

7 Hči vaškega učitelja

8 Le zaspi

9 Lanski sneg

10 Čista jeba

11 Ljubezen na žlico

12 Sladka kot med

13 Adam in eva

14 Čavun

15 Mali pizdun

16 Pojdi z menoj v toplice

17 Odhajaš

18 Počasi Matilda

Komentarji

komentarjev